Arbitraža sredi svetovnih tem

Slovensko dociranje Hrvaške na blejskem forumu je šlo čez rob.

sob, 09.09.2017, 06:00
Slovenija zlagoma, vztrajno postaja država, ki se ukvarja samo še z eno zunanjepolitično temo – odnosi s Hrvaško oziroma sporom o arbitraži.

Blejski strateški forum je edina vélika mednarodna konferenca v Sloveniji, posvečena globalnim vprašanjem. Letos je potekal pod naslovom Nova realnost, zaradi digitalizacije in globalizacije se stvari zdijo bližje in bolj del našega življenja, ta percepcija vpliva na drugačno razumevanje sveta, kriz, mednarodnih odnosov nasploh. Globalno agendo pa je docela zasenčila neka druga tema. V bistvu je prekrila vse.

Forum, tradicionalno v poznopoletnih dneh, je redka priložnost za razpravo o svetovnih izzivih in najaktualnejših vprašanjih naše dobe. Tokrat je sovpadel z grožnjo jedrske vojne, na dnevnem redu so bili povečevanje neenakosti v svetu, migracije v Sredozemlju, izmišljene novice v politiki. Na Bled so prišli eminentni gostje, generalni sekretar OECD Angel Gurría, visoki komisar ZN za človekove pravice princ Zeid Raad al Husein, turški zunanji minister Melvüt Cavusoğlu, generalni direktor Mednarodne agencije za jedrsko varnost Yukia Amano; tudi visoka uradnika Evropske unije Frans Timmermans in Federica Mogherini. Toda zgodil se je paradoks. Mednarodna konferenca o svetovnih problemih je ostala v senci arbitraže med Slovenijo in Hrvaško.

Oder za Slovenijo

Tukajšnja politika je otvoritev konference izkoristila za razlago slovensko-hrvaškega spora o implementaciji arbitražne razsodbe. Premier Miro Cerar, predsednik republike Borut Pahor in zunanji minister Karl Erjavec, vsi so se v svojih nastopih samo uvodoma dotaknili globalnih vprašanj, zatem so se posvetili arbitraži, mednarodnemu pravu, pojasnjevanju problematičnih stališč Hrvaške, ki ne spoštuje mednarodnega prava in odločitve sodišča. Drug za drugim so se sklicevali na vladavino prava, na čemer je utemeljena Evropska unija, ravno EU velja za vzor spoštovanja pravnih pravil. Predsednik vlade Cerar je izrazil zaskrbljenost, da sosednja država z neupoštevanjem prava in zanikanjem arbitražne sodbe spodkopava demokracijo in Evropsko unijo scela.

Tudi kdor ni zelo pozorno poslušal, ni mogel preslišati. »Če Hrvaška ne bo pripravljena izvršiti razsodbe, bo naša vlada poiskala način, da zagotovi njeno izvršitev in zaščiti pravno državo,« je rekel premier. Že pred otvoritvijo je podpredsednik bruseljske komisije Timmermans opomnil, da je bila arbitraža ena prvih zavez Hrvaške v pristopnih pogajanjih z Evropsko unijo. Samo hrvaške zunanje ministrice Marije Pejčinović Burić ni bilo v avditoriju, na Bled je prišla zvečer.

Arbitražna zgodba se je nadaljevala v torek, v državnem zboru sta se podpredsednik komisije in visoka zunanjepolitična predstavnica Mogherini udeležila skupne seje dveh parlamentarnih odborov. Njuna govorica o potrebnosti uveljavitve sodbe je bila nedvoumna, vendar ni šla dlje od poziva, komisija uveljavitev prepušča sosednjima državama. Ne želim se spuščati v to, kaj lahko oziroma kaj bi lahko naredila komisija, je v Ljubljani suho pripomnil Timmermans. Na Bledu sta se vodji diplomacij vljudnostno rokovala ob neformalnem zasedanju Pobude za jugovzhodno Evropo. Vsak v svoji medijski predstavi sta si nato izmenjala pikre komentarje. Erjavec je ravnanje Hrvaške, članice EU, ki ne spoštuje prava in sodišča, označil za škandalozno. Njegova zagrebška kolegica je povedala, da je celoten proces kompromitirala Slovenija.

Nadležno je vprašanje, ali ni slovensko dociranje Hrvaške s podija mednarodne konference šlo čez rob in navsezadnje takšne konference sploh niso prostor za to. Slovenska politika se je nedavno že blamirala v bruseljski komisiji z bizarnim lobiranjem kmetijskega ministra o teranu. Z nediplomatskimi intervencijami, pač zaradi peščice notranjepolitičnih točk, je državi naredil veliko škode, ki jo bo težko popraviti. Uradna Ljubljana ima pri komisiji že nekaj vrat zaprtih. Ta teden je bila zamujena pomembna priložnost, da se Slovenija promovira kot država širših obzorij, ki jo zanimajo svetovni problemi, je pripravljena o njih razpravljati, razmišljati, sodelovati pri kaki od perečih zadev. Navsezadnje premore slovenska zunanja politika tudi lepe zgodbe, na primer Mednarodno ustanovo za razminiranje in pomoč žrtvam min, preimenovano v ustanovo za človekovo varnost (ITF), ali pa sodelovanje vojaške ladje Triglav pri patruljiranju morja pred italijansko Lampeduso. Ta čas pa je strateški forum izkoristila za svoj ozek cilj.

Poznamo veliko držav, ki so osredinjene na eno samo temo, mednarodna skupnost jih pozna samo po problemu, ki so ga prinesle vanjo. Slovenija je izvozila slovensko-hrvaški spor. Zlagoma, vztrajno postaja država, ki se ukvarja samo še z eno zunanjepolitično temo – to so odnosi s Hrvaško oziroma spor o arbitraži.

Iskanje podpore za slovenska stališča in uveljavitev arbitražne razsodbe se bo kmalu preselilo v New York, kjer se sredi septembra začenja letno zasedanje generalne skupščine Združenih narodov. Prihodnji predsedujoči je slovaški zunanji minister Miroslav Lajčak, vsakoletni udeleženec blejskega foruma, letos so mu podelili posebno priznanje za podporo. V ponedeljek je v nagovoru omenil, da bo tokratno zasedanje posebno, saj bo prvo za novega generalnega sekretarja Združenih narodov Antonia Guterresa, vendar tudi za predsednika Združenih držav Donalda Trumpa in francoskega predsednika Emmanuela Macrona. Mimogrede, Francija bo kmalu edina članica Evropske unije s sedežem v varnostnem svetu Svetovne organizacije.

Angel Gurria, vodja OECD, med okroglo mizo voditeljev na Strateškem forumu Bled 2017. Foto: Uroš Hočevar/Delo

 Pričakovanja so velika tudi zato, ker bodo na dnevnem redu reforme ZN, varnostnega sveta in upravljanja organizacije, med glavnimi temami so migracije. Guterres je dober poznavalec diplomatskih dosjejev in sistema Združenih narodov, deset let je vodil Visoki komisariat za begunce (UNHCR), ki ga je reformiral; preoblikoval ga je v organizacijo, ki se lažje spopada z največjimi preseljevanji ljudi, kar jih je bilo po drugi svetovni vojni.

Omizje voditeljev

Velikanske spremembe sveta, ki je postal neobvladljiv, je problematiziralo omizje voditeljev: obstoječi modeli ne delujejo več, vlade niso sposobne parirati, naraščajo socialne razlike in nujna je nova definicija solidarnosti v EU, potrebno je aktivirati mlade.

Zaradi vse večje neenakosti ne moremo biti usmerjeni samo k rasti, logiko produktivnosti mora zamenjati nova zgodba, »vključujoča rast«, je rekel Angel Gurría. Generalni sekretar Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj. Govoril je o globalizaciji, ki mora delovati za vse, namesto govorice, da je spodletela, so potrebne pogumne politične odločitve. Evropa je postala rahlo bolj optimistična, in to ne samo zaradi volitev, ki so se iztekle drugače, kot so se bali, temveč zaradi streznitvenega učinka po brexitu in Trumpovi zmagi, je povedal komisar Timmermans. Gola razprava o spremembah je plitka, vedno živimo čas sprememb, sprememba je slogan, je pripomnil nekdanji predsednik Danilo Türk in opozoril na izgubljeno legitimnost EU, ki mora poiskati novo, dejansko solidarnost.

Nova srbska premierka Ana Brnabić, rekla je, da je na čelu zelo odprte, horizontalne vlade, je razlagala usmerjenost vlade k regionalni stabilnosti in zaupanje v dialog, ki bo prispeval k gospodarskemu razvoju. Omizje je precej pozornosti namenilo ozračju strahu, ki še vedno hromi Evropo – kako naj bodo mladi angažirani, če imajo prekarne službe; mladi bodo lahko stvari spremenili samo, če se bodo vključili v institucije, a poiskati morajo svoje modele, potrebna je samoiniciativnost.

Razprava o novih vizijah, na kateri sta med drugim sodelovala turški zunanji minister Melvüt Cavusoğlu in vodja vatikanske diplomacije nadškof Paul Richard Gallagher, je problematizirala novo geopolitično stvarnost, vprašanje migracij in terorizma, težke izzive, na katere države nimajo odgovorov.

Migracije so nova stvarnost za Evropo, vendar je veliko razseljenih oseb mogoče najti povsod, je komentiral prvi diplomat države, s katero je EU sklenila kontroverzni sporazum; Turčija večkrat pove, da ni zadovoljna z uresničevanjem dogovora o ustavitvi migrantov in beguncev, na njenem ozemlju so trije milijoni razseljenih iz Sirije, Evropa pa češ da dolguje večino obljubljenega denarja. Madžarski zunanji minister Peter Szijjarto je bil kritičen do migrantske politike Unije, ki nima rezultatov, očital ji je nezavarovane meje in dvolično politiko. Šef diplomacije Svetega sedeža se je zavzel za učinkovite rešitve, te razumljivo ne morejo prinesti zaželenih učinkov takoj, terjajo pa enotno in premišljeno ukrepanje.

Sredozemlje

V običajno evropocentrični, evroatlantski pogled je obravnava južnega Sredozemlja vnesla širšo razsežnost. Tačas o njem govorimo predvsem kot o prostoru ekonomske negotovosti, neperspektivosti za mlade generacije, migracij. Te zadnje kažejo, kako zelo sta prek Mediterana povezana Evropa in Bližnji vzhod. Zgodovinsko-kulturni prostor Sredozemlja je bil vedno prostor srečevanja civilizacij in spopadanja ljudstev, je hkrati območje raznolikosti in vzajemne potrebnosti, to kaže vsak drobec njegove dolge zgodovine.

Kar se dogaja v Palestini in na Bližnjem vzhodu, ima neposreden vpliv na Evropo, to je vendar soseščina, je rekla Hanan Ašrawi, znana palestinska političarka in aktivistka, zdaj poslanka v parlamentu. »Vse v bližnjevzhodni regiji, vključno s krivicami, ki se dogajajo, prizadene evropsko celino.« Pojasnjevala je medkulturno sobivanje, povezave od starih civilizacij naprej, a tudi močno dediščino kolonializma, denimo Sykes-Picotov sporazum leta 1916, Velika Britanija in Francija sta ga zarisali skladno s svojimi kolonialnimi interesi. »Zdaj gledamo postkolonializem, neokolonializem.«

Ni mogla mimo Palestine – njena Palestina ni več visoko na globalni agendi, a Palestinci so še vedno tu in brez rešitve palestinskega vprašanja ni rešitve za Sredozemlje. »Palestina je vedno veljala za slona v trgovini s porcelanom, ki pokvari vse ... Sirija, Libija in Irak so postali pomembnejši, kar pa ne pomeni, da je mogoče na najdlje vojaško okupirano ozemlje enostavno pozabiti; to destabilizira regijo in prostor onkraj nje.«

Živimo v trikotniku nestabilnosti in bližini vojne, poleg vsega trpimo sedem let varčevalne politike, je dal lakoničen odgovor Terens Spenser Nikolaos Quick, namestnik grškega zunanjega ministra. »Sredozemlje je najbolj historično morje, zibel civilizacij, vendar se je spremenilo v nočno môro. Na udaru sta Italija in Grčija, postali smo migrantska vrata na poti v Evropsko unijo. In kaj dobimo za to? Celinske države gradijo ograje, Kanada, na primer, zna graditi mostove.«

Italija je most med Evropo in Afriko, prek katerega prihajajo migranti, potrebni sta politična odločnost in zavezanost držav članic za enotno politiko, je povzel državni podsekretar italijanskega zunanjega ministrstva Benedetto Della Vedova. Zavzel se je za usklajeno politiko EU v Afriki. »Če želimo zmanjšati pritok ekonomskih migrantov, moramo vzpostaviti nova pravila na ravni Unije.« O tem, da je treba več vložiti v razvoj, edinole ta zagotavlja mir in stabilnost, je govoril tudi Carmelo Abela, zunanji minister Malte, še ene od sredozemskih držav, ki so frontna linija ilegalnih migracij. Tesno povezanost dogajanja v Evropi in na Bližnjem vzhodu oziroma Afriki, »ni severne in južne obale«, je postavil v ospredje tudi generalni sekretar Unije za Sredozemlje Fathallah Sijilmassi in pozval k dialogu in sodelovanju.

Evropa in zbliževanje

Toda Evropa je še vedno pogreznjena predvsem v svoje notranje probleme, med katerimi sta kriza zaupanja in identitete, okoli nje pa zapleteni svet, avtoritarne države, nestabilno Sredozemlje. Sodelujoči v panelni diskusiji o Evropski uniji in spremenjenem svetu, med drugimi peterica zunanjih ministrov, so kot ključne za prihodnost izpostavili konvergenco, povezanost, dialog in sodelovanje, posluh za potrebe ljudi.

»Evropa je edini odgovor na naša vprašanja,« je rekla francoska ministrica za evropske zadeve Nathalie Loiseau. Esenca EU ob nastanku je bila tesna povezava, tako tesna, da vojna ne bi bila več možna, to še vedno poganja integracijo, je pripomnila evropska komisarka Violeta Bulc in obenem poudarila model odprtosti. Zaupanje je med drugim povezano z brutalnimi posledicami ekonomske krize, je komentiral Pat Cox, nekdanji predsednik evropskega parlamenta. »Zaupanje je tudi stvar razpoloženja, Trumpov nacionalizem in brexit sta povezovalna sila, učinkujeta kot opomin za ostale, da je Evropska unija prostovoljna združba in da želimo ostati povezani.«

Prihodnost Evrope so odločitve, sprejete v okviru političnih in finančnih razprav, ne deklaracije, je menil državni sekretar v Mladiki Iztok Mirošič. Po njegovem se bo EU v 2018. preoblikovala, to podpirajo močne države članice, omenil je Evropo dveh hitrosti, Slovenijo, ki sebe vidi v jedrni skupini. Kakšna bo prihodnja EU, njene globalne ambicije, je največ odvisno od finančne perspektive. »Evrski proračun ali proračun EU?«

Evropska unija ostaja še vedno vabljiva za države izven nje. »Vedno si postavljamo vprašanje, ali obstaja boljši model od EU«, »kljub vsemu ostaja najboljši prostor za blagostanje državljanov, po katerem se zgledujemo mi in bližnje države«, je komentiral moldavski minister za zunanje zadeve in evropsko integracijo Andrei Galbur. Rekel je, da Unija ostaja najmočnejša transformacijska sila, zato je njihovo sporočilo, naj integracija ne zmanjšuje svojega vpliva.

Svoboščine in dobra družba

Kako se v današnji razrvani svet, ko človekove pravice niso več samoumevne, sploh vklaplja koncept človekovih pravic? Odgovarjal je komisar Združenih narodov za človekove pravice, jordanski princ Zeid Raad al Husein. Dialog z moderatorjem je bil eden najboljših na blejskem forumu, v primerjavi z ostalimi preštevilčnimi omizji je dopuščal čas za natančnejše razlage.

Komisar je pojasnjeval zagate urada, ki ima proračun v višini treh odstotkov budžeta ZN, pripomnil je, da je to morda desetina tistega, kar Švicarji porabijo za čokolado. Razlagal je težavnost zbiranja informacij, pri čemer se agencija opira na civilno družbo, organizacije za človekove pravice, tudi na mednarodni tisk. Čeprav so v primerjavi z ostalimi deli svetovne organizacije globalno navzoči, je največji problem dostop, borijo se zanj, pogosto jim ga vlade odrečejo.

Vsa vrata pa niso vedno zaprta in vse vlade ne nasprotujejo na enak način, je povedal Zeid. Zunanja ministrstva, na primer, imajo bolj defenziven način, notranji ministri ali ministri za človekove pravice so včasih dostopnejši. Zgodi se celo, da kateri opozori na slabše stanje stvari, kot jih zaznava njihov urad.

Seveda se ni mogel ogniti Trumpu. »Dolgo smo verjeli, da je tovrstno izražanje antisemitizma, sovraštva in rasizma izginilo na margino družbe,« je komentiral dogajanje v Charlottesvillu. Položaj predsednika ZDA je po njegovih besedah preveč pomemben in dostojanstven, poleg vsega je imenovani preveč nevaren, da bi človek lahko bil tiho.

Je kje kaka država, ki nima težav s človekovimi pravicami? »Težko je najti tako, ki je brezhibna.« »Dokler ni bilo migrantske krize, se o EU ni kritično govorilo v zvezi s kratenjem človekovih pravic, zdaj je redka država brez madeža.« Visokega komisarja nasploh skrbi, da izginja sram. »Se pomikamo od postfaktične v postsočutno družbo?«

Zgradbo močnih, stabilnih družb je strnil v misel: »Človekove pravice ne ogrožajo varnosti, nasprotno, zaradi njih smo vsi varnejši.«

Prijavi sovražni govor