Bodice: Atlantida, moja ljubezen

Balkanska brv. Pod tem naslovom je Aleš Debeljak pred petimi leti izdal zbirko svojih esejev o književnosti »jugoslovanske Atlantide«. V prologu­ se mu je zapisalo: »Zakaj pišem o književnosti in pisateljih iz potopljene­ dežele? Prvič, ker sem v tej deželi preživel večino svojega življenja. Drugič, ker je bil to prostor srečnega otroštva. Tretjič, ker mi daje pobudo za premislek o ustroju sedanje Evrope. Četrtič, ker slovenski 'vstop v Evropo' pomeni le temno stran 'izstopa z Balkana'. Petič, ker živim v svetu, ki me ne zanima, zavezan izgubljeni stvari, ki predstavlja moj dom.«

Atlantida? Da, preživeli smo že kar nekaj potopitev,­ recimo Avstrije, raznih Jugoslavij itd. – in tako se nam Titanik utegne dogoditi tudi s celotno Evropo, ki je morda ena najslabše vodenih političnih tvorb doslej. Kralji so nekdaj za napake odgovarjali s svojimi glavami, zdaj imamo le še izmuzljive junckerje, ki pravzaprav ne poznajo niti božjih zapovedi. In očitno ne prepoznajo ledenih gor na liniji, po kateri sili ladja.

In tu je zdaj seveda še balkanska begunska brv.

Tu se je evropska politika, kolikor je je kdaj sploh bilo, najprej zalomila pri Ukrajini in Krimu, zdaj pa pri Siriji in posledično balkanski brvi, kot bi rekel naš Aleš. Razni junckerji ne znajo niti definirati pojmov, kaj šele oceniti geostrateške geometrije. Zavoljo »balkanske brvi« beguncev se je lahko Erdoğanova Turčija vsilila v evropski prostor, ki postaja vse bolj anemičen, nedejaven. Vse skupaj vodi v razpad EU, to je očitno.

Turčijo so po drugi svetovni vojni, ko je postala tako rekoč nedotakljiva, nekako »podtaknile« v Nato ZDA, čeprav ni dosegala zahtevanih političnih standardov, kakršni so zdaj – je pa bila nekakšen ameriški raketni predpražnik proti Sovjetski zvezi, podobno kot pozneje Castrova Kuba v kratkem času Hruščova. Letalonosilka na suhem.

Kuba je zdaj očitno spet v ameriških nedrjih, Turčija pa ostaja ameriški pagat ultimo na našem koncu sveta, kar postaja vse bolj perverzno. Turčija je tako rdeči gumb za začetek nove hladne vojne in za nove konflikte, Evropa pa tega ali ne razume ali …? V t. i. sirski krizi, ki bo najbolj prizadejala Evropo, igra ključno vlogo prav Turčija s svojim »kurdskim vprašanjem«, kar se ji ne bo zgodilo prvič v zgodovini. Turčija je že izvedla genocid nad Armenci, torej ji ne bo težko s Kurdi – ali pa?

Ne vemo, ali se gremo t. i. sovražni govor ali navadno skovikanje, vendar mnogo knjig govori: »Kamor udari turško kopito, nikoli več ne rase trava!« Sovražni govor? Ne da se reči, kje so bile te besede prvič izrečene; srečamo jih v deželah Nemčije, Francije, na Madžarskem, na italijanskem polotoku in verjetno še marsikje, kjer se je ta misel ali pa po vsebini enaka pregovorna oblika razširjala od ust do ust.

Skratka, osmanski Turki so sredi 14. stoletja začeli vojne pohode na Balkan, zgradili močno državo od Anatolije do Dardanel, svojo premoč so utrdili nad posameznimi kneževinami, ki so druga za drugo priznavale vazalno podrejenost. Turki so se močno utrdili na evropskih tleh in prisopihali vse do Dunaja; Ljubljana je leta 1555 postala obmejna utrdba, vsa Kranjska je bila obmejna država. Brv. Tedaj, mimogrede, še ni bilo bodeče žice.

Okoli te Turčije, ki pod Erdoğanom postaja vse bolj samovšečna in samozavestna, bo še mnogo vrtincev. Najprej: deluje vse bolj samostojno, čeprav je menda v Natu; drugič, dobesedno izsiljuje vstop v EU, čeprav se gre »mimogrede« celo vojno proti lastnemu prebivalstvu (Kurdom, nad 20 milijonov); tretjič, vsi standardi tamkajšnje »demokracije« so skrajno vprašljivi in prav nič ne kaže, da bi se ta država zmogla kultivirati v mednarodnih odnosih. Žal je še vedno neke vrste relikt otomanskega cesarstva, daleč od tistega, kar je imel v mislih Kemal Atatürk s konfesionalno državo.

Erdoğan pred Zahodom vse bolj neprepričljivo prikriva svojo islamistično podzavest, ki je seveda v buldožerskem konfliktu z Evropo in njenim kulturnim osončjem. Tu pravzaprav ne bi smelo biti nobenega problema, če ne bi predsednik Turčije tako rekoč trgoval z vojno v Siriji in njenimi »stranskimi posledicami«. Z begunci, ki jih tako rekoč prodaja v EU. In Evropa se strinja s tem, kajpak še najbolj ljubezniva Angelca. Posledice takšne »gospodinjske« politike utegnejo biti katastrofalne.

Mimogrede: kako, da se Nemčija in Turčija vselej nekako najdeta na istem bregu, recimo v obeh svetovnih vojnah? In zdaj se praktično samo Nemčija pogaja, koliko bomo vsi skupaj plačali Ankari, Erdoğanu, za tistih nekaj šotorov in konzerv piščančje paštete. Turško izsiljevanje Evrope je – kajpak predvsem po zaslugi Berlina – postalo že nesramno. Turčija je z Anatolijo pravzaprav azijska država in naj potemtakem tam rešuje svoje probleme.

Seveda pa so v ozadju vsega ZDA, ki menda dogodke na tamkajšnjih bojiščih spremljajo samo še iz zraka, kar naj bi po njihovih definicijah pomenilo, da jih tam ni. Čestitamo tej nevidnosti. Dejstvo pa je, da se v tem peskovnem bližnjevzhodnem kotlu kuha še ena vojna z nepredvidljivim, morda zelo nevarnim razpletom. Turčija prav gotovo utegne biti središče tega dogajanja, kar bo zelo komplicirano, saj je izhod s Črnega morja le skozi Bospor in Dardanele. Ali pa po kopnem.

Seveda ne smemo pozabiti Saudske Arabije, ki se je tudi vojaško vpletla v Jemen, Irak in Sirijo. To je več kot pomenljivo, saj so Saudijci desetletja najbolj trden zaveznik ZDA; gre seveda za nafto, ampak oboji so tudi skrajno konservativni, eni tako, drugi drugače, pač znajo stakniti glave. Skratka, v Siriji ne gre le za Asada in t. i. opozicijo, gre za geostrategijo, v kateri je pomemben predvsem pristop do Sredozemskega morja. Tam imajo Rusi dve oporišči in seveda jih je zato treba nekako izriniti. Poleg tega se zdijo preveč samosvoji in uspešni v bombardiranju islamistične države.

No, težava je predvsem, da smo navadni smrtniki v dežju ali snežnem metežu prikrojenih ali kakorkoli skrivenčenih informacij. Slutimo, da se v Siriji dogaja nekaj pomembnega za skupno prihodnost (navsezadnje je bil Damask nekdaj najbogatejše mesto na svetu), vemo, da Ankara tam igra dvolično, predvsem za uničenje Kurdov, da gre za nadvse umazano igro, da ZDA tam niso samo v letalih, da … da je to najbolj neokusna mineštra, ki jo mora zdaj pojesti Evropa – kajpak zaradi svojih povsem nesposobnih politikov.

Sirija je lahko prepoznavna tudi po prednikih Feničanih, najboljših morjeplovcih in kamnosekih, šele potem smo v t. i. civilizacijo prišli mi. Otomani mnogo pozneje. Nič hudega, vsaka Atlantida se prej ali slej potopi – in potem naslednji rodovi nimajo problemov s predhodnimi civilizacijami; vselej pa se najde kaka Aleševa begunska brv, četudi balkanska. Smisel je v obstoju človeštva, ne v dorskih stebrih in razvalinah.

Ta človeški kozmos je sam sebi mini Atlantida.