Bik je bik, konj je konj in vojna ni mir

Picassova Guernica, letos praznuje 80-letnico, je ena najznamenitejših slik prejšnjega stoletja. Ikona 20. stoletja.

sob, 12.08.2017, 06:00
Pablo Picasso: Slika ne sme biti okras za na steno stanovanja. Slika je ofenzivno in defenzivno orožje proti sovražniku.

Leta 1944 je v okupiranem Parizu mladi častnik gestapa brskal po hiši na Rue des Grands-Augustins številka 7, kjer je Pablo Picasso živel med letoma 1937 in 1955. V ateljeju, urejenem v podstrešnih prostorih, je naletel na fotografije o nastajanju Guernice, ki jih je posnela Dora Maar, mlada fotografinja, tedanja Picassova ljubica in muza. »Ste to vi naredili?« je vprašal Picassa. Slikar je odgovoril: »Ne jaz, vi ste.«

Guernica, ki v baskovskem delu Španije sliši tudi na ime Gernika, je ena najznamenitejših in najpomembnejših slik prejšnjega stoletja. Je brezčasni simbol vojnih grozot, grozot, ki jih ni mogoče pozabiti. Zaradi vsega, kar se je z njo dogajalo v osemdesetih letih, odkar je bila ustvarjena, je dobila status ikone dvajsetega stoletja. Veliko je k temu pripomogla tudi Picassova trma, da se slika ne sme vrniti v Španijo, dokler je na oblasti general in diktator Francisco Franco.

Ljubitelji umetnosti jo uvrščajo na seznam treh del, ki jih je pod nujno treba videti. Če si v Parizu, ne pozabi na Mono Lizo; če greš v Firence, ne spreglej Davida; če te pot zanese v Madrid, moraš nujno videti Guernico. Sploh pa jo je težko spregledati, saj meri v dolžino kar 7,8 in v višino 3,5 metra.

Ves svet v Parizu

Sliko je pri Picassu naročila španska republikanska vlada poleti 1936. Okrog božiča tega leta je obljubil, da bo do svetovne razstave leta 1937 pripravil nekaj velikega, udarnega, spektakularnega. Picassa, ki so ga pred tem imenovali še za direktorja Prada v Madridu, so izbrali zaradi njegovega slavnega imena. Upali so, da bo ublažil svoj modernizem in da se bo bolj približal ljudstvu.

Pablo Picasso je sicer veljal za nepolitičnega umetnika, a je po Francovem udaru leta 1936 njegovo srce bílo na levi strani, na strani republikancev. Levi blok se je boril za demokracijo, proti totalitarizmu in fašizmu, desni blok pa se je zavzemal za ohranitev privilegijev višjega razreda, bil je proti demokratični revoluciji, ki bi uvedla spremembe v prid delavcem in kmetom, in se odkrito spogledoval z nemškim in italijanskim fašizmom. Legalno izvoljenim republikancem – na parlamentarnih volitvah februarja 1936 je zmagala Ljudska fronta – so priskočili na pomoč Sovjetska zveza in prostovoljci z vsega sveta, tudi Slovenci, Francovim falangistom pa Nemčija in Italija.

Svetovna razstava v Parizu, ki se je začela maja 1937, je najbolje pokazala prav to razdeljenost sveta na dva bloka. V parku pred Eifflovim stolpom sta si stala nasproti nemški in sovjetski paviljon in vsak po svoje razkazovala moč, disciplino, vdanost mogočnemu vodji. Na nemškem paviljonu, ki si ga je zamislil Albert Speer, je dominiral več kot 55 metrov visoki stolp z orlom na vrhu, na vrhu sovjetskega paviljona sta »kraljevala« moški in ženska s srpom in kladivom kiparke Vere Muhine.

Španski paviljon je bil skromen in so ga odprli šele 12. junija. Španska državljanska vojna je bila na vrhuncu. Španci so v svojem paviljonu poleg pretresljivih vojnih fotografij iz državljanske vojne (ta se je končala dve leti pozneje, Francisco Franco pa je vladal vse do leta 1975), modernističnih skulptur in slik razstavili Picassov mural, stensko sliko.

Picasso jo je začel slikati šele 1. maja in jo dokončal v petih tednih. Prvotni osnutek je imel še precej agitacijskega naboja glede boja delavskega razreda, vendar je bilo iz tedna v teden tega vse manj. Preslikal je na primer roko s stisnjeno pestjo. Na vsaki fotografiji Dore Maar, ki je beležila nastajanje slike in so jih pošiljali naročnikom, je bilo čedalje manj detajlov, ki bi kazali levičarske simbole. S slike so izginjale tudi barve. Rdeča, rumena, modra … Na koncu so ostale samo črna, bela in siva. Kot na kakšni črno-beli fotografiji iz časopisa.

Tistega lepega dne

Povod za sliko je bilo bombardiranje baskovskega mesteca Guernica leta 1937, ki je tedaj imelo okrog 5000 prebivalcev. Cilj napada ni bil izbran po naključju. Baski so namreč na začetku državljanske vojne podprli republikansko vlado, ta pa jim je v zameno za podporo priznala pravico do avtonomije.

Tistega 26. aprila je bil lep pomladni dan. Bil je ponedeljek in ob ponedeljkih je v Guernici dan za sejem. Kmetje iz bližnjih vasi so prišli v mesto prodajat svoje pridelke. Vrvelo je, kot se na ta dan spodobi, čeprav so bili prebivalci pripravljeni tudi na najhujše. Mesec dni prej so namreč padale bombe po bližnjem Durangu, domnevnem oporišču republikancev.

Na cerkvici svete Marije so se ob pol petih popoldne oglasili zvonovi – opozorilo pred zračnim napadom. Operacija Rügen, graja, se je začela pet minut kasneje. »Guernico, najstarejše mesto Baskov in središče njihovega kulturnega izročila, so včeraj popolnoma razdejala letala,« je naslednji dan, 27. aprila, objavil londonski Times. Njihov posebni poročevalec George Steer je poročal: Bombardiranje je trajalo natančno tri ure in petnajst minut. Med tem časom je mogočna zračna flota, ki so jo sestavljali trije tipi nemških letal, nepretrgoma odmetavala poltonske bombe. Ocenjujejo, da so letala odvrgla tudi več kot tri tisoč aluminijevih zažigalnih bomb. Medtem so lovska letala med nizkimi preleti streljala civilne prebivalce, ki so bežali na okoliška polja …

Namen bombardiranja je bil očitno, da bi vzeli pogum civilnemu prebivalstvu in uničili zibelko baskovskega ljudstva. Vsa dejanja govorijo v prid temu sklepu. Guernico so napadli v ponedeljek, ki je po izročilu sejemski dan v mestu, je še zapisal Steer. Njegova poročila je prebiral tudi Pablo Picasso. Prav zaradi njegovih člankov je začel ustvarjati Guernico.

Mestece je bilo zravnano z zemljo. Povsod so ležali mrtvi – ženske, otroci in starci. Wolfram Freiherr von Richthofen, ki je vodil napad na Guernico, je v vojnem dnevniku operacijo opisal kot »naravnost čudovito«, kot »popoln uspeh«. Zadovoljen je bil tudi Hitler; dve leti pozneje mu je ukazal, da z istimi ljudmi pripravi napad tudi na Varšavo.

Baskovski viri so trdili, da je bilo žrtev okrog 1600, tretjina tedanjega prebivalstva, novejši zgodovinski viri pa navajajo številke od 120 do 160 mrtvih. Franco je za tragedijo takoj obtožil republikansko vlado, češ da so sami napadli in požgali Guernico.

»Bik je bik«

Pablo Picasso je po vsem, kar je prebral o pokolu civilistov v mestecu blizu Bilbaa, sporočil republikanski vladi: »Slika, ki jo trenutno ustvarjam, se bo imenovala Guernica. Z njo bom izrazil svojo mržnjo nad raso, ki je potopila Španijo v ocean bolečine in smrti.«

Na sliki je devet figur: štiri ženske, otrok, moški, ki je pol kip, pol človek, bik, konj in ptič (golob). Obstaja več interpretacij o tem, kaj je slikar hotel povedati, zlasti kar zadeva bika in konja. Nekateri vidijo v biku generala Franca, drugi nacizem, spet tretji trdijo, da gre za Picassov avtoportret. Ranjeni konj po razlagah nekaterih predstavlja človeštvo, drugi menijo, da gre za ranjeno, razdeljeno Španijo.

Picasso nikoli ni hotel govoriti, kaj pomenijo simboli na Guernici. »Bik je bik in konj je konj,« je dejal. Po njegovem ni naloga slikarja, da razlaga simbole, drugače bi bilo bolje, da jih izpiše kar z besedami. »Vsakdo, ki gleda sliko, si mora simbole razlagati po svoje.«

Najaktivnejše na sliki so ženske. Njihovi obrazi so popačeni v grozi, usta odprta, oči po celem obrazu. Na levi je osrednja figura matere, ki drži v naročju otroka. Je mrtev ali »zgolj« ranjen? Podobnost z Michelangelovim kipom Pietà je več kot očitna. Mati joka, kriči od bolečine in gleda proti nebu. Na desni je ženska v plemenih. Zdi se, da pada, roke in obraz ima obrnjene proti nebu. Pod njo je ženska z ranjeno nogo, nad njo še ena, ki gleda skozi vrata in drži v rokah petrolejko. Ta osvetljuje ves prostor, čeprav je v središču slike luč nad konjem. Mnogi razlagalci so v svetilki našli podobnosti s sliko Francisca Goye Tretji maj 1808 (El tres de mayo de 1808 en Madrid), na kateri je podobno osvetljen človek, ki stoji pred strelskim vodom in so vanj uperjene puške.

In kaj pomeni luč nad konjem? Gre za božje oko ali Picassov poklon tehnološkemu napredku, si mora razlagati vsakdo sam, kot pravi slikar. Nekateri vlečejo vzporednice celo med špansko besedo za žarnico (bombilla) in bombo.

Čisto na dnu je edini moški. Je človek ali je samo skulptura? V desni roki ima meč. Le kaj ima tako staroveško orožje opraviti z vojno, v kateri se strelja s puškami in padajo bombe iz letal? Iz roke raste cvetlica. Med bikom in konjem je nakazana še ena figura – golob. Simbol miru.

In kam je postavljeno dogajanje? Ženske figure nakazujejo grozo v hiši, zdi se, da sta konj in bik zunaj. Na sliki je vse polno ostrih ploskev v obliki trikotnikov ...

Najslavnejša španska begunka

Nad Guernico na svetovni razstavi ni bilo pretiranega navdušenja. Zlasti so bili kritični do nje nekateri levičarji, marksisti. Očitali so ji pomanjkanje političnega angažmaja in vizije boljše prihodnosti.

Kljub temu so jo po koncu pariške razstave poslali na svetovno turnejo, najprej v London. Z vstopninami so zbirali denar za španske begunce. Potem je romala po Veliki Britaniji in Skandinaviji, nato še čez lužo. Picasso ni dovolil, da bi se slika vrnila v Španijo, dokler v njej vlada diktatura. Potovala je po različnih krajih po Ameriki in potem v New Yorku v Muzeju sodobne umetnosti (Moma) dobila začasno prebivališče, in to za kar dobrih štirideset let.

Po Francovi smrti so stekla pogajanja o vrnitvi iz začasnega domovanja v Momi, kjer so jo tudi restavrirali, ker je bila zelo poškodovana. Selitve so jo močno prizadele, prav tako slabe tehnike restavriranja z voskom, še najbolj pa vandalizem mladega iranskega umetnika Tonyja Shafrazija, živečega v Londonu, ki je leta 1974 čez sliko s sprejem napisal: KILL LIES ALL, Ubijte vse laži. Znesel se je nad Guernico, ker je ameriški predsednik Richard Nixon pomilostil poročnika Williama Calleyja, osumljenega pokola v My Laiju. Ko so varnostniki prijeli Shafrazija, je menda dejal: Pokličite kustosa. Jaz sem umetnik.

Devetega septembra 1981 je Guernica, zdaj že čisto prava ikona 20. stoletja, preživela zadnjo noč v newyorški Momi. V popolni tajnosti so jo sneli iz okvirja, jo skrbno zvili in jo spravili v tulec. Vse skupaj je bilo videti, kot da bo poletela v vesolje. Ameriški ljubitelji umetnosti se niso mogli niti posloviti od nje.

Povsem drugače je bilo v Španiji. Španci so navdušeno spremljali letalo Iberie, na katerem je bil zaklad, menda zavarovan za 40 milijonov dolarjev. Ko je letalo pristalo na madridskem letališču Barajasu, so se španski časniki razpisali, da je »zadnja španska begunka« spet doma.

A kje naj bi bilo njeno stalno prebivališče? V Malagi, kjer se je Picasso rodil, ali v Barceloni, kjer je dolgo živel, v Guernici, kjer se je zgodil pokol, ali bližnjem Bilbauu, kjer so (prav zanjo?) začeli graditi Guggenheimov muzej?

Na koncu je obveljalo, da ostane v Madridu. Najprej je bila obiskovalcem na ogled v Pradu, zdaj pa je dobila stalno prebivališče v Muzeju Reina Sofía. Od tam ne bo šla nikamor več, ker je osemdesetletnica preveč »šibka« zaradi vseh potovanj (zvijanj in napenjanj platna), slabih tehnik restavriranja in vandalizma. Un icono que no se presta, ikona, ki se je ne posoja, pravijo v Madridu.

Če že sama ne hodi naokrog, pa jo vsako leto obišče okrog milijon in pol ljudi z vsega sveta. Pred madridskimi muzeji in galerijami se vijejo dolge kolone čakajočih za ogled mojstrovin, zlasti ko imajo tako imenovane vesele urice. Brezplačni vstop je po navadi dve uri pred zaprtjem muzejev.

Do 4. septembra je v Muzeju kraljice Sofije skupaj s sliko na ogled še razstava Sočutje in strah pri Picassu: pot h Guernici (Piedad y terror en Picasso: el camino a Guernica). Vredno ogleda.

* * *

Guernica označuje začetek totalne vojne, barbarstva nad nedolžnimi žrtvami. Med drugo svetovno se je ponovila neštetokrat. Prav tako po njej. Guernica je postala prispodoba za vsakršno nesmiselno vojno, za vsako znašanje nad nemočnimi ljudmi. Guernic je nešteto, zadnja je Sirija – Guernica 21. stoletja.

Tapiserija, reprodukcija Guernice v naravni velikosti in v rjavih odtenkih, visi v palači Združenih narodov, in to na vhodu v varnostni svet. Vsakič, ko svetovni predstavniki izglasujejo veto, zaječi od groze.

Prijavi sovražni govor