Tiskane izdaje
Ko sva s fotografom na sobotno jutro vstopila v hotel Vander, je ravno prihajala navzdol po stopnicah, vitka, visoka, elegantna. Pred njo je bil naporen dan, številni intervjuji in zaključni večer festivala Fabula v Cankarjevem domu. S fotografom sta zaradi svetlobe za nekaj minut odšla ven, na ulico. »Uf, lepo sva se ujela,« je rekla, ko je zadihana sedla za mizo, »ker je z mano kar težko. Tako nerada se fotografiram.«
Težko verjamem. Ne nazadnje ste bili v zadnjih letih ena najbolj fotografiranih pisateljic, poleg tega veljate za dobro fotografinjo.
Rada imam fotografije, a kadar sem jaz na drugi strani objektiva. Biti subjekt fotografiranja nikoli nisem marala, niti kot punčka ne.
Glede na to, da v literarnih revijah objavljajo vaše modne fotografije, pišejo o vašem novem jopiču Alexandra McQueena, ste postali očitno model za žensko, ki združuje navidezno nezdružljivo, intelektualno in hedonistično, feminizem in občutek za lepo ...
(Se smehlja.) Nezdružljivo, da, v določenem ozkem svetu. Toda rada imam ta svet v vsem, kar ponuja, zato imam rada lepoto, rada imam tudi modo, rada imam gledališke predstave ... In za to se nikomur ne mislim opravičevati. Zakaj bi se morala? Ker se ne skladam z ustaljenimi predsodki, kako bi morala biti videti kot pisateljica in kaj bi morala obleči? Zadnje leto je bilo zelo pomembno za sodobno žensko v globalnem smislu, tako čutim.
Mislite tudi na kampanje, kot sta #jaztudi in Čas je potekel? In ne nazadnje govor oskarjevke Frances McDormand, ki nas je spomnila na klavzulo pri pogodbi dela na filmu, ki omogoča, da sami vplivajo na spolno in rasno raznolikost pri zaposlovanju.
Tako, vse to. In moram reči, da sem bila vzgojena v tem duhu, odkar pomnim. To je zaradi moje mame. Je pediatrinja, in to zelo dobra, študirala je medicino, ker je bilo to v Nigeriji, kjer je odraščala, edina zanesljiva pot proti življenju srednjega razreda. Zelo natančno se spomnim, kako sem jo opazovala, ko se je odpravljala v službo, urejena do zadnjega detajla, bleščeči lasje, čudovita obleka. Velikokrat je morala poslušati opazke v slogu: zakaj se tako oblačiš, ko pa cele dneve in noči preživiš z bolnimi otroki, otroki, ki bruhajo, ki imajo vročino, ki se borijo za življenje ... Še zdaj jo slišim, kako se je zravnala in odgovorila: težava v tvojem vprašanju je, ker predvidevaš, da se oblačim zate. Žal ti moram povedati: oblačim se samo zase. Sem mama samohranilka, obleke si kupujem s svojim denarjem, to je moja stvar. To je moje telo. Moje zadovoljstvo.
Taiye Selasi, avtorica nigerijsko-ganskega rodu in nova literarna zvezda. Foto: Blaž Samec/Delo
Sprašujem zato, ker se zgodi, da so v imenu feminizma lahko prav ženske najbolj kritične do ženske, ki govori o pravicah žensk in hkrati recimo nosi preveč rdečo šminko ali preveč odprto obleko.
Vem, tudi to sem že začutila na svoji koži. In jaz odgovarjam z besedami moje mame, ki spada k tisti veji feminizma, ki pravi: ženska pripada sama sebi. Moram vam pokazati fotografijo (na telefonu pokaže fotografijo ženske v turkizni obleki, z bleščeče črnimi lasmi, svetlejšo poltjo, takoj pomislim na lik Folasade iz romana) ... In imeti mamo, ki je tako glamurozna in hkrati izjemno uspešna in požrtvovalna zdravnica, je bilo ključno za moje formiranje v osebo, kakršna sem.
Ko ste leta 2005 napisali esej Bye, bye, Babar, ste na neki način izumili izraz afropolitan, za hibridno identiteto kozmopolitskih študentov z afriškimi koreninami, ki živijo v različnih državah in mestih, govorijo številne jezike in se znajdejo v zadregi, ker jih nekdo vpraša, od kod so ...
Da, tako se je začelo. Ko me je kdo vprašal, od kod sem, nisem vedela, kaj naj rečem. Rojena sem bila v Londonu, moj oče je Ganec, a živi v Saudski Arabiji, moja mama je iz Nigerije, odraščali smo v Bostonu.
Kako ste nosili breme izumiteljice besede, ki je postala globalni fenomen? Velik del akademske srenje se je v določenem trenutku referirala prav na pojem afropolitan.
Najlažji način, da odgovorim na vaše vprašanje, je tudi najbolj resničen. Nobena od teh stvari ne pripada meni. Gotovo je čudovito, da sem že takrat, pred skoraj štirinajstimi leti, dobila to idejo o kozmopolitskih Afričanih in jo razvila v eseju, niti v sanjah si nisem predstavljala, da bo imela takšen vpliv in razsežnost, toda to ne pripada meni.
Moje besede so mi bile dane, ne pripadajo meni, zato tega ne vidim kot moč, ki bi se je prestrašila, ampak to vidim predvsem kot moč besede. Moč zgodbe. Roman Gana naj gre ima moč za bralce, ki se jih zgodba dotakne. Toda to ni moja moč. Besede imajo moč.
Večina kritikov hvali prav vaš izviren jezik, kot da stavki ustvarjajo poseben ritem, zvok, hkrati z nekim krožnim načinom pripovedovanja ustvarjajo podobe onstran besed, kot slikarska platna, kot ritem afriških bobnov ...
Zdajle ste omenili stvari, ki so zame kot pisateljico popolnoma magične. Slikarska platna, glasba, poezija ... Velikokrat sem rekla, da pišem zato, ker ne morem slikati. In da fotografiram zato, ker ne morem peti. S sestro sva študirali violino in klavir, glasba je bila pomemben del mojega odraščanja. A ljubim tudi poezijo. Oboževala sem Iliado, Odisejo, to so čudovite epske zgodbe, povedane, govorjene, zapete v verzih. Hkrati moram reči, da imam rada dobro staromodno zgodbo. Ljubezen, izguba, iskanje, zlomljeno srce, izdaja. Ti osnovni koncepti dobrega pripovedovanja. In način, kako uporabljam zvok, ima opraviti z ritmom in celo z obliko besede, ki asociira določen zvok. To je bil res moj projekt. In ne pričakujem od vsakega bralca, da bo to začutil.
Kako ste prišli do tega izvirnega glasu tako zgodaj, medtem ko iz biografij pisateljev vemo, da so nekateri pol življenja posvetili iskanju »specifičnega glasu«, se selili iz mesta v mesto, da bi ga našli ...
Te selitve bi lahko veljale tudi zame (nasmeh). Toda kar se jezika tiče, sem ga imela, odkar pomnim. Že na gimnaziji sem imela srečo, da sem imela čudovitega učitelja kreativnega pisanja, Jamesa Connollyja. Ne bom pozabila, kako se je, ko je prebral enega od mojih tekstov, zastrmel vame in mi rekel, da imam po njegovem mnenju zelo izviren jezik, »svoj glas«. In že takrat sem se nekje v sebi zavedala, da kadar pišem iz razlogov, ki jih ne razumem, besede in stavki pridejo ven v nekem posebnem ritmu. Morala bi biti samo pisateljica, mi je rekel. In meni, najstnici in imigrantki iz družine, v kateri ni bilo nobenega umetnika, se je to takrat zdelo preprosto nemogoče.
Toda vaš oče je kirurg in tudi poet, mar ne?
Je. Toda je kirurg in poet. Najprej moraš biti kirurg, ali pediatrinja, ali odvetnica in šele potem nekaj drugega, za hobi. A hočem reči, da je pomembno, da imaš kot mlada oseba nekoga že zgodaj ob sebi, ki ve in ti reče: zaupaj temu. Vem, da tega ne razumeš, vem, da je preplavljajoče, vseobsegajoče, močnejše od tebe. Prepusti se.
In potem so tu še besede Toni Morrison. Nikoli ne bom pozabila, kako je rekla: Taiye, če bi veter odnesel eno stran tvojega rokopisa in če bi ta papir pristal nekje na pločniku, nepodpisan, in bi ga jaz pobrala in prebrala, bi vedela, da si to napisala ti. Ni rekla, da ji je moje pisanje všeč, nobenih vrednostnih sodb, samo to: da bi v hipu prepoznala moj jezik. Zaradi takšnih čudovitih ljudi sem se znebila strahu in začela zaupati temu glasu. Vse, kar napišem, pride ven na ta skrivnostni, a neizogibni način.
Prav srečanje s Toni Morrison, Nobelovo in Pulitzerjevo nagrajenko, je bilo eno od tistih naključij, ki je vašo zgodbo popeljalo do pogodbe z založbo Penguin Press, in to za dve knjigi, čeprav do takrat še niste objavili leposlovnega dela.
Ja, to je bilo eno tistih srečanj (nasmešek). Toni Morrison je prišla v Oxford ravno, ko sem že končala magisterij iz mednarodnih odnosov, nekaj tednov pred mojim odhodom v ZDA. Ker … kot sem rekla, vzgojena sem bila v duhu, da si lahko umetnik in … (pomenljivo pomolči). In jaz sem hotela pisati in … postati novinarka, specializirana za mednarodne odnose. Kar je moja velika strast.
Kot ste rekli, da ste po 11. septembru hoteli razumeti, zakaj?
Moj oče je vse življenje živel v Saudski Arabiji, s sestro dvojčico sva ga prvič srečali šele, ko sva imeli dvanajst let, in jaz sem hotela spoznati ta del sveta in hotela sem vedeti, zakaj. Mislim, da to velja za vsakega otroka, ki se rodi v postkolonialni realnosti ...
Lik v moji kratki zgodbi pravi: nekateri ljudje se rodijo v zgodovino in nekateri ljudje imajo srečo, da živijo zunaj nje. In pomislila sem, da imajo najstniki v ameriškem predmestju, kakršni so bili moji sošolci, srečo, da so se rodili v državah, ki se jih dogodki zgodovine ne dotikajo neposredno. Tam nekje je hladna vojna, tam nekje so begunci, tam nekje se premikajo silnice političnih moči ... to vse se ne dotika njihovega življenja, ki je sestavljeno iz običajnih dogodkov, učenja, obiskov kina, klubov in prvih zaljubljenosti, prve menstruacije ... Toda v drugih delih sveta živiš v zgodovini. Ko sem prihajala v Slovenijo, sem razmišljala, da ste imeli tudi vi obdobje, ko ste bili sredi zgodovine. Veliko smo se učili o razpadu Jugoslavije, o vojni v tem delu sveta.
Taiye Selasi: »Ko pišeš, bralec ne more biti s tabo. Ker, najprej, sploh ne veš, kdo je tvoj bralec, drugič, ker si, če pišeš fiktivnemu bralcu, običajno zamišljaš najbolj krutega, zlobnega kritika, ki ti gleda čez ramo ... Zato je treba utišati bralca v tvoji glavi.« Foto: Blaž Samec/Delo
Res?
Seveda smo se. Devetdeseta niso tako daleč stran. Leta 1991, ko je izbruhnila prva iraška vojna, in potem vojne na Balkanu, je bil moj oče v Saudski Arabiji, takrat ni bilo instagrama, facebooka in pametnih telefonov, toda ko sem ga poklicala, sem slišala zvok raket, ki smo jih lahko videli tudi na televiziji. Takrat sem intenzivno spremljala tudi dogajanje v Bosni in Hercegovini. Hočem reči, da sem bila vedno nekdo, ki je živel v zgodovini in hkrati zunaj nje. Moja mama, njena družina, očetova družina so bili vsi globoko v tem, v tem postkolonialnem procesu konfliktov, zato mi toliko pomeni beseda dom, zato me tako prizadeva, kaj se dogaja v teh državah. In želela sem postati novinarka in pisati predvsem o tem.
A vam je Toni Morrison prekrižala pot in vas usmerila v literaturo?
Ah, da (nasmešek). Vidite, kakšen je moj način pripovedovanja zgodbe, zavijem v drugo zgodbo, v spiralo, in se čez čas spet vrnem k prvi ... Torej bila sem v Oxfordu in Toni Morrison je na podelitev diplom prišla kot častna gostja, njena nečakinja je namreč uprizorila predstavo po mojem dramskem tekstu, nato smo bili vsi skupaj povabljeni na večerjo njej v čast. Ko sem vstopila v dvorano, sem videla, da je za dolgo mizo stol poleg Toni Morrison prazen, nihče ni upal sesti poleg nje ... Najprej sem omahovala, a ker je bil to še edini prazen stol, mi je mladenič, ki je skrbel za sedežni red, prišepnil, naj vendar že sedem tja.
In pred tem ste seveda prebrali katerega od njenih romanov?
Vse do zadnjega (smeh). Bila je vendar moj idol. Toni je tiste vrste pisateljica, z vsemi nagradami, od Pulitzerjeve do Nobelove za literaturo, ki jo preučujejo tako pisatelji kot študentje literature. Med pogovorom sva čisto po naključju ugotovili, da moj očim živi deset minut stran od univerze Princeton, kjer Toni Morrison poučuje literaturo, in da obe čez nekaj dni odhajava na isti kraj, čeprav bi lahko šli kamorkoli v ZDA, obe sva bili namenjeni v New Jersey, v isto ulico. Povabila me je, naj pridem k njej domov, in res sem se oglasila pri njej na domu. Govorili sva o pisanju in vprašala me je, zakaj me je tako strah. Ponudila mi je mentorstvo, ne da bi v resnici vedela, kako pišem. Res, videla je mojo gledališko dramo, najbrž jo je tudi prebrala, a gotovo ni brala ničesar drugega. Torej, Toni Morrison je uvidela, da potrebujem nekoga, da mi da dovoljenje, da povem svojo zgodbo po svoje. Rekla mi je, naj ji v enem letu prinesem zgodbo. Po enem letu sem ji dostavila novelo Spolno življenje afriških deklet. Takrat mi je rekla, da moram to razširiti in nadaljevati v roman. Ker, kot je duhovito rekla, je edina pisateljica, ki ji bodo objavili novelo, samo ona, ravno takrat je namreč objavila novelo Ljubezen. V tistem času sem odpotovala v Gano, srkala vse okrog mene, čutila, jokala, iskala ...
Dokler niste v jogijskem resortu na Švedskem pod tušem dobili ideje o šestih likih, kirurgu iz Gane, njegovi ženi Folasade, ki je prebežala iz nigerijske vojne, in njunih štirih otrocih, ki se kot »afropolitanci« vsak po svoje borijo za uspeh v zahodnem svetu ...
Da, takrat so brez opozorila k meni prišli vsi liki iz romana Gana naj gre, vsi naenkrat, in ker v resortu ni bilo interneta, sem se odjavila in odhitela v bližnji hotel ter tam začela intenzivno pisati ... Pisala sem in pisala, v nekakšni vročici, zadihano, bil je čudovit občutek.
Zdi se neverjetno, da ste na podlagi prvih stotih strani še nedokončanega romana dobili enega najboljših literarnih agentov, nato še priporočilo Salmana Rushdieja in že podpisali pogodbo z založbo Penguin Press ...
Da, to je blagoslov. Prišla sem do točke, ko sem v enem kreativnem zamahu napisala prvih sto strani, ampak natanko sto, ne sto dve ali petindevetdeset, natanko sto strani. Na podlagi teh sto strani sem dobila agenta, podpisala sem pogodbo za dve knjigi in si rekla, to je čarovnija, največji blagoslov v življenju.
Edina razpoka v tej čudoviti zgodbi, polni naključij, je bila vaša pisateljska blokada? Je bilo resno? Povezano tudi s pritiski prevelikih pričakovanj?
Ne samo, da je bilo resno, bila je tragedija (nasmešek). Ko so mi kdaj kolegi govorili o tako imenovani pisateljski blokadi, sem si mislila, ah, zakaj se samo ne usedejo in začnejo pisati. In celo ko se je to zgodilo meni, sem si sprva rekla, daj, no, to bo minilo v nekaj dneh. A to se ni zgodilo, ni se odprlo. Nenadoma sem se morala soočiti s tem, da ne morem napisati ničesar več. Morala sem zapustiti Združene države in oditi v Rim.
Zakaj v Rim?
Ker sem vedela, da moram spremeniti okolje. In zato, ker nisem mogla najti stanovanja v Parizu (smeh).
Torej je bila vaša prvotna destinacija Pariz. Romarska pot za številne ameriške pisatelje, Orwell, Hemingway, Miller, Fitzgerald, ki so iskali navdih in svoj »izvirni glas« ...
Ja, Pariz je bil očitno magnet za vse te. In tudi jaz sem si zamislila romantično podobo, češ da sem James Baldwin in Josephine Baker v eni osebi in da je edini prostor, kjer lahko spet pišem, samo Pariz. Toda Sarkozyjev novi zakon je v tistem času dodatno obdavčil lastnike stanovanj, skoraj nemogoče je bilo najeti spodobno stanovanjce za spodobno ceno. In ko sem na neki večerji v New Yorku razlagala o tem privilegiranemu problemu, da ne morem najeti stanovanja v Parizu, se je oglasil akademik in mi rekel, da ima prav takšno stanovanje, kot ga iščem, a ne v Parizu, ampak v Rimu. Do takrat sem bila samo enkrat v Rimu, in še to samo za nekaj ur.
Morda ste brali Jej, moli, ljubi Elizabeth Gilbert ...
Ne, ne (smeh). Rada imam Elizabeth, toda takrat še nisem prebrala te knjige. In nisem niti vedela, da ima Rim prav tako zgodovino pisateljev, ki so se v iskanju navdiha za nekaj časa preselili tja ...
Goethe, Keats, Byron, Emily Wharton ...
Da, in tudi novejši avtorji, Gore Vidal, Zadie Smith, Muriel Spark ... A saj pravim, tega takrat nisem vedela. Če si pisatelj v Združenih državah, misliš samo na Pariz. (nasmešek) A ko mi je akademik potem poslal fotografijo stanovanja v Rimu, s pisalno mizo ob oknu, veliko svetlobe, sem vedela, da je to to. In na tisti mizi sem dokončala roman Gana naj gre. Najprej sem mislila, da grem tja za tri tedne. Ostala sem tri leta. Ko sem v romanu opisovala lik Fole, sem v resnici opisovala del sebe, a tega v času pisanja nisem dojemala, to sem ugotovila šele veliko kasneje. To je, da nisem razvila močne navezanosti na stvari, ki ne delujejo tako, kot bi morale. To sem videla v Italiji; če si rojen v Rimu in so tvoja mama, babica in prababica prav tako rojene v Rimu, imaš občutek, da je rimski slog življenja tvoj slog. Zbudiš se, spiješ prvi espreso, za kosilo imaš pasto z vongolami, potem imaš siesto, potem greš na passeggiato in potem greš spat. In če kaj vznemiri ta ustaljeni tok, te to spravi iz tira. Jaz nikoli nisem imela občutka, da je življenje nekaj natančno določenega z rituali. Življenje je bilo zame samo danes, zdaj, kakršno koli je že.
In je še vedno? Saj ste vendar dosegli ideal bivanja?
(Smeh.) Najbrž je to zato, ker nimam nobenih referenc, kakšno bi moralo biti moje življenje. Ko pogledam nazaj, ne čutim nikakršne nostalgije, ki je predvsem hrepenenje po nečem, kar misliš, da si nekoč imel, pa nimaš več. Ne hrepenim po svoji preteklosti.
Niti ne po zelo daljni preteklosti, v metaforičnem smislu, po vaših koreninah v Gani, v Nigeriji, po nečem abstraktnem, kar naj bi Afrika bila?
Morda je moje največje hrepenenje povezano s preteklostjo mojih prednikov.
Mislite, nekaj stoletij nazaj?
Reciva. Lahko tudi tisočletij, če hočete. Nostalgija po časih, ko sem vladala svetu (nasmešek). Toda ne morem hrepeneti po domu mojega otroštva, ker je bilo moje otroštvo odraščanje v različnih hišah, London, Massachusetts, predmestje Bostona, vedno mi je bilo jasno, da smo tam samo začasno. In da bi bili lahko tudi drugje. Tako sem bila vedno tudi drugje.
Kje je torej vaš dom?
Dom je zame mnogo več kot samo prostor. To je stanje biti in je tudi prostor, kjer me nihče ne sprašuje, zakaj si tam.
Torej tudi literatura?
Da. Ko sem globoko v knjigi, v zgodbi, me nihče ne sprašuje, zakaj sem tam. Od otroštva dalje, ko sem se kot bralka potopila v knjigo, sem se počutila, da sem doma. Biti v knjigi je zame kot biti doma. Dom je tudi moja družina. Ko se smejem s sestro dvojčico o stvareh, ki se zdijo smešne samo nama, takrat se počutim doma. Ko sem z najboljšo prijateljico, s katero izgovarjava iste stavke v istem trenutku, sem doma. Ko sem poleg oceana, gledam valove, obzorje, sem doma. Ker tudi ocean ne sprašuje: zakaj si tukaj? Hočem reči, da moj dom nima nikakršne zveze z mejami, z geografijo, s potnimi listi.
Glede na to, da se tudi za vaš način pisanja, kot za vašo mentorico Toni Morrison, uporablja izraz magični realizem, kako občutite ta slog, ki se literarnozgodovinsko seveda povezuje predvsem z Latinsko Ameriko?
Ko rečete magični realizem, jaz rečem Márquez. To je prva asociacija, seveda. Mislim, da je magični realizem zelo prikladen izraz za ljudi, ki ne razumejo, za kaj v resnici gre (smeh). Če resnično razumeš, občutiš, kaj to je, potem za to ne potrebuješ takšnega akademskega izraza. Podobno je kot z izrazom spiritualizem. Tudi to je eden od načinov, kako opisati nekaj, kar na vsak način hočeš definirati, spredalčkati. Toda če v tem svetu številnih dimenzij samo živiš, ga izkušaš, če veš, da obstajajo svetovi, ki so tako fizični kot duhovni, potem ne potrebuješ akademskih izrazov. Potem to ni magija, ampak je – preprosto življenje. Ker je to tisto, v čemer in s čimer živiš, vsak dan.
Se počutite privilegirani zaradi teh številnih svetov, ki se pretakajo v vas? Ne nazadnje ima vsak narod, tudi naš, v jeziku skrito pogansko mitologijo, le da smo se skozi stoletja potrudili, da smo to pozabili, potisnili v hodnike podzavesti.
Ne pa vsi. Poglejte recimo Islandijo, ki ima še vedno tradicijo škratov, in jug Italije, kjer obstaja mogočna molitev k Madonni ... Zato se upiram razlagam, da samo še v Afriki, Latinski Ameriki ali Indiji ljudje niso pozabili teh različnih plasti in dimenzij, ne, tudi v Evropi ljudje niso povsem pozabili na to. Je povsod.
Zanimivo, da ste večkrat rekli, med drugim tudi v oddaji na BBC, »da zavračate koncept rase«. Ni to malo utopična trditev v svetu, v katerem živimo?
To sem rekla zato, ker verjamem, da je rasa družbeni konstrukt, kar ne pomeni, da se ne zavedam, da rasizem ne obstaja. Rasizem, ki je srhljiv sistem nehumanega ravnanja z ljudmi, je utemeljen na fikciji rase. Toda to še ne pomeni, da je rasizem fikcija. Rasizem je ena od najbolj realnih in srhljivih stvari, ki sem jim bila priča v mojem kratkem bivanju na zemlji. A temelji na laži. Ena najbolj krutih stvari na tem planetu je utemeljena na laži.
Poglejte naju, tukaj sediva, prihajava vsaka z drugega konca sveta, čutiva, da se razumeva, celo bereva iste knjige, tu je moja koža, ki ima več melatonina kot vaša in se hitreje odziva na sonce, a po najinih žilah teče ista kri, moje kosti niso iz drugega materiala. Velika laž je, da nas ta barva kože, oblika ustnic, debelina in gostota las delajo radikalno različne. Laž je, da ste vi drug tip človeškega bitja in jaz popolnoma druga vrsta. In laž je miscegenation, angleška beseda, ki pomeni, kadar se dve osebi različnih narodov ras združita in imata otroka. Otrok, ki se rodi materi svetlejše polti in očetu temnejše polti, je še vedno človeški otrok, ni otrok mešanec. Znanstveno v evoluciji človeka ni preloma v rasah, obstaja samo človeška rasa, živalski svet in rastlinski svet. Rasa je samo ena, človeška. In če se razlikujemo, to ne pomeni, da pripadamo drugi rasi kot človeški. Smo še vedno ljudje, mar ne?
Verjetno ste, ko ste bili v Gani, obiskovali tudi Cape Coast, od koder so prebivalce z ladjami pošiljali v Združene države za sužnje.
Seveda. Vsakič se mi je strlo srce. In ni ti treba tja, da bi jokal, lahko samo pogledaš televizijo ali na splet in vidiš, kaj se dogaja prav zdaj. V Libiji, na primer, se še vedno trguje s sužnji, kar spet temelji na bolestni katalogični laži, da so temnopolti ljudje druga vrsta ljudi, bolj primerni za mučenje, zlorabo, dehumanizirano ravnanje. In ne samo temnopolti ljudje, tu so še Romi, Aborigini, Indijanci, različne kaste v Indiji, Etopijci v Izraelu, Palestinci ... seznam je srhljivo dolg.
Prej ste rekli, da je magični realizem samo koncept. Zanimivo, da ste vi že zelo mladi izumili nov koncept, ki je postal del številnih razprav, polemik in analiz, nekakšen popkulturni fenomen – afropolitan.
Ko sem leta 2005 napisala ta esej, ja, vem, zdi se res dolgo dolgo nazaj, sem opisovala predvsem mojo izkušnjo. Izkušnjo, ki jo poznam in jo delim še z mnogimi Afričani v diaspori, ki jih poznam. To sem opisovala v času, ko je ni bilo lahko razpoznati, in jo poimenovala afropolitanska izkušnja. Šele kasneje se je začela prepoznavati in postajati popularna, globalna. Skoraj štirinajst let kasneje res ne morem biti odgovorna za kritike v smislu, da ni vsak Afričan del podobne izkušnje, kot jo opisujem.
Nekaj podobnega so, sicer redki, rekli o vaši knjigi: da je vaša Afrika v knjigi Afrika nekoga, ki jo opazuje z zahodnimi očmi privilegiranega sloja.
Še eno posploševanje. Najbrž ste brali članek, ki sem ga napisala v Guardianu, v katerem se odzivam ne samo na kritike mojega dela, ampak na kritike literarnih del mojih kolegov z afriškimi koreninami, ki so ustvarjene iz lažnih pričakovanj, da mora ena knjiga, en esej, en štiristranski esej, govoriti o vsem, kar »je treba povedati o Afriki«. Že samo ideja, da bi moral, če imaš afriške prednike, v svojem romanu opisati vse Afričane, vse afriške države, vsa mesta, vse izkušnje vseh časov, je absurdna. In v eseju branim pravico vsakega umetnika, da je lahko specifičen, da lahko izbira temo pisanja. Lahko kritiziramo način, kako je knjiga napisana, toda nimamo pravice kritizirati, kaj je pisatelj izbral za temo svojega romana, eseja, kratke zgodbe. Če je izbral, da piše o afriški diaspori, ki študira na Yalu, potem je to njegova legitimna pravica. Lahko kritizirate slog, zgradbo, način podajanja stvari, a kritika izbora teme umetniškega dela je zame nesprejemljiva.
In še nekaj je: nikoli nisem slišala kritik na teme, ki jih izbirajo svetlopolti pisatelji. Torej, da bi se kritik usmeril v Jonathana Franzna z besedami: Ne morete si za teme romanov nenehno izbirati samo ljudi iz srednjega razreda na srednjem zahodu. Kaj pa ubogi revni ljudje v Kaliforniji? Ne prenesem kriticizma, ki se usmerja predvsem na kolege pisatelje iz Indije, Azije, z Bližnjega vzhoda pa tudi Balkana ...
Velikokrat so vas vprašali: za koga pišete? Kdo je vaš naslovnik?
Toni Morrison mi je rekla najpomembnejšo stvar: ko pišeš, bralec ne more biti s tabo. Ker, najprej, sploh ne veš, kdo je tvoj bralec, drugič, ker si, če pišeš fiktivnemu bralcu, običajno zamišljaš najbolj krutega, zlobnega kritika, ki ti gleda čez ramo ... Zato je treba utišati bralca v tvoji glavi, se mu zahvaliti, da te je toliko časa oviral in mu pojasniti, da zdaj nimaš več časa zanj. In to mora narediti vsak pisatelj. Ker sicer bo dom, o katerem sva prej govorili, prostor literature, zasedel nekdo sovražen.
Taiye Selasi: Že samo ideja, da bi moral, če imaš afriške prednike, v svojem romanu opisati vse Afričane, vse afriške države, vsa mesta, vse izkušnje vseh časov, je absurdna. Foto: Blaž Samec/Delo
Kaj se dogaja z dokumentarcem o migracijah Exodus, katerega avtorica in producentka ste?
Dokumentarec Exodus bodo predvajali v Nemčiji ta mesec. Na žalost nisem mogla biti zraven v zadnji fazi snemanja na terenu, ker je snemanje sovpadlo z rojstvom mojega otroka, toda izkušnja biti udeležen pri scenariju, montaži, pri celotnem procesu postprodukcije je bila prav tako intenzivna. In boleča. In izkušnja o tako imenovanih beguncih mi resnično pomeni zelo veliko.
Tako imenovanih, ste rekli. Zakaj?
Zato ker si takoj, ko rečemo begunec, predstavljamo neko drugo vrsto človeškega bitja, ki je obsojeno na izkušnjo, polno trpljenja, ponižanja, več bolečine, več smrti, ki bi jo sami kdaj tolerirali za nas. Me razumete? Takoj ko rečemo, da je sto beguncev utonilo v morju, lahko rečemo: ah, strašno. In takoj zatem pristavimo: ubogi begunci, tako pač je, to so begunci. Toda če rečemo: sto človeških bitij, takšnih kot ste vi, vaši sosedi, vaš otrok, vaša mati, oče, je umrlo v oceanu, medtem ko so se borili za življenje – to je nekaj povsem drugega.
Moji novinarski kolegi, ki poročajo s kriznih žarišč, počnejo prav to, da bi beguncem dali imena in jim dali zgodbe. A kljub temu se zdi, da smo se vdali v usodo. Da ne moremo več poslušati niti teh srhljivih zgodb.
Vem, a je treba nadaljevati. In je treba pisati.
Se imate za srečno osebo?
Da. Mislim, da sem blagoslovljena, en blagoslov za drugim. To je zgodba mojega življenja. In to mislim resno.
Roman, ki ga dokončujete zdaj, o čem govori?
O ljubezni (nasmešek). Tokrat ni vprašanj o narodu, politiki, samo izkušnja človeške ljubezni v vseh odtenkih.
