Begunci v Turčiji: razmere bi lahko obvladali le skupaj

V 25 taboriščih, ki jih upravlja turška država, je nastanjenih več kot 200 tisoč ljudi. A ti begunci, ki prejemajo tudi skromno preživnino, predstavljajo samo deset odstotkov vseh; preostanek jih živi zunaj begunskih taborišč. Prepuščeni so cesti. Čeprav so registrirani, nad njimi ni nadzora in nihče ne ve, kod tavajo. Samo v Gaziantepu, dvomilijonskem mestu v jugovzhodni Anatoliji, jih je okoli 350 tisoč. Koliko je neregistriranih beguncev, ne ve nihče.

»Begunci so naši gostje«

Nizip je taborišče 30 kilometrov od sirske meje, uro vožnje od Gaziantepa. V njem trenutno živi skoraj pet tisoč ljudi. Pot do tja vodi čez nenaseljeno pusto pokrajino. Pred odhodom so nas gostitelji prosili, naj izključimo prenosne telefone in vse naprave, ki lahko zaznajo, kje se gibljemo. Tudi program naše poti in aktivnosti v Turčiji je bil zaradi varnostnih razlogov zaupne narave.

Kamorkoli je zanesel pogled, je bila zgolj gola zemlja, okoli nas in taborišča pa je bilo strogo varovanje. Improvizirana bivališča, ki so postala dolgotrajna resničnost za begunce iz Sirije, so razporejena v dveh delih – naselje kontejnerjev in naselje šotorov. Ločuje ju žičnata ograja, s katero sta obdani naselji. Taborišče je urejeno, čisto, ima dve bolnišnici, trgovino, pralnico, šolo, igrišče, šivalnico ipd.

Nekateri begunci so tu nekaj tednov, nekateri že od spomladi 2013, ko so taborišče odprli. »To so naši gosti, ki jim po najboljših močeh zagotavljamo zaščito. Vsi delimo skupno usodo na tem planetu. Vsi bi se radi vrnili domov, ko bo vojna končana,« je hitel s predstavitvijo njegov upravitelj.

Turčija za begunce iz Sirije uporablja izraz gosti. »V kontejnerjih živijo ljudje, ki imajo za tovrstno udobje največ razlogov. Kronično bolni, otroci brez spremstva, ženske, invalidi. O tem odloča turška država ob njihovi registraciji. V zadnjem času smo poostrili pogoje za izhod iz naselja, v šestih mesecih lahko zunaj ostanejo skupaj največ dva tedna. Vsak dan pa lahko odhajajo na delo, če imajo zanj priložnost,« nadaljuje upravitelj.

A dejstvo je, da dela za Sirce ni. Z novo odločitvijo turške vlade tudi tisti, ki so se registrirali v državi in so po novem dobili dovoljenje za delo, ne smejo potovati med mesti. Za to potrebujejo posebno dovoljenje. Približno deset odstotkov beguncev, ki so upravičeni do bivanja v taboriščih, ima to srečo, da dobijo elektronsko kartico za nakupovanje osnovnih živil v trgovini; 85 turških lir na osebo oziroma 30 evrov na mesec, prost dostop do zdravstvenih in socialnih storitev ter izobraževanja. Preostalih 90 odstotkov beguncev je prepuščenih samim sebi.

Starejši zakonski par me povabi v svoj del kontejnerja. Na pragu si pred preprogo sezujem čevlje. Njuna soba je lepo urejena, kuhinja, spalnica in dnevna soba v enem stisnjenem prostoru brez okna.

»Delal sem na bencinski črpalki. Zdaj je vojna, najin dom so zasegli pripadniki Islamske države. Imava štiri otroke, vsi so v Turčiji, ne v taborišču, iščejo delo. Midva sva prestara,« mi v tekoči angleščini pripoveduje skoraj 70-letni možakar. Ko ga vprašam, ali ga skrbi prihodnost, mi odgovori z velikim nasmehom: »Ne, Turki so naši prijatelji. Rada bi šla domov, ko ne bo več vojne. Ampak kdo ve, če bova to dočakala.«

Na igrišču v bližini se več deset otrok podi za žogo, vpitje in smeh me zvabita, da se jim pridružim. Takoj dobim v roke lopar za badminton in otroci me izzovejo, da zaigramo skupaj. Ko gledam nasmejane obraze, ne morem mimo misli, kakšna neki bo njihova prihodnost. Zbežali so iz vojne v mir, ki pa je le navidezni mir za ograjami, in kdo ve, kam jih bo peljala pot in kakšna bo njihova usoda. Ta hip se zdi, da jim tako Turčija kot Evropa zapirata vrata.

Vložek: deset milijard evrov

Podobe beguncev iz mesta, med katerimi so številni dobesedno na cesti, so še veliko bolj pretresljive. Najbolj seveda prizadenejo prav zgodbe in podobe otrok. Teh je med begunci več kot polovica.

S predstavniki mednarodnih človekoljubnih organizacij smo v Gaziantepu obiskali domove tistih, ki želijo preživeti v mestu. V stanovanje za golimi sivimi betonskimi stenami brez elektrike v mrazu vstopim bosa in takoj začutim, da so tla mokra. Od vlage in dežja. V dveh sobah živi zakonski par s sedmimi otroki. Njuna zgodba je le ena od mnogih.

»Pred nekaj meseci smo zbežali. V Siriji ni varno, vse smo izgubili, ni prihodnosti, tu smo varni. Dela ni, a smo ob registraciji dobili začasne dovolilnice. Otroci še niso v šoli, vpisala jih bom v sirsko, turška je daleč in verjetno jih ne bodo sprejeli. Mož sem in tja pomaga v gradbeništvu, tremo orehe in pistacije, nekako se preživljamo. Najemnina je visoka, 400 lir. Ampak smo na varnem in si pomagamo,« mi razlaga soproga, spet noseča, v osmem mesecu. Ko jo vprašam, ali hodi na preglede in ali imajo dostop do zdravnika, se nasmehne in odgovori, da je bilo sedem otrok rojenih v Siriji kar doma in da bo ta verjetno prvi, ki bo rojen v bolnišnici. V Turčiji.

V Turčiji rojeni otroci beguncev in migrantov sicer ne dobijo turškega državljanstva. Dobijo pa začasno dovolilnico, ki jim omogoča prost dostop do zdravstvenih storitev in šolanja. Turčija ob pomoči mednarodnih organizacij registriranim ljudem podeljuje tudi kartice za nakup osnovnih potrebščin. Zneski so različni, odvisno od potreb in organizacije, a tudi tu zmanjkuje denarja.

Kar se tiče skrbi za begunce, Turčiji, predvsem lokalnim oblastem, nikakor ne moremo očitati neaktivnosti. S približno desetimi milijardami evrov lastnih sredstev, kolikor jih je vložila v begunsko krizo, kot smo lahko slišali večkrat, je država doslej naredila veliko. Za primerjavo: celotna EU je za reševanje krize z migranti doslej porabila približno enak znesek.

V Gaziantepu so nam predstavniki pristojnih oblasti ter humanitarnih in drugih nevladnih organizacij predali skrb zbujajoča sporočila: Turčija bremena ne more več obvladovati sama. Zato je pred kratkim tudi zaprla mejo s Sirijo. Čez mejo spušča le ljudi, ki potrebujejo nujno zdravniško pomoč.

V državi pomoč beguncem koordinira turška agencija za nujno pomoč, Afad. Vendar brez podpore mednarodnih organizacij, kot so UNHCR, Unicef, Human Rights Association, World Food Program ipd., hrane ne bi bilo dovolj niti za najnujnejše potrebe. »Zmanjkuje nam sredstev. Začeli smo ukinjati programe za hrano, kar je hudo,« mi je povedala predstavnica ene od humanitarnih organizacij. »Ljudje pa seveda morajo jesti, potrebujejo streho nad glavo, zdravstveno oskrbo, otroci šolanje, odrasle je treba vključiti na trg dela, saj medtem ko čakajo, da se bodo vrnili domov, ne želijo biti v breme Turčiji, temveč prispevati svoj delež,« je poudarila.

Zato je tudi obljubljena evropska pomoč Turčiji v višini treh milijard evrov ključna, da se ne bi razmere v že tako nemirni državi, ki jo obenem pretresa še notranja kriza zaradi novih spopadov med pripadniki Kurdske delavske stranke (PKK) in vladnimi silami, še dodatno destabilizirale. Čuti se, da napetost med prebivalstvom narašča. Evropski diplomati v Ankari ne skrivajo pesimizma.

»Turki pravijo, da so porabili deset milijard evrov za begunsko krizo, da so registrirali 2,7 milijona ljudi. A mi ne vemo, kaj se res dogaja. Evropska unija želi z akcijskim načrtom, ki ga je sklenila s Turčijo, doseči dvoje: ustaviti nezakonito priseljevanje prek Sredozemlja in zagotoviti dostojno življenje za tiste, ki ostajajo v Turčiji,« mi je povedal visoki evropski diplomat. A v isti sapi odkrito dodal, da ne verjame, da nam bo tri milijarde evrov tudi uspelo vliti v turški sistem, programe za izobraževanje, za namestitev beguncev, za delovna mesta itd.

Napoti je veliko administracijskih ovir in politična volja je kljub načelnemu dogovoru držav EU majhna. Nerešenih ostaja vrsta vprašanj in tudi turška stran ni povsem prepričana o evropski pomoči, njeno ključno sporočilo je: pet let smo sami reševali razmere z begunci in migranti, Evropa nam ni pomagala, zdaj pa je naša kriza skupna.

»Kar vzemite jih. Mi jih imamo dovolj«

Res je, da je breme na turški strani izjemno, a kaj ko Turčijo teži še eno breme: to je država, kjer ni neodvisnega pravosodja, kjer je močno ogrožena svoboda medijev, kjer so novinarji v zaporih. »Razmere v Turčiji se poslabšujejo. Zaupanje v pravosodje je na najnižji možni ravni, več kot 1300 ljudi je trenutno v sodnih procesih zaradi žalitev oblasti. Imamo zelo resen notranji konflikt, oborožen konflikt med PKK in turškimi oboroženimi silami. Zaradi tega je moralo mesta in vasi v zadnjem času zapustiti poldrugi milijon ljudi, imamo razseljeno turško prebivalstvo znotraj države. Vse več je kratenja človekovih pravic,« mi pove Türkdoğan, predstavnik Human Rights Association.

To govori proti članstvu Turčije v EU, a nevladniki pozivajo EU, naj vendarle odpre pogajalska poglavja s Turčijo, ki zadevajo pravosodje, temeljne pravice, korupcijo, organizirani kriminal. Država se namreč že obrača stran od EU in je vse bliže Saudski Arabiji, Katarju, arabskemu svetu.

Veliko skrb Turkom povzročajo tudi ruski napadi v Siriji in napovedi o vojaškem posredovanju Nata v Egejskem morju v boju proti trgovini z ljudmi. Bojijo se, da bo to dodatno destabiliziralo razmere in prisililo ljudi v beg. Po prepričanju Turkov je Asadov režim, ki ga Rusija podpira, režim diktatorja, in miru z njim in ruskim bombardiranjem ne bo mogoče nikoli doseči. »Kje se bo to končalo? Ni videti luči na koncu predora, če bo sprejeto vojaško posredovanje. Po drugi strani pa res ne vemo, kaj narediti,« mi je priznal Türkdoğan. Po njegovih napovedih bo, če bo padel Alep, na begu kmalu spet deset tisoč beguncev.

Po treh dneh pogovorov na jugovzhodu države in v Ankari se zdi, da obstaja več plati iste zgodbe in vsaj toliko informacij in pogledov, kolikor je sogovornikov. Najbolj pa so se me dotaknile besede namestnika ministra za notranje zadeve Oztürka. Hladnost njegovih besed je še strašnejša od realne slike, ki jo je podal na vprašanje, kaj bo naredila Turčija z zaporo meja, če bo na drugi strani več deset tisoč ljudi na robu humanitarne katastrofe. »Na tole vam posebej odgovorim,« je dejal. »Kar vzemite jih. Mi jih imamo dovolj. Nismo pripravljeni.« In na moje skrbi o destabilizaciji že tako politično in ekonomsko ranljivega Zahodnega Balkana dodal: »Da, nekaj številk lahko destabilizira Balkan, ampak mi jih imamo že skoraj tri milijone.«

Resnica je, da begunci ne prihajajo v Turčijo ali v Evropo, da bi leta životarili pod šotori ali v zabojnikih. Želijo si dela, želijo si dostojanstva in želijo si človeka vrednega življenja. Nasploh si večina beguncev, ki so nastanjeni v Turčiji, želi začasno tam tudi ostati, saj so v kulturno sorodni državi hitreje sprejeti, lažje se znajdejo, poleg tega so blizu domu.

Turške oblasti so že začele izdajati delovne vizume za Sirce. Verjetno bodo do njih prišli tudi Iračani, Afganistanci, Somalci, ki so v tem trenutku upravičeni do statusa begunca. Vsi ti ukrepi so potrebni, da se z njimi blaži pritisk beguncev na Evropsko unijo. A jasno je, da Turčija ne bo mogla ustaviti ljudi, ki bežijo, če ji ne bo uspelo zagotoviti jim dostojnega življenja.

Nemogoče je napovedovati, kaj bodo prinesli naslednji tedni in meseci. Nemogoče je tudi neupoštevati pomislekov, ki jih izražajo mnogi. Po eni strani glede kredibilnosti Turčije in njenega predsednika, ki se zgraža nad ruskimi napadi, a pri tem tudi sam nima čiste vesti, po drugi strani pa glede kredibilnosti EU, ki Turčijo zadržuje v svojem preddverju že skoraj 30 let.

Nedvomno si Erdoğan lahko privošči biti trd pogajalec in bo na račun migrantske krize pridobil številne koncesije, vendar pa se zdi, da Evropska unija nima več izbire – preprosto mora izpolniti obljubo, ki jo je dala. In izpolniti jo mora takoj. Države članice in evropska komisija se moramo zavedati, da smo Turčiji namenili premalo pozornosti in jo v reševanje problema potegnili zelo pozno. Pogajalski položaj, ko si do vratu v vodi, pa seveda zahteva svojo ceno.

Varne poti, boj proti tihotapcem

Od akcijskega načrta, ki opredeljuje niz skupnih ukrepov, ki jih morata EU in Turčija izvesti, je odvisno, ali nam bo uspelo ustaviti tok v države EU. Področja ukrepanja vključujejo humanitarno pomoč, izobraževanje, vključevanje na trg dela, dostop do zdravstvenega varstva, socialno vključenost in infrastrukturne projekte. Poleg tega se je Evropska unija zavezala, da bo okrepila politični dialog s Turčijo in se aktivneje posvetila pristopnemu procesu.

Prednostna naloga, ki jo podpira tudi uradna Turčija, pa je vzpostavitev varnih in legalnih poti za begunce, ki bežijo pred vojno in terorizmom na evropska tla, v zameno za vračanje tistih migrantov, ki do mednarodne zaščite niso upravičeni, iz Grčije v Turčijo. Prav odprtje varnih in pravnih poti za begunce v Evropo (150 do 250 tisoč na leto) in gladko vračanje tistih, ki ne potrebujejo mednarodne zaščite, pa sta ključni vprašanji, a so podrobnosti še nedorečene. Koalicija voljnih držav – Nemčija, Avstrija, Švedska, Nizozemska, Francija in druge – je pripravljena sirske begunce sprejeti neposredno iz Turčije. To bi se lahko začelo dogajati že spomladi. Preprečilo bi marsikatero novo smrtno žrtev. V zameno bi Turčija vzela nazaj vse tiste prosilce azila, ki se lahko varno vrnejo domov, za kar bi morala postati »varna tretja država«. A nejasnosti je mnogo.

Bo EU lahko privolila, da Turčijo kljub hudemu kratenju človekovih pravic umesti na seznam držav varnega izvora, o čemer so se voditelji EU sporazumeli lahkomiselno? Bo to cena, ki jo bo Evropa v stiski plačala? Vključno z odpravo vizumov novembra za potovanja Turkov v države schengenskega območja? Ne verjamem, da bo odločitev gladko sprejeta v evropskem parlamentu, kjer je retorika med kolegi, zlasti v odboru za državljanske svoboščine Libe, zelo drugačna. Ko sem namestnika notranjega ministra Oztürka vprašala, kako namerava Turčija vračati ljudi, je dejal, da z letali. Tja, kamor bo mogoče. Je to realno pričakovati? Iz Grčije prisilnih povratnikov doslej še ni bilo.

Za vse to je seveda nujno trdno sodelovanje Turčije in Grčije. In pripravljenost EU, da akcijski načrt s Turčijo tudi uresniči, s trenutno najbolj težko pričakovano obljubljeno finančno pomočjo vred.

Število ljudi, ki iz Turčije nedovoljeno vstopijo v EU, se od oktobra sicer zmanjšuje, še vedno pa je januarja iz Turčije v Grčijo prispelo povprečno 2200 ljudi na dan (decembra 3500, oktobra skoraj 7000). To je seveda dober znak. A Egejsko morje je še vedno zelo razburkano.

Kar je za ene kaos in celo pot v smrt, je za druge dobičkonosen posel. Na turških obalah tihotapci begunce vkrcajo na čolne, ki naj bi jih pripeljali do grških otokov, vstopnih točk v EU. Samo lani je na grško obalo prispelo 850 tisoč ljudi, januarja letos 74 tisoč. Več tisoč jih je življenje izgubilo v brodolomih.

»Ljudje lahko kupijo reševalne jopiče in gumijaste čolne že skoraj v vsaki trgovini, ki je v bližini obale Egejskega morja. Turčija ima več kot 3400 kilometrov obale, sprejela je vrsto ukrepov za boj proti tihotapcem. Seveda imamo finančne in operativne probleme. Nekaj grških otokov je zelo blizu, in ko nas doseže informacija, so ljudje z gumenjaki in čolni že na drugi strani. Potrebujemo zelo tesno sodelovanje z EU tako v boju proti tihotapcem kot tujim borcem. Slednjih smo deportirali v svoje države že okoli 3500, v več kot 90 držav. Potrebujemo boljše sodelovanje obveščevalnih služb in izmenjavo podatkov,« je bilo še mogoče izvedeti od Oztürka. Turčija je tudi tu pred izzivom – vsekakor bo morala povečati zmogljivosti turške obalne straže za prestrezanje ter okrepiti zakonodajo, ukrepanje in sodelovanje z državami članicami EU pri boju proti tihotapljenju in tihotapcem.

V zidovih in ograjah ni prihodnosti

Nedvomno pa je pred največjim izzivom v zgodovini vse bolj razdeljena EU, ki že leta drvi iz krize v krizo. Zaradi lastnih ozkih interesov in nacionalnih egoizmov se zdi vse bolj mogoče, da bo na begunski krizi spodletel celoten evropski projekt. V Evropi tekmujeta dva povsem različna koncepta o tem, kako obnoviti nadzor nad zunanjimi mejami EU. Prvega, ki bi lahko z nadzorom begunskega toka v Egejskem morju ustavil tudi beg po balkanski poti, sem že omenila. Podpira ga tudi nemška kanclerka Angela Merkel, čeprav se bo treba o ključnih podrobnostih še dogovoriti oziroma pogajati. Obstaja pa tudi radikalno drugačen načrt, ki predvideva popolno zaporo begunskih poti z novimi zidovi po vsem južnem Balkanu in nepremostljivimi ograjami na zeleni meji med Grčijo in njenimi južnimi sosedami Makedonijo, Albanijo in Bolgarijo. To je ideja madžarskega premiera Orbána, podpirajo pa jo politični voditelji vzhodne Evrope. Odločitev, kateri koncept bo prevladal, bo imela dolgoročne posledice za Grčijo, stabilnost na Balkanu, odnose EU s Turčijo in prihodnost begunske zakonodaje po vsem svetu.

Zgodovina nas je naučila, da v zidovih in ograjah ni prihodnosti. Z Orbánovim načrtom bomo nepošteno antagonizirali Grčijo, destabilizirali Zahodni Balkan in ustvarili povpraševanje po tihotapskih storitvah.

Ukrepov za končanje vojne v Siriji ni. Nasprotno, tudi v sosednjih državah se razmere zaostrujejo in bojim se, da lahko vojni val prek nestabilne Turčije in še vedno ne povsem trdne regije Balkana pljuskne v Evropo.

Ni enostavnega in ni enega odgovora na begunsko oziroma migrantsko krizo. Edini jasen odgovor je, da bi razmere lahko obvladali le skupaj.

In če se vrnem v svojo domovino – ne vem, ali se resnosti situacije zavedajo tudi tisti slovenski državljani, ki s hujskaštvom in širjenjem številnih neresnic močno pripomorejo k ustvarjanju beguncem tako zelo sovražne klime, da se zbirajo celo podpisi proti namestitvi bivalnikov, v katere bi začasno namestili begunce.



Tanja Fajon je evropska poslanka in podpredsednica politične skupine socialistov in demokratov v evropskem parlamentu.