Tiskane izdaje
Oba sklada sta nasprotovala odločitvi velike večine upnikov (okoli 93 odstotkov), da soglašajo z dvotretjinskim odpisom upniških terjatev (za dolar terjatev bi dobili samo 33 centov) ob sklenitvi sporazuma o restrukturiranju dolga z Argentino. Takemu soglasju je nasprotovala še manjšina drugih tujih upnikov (skupno okrog 7 odstotkov). Terjatve te manjšine predstavljajo nekaj več kot 12 odstotkov celotnega restrukturiranega argentinskega dolga.
Samo ta dva sklada med to manjšino sta posegla po sodni poti za pravno zavarovanje svojega nestrinjanja z odločitvami večine. Pri tem morda ni nepomembno, da nista izvorna kupca argentinskih obveznic, ki so bile predmet sporazuma o restrukturiranju dolga med Argentino in veliko večino preostalih upnikov. Argentinske obveznice sta zelo poceni kupila na sekundarnem trgu.
Odločitev sodnika jima na njune nakupe prinaša po nekaterih informacijah izjemno visok donos. Zato ni čudno, da so v javnost posredovane ocene, da sodnik ščiti »mrhovinarske« sklade. Obveznost Argentine do teh dveh skladov je v primerjavi s celoto, ki je bila restrukturirana, neznatna in komaj presega pol odstotka celotnega dolga. A ogrozila je celoten dogovor s tujimi upniki, ki presega 120 milijard dolarjev. V sporazumu je namreč tudi klavzula, ki večinsko sprejeti sporazum razveljavlja, če kdo od upnikov dobi boljše pogoje odplačila dolga.
Argentina se je znašla v stanju tehnične insolventnosti, čeprav ima likvidno razpoložljivih 29 milijard dolarjev v deviznih rezervah. Ne more več izpolnjevati doseženega dogovora z večino tujih upnikov (predvsem ameriških). Blokirana so izplačila obresti (539 milijonov dolarjev), obljubljena v tem sporazumu, za katere je denar že položen na skrbniški račun pri banki New York Mellon. Ironično je, da naj bi Argentina, po črki sporazuma, izpolnila svojo obveznost že s pologom denarja na skrbniški račun. Še vrsta drugih podrobnosti opozarja, da pravnim zapletom ni konca in kraja.
Sodeč po opisu dogajanj, ki jim je mogoče slediti v globalnih medijih, so odzivi presenetili tudi samega sodnika. V zadregi nad pravom, po katerem je presodil, zdaj poziva k poravnavi, ki po njegovem mnenju edina lahko reši problem, ki ga je sam povzročil.
Ameriške banke iščejo tudi »rešitve v okviru zasebnega sektorja«, po katerih bi nekatere odkupile terjatve obeh skladov, postale manj nevšečen upnik in tako sprostile blokado globalnega sporazuma. Pojavljajo se tudi druge zamisli, s katerimi naj bi bilo možno obiti odločitve sodišča. Kaj vse se bo še dogajalo, bomo lahko spremljali v živo. Ameriški upniki bodo znali poskrbeti za tisto, o čemer sodijo, da jim pripada. A končni dolžniki in plačniki vseh zapletov bodo Argentinci.
Upniški pristopi
Dogajanje z Argentino presega njene nacionalne okvire. V ospredje postavlja globalno veljavnost načel, po katerih bi se morali ravnati upniki pri restrukturiranju državnih dolgov. V ospredju ni samo to, da dolžnik enakopravno obravnava upnike. V presoji je tudi sorazmernost individualne moči posameznih upnikov pri zagotavljanju enakopravnosti na upniški strani.
Sorazmernost individualne moči na upniški strani pri restrukturiranju državnih dolgov naj bi zagotavljale klavzule o kolektivni akciji (Collective Action Clauses – CAC), ki so tudi v Evropski uniji standard šele nedavno. Tovrstne klavzule preprečujejo, da bi posamezni upniki lahko blokirali interese večine preostalih pri sklepanju dogovorov. Na upniški strani te klavzule postavljajo prag večine, ki potrjuje pravno veljavnost enakopravne obravnave, in zavezujejo tudi upnike, ki imajo sicer drugačno mnenje.
V preteklih pogodbah držav s tujimi upniki takih klavzul ni bilo. Zato se je problem pojavil tudi pri restrukturiranju grškega dolga, pri katerem so evropske vlade, ECB in IMF zasebnim upnikom grške države retroaktivno postavili 75-odstotni večinski prag za veljavnost sporazuma, po katerem so del zasebnega dolga Grčiji odpisali. Dosežena je bila 85,8-odstotna večina.
Primerjava z našo preteklostjo
Dogajanje z Argentino nam bolje pomaga razumeti kompleksnost slovenskih nasledstvenih pristopov, katerih najpomembnejši del je bilo urejanje odnosov s tujimi upniki. Pravna ureditev iz leta 1991 ni zadoščala za vse podrobnosti pri razvozlavanju pravnih klavzul v veljavnih sporazumih s tujimi bančnimi upniki.
Ob razpadu nekdanje države je bilo pravna načela za prevzem dolgov nekdanje države, skladna z mednarodnim javnim pravom o nasledstvu držav, lažje zapisati kot pa jih v nadaljevanju tehnično uresničevati. Potrebna je bila dopolnitev ustavnega zakona leta 1994. Iskanje poti za izstop iz sporazuma NFA s tujimi bankami iz leta 1988 je bila izjemno zahtevna naloga.
Za domače komentatorje, ki so doslej preskakovali branje preambule k dopolnitvi ustavnega zakona iz leta 1994, sedanje dogajanje z Argentino razkriva, kako ključno je bilo pri tem zavarovati enakopravnost obravnave upnikov. V tistem času je bil svet še daleč od razmišljanja o klavzulah kolektivne akcije.
Tuji pravniki, ki so Sloveniji svetovali, so morali podrobno proučiti sporazum NFA, da so odkrili pot, po kateri se je Slovenija lahko izognila solidarnostni odgovornosti za ves nekdanji jugoslovanski bančni dolg tujini. Ugotovljeno pot za izstop iz mednarodnega sporazuma je bilo leta 1994 v domači zakonodaji treba dopolniti tudi z bilančno prevedbo zahteve po ozemeljski odgovornosti za dolgove iz nasledstva. Ozemeljsko odgovornost je zahteval ustavni zakon iz leta 1991.
Podlago za uresničitev ozemeljskega pristopa v bilancah bank je Slovenija našla v nekdanji jugoslovanski zakonodaji, ki je, vsem interesnim nasprotovanjem v nekdanji državi navkljub, v temelju ohranjala načelo, da morajo biti končni dolžniki za tuje dolgove znani in da dolžnik ni v izhodišču kar nekdanja federacija, torej skupna država.
Končni dolžniki v notranjih odnosih so bila vedno podjetja. Zato je bilo navznoter v bankah pravno možno razlikovati med alociranim dolgom znanih dolžnikov in nealociranim dolgom, ki je označeval dolžniško odgovornost nekdanje federacije ali bank. Banke so kot dolžnik nastopale navzven, do tujine.
Da bi lahko v notranjih odnosih uveljavili ozemeljsko pravilo, je Slovenija v bilancah bank morala jasno ločiti tuje dolgove, katerih končni dolžniki so bili subjekti z njenega ozemlja (alociran dolg), od dolgov, ki jih je bilo mogoče ozemeljsko nedvoumno pripisati samo jugoslovanskemu ozemlju kot celoti (nealociran dolg nekdanje federacije in nealociran bančni dolg, ki je bil pravno nedeljivo vezan na skupno uporabo podjetij iz različnih držav naslednic), ter od dolgov, katerih končni dolžniki so bila podjetja na ozemlju drugih držav naslednic.
To je Slovenija zagotovila z dopolnitvijo ustavnega zakona iz leta 1994. V nekdanjih temeljnih bankah Ljubljanske banke, katerih polno preobrazbo v podružnice je prekinil razpad nekdanje države, so bili končni uporabniki tujih dolgov podjetja na ozemljih, kjer so delovale.
Tudi bilanca Mariborske banke, ki enot zunaj Slovenije ni imela, je vsebovala tuje dolgove, katerih končni dolžniki so bila podjetja zunaj ozemlja Slovenije. V razrezovanju bilanc bank po ozemeljskem načelu dolgov je Slovenija morala zagotoviti enako obravnavo vseh upnikov v njih, domačih in tujih. V kategorijo domačih upnikov so sodili tudi devizni varčevalci.
Enakost obravnave upnikov je bila pomembna tudi zaradi dejstva, na katero je opozorila preambula dopolnitve ustavnega zakona iz leta 1994. Subjekti z območja nekdanje Jugoslavije so po razpadu nekdanje države špekulirali s pričakovanimi dobički, do katerih so nameravali priti s kupovanjem nekdanjega jugoslovanskega dolga po nizkih cenah na sekundarnem trgu in pričakovanim polnim unovčevanjem tako pridobljenih terjatev pri Sloveniji v okviru prevzetega deleža tujega dolga.
Pri uveljavljanju njihovih interesov bi jim prišel prav vsak najmanjši pravni spodrsljaj. Vseskozi so si prizadevali priti do informacij, ki bi jih lahko usmerile na pravno izterjavo njihovih terjatev. Šele na podlagi dopolnitev ustavnega zakona leta 1994 je Slovenija lahko polno uveljavljala ozemeljsko pravilo v pogajanjih s tujimi bančnimi upniki ter prevzemala pošten delež nealociranega bančnega dolga, ki je bil vezan na skupno uporabo podjetij iz različnih nekdanjih republik.
V preambuli dopolnitev ustavnega zakona iz leta 1994 je zapisano, da želi Slovenija v pogajanjih poiskati »pošteno rešitev« za delež nealociranega dolga. Temelji »poštenega pristopa« z dopolnitvijo ustavnega zakona iz leta 1994 so v členih zakona, ki zagotavljajo enakopravno obravnavo vseh upnikov v bančnih bilancah (člen 22 b), uporabo ozemeljskega načela pri prevzemanju dolgov iz bančnih bilanc (člena 22 d in e) ter zavarovanje zoper pravne postopke, ki bi jih lahko sprožili izvorni tuji upniki ali domači špekulanti z nekdanjim jugoslovanskim dolgom (člen 22 f).
Sloveniji in njenim bankam je šele po napornih pogajanjih uspelo izstopiti iz vzajemnega jamčenja za ves nekdanji jugoslovanski dolg do tujih bank v skladu z določili sporazuma, ki je bil sklenjen leta 1988 (NFA). Bila je prva, ki se je pogajala o nasledstvu dolga s tujimi bančnimi upniki. Vse druge države naslednice so v nadaljevanju v svojih pogajanjih za odmero njihovega deleža popolnoma kopirale slovenski pristop.
Slovenija si je prizadevala, da bi bil delež prevzetega bančnega dolga čim bližji nasledstvenemu delitvenemu ključu Mednarodnega denarnega sklada. V pogajanjih so doma nekateri za ta približek šteli že ponujen 22-odstotni delež. K sreči se naši pogajalci niso pustili zavesti tovrstnim sugestijam iz domačih logov. Z 18-odstotnim deležem prevzetega tujega bančnega dolga so se ključu Mednarodnega denarnega sklada (16,39 odstotka) zelo približali.
Pri tem jim je uspelo, da so iz obveznosti poplačila s posebnim seznamom izločili tudi »jugoslovanske« upnike, ki so prišli do terjatev z nakupi od izvornih upnikov na sekundarnem trgu. Te terjatve so bile definirane kot terjatve povezanih oseb.
Slovenija je s sporazumom s tujimi bankami prevzela za 974 milijonov dolarjev dolga, z zmanjšanjem za terjatve povezanih oseb. Teh je bilo za okoli 161 milijonov dolarjev. Iz sporazuma NFA je Slovenija tako izstopila z okoli 813 milijoni dolarjev prevzetih obveznosti za alociran in nealociran bančni dolg.
Če ne bi pri razrezu bančnih bilanc posebej pazila na enakopravno obravnavo domačih in tujih upnikov, bi bil prevzem tujega bančnega dolga mnogokrat večji. V primeru prevzemanja deviznega dolga do varčevalcev v enotah Ljubljanske banke na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini in takrat tudi še v Makedoniji (v celoti okoli 700 milijonov dolarjev) bi povezane osebe lahko sodno izterjale vse, kar je bilo iz prevzetih obveznosti izključeno.
Ne bi se ustavilo samo pri tem. Z opustitvijo ozemeljskega načela bi tuji bančni upniki pri Sloveniji lahko uveljavljali tudi prevzem vsega nealociranega bančnega dolga, kjer so podjetja iz Jugoslavije izkoriščala sredstva istega kredita, za katerega je bila do tujine dolžnik banka. Na stranska vrata bi se v prevzem bančnega dolga vrnila solidarnostna klavzula.
Celoten bančni dolg do tujine je znašal okoli 5400 milijonov dolarjev. Skoraj sedemkratnik prevzetih obveznosti. Velike težave bi lahko nastale tudi pri prevzemanju dolga Pariškega kluba, pri katerem je bilo ločevanje med alociranim in nealociranim dolgom prav tako temeljno izhodišče slovenskega pristopa. Bi Slovenci spali mirneje, če bi se vsa ta tveganja uresničila, ne da bi jih slovenska oblast pred njimi zavarovala? Tuja nacionalna sodišča so bila v tedanjem času brezprizivna instanca »poštenih rešitev«.
Razlike v sedanjosti
V zagotavljanju enakosti obravnave upnikov ni razlik med Argentino danes in Slovenijo v preteklosti. Kako jo zagotoviti, narekujeta čas in konkretno okolje pri sprejemanju odločitev. Nobena odločitev ni brez tveganj. Vseh tveganj nikoli ni mogoče zapreti in čas prinaša nova, neznana. Če ne bi bilo tako, bi bile vse krize, posebej družbene, vnaprej predvidljive in posledice, ki jih prinašajo, ubranljive.
Morda v razpadu nekdanje Jugoslavije v evforiji pričakovanj boljšega življenja nismo dovolj prepoznali vseh znakov novega časa. Politična odločitvena moč v družbi se drobi in ta drobitev vstopa tudi v institucije, s pomočjo katerih družba uveljavlja delovanje oblasti. Ne samo pri nas doma. Tudi v Evropski uniji in globalno. Indikator teh sprememb je tudi obnašanje sodnikov v argentinskem primeru.
Če so bila v obdobju reševanja nasledstva tujih dolgov nekdanje Jugoslavije tuja nacionalna sodišča brezprizivna instanca »poštenih rešitev«, nam današnje obnašanje sodnikov, ki so pooblaščeni za nevtralno pravno presojo interesov, kaže drugačno sliko. Newyorški sodnik Thomas P. Griesa, ki je na prvi instanci s svojo odločitvijo ustvaril argentinski problem, v nadaljevanju z interpretacijami blaži svojo odločitev.
Sodišče je poskusilo tudi s sodnim posrednikom za mediacijo. Za zdaj neuspešno. Sodnik je o odločitvah pravne države, ki jo institucionalno predstavlja, prisiljen komunicirati z javnostjo. Ne znajde se najbolje. Presenečajo ga tudi poteze ameriških lobistov.
Tudi dolžnik ne miruje. Argentina meni, da je newyorško sodišče s svojo odločitvijo kršilo njeno suverenost. Napoveduje postopek pred mednarodnim sodiščem pravice v Haagu in zahteva soglasje ameriških oblasti zanj. Ne pričakuje, da ga bo dobila. ZDA bi se, če bi ga dale, odrekle svoji suverenosti. Mednarodno sodišče v Haagu je nad nacionalnimi sodišči. Bolj si Argentina želi s to potezo vplivati na svetovno in ameriško javno mnenje in na morebitne prihodnje odločitve v ZDA. Po informacijah iz spletnih medijev naj bi namreč o argentinskem problemu razpravljali tudi zunanji ministri Organizacije ameriških držav.
Drobljenje odločitvene moči v globalnem družbenem in političnem prostoru, prepletenost znanja, potrebnega za uravnoteženo presojo kompleksnih vsebin, ter medijska odprtost so izjemen izziv za sodnike. Tudi v pravu ni več tiste trdnosti, ki je veljala v preteklosti.
V javni komunikaciji so pravne odločitve izpostavljene strokovnim, a tudi političnim presojam, ki jih izrekajo vplivni posamezniki. Ti ne nosijo odgovornosti za odločitve, ustvarjajo pa ozračje, v katerem predstave posameznika, ki si jih ustvari na podlagi množice mnenj, oblikujejo zaupanje v politiko in v oblastne institucije.
Poln vpogled v vsebino dogajanj imajo samo pristojne institucije države in ljudje, ki v njih odločajo. Posameznik, ki od strani spremlja dogajanja, takega vpogleda nima. Zato je dovzeten tudi za manipulacije z informacijami, ki mu jih akterji, med katerimi najdemo tudi interesno in/ali ideološko pristranske, posredujejo s pomočjo medijev.
Doslej je bilo relativiziranje dejstev bolj značilnost politike. Primere imamo tudi doma. Politiki si lahko privoščijo, da zakone, ki jih v Sloveniji državni zbor potrjuje z ustavno, dvotretjinsko večino ob njihovem sprejemanju, označujejo kot upravičene, čez čas, ko s pomočjo teh zakonov tveganja niso več tako visoka, pa jih imajo za nemoralne, pravno napačne in gospodarsko škodljive.
Dogajanja pri urejanju dolžniških obveznosti Argentine kažejo, da dejstva postajajo relativna tudi znotraj institucij, ki so sestavni deli oblasti za uravnoteženo in pravično upravljanje skupnosti.
Ti procesi niso obšli niti evropskega sodišča za človekove pravice. V nedavni odločitvi sodnikov o deviznih varčevalcih v Bosni se zrcalita tako politični interes kot ideologija. Vanjo sta vgrajena politični interes Evropske unije, da pri prebivalcih Bosne in Hercegovine popravi izjemno slab vtis o svojih upravljavskih sposobnostih daytonsko razdeljene Bosne, in ideološko, a zato tudi pravno, podcenjevanje vsega, kar se veže na pojem »socializem«. To podcenjevanje tlači vse, povezano s tem pojmom, v pristop »one size fits all«.
Na to so domače bosanske, torej tudi evropske oblasti, spomnila nekatera združenja bosanskih varčevalcev, ki so od teh oblasti zahtevala, naj v postopku v Strasbourgu podpirajo ugotavljanje odgovornosti vseh držav naslednic nekdanje Jugoslavije.
Ugotavljanje odgovornosti vseh držav naslednic bi bila poštena in pravično uravnotežena pravna odločitev tudi v očeh »Ališić in ostali«, ki so bili udeleženi v konkretnem postopku. Od sodišča so tako opredelitev zahtevali. Sodišče je našlo pot, da ji je ubežalo. ●
Andrej Rant je nekdanji viceguverner Banke Slovenije.
