Portret tedna: Tone Peršak

Pred nekaj leti sem med počasnim premikanjem po stezi za trim v gozdu ob Trzinu zaznal nenavaden pojav. Iz daljave se je prikazoval lik, oblečen v atletske hlačke, kakršne nosijo olimpijski maratonci. Bil je nedoločljive starosti, a že na prvi pogled je bilo videti, da gre za vztrajnega športnika. Metre in kilometre je po hribčkih in dolinah tekaške steze mlel kot lokomotiva. Hitro, enakomerno, vztrajno. In da mu pot s čela ne bi curljal za očala, je na glavi nosil frotirast trak. Lik se je hitro približeval. Ker sem imel v tistem času prve težave z dioptrijo, sem atleta prepoznal šele v zadnjem trenutku. Pred menoj se je pojavil župan občine Trzin, v marsičem zaslužen za več kot solidno javno infrastrukturo kraja, ki leži natanko na pol poti med prestolnico in podeželjem. Na hitro sem pohvalil lepo vzdrževano trim stezo, župan pa je medtem z urnim korakom tekača na srednje proge in vztrajnostjo dolgoprogaša že izginjal v gozdu.

Lik, ki se je izrisal pred menoj, je bil Tone Peršak, danes kandidat za kulturnega ministra. Peršaka sem sicer poznal kot politika (med letoma 1990 in 1992 je bil podpredsednik družbenopolitičnega zbora, pozneje poslanec), občinskega funkcionarja (v letih 1998, 2002, 2006 in 2010 je bil izvoljen za trzinskega župana), režiserja, pisatelja, predavatelja na AGRFTV in civilnodružbenega aktivista (kot pisatelj je bil med najbolj dejavnimi avtorji »pisateljske« ustave). Potem pa sem se vendarle spomnil na pripoved Blaža Ogorevca, pisatelja, Mladininega novinarja, svetovnega popotnika, vulkanologa in častnega občana Škofje Loke. Ogorevc je pripovedoval, kako je bil sam v mladosti perspektiven tekač na srednje proge, njegov zagrizen tekmec na prvenstvih pa je bil Tone Peršak. Da bi Blaž, čigar faktografske pripovedi so se pogosto prepletale z razkošnim pisateljskim talentom, podkrepil verodostojnost navedenih dejstev, je navrgel še ključni podatek: Peršak je imel na tekaških tekmah obute najboljše šprinterice.

Površni vtis, ki ga vzbuja Tone Peršak, je varljiv. Na prvi pogled bi mu lahko pripisali marsikatere lastnosti – denimo skromnost, korektnost, tudi politično korektnost, marljivost, pripravljenost na dialog. Tekmovalnosti pa mu ob prvem in drugem in tretjem srečanju ne bi pripisali. A je tekmovalen. Sicer ne bi bil perspektiven tekač na srednje proge. In leta 2006 so pri Financah izračunali, da bi Peršak kot župan Trzina zmagal na tekmovanju slovenskih občin, če bi kot merilo vzeli, za koliko odstotkov se je povečalo število delovnih mest v občini in kako so v treh letih zrasli prihodki podjetij. Na obeh lestvicah se je Trzin zavihtel na prvo mesto. Kar se je na lestvici občin z občutno rastjo zaposlenih in prihodkov podjetij zdelo nenavadno, je bil podatek, da je gospodarsko najbolj rastočo občino vodil pisatelj, ki v gospodarstvu ni delal niti pet minut.

Peršak, po izobrazbi gledališki in radijski režiser ter komparativist, je po diplomi nekaj let delal kot svobodni umetnik. Med letoma 1980 in 1990 je bil zaposlen kot asistent na AGRFTV. Potem je bil profesionalni politik. V prvem mandatu je Trzin vodil kot neprofesionalni župan, hkrati pa je delal kot docent na akademiji, v prvi polovici prejšnjega desetletja pa je župansko funkcijo začel opravljati profesionalno. A ključno za Peršakovo politično profiliranje je obdobje v drugi polovici osemdesetih let, ko je bil eden ključnih članov ustavne komisije Društva slovenskih pisateljev. Nekaj dni zatem, ko je izšla 57. številka Nove revije, je v dvoranici Društva slovenskih pisateljev predaval dr. France Bučar; maloštevilno poslušalstvo je opozoril na pasti ustavnih dopolnil, ki nastajajo v Beogradu. Predavanju profesorja Bučarja je sledila dobro organizirana politična akcija Društva pisateljev, v kateri so sodelovali še kolegi iz Slovenskega sociološkega društva, pravnika France Bučar in Matevž Krivic ter filozof Tine Hribar. Tone Peršak je bil tedaj predsednik ustavne komisije Društva slovenskih pisateljev. Kot režiser in pisatelj ni vzbujal vtisa, da razume umetnost pisanja ustave, a tudi tedaj je bil prvi vtis varljiv. Društvo pisateljev je pripravilo zelo čvrste temelje za ustavo, ki je bila v skupščini sprejeta decembra 1991. Hkrati pa je Peršak leta 1989 sodil med ključne pogajalce nastajajoče politične opozicije. Pogajalci tedanjih družbenopolitičnih organizacij in novih političnih strank so namreč leta 1989 sedli za okroglo mizo in razpravljali o vprašanju, kako organizirati prve parlamentarne volitve. V teh pogajanjih je imel Peršak manj vidno, a zelo pomembno vlogo, saj je hitro razumel, da bo narava prihajajoče parlamentarne demokracije odvisna tudi od detajlov. Njegovi nastopi niso bili gromovniški, za demagogijo ni imel nobenega talenta. A morda je prav zato, ker je vzbujal vtis, da ni nevaren, kot pogajalec dosegel veliko. Če namreč Peršak res ni imel talenta za demagogijo, je bil toliko spretnejši v dialogu. To je veljalo tudi v obdobju 1990–1992, ko je bil poslanec skupščine.

Ocena, da Peršak posluje na isti frekvenčni dolžini kot nekdanja ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar, se bo najverjetneje izkazala za napačno. Prvič, Peršak od kulture in za kulturo živi od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, Julijana Bizjak Mlakar pa se je v središču nacionalne kulturne politike znašla zaradi čudaške koalicijske aritmetike in zgrešene ocene mandatarja, da bo poslu dorasla. Drugič, Peršak nima omembe vredne politične karizme – na parlamentarnih in predsedniških volitvah je leta 1996 in 1997 prepričljivo pogorel –, ima pa izkazan talent za racionalen dialog. Tega talenta predhodnica ni imela. Praktično hkrati z novico o Peršakovi nominaciji so se pojavile prve kritike kandidata, ob kritikah pa se ni odzval tako, da bi bil užaljen, temveč se je najprej sestal s kulturniki, ki so do njegove nominacije pokazali zadržke.

Obstaja še ena okoliščina, ki lahko pomembno vpliva na Peršakovo bolj ali manj uspešno delovanje. Po dvajsetih letih naj bi se vrnil v središče nacionalne politike, v tem istem središču pa je bil tudi leta 1991. Med sedaj dejavnimi politiki sta pred četrt stoletja, ob razglasitvi samostojnosti, delovala le še dva politika, ki sta tudi danes vidna na slovenski politični sceni – voditelj opozicije Janez Janša in predsednik republike Borut Pahor. No, od daleč na sodobno slovensko prizorišče gleda še evropski poslanec Lojze Peterle. Z Janšo sta bila celo med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze. Med politiki vladajoče koalicije ni nikogar, ki bi bil kot politik dejaven pred četrt stoletja. Sedanji premier Miro Cerar je imel v tistem času status strokovnega sodelavca. Še nekaj pomenljivih podrobnosti je v njegovi biografski mapi. Ob pogojnem Rudiju Šeligu, ki je kulturni resor vodil med letoma 2000 in 2002, je prvi, ki bo imel v biografiji zapisano tako funkcijo predsednika Društva slovenskih pisateljev kot funkcijo šefa kulturnega resorja. Seveda – če bo v državnem zboru postavljen za ministra. Peršak je bil za predsednika DSP izvoljen leta 2001. Res pa je, da je Rudi Šeligo za roman Izgubljeni sveženj dobil kresnika, Peršak pa je z romanom Usedline prišel »le« med nominirance.