Arhitektura prihodnosti v Lizboni

Platforma Future Architecture (FA) v zasnovi Matevža Čelika dobiva vse večjo veljavo v mednarodnem prostoru.

sob, 26.11.2016, 06:00
Arhitektura je med vsemi umetnosti tista, ki se ji je nemogoče izogniti, ker je najbolj prisotna. Če te ne privlači poezija, ne boš kupil knjige, če ne maraš gledališča, ne greš tja, toda če ne maraš arhitekture, se ji je težko izogniti. Poglejte okrog sebe. Vse okrog naju je arhitektura. Ko se v mestu sprehodiš od točke A do točke B, so zgradbe na tvoji poti, okrog tebe, ne boš se jim izognil. Zato bi morala biti arhitektura najbolj javna od vseh umetnosti, ker oblikuje javno življenje in je ne moremo ignorirati

In beseda ... je postala arhitektura. V okviru 4. Lizbonskega arhitekturnega trienala je bila posebna pozornost posvečena platformi Future Architecture (FA), ki jo je leta 2015 zasnoval Matevž Čelik, direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani, in je v enem letu na natečaju izbrala petindvajset mladih arhitektov in umetnikov, ki so raziskovali in ustvarjali v več kot ducat evropskih mestih.

Lizbonski arhitekturni trienale, The Form of Form, Oblika oblike, ki poteka od 5. oktobra do 11. decembra, posebno pozornost namenil prav Future Architecture: projekt MAO, ki je na evropskem natečaju zmagal med več kot petdesetimi podobnimi projekti, je v enem letu postal svojevrstna blagovna znamka, privabil številne ugledne partnerje, direktorje institucij in festivalov iz 13 držav, ki so vključili petindvajset izbranih umetnikov v aktivnosti v svojih javnih ali zasebnih institucijah, na delavnicah, predavanjih v muzejih, na evropskih arhitekturnih festivalih.

Prvi dan v arhitekturno impresivnih prostorih lizbonskega muzeja Calouste Gulbenkian od desetih zjutraj do sedmih zvečer poslušamo kratke predstavitve vseh pridruženih članov in partnerjev; gledamo videofilme o projektih, ki so jih mladi ustvarili v zadnjem letu. Kijev, Beograd, Lizbona, Barcelona, Vroclav, Priština, Rim ... Telo v urbanem prostoru. Hiše za begunce. Zdi se kot neverjetna mreža idej, eksplozija kreativnosti in vizij talentov, ki so v enem letu prišli do zanimivih rešitev, kako živeti mesto, kako ga občutiti, kako ga misliti.

Nekaj, kar se mi je vedno zdelo odmaknjeno, kar je zaprto v slonokoščeni stolp posvečenih, tistih, ki vedo, ki znajo, ki imajo poseben čut za estetiko, nove oblike, se v Lizboni nenadoma razprši in odpre.

»Arhitektura je med vsemi umetnosti tista, ki se ji je nemogoče izogniti, ker je najbolj prisotna,« je rekel Andreas Ruby, nemški publicist, arhitekturni kritik in založnik, ki je letos postal direktor Muzeja za arhitekturo SAM v Baslu. Med odmorom za kosilo z drugimi člani platforme sediva na terasi muzeja Gulbenkian, pod nami se v močnem novembrskem soncu razpira mesto, za mizo sedi Evropa v malem. »Če te ne privlači poezija, ne boš kupil knjige, če ne maraš gledališča, ne greš tja, toda če ne maraš arhitekture, se ji je težko izogniti. Poglejte okrog sebe. Vse okrog naju je arhitektura. Ko se v mestu sprehodiš od točke A do točke B, so zgradbe na tvoji poti, okrog tebe, ne boš se jim izognil. Zato bi morala biti arhitektura najbolj javna od vseh umetnosti, ker oblikuje javno življenje in je ne moremo ignorirati.«

Naredimo to skupaj

Pri snovanju projekta Future Architecture so posvetili posebno pozornost prav temu, da se mladi talenti prijavijo predvsem z idejo, z vizijo, ne toliko z življenjepisi, pove Čelik. Vzhajajoče talente izbirajo vsi partnerji in člani platforme Future Architecture, ne gre za tekmovanje, ampak za težnjo, da vključijo mlade v procese v različnih državah, mestih. »Hočemo jim dati možnost, da izrazijo svojo vizijo, kaj bo po njihovem arhitektura prihodnosti. Ustvarjali jo bodo prav oni.«

In kaj je po njegovem arhitektura prihodnosti?

»Mislim, da je arhitektura prihodnosti nekaj, kar bo nastajalo zelo kolektivno,« prepričano pravi Čelik. »Za razliko od preteklosti, ko so bili močni posamični avtorji, individualci, danes ustvarjajo arhitekturo kolektivi, in to bo po mojem šlo še širše. Vse bolj vidim koncept: Naredimo to skupaj. Tako se bodo gradila mesta prihodnosti.«

Kot priznava Čelik, so pričakovali, da bodo izbrani talenti veliko razmišljali o novih tehnologijah, materialih, a je bilo več razprav o problemih, ki se ne tičejo arhitekture neposredno. Nova generacija prepoznava ključne probleme našega časa, povezane z begunci, migracijami, onesnaževanjem okolja, s komunikacijo. Za mnoge mlade ustvarjalce je bila platforma pomembna odskočna deska, sploh za angleškega umetnika Jacka Selfa, ki je iz neuveljavljnega umetnika medtem postal kustos britanskega paviljona na Beneškem arhitekturnem bienalu. »FA je brez dvoma eden najpomembnejših kulturnih projektov v Evropi danes. Ne le da sem dobil priložnost, da svoje delo predstavim ljudem, ki jih sicer ne bi srečal, ampak sem hkrati navezal stike tudi z drugimi mladimi arhitekti, izmenjal izkušnje,« pravi Jack Self in doda, »skozi številne aktivnosti in projekte v različnih evropskih mestih sem začutil, ne samo, kaj pomeni biti arhitekt, ampak tudi, kaj pomeni biti Evropejec. To navdušenje se je, priznam, zmanjšalo ob brexitu, a mislim, da če bi ljudje doživeli to, kar sem sam doživel s FA, angažirano, multikulturno in izjemno različno skupnost narodov, bi bila Evropa drugačna.«

»Vesel sem, da je skozi to mednarodno platformo uspelo tudi veliko slovenskim avtorjem lansirati svoje ideje in jih predstaviti v evropskih institucijah,« pravi Čelik. In da so tudi organizatorji dogodkov dobesedno pograbili njihove projekte.

Anja Humljan z Urbano jogo raziskuje izgubljen stik med človeškim telesom in urbanimi prostori, ki se velikokrat zdijo, da so ustvarjeni za stroje, ne za ljudi; to vse je odtujilo človeka od prostora, v katerem živi. Miloš Kosec, recimo, se ukvarja z urbanimi ruševinami, zapuščenimi stavbami, ki samevajo, medtem ko se je Tomaž Pipan ukvarjal s produkcijo v lokalnem okolju. Kako razumeti prostor, v katerem živimo, kako mu vrniti humanost. Preizpraševanja, ki so danes aktualna in pomembna. Čeprav se ne dotikajo neposredno gradnje, ampak se preizprašujejo o tem, kako bivati, kako misliti.

Čez mejo uradne Evrope

Pri slovenski predstavitvi celoletnega projekta je druge člane posebej navdušilo, da so v MAO z mladimi arhitekti dejansko zgradili intervencije v javnem prostoru, opečnate platforme, ki bi prebivalcem Fužin omogočile, da več uporabljajo javne prostore, da se družijo na njih, preživljajo prosti čas, »da jih te intervencije pripeljejo do muzeja«, pravi Čelik.

Cilj platforme je razviti nove arhitekturne modele in različne producente povezati v enoten program. Ključno je, da so v platformo Future Architecture vključeni tako raznolike organizacije, muzeji (SAM iz Basla, Haus der Architektur iz Gradca, Maxxi iz Rima ...) kot festivali, denimo Beograjski mednarodni teden arhitekture, Teden arhitekture Priština PAW ... Imamo zasebno univerzo Polis za arhitekturo iz Tirane, Københavnski festival za arhitekturo in film, MAO je nacionalni muzej, muzej v Baslu je zasebni muzej ... Zame kot vodjo platforme je pomembno, da so to institucije, ki tudi same iščejo nove poti, razlaga Čelik. »V platformi recimo nimamo običajnega založnika, ampak založnika, ki ga najbolj zanima, kako povezati klasično založništvo in tisk z digitalnim založništvom.«

Zato je tudi tiskovna konferenca ob izidu knjige, pravzaprav prvega dela arhitekturne trilogije, povezane s Future Architekture, precej neobičajna, celo izzivalna. Direktor založbe za arhitekturo dpr-Barcelona Cesar Reyes jo je skupaj z berlinskim studiom za oblikovanje &beyond začel s provokativnim videom o aktualni vlogi tiskane besede in v trenutku vzbudil pozornost vseh medijev in gostov. »Zavedam se, da je tisto, kar potrebujemo, da ta knjiga ne bo samo še ena knjiga o arhitekturi, drugačen, inovativen pristop,« pravi Cesar, bralci bodo hkrati tudi uporabniki, z aplikacijo, ki omogoča takojšen odziv na vsebino knjige. »S to knjigo v tiskani in elektronski obliki smo gotovo raziskali maksimalni izkoristek novih tehnologij in raziskovanje nadaljujemo.«

Pomembno je, da smo s to platformo šli čez meje uradne Evrope, pravi Matevž Čelik, naši partnerji so tudi iz držav, ki načeloma niso upravičene do evropskih sredstev, v program pa smo vključili tudi mlade talente iz Indije in Južne Amerike. In prav to nam je očitno prineslo dodatne točke pri izbiri projekta.

Največji partner projekta je poleg Lizbonskega arhitekturnega trienala gotovo Nacionalni muzej umetnosti 21. stoletja v Rimu Maxxi, ki ga je projektirala Zaha Hadid. Kurator za arhitekturo Maxxija je Pippo Ciorra, mož, ki ga ne moreš zgrešiti, visok, z mogočno prezenco, globokim glasom, ki tudi v šepetu nehote preglasi govorca na odru.

Kaj pravzaprav pomeni sintagma arhitektura prihodnosti? ponovim vprašanje, ki je kot rdeča nit lizbonske arhitekturne avanture. »Arhitekt prihodnosti gotovo ni več oseba, ki v svoji pisarni čaka na klic, ki mu bo prinesel novo delo,« pravi z nasmeškom. »To je v mnogih evropskih državah samo še iluzija. Treba je preoblikovati vlogo arhitekta, njegov angažma v realnosti, njegovo sposobnost interakcije s skupnostjo, z okolico. Opažam namreč precej nostalgije po časih, ko so bili arhitekti bolj povezani s političnim življenjem in odvisni od politikov, danes politiki nimajo več moči, kot so jo recimo imeli v obdobju po drugi svetovni vojni. A povezava med arhitekti in politiko ni več dobra rešitev, prihodnost arhitekture vidim v komunikaciji s posamezniki, kako zaznati njihove potrebe, želje, kakšno je skupno videnje prostorov prihodnosti,« je dejal Ciorra.

V Maxxi je poskušal združiti mlade talente iz platforme Future Architecture z drugimi projekti muzeja. »Če želiš odkrivati novo, mlado, sveže, moraš tvegati. Če bodo med petindvajsetimi talenti, ki jih izberemo, morda trije zares dobri, je to že veliko. Ni lahko najti enega ali dveh posameznikov, ki bosta lahko zasedla prostor v muzeju in imela podobno močen učinek kot recimo Kazujo Sedžima, Tojo Ito. To je tisto, za kar si prizadevamo v Maxxiju.«

In to je tisto, kar si bodo prizadevali tudi prihodnje leto, izbrati posameznike z idejami, ki lahko spreminjajo posameznika in okolje. V Muzeju Calouste Gulbenkian na tiskovni konferenci platforme Future Architecture Matevž Čelik objavi drugi poziv mladim talentom za leto 2017, ki se je začel 15. novembra 2016 in se bo končal 9. januarja 2017), medtem ko predsednik Lizbonskega arhitekturnega trienala José Mateus poudari: »To platformo želimo popolnoma integrirati v Trienale, zato bomo naredili vse, da jo podpremo tudi drugo leto. Hkrati upam, da bo platforma po uspešnih dveh letih dobila možnost še za en mandat.«

»Arhitektura je vse, kar je okrog nas, zato mislim, da smo lahko z vsem, kar predstavljata fundacija in muzej, zelo konstruktiven partner pri projektu,« je dejala direktorica fundacije Calouste Gulbenkian Penelope Curtis, zadržana dama aristokratskega videza, ki je bila pet let direktorica londonske Tate Modern. Eden od zanimivejših prihodnjih projektov vključevanja bo koncert znamenitega pianista Marina Formentija, ki bo med 9. in 29. aprilom 2017 neprestano igral v prostoru, »ki naj bi bil prosojen, hkrati pa sredi največjega mestnega vrveža; lahko bo to zapuščena trgovina, galerija, paviljon ... Izbrani talenti za leto 2017 bodo našli ta prostor in ga med umetnikovim performansom oblikovali v živo.

Vizija navzven

Eno od vprašanj na številnih razpravah na temo arhitekture prihodnosti, ki sta jih povezovala Matevž Čelik in Anja Zorko, je bilo, kako se odpreti, kako iz ozkega kroga profesije razširiti svojo vizijo navzven.

Saša Kerkoš, ustanoviteljica Design Biotop, na konferenci opozori tudi na to, da znotraj oblikovalskega in arhitekturnega sveta »pravzaprav prepričujemo že prepričane. Knjiga je lepa, toda ali bo komunicirala tudi s kom drugim zunaj tega kroga?« vpraša zbrane in sproži intenzivno debato.

»Res se zdi, da smo se zaprli v svoje svetove, ki se drugim zdijo odmaknjeni, hermetični. Večini arhitekturnih dogodkov komaj uspeva komunicirati z arhitekti in arhitekturnimi kritiki, kaj šele s širšo javnostjo, in to se mi zdi čudno, ker sem globoko prepričan, da ima vsakdo, ki živi v mestu, odgovornost, da odloča o prostoru, v katerem živi,« pravi Andreas Ruby. »Vsak od nas je svojevrsten strokovnjak za arhitekturo, na amaterski ravni. Seveda ima beseda amater pejorativen pomen, a v resnici etimološko izhaja iz latinske besede amare, ljubiti,« strastno razlaga v tekoči angleščini. »Tudi sam sem amater,« se nasmehne; čeprav je že trideset let povezan s to profesijo, ni študiral arhitekture, ampak je nekega dne, bilo je v Parizu, pove, nenadoma dojel, da obstaja. Nenadoma sem med sprehodi po mestih začel gledati stavbe navzgor, se nasmehne. Ključna pri teh trenutkih 'odkritij' so srečanja z ljudmi. Tako mu je Boštjan Vuga pomagal odkriti Plečnika. Bila je ljubezen na prvi pogled, pravi z žarečimi očmi.

Nekaj podobnega pravi Pippo Ciorra: »Ljubljana je za arhitekte moje generacije tempelj arhitekture, mesto, ki povezuje svoje ime z arhitektom. Študiral sem v Benetkah, Plečnik je bil za nas nekakšen Bog,« se nasmehne. A treba je prepoznati in nato pozabiti, pravi. Da greš lahko naprej. Zato besede Matevža Čelika, da je delitev na preteklost, sedanjost in prihodnost v arhitekturi iluzija, v tej družbi ne zvenijo kot kliše. »Pravzaprav je to parafraza Einsteinove izjave,« pravi, »ki velja tudi za naše delo, ker je nemogoče potegniti ločnico v času in reči, od tod naprej so stvari stare in jih lahko označujemo za dediščino, od tod naprej je prihodnost. Risbe slovenskih zgradb v našem muzeju, denimo, zasnove za kioske Saše Mächtiga, ki so bili v času nastanka prihodnost, danes veljajo za preteklost. Toda – ali so res?«

* * *

»Glejte, kakšni čudoviti mozaiki, kot tatuji na koži mesta,« reče Ruby, ko se s kustosi, direktorji arhitekturnih festivalov in muzejev zvečer vračamo s konference in stopamo po granitnih kockah, ki se zaradi vlage v soju nočnih svetilk in polne lune svetijo na poseben način. Kot da stopaš po vodi. Gledati mesto skozi oči tistih, ki ga vidijo drugače, je avantura posebne vrste.

Horizont

Priložnost se zgodi naslednji dan, ko iz sicer impresivnih, a zaprtih, klimatiziranih prostorov muzeja Gulbenkian končno stopimo na ulice tega mesta. Vsi partnerji platforme Future Architecture imajo na voljo vodeno vožnjo po ključnih razstavnih prizoriščih lizbonskega Trienala, z izvršnim direktorjem Trienala Manuelom Henriquesom, ki je dopolnjeval vodiča, se med živahno razpravo o zgodovini mesta, njegovi sedanjosti in seveda prihodnosti, odpeljemo v Amadoro, nekoč predmestje Lizbone, kamor so v petdesetih letih prejšnjega stoletja med vojno v Afriki preselili najrevnejši sloj prebivalstva, večinoma priseljence iz afriških kolonij. Zdaj velja za četrto najbolj poseljeno mesto na Portugalskem. To je mesto, v katerem ni bilo urbanističnega načrta, prebivalci ne vidijo horizonta, ni svetlobe, pravi Henriques.

To, kako pomembno je, da ima mesto horizont, sem morda prvič dojela prav v Lizboni. Seveda tudi zaradi ljudi, ki so me obkrožali, zaradi ljudi, ki mislijo stavbe, tlorise mesta, ki znajo pogledati mesto tudi od spodaj navzgor, ki ga znajo začutiti. V mestu ni čutiti utripa Arhitekturnega trienala, vsaj ne, kakor si bi ga predstavljala, a je Trienale posejan povsod po mestu in 'njegovih satelitih', z razstavami, instalacijami, dogodki.

Kot recimo Casa Roque Gameiro, ena najslikovitejših hiš v tem mestu, ki jo je zasnoval znameniti portugalski slikar Roque Gameiro in je še vedno predmet razprav, publicističnih publikacij o »tipični portugalski hiši«, zdaj je v njej del razstave Trienala, Form of Form, z naslovom ­Sateliti.

In vendar si ne morem kaj, da ob odmoru za kavo ne navržem omizju še enkrat, da je Arhitektura prihodnosti v teh treh dneh najbolj uporabljena, morda celo izrabljena sintagma. »Nikakor ne bi rekel, da je izrabljena,« z nasmeškom pravi Saimir Kristo, prodekan na mednarodni fakulteti za arhitekturo in oblikovanje v Tirani: »Po enem letu številnih dogodkov, stvari, ki smo jih naredili skupaj z mladimi ustvarjalci, lahko rečem, da to ni samo platforma, postalo je veliko, večje, kot smo si predstavljali, nekaj, kar premika mišljenje, kar premika stvari.«

Pri platformi je zanimivo, da na novo preizprašuje smisel obstoja Evropske unije, pravi. EU naj ne bi bila ustvarjena le kot gospodarska koalicija, v svojem izvoru je bila vendar osnovana na ideji o medkulturnem povezovanju, in v manjšem obsegu ta platforma postaja prav to, povezovanje evropskih institucij, zasebnih in nacionalnih, ki omogočajo mladim talentom, da predstavijo svoje ideje, vizije o prostoru, kulturi prostora in nekatere od njih tudi realizirajo, ali sprožijo kreativni razmislek o prihodnosti arhitekture.

To je nekakšen temeljni kamen v mozaiku idej, kako bomo gradili naša mesta v prihodnosti, pravi Saimir, medtem ko stopamo po stopnicah zapuščene palače Marquesa de Pombala, izjemne figure portugalskega razsvetljenstva, ki se je v 18. stoletju kot nekakšen sodobni premier kraljevine Jožefa I. zavzel za hitre ukrepe za rekonstrukcijo mesta po potresu leta 1755, po njem se imenuje celoten arhitekturni slog tistega časa, pove izvršni direktor Trienala Manuel Henriques.

»Poglejte, recimo tudi Marques de Pombal je verjel, kako pomembna je zasnova mesta, zato je pripeljal druge arhitekte umetnike, da so sledili njegovi viziji. Pomembno se mi zdi, da čutiš iskren entuziazem, da pripelješ druge ljudi, nove ideje, ne da si misliš, kot si je morda mislil marsikateri arhitekt v preteklosti, da bi to najraje naredil sam. In tu vidim vzporednice, če hočete, s platformo FA.«

Ker smo bili večinoma v muzeju Gulbenkian na konferencah, nisem videl nobene lizbonske hiše od znotraj, razen teh prostorov zdaj, pravi Kristo; toda uživam v vsaki stavbi, v vsaki fasadi, v vsakem kotičku, sploh v tej razstavi.

Naslednja razstava Ruševine apokalipse je v predmestju Lizbone, blizu mestnega živalskega vrta, v neoklasicističnem gledališču Thalia, ki ga je leta 1843 dal zasnovati portugalski grof Farrobo, veliki ljubitelj umetnosti, gledališča in prestižnih zabav, dokler ni leta 1662 ogenj zajel gledališča in ga spremenil v ruševine. Leta 2008 sta ga arhitekta Gonçalo Byrne in Barbas Lopes rehabilitirala v izjemno kombinacijo urbanega in starega. Videti je kot starodavno svetišče, ki ga, tako kot v časih glamuroznega grofa, stražijo sfinge, brez nosov, lepota nepopolnosti, ki se druži s čistimi, ravnimi linijami, nekakšen, ja, primer arhitekture prihodnosti.

Alfama

Ostalo je še nekaj ur, da odkrijemo mesto kar tako, z neobveznim sprehodom, zato se z Ano Kuntarič, Anjo Zorko, Špelo Vidmar, pomočnico direktorja Matevža Čelika, odpravimo proti najstarejši in najbrž najslikovitejši lizbonski četrti Alfama. Pročelja stavb so v hrepenenjskem, melanholičnem občutju, rahlo zdrsana, oprana, sladolednih barv, s tipičnimi balkoni, kot izdelki iz filigrana, včasih kot iz porumenele stare čipke. Ima monumentalnost, velike katedrale, cerkve, palače, in ima čudovite zamaknjene, odmaknjene kotičke, intimnost. Perilo, ki visi z balkonov, vrv za perilo, ki se razpenja čez ozko ulico, ko zaplapola v vetru, prinese v nosnice vonj po sveže opranem perilu, ki se meša z vonjem kulinaričnih dobrot iz številnih restavracij in barov, ki zvečer ponujajo koncerte fada, mnogi med njimi »čudovite turistične pasti«, kot se nasmehne direktor Trienala Manuel, ki nas na koncu povabi na kavo v pisarne lizbonskega arhitekturnega Trienala, sredi Alfame, z impresivnim razgledom na reko Tejo.

Že v preddverju nas pozdravijo leseni zabojčki, v katere aktivisti razvrščajo zelenjavo, ki ne ustreza evropskim standardom in jo morajo zato pridelovalci zavreči; zdaj jo sortirajo in predajajo tistim, ki jo potrebujejo. Sprehod iz prostorov Trienala po najstarejši lizbonski četrti Alfama je nekaj tako očarljivega, da bi si želel fotografirati vsako pročelje stavbe, vsak skrivni vrt, notranje dvorišče, Lizbona je mesto, polno skrivnosti. Kot pravi založnik knjige ArchiFutures Cesar Reyes, je beseda, ki po njegovem najbolj zaznamuje to mesto – nostalgija. Zame je bolj hrepenenje, pravim. In melanholija. »Mogoče,« pravi zamišljeno. »Sicer pa ne vem, zakaj filozofirava, oni imajo svojo besedo, ki vključuje vse to: saudade. Melanholija, prepletena z bolečino, ki je v času velikih odkritij ostala po tistih, ki so šli na morje in se niso vrnili.«

Tako kot pred leti na gledališkem festivalu v Almadi tudi zdaj na Arhitekturnem trienalu izvem podobno stvar: da je hrepenenje ključna sestavina tako gledališča kot arhitekture. Hrepenenja po širini morja, po globini, višini. In da je fado in z njim saudade »ljubezen, ki ostane, ko ljubljene osebe že dolgo ni več«.

Prijavi sovražni govor