Banke, svetišča Boga Denarja

Ko držimo v rokah nekakšne smešne s podobami in številkami potiskane listke, verjamemo, da smo bogati.

sob, 25.11.2017, 06:00
Ko imamo na banki denar, ki se z obrestmi plemeniti, je v nas tiha sreča. Ta tiha sreča ima veliko opraviti s tem, da vemo, da je denar na varnem. Drugače kot denar na borzi, ob katerem se človek počuti kaotično, kot da je na tomboli ali v kazinoju.

Denar se je v današnji obliki rodil v maloazijskem lidijskem kraljestvu v 7. in 6. stoletju pred našim štetjem. A že mnogo prej so poznali nekaj denarju podobnega, tako imenovana preddenarna izmenjalna sredstva.

Tukidid v drugi knjigi Peloponeške vojne poroča, kako je atenski vodja Periklej spodbujal rojake na vojsko proti osovraženi Šparti. Atene so bogate in imajo izjemne davčne prihodke. Periklej natančno navaja tisoče talentov kovanega srebra na Akropoli in v drugih svetiščih, ki je na voljo za financiranje spopada. Če bi bili Atenci v to prisiljeni, bi lahko uporabili tudi zlat nakit na kipu njihove boginje. Omenil je, da ima kip štirideset talentov zlata in da je okras tako narejen, da ga je lahko sneti. Dodal je, da bi to zlato morali nadoknaditi v enaki vrednosti, če bi ga porabili za lastno varnost.

Marsikaj je v Periklejevem nagovoru takega, kar lahko še danes, skoraj poltretje tisočletje kasneje, dobro razumemo. Denimo to, da je vojna nekaj, kar obilno stane in kar je treba financirati. Na prvi pogled je presenetljivo, da so Atenci svoje denarno bogastvo hranili na Akropoli, ob najpomembnejših mestnih svetiščih. A konec koncev je tudi to razumljivo: najdragocenejše pač hraniš na najvarnejšem mestu, v srcu Aten, pod budnim očesom bogov.

Bolj presenetljiva je Tukididova navedba, da je lahko tudi zlat nakit na najsvetejšem izmed vseh svetih mest, tisti, ovešen na mestni zavetnici, boginji Ateni, uporabljen za vojsko. Svetiščno bogastvo torej ni nepovratno darovano bogovom, svetemu, temveč je reverzibilno, lahko v določenih okoliščinah spet postane del »denarnega toka«. Tukididov besednjak je presenetljivo moderen. Daje nam vedeti, da so bila svetišča v svetu klasične grške antike pred 2500 leti med drugim nič več in nič manj kot banke. Od njih si izposodiš in jim vrneš. Po domače rečeno: vzameš kredit in ga odplačuješ.

Ob tem se velja spomniti, da je tudi izum denarja v maloazijski Lidiji koncem 7. stoletja pr. Kr. po nekaterih teorijah povezan predvsem z namenom reguliranja količine in enot svetiščnih darov, se pravi kot posledica komunikacije, trgovanja med človekom in božanskim. Denarništvo in bančno poslovanje imata še danes marsikatere značilnosti religioznega obnašanja. Spomnimo se le gesla na ameriških dolarjih: »In God We Trust« (Bogu zaupamo). Slutimo lahko, da to ni le nasledek velike ameriške religioznosti, temveč posledica s kančkom dvoma prežete vere v to, da se bo nadomestek za pravi srebrni denar, tj. listki papirja z nekakšnimi podobami in številkami, dejansko prijel. Se pravi, da bodo ljudje verjeli, da držijo v rokah dolarje (beri: pri nas v 19. stoletju čvrsto solidne srebrne tolarje), ne pa zgolj listkov papirja. Ta vera se je v minulih 150 letih dobro prijela: danes to vsi verjamemo. Ko držimo v rokah nekakšne smešne s podobami in številkami potiskane listke, verjamemo, da smo bogati. Ta vera, ta religija, ima še nekatere pomembne značilnosti.

Vsakdo izmed nas, ki je kdaj hranil denar na banki, pozna ta občutek: ko imamo na banki denar, ki se z obrestmi plemeniti (to sicer zadnja leta ob negativnih obrestih ne velja več), je v nas tiha sreča. Ta tiha sreča ima veliko opraviti s tem, da vemo, da je denar na varnem in da se z obrestmi množi. Drugače kot denar na borzi, ob katerem se človek počuti kaotično, kot da je na tomboli ali v kazinoju. Bančni občutek je drugačen, opišemo ga lahko z občutki umirjene harmonije, in to je seveda tesno povezano z brezmejnim, rekli bi lahko religioznim zaupanjem v to, da ga imamo na banki in da je torej v našem svetu vse v redu. Poznavalci verskih stvari imajo za te občutke tudi ime. Gre za harmonično, apolinično religioznost, v nasprotju z divjo in ekstatično, dionizično religioznostjo, kakršno prakticirajo ljubitelji borznega vlaganja premoženja, bitcoinov in podobnih vratolomnosti.

Vsakdo izmed nas, ki je kdaj pri banki vzel kredit, prav tako ve, da je to izrazito zaupno, intimno, tako rekoč religiozno razmerje. Gre za razmerje daj – dam, klasično komunikacijo med božanstvom in človekom. Slednji se klanja, se priporoča, da depozit, hipotekarno zavezo, podpiše dodatno življenjsko zavarovanje (karkoli ali vse izmed naštetega), v zameno pa dobi denar za luksuz, za avto, za stanovanje. V zameno dobi nekaj, kar ne zadeva le njega samega, temveč ga zadeva kot tistega, ki naj v neki družbi s pridobljenimi dobrinami nekaj velja. Kreditni odnos z dolgoročnostjo nadalje zadeva potomstvo kreditojemalca, prehaja v čas daljne bodočnosti, v čas morda celo po smrti kreditojemalca. S tem odnos z banko prehaja v transcendentne vode. Kako globoko verska občutja se porajajo ob dokončnem odplačilu kredita, ve vsakdo izmed nas, ki je ob tem svečanem dogodku obredno zažgal kreditno pogodbo in ob tem morda počel še kaj ekstatičnega, česar zaradi spodobnosti ne velja podrobno opisovati.

Morda bo kdo pomislil, da so gornje vrstice pretirane. A velja se spomniti, kako je bilo, ko je v razmerju banka – stranka oz. bolj splošno v razmerju človek – denar šlo kaj narobe. Spomnimo se burnih časov z divjo inflacijo ob koncu osemdesetih let minulega stoletja v nekdanji Jugoslaviji. Spomnimo se, kakšno vznemirjenje je povzročila med ljudmi zgolj misel na možen propad evra pred petimi leti. Spomnimo se, konec koncev, stiske najemnikov t. i. švicarskih kreditov. Kaj je njihov greh? Njihov edini greh je, da so se preveč klanjali temu bogu, imenujmo ga Bog Denarja. A po drugi strani: mar se ni taisti bog še pred nekaj leti kazal v prijazni luči, v zaupanja vredni podobi? Stiska, ki jo ob takih izrednih dogodkih čutijo prizadeti (bogati varčevalci, zaskrbljeni kreditojemalci), je huda, je eksistenčna. Nekaj, v kar je absolutno zaupal kot v od Boga dano zakonitost, se je izneverilo njegovemu zaupanju. To je religiozna stiska prevaranega vernika. Ni naključje, da banke povsod po svetu gradijo svoja poslopja v maniri posnemanja arhitekture klasičnega antičnega svetišča. S tem privabljajo vernike, se pravi stranke. Kdo bi se lahko uprl mikavnemu videzu njihovih palač, mikavnemu pogledu svečenikov izza bančnih okenc? A tudi bančni svečeniki so kot drugi svečeniki: so časi, ko nam zbujajo zaupanje, in so časi, ko bi se jim najraje izognili.

Kako prepoznati višje svečenike Boga Denarja? Uporabljajo dokaj zapleten teološki besednjak. Biblijski citati, ki jih tu pa tam navajajo, ko vzvišeno poučujejo nesrečneže s švicarskimi krediti, niso naključje. Treba jih je razumeti kot svarila svečenikov jeznega Boga. Nihče sicer ne ve točno, zakaj se je tokrat Bog spet razjezil. Nekateri slutijo, da ima to opraviti z nemarnim obnašanjem taistih svečenikov, a kdo bi zares vedel. Če zatrjujejo, da so postavke njihove religije take in ne morejo biti drugačne, se je pač treba zavedati, da so to verske dogme. Zanje pa, kot vemo, velja, da so v polju religije vedno resnične. Tudi ko njeni svečeniki nimajo prav, imajo vedno prav. Najemniki švicarskih kreditov se morajo torej zavedati, da se je nad njimi razsrdil nepredvidljivi Bog Denar. Njegovi svečeniki jim pač ne morejo dajati potuhe – ve se, komu služijo.

Spomniti se tudi velja, da je Bog Denar v naših krajih prisoten že dolgo. Res je, da se je v današnji obliki rodil v maloazijskem lidijskem kraljestvu v 7. in 6. stoletju pr. Kr. A že od mnogo starejše prazgodovine naprej si želi človek vedno znova naprtiti nekaj denarju podobnega, kar arheologi običajno opišemo z izrazi, kot so »preddenarna izmenjalna sredstva«. Tako namembnost že v mlajši kameni dobi izpolnjujejo nekatere vrste kamnitih sekir, o katerih kaže, da niso služile sekanju, temveč kot sredstvo izmenjave. V bronasti dobi so to funkcijo dobro in množično opravljali bronaste ovratnice in srpi.

Pravi denar pri nas poznamo od začetka 2. stoletja pr. Kr. Tedaj so začela kovati lastne srebrnike z vladarskimi obeležji železnodobna ljudstva Karnov, Norikov in Tavriskov. Dobro stoletje kasneje Julij Cezar v svojih Komentarjih galskih vojn poroča, da galski zakonci skupaj upravljajo imetje, obresti hranijo, preživeli partner pa dobi vse imetje z obrestmi vred. Če se vam zdi besednjak Cezarjevega poročanja nenavadno sodoben, se ne motite. Kelti so vedeli, kaj so to obresti, skratka, vedeli so, kaj so kapitalski dobički in kako se z njimi okoriščati. Bogu Denarju se torej tudi v naših krajih klanjamo že vsaj 2200 let. Edino obdobje brez denarnega gospodarstva v zadnjih dobrih dveh tisočletjih je srečni čas med 7. in 10. stoletjem. Seveda, svečeniki Boga Denarja ta čas imenujejo mračni srednji vek.

Vrnimo se k uvodnemu Tukididovemu navedku: morda se komu zdi, da je bila namera Atencev po uporabi zlata, ki je krasilo njihovo boginjo Ateno, bogoskrunska. A mar se ni naša civilizacija še nedavno obnašala skoraj enako? Ob začetku velike vojne pred dobrim stoletjem so marsikatere fare na Slovenskem navdušeno pozdravile poziv cesarja Franca Jožefa, češ da njegova nezmagljiva vojska potrebuje dobre topove. Marsikateri posvečeni bronen zvon iz slovenskih svetišč je bil pretopljen v avstrijski kanon. Saj bo po dobljeni vojni presvetli cesar vendar poskrbel, da bo farni zvon nov, večji in lepši. Kako se je vse končalo, vemo. Tudi, koliko časa je minilo, da so oškodovane cerkve pridobile nove zvonove, če so jih sploh.

Niti Tukidid niti kasnejši kronisti peloponeške vojne med Atenami in Šparto na žalost ne poročajo, kaj se je dejansko zgodilo z uvodoma naštetimi svetiščnimi zakladi boginje Atene. Vemo pa, kako se je končala dolga in izčrpavajoča vojna: Atenci so bili uničujoče poraženi, ostali so goli in bosi in nikoli več niso bili niti regionalni, še manj mednarodni hegemoni, kakršni so bili pred peloponeško vojno. Le slutimo lahko, ali ni bil atenski poraz povezan z morebitnim nespoštljivim ravnanjem tedanjih svečenikov do boginje Atene in njenega svetiščnega bogastva. A ne delajmo si utvar: bodisi v podobi tedanje boginje bodisi v drugih pojavnih oblikah, Bog Denar nam vlada in mi se molohu zvesto klanjamo že poltretje tisočletje in dlje. ●



Dr. Peter Turk je kustos za prazgodovino v Narodnem muzeju Slovenije.

Prijavi sovražni govor