Blazno neresno o znanosti

James Gillies je doktor fizike, a ima v raziskovalnem laboratoriju Cern precej drugačne naloge kot večina drugih znanstvenikov.

sob, 16.05.2015, 06:00
Ko novinarji poročajo o znanstvenih temah, se prevečkrat držijo obrazca, ki so ga vajeni iz politike: zagovorniki trdijo eno, nasprotniki ravno nasprotno, resnico pa naj javnost poišče v aritmetični sredini obeh skrajnosti.

Pred petnajstimi leti se je na delovni mizi Jamesa Gilliesa znašla knjiga Angeli in demoni, ki jo je s prijaznim posvetilom poslal tedaj še malo znani ameriški pisatelj Dan Brown. Gillies je knjigo prebral, saj je moral kot glavni komunikator raziskovalnega laboratorija za jedrske raziskave Cern vedeti, kako njegovo organizacijo prikazujejo v popularni kulturi. A ga ni navdušila.

Roman se začne v Cernu, kjer pripadniki skrivnostne sekte ubijejo znanstvenika in ukradejo antimaterijo, s katero hočejo napasti Vatikan. V prvem delu knjige sem se ves čas držal za glavo, kakšne neumnosti je pisal Brown. Šele ko se je zgodba preselila v Rim, sem začel uživati v zapletu, čeprav so bila dejstva verjetno enako napačna, se je po nedavnem ljubljanskem predavanju na Inštitutu Jožefa Stefana spominjal Gillies.

Na knjigo je hitro pozabil, saj med bralci ni bila uspešna. Čez nekaj let pa je začela Brownova Da Vincijeva šifra postavljati prodajne rekorde in na Cernu so pomislili, da utegnejo založniki ponatisniti tudi Angele in demone. Zato so pripravili obsežno komunikacijsko strategijo, kako se bodo odzvali na novinarska vprašanja, ali je z antimaterijo iz Cerna res mogoče uničiti Vatikan.

Zakaj se je vaš oddelek za odnose z javnostjo tako resno ukvarjal z neko fantazijsko knjigo? Ste res pričakovali novinarska vprašanja, ali je mogoče vašo antimaterijo uporabiti kot nevarno orožje?

Čisto zares. Antimaterija je vedno zanimiva za medije. Že njeno poimenovanje zveni zelo skrivnostno, v Hollywoodu pa jo radi uporabljajo za poganjanje vesoljskih ladij ali – v primeru filma po knjigi Angeli in demoni – za uničenje Vatikana. Pričakovali smo, da bo postala knjiga zaradi uspeha Da Vincijeve šifre zelo priljubljena. Zato nismo samo čakali na prva novinarska vprašanja, ampak smo pripravili nekakšen znanstveni vodnik, v katerem smo pojasnili, kaj je antimaterija in zakaj je ni mogoče uporabiti kot orožje. Pogovarjali smo se z našimi raziskovalci, ti pa so razložili pridobivanje in shranjevanje antimaterije ter povedali, kako realna je njena uporaba v zdravstvu ali energetiki.

Da to ni modrikasta žareča snov v stekleni posodi, ki jo je mogoče odnesti v torbi?

Takšen prikaz je zelo filmičen, ampak antimaterije zlepa ne morete nikamor odnesti. Nato nas je poklical režiser filma Ron Howard, ki je videl naše predstavitve, in se ponudil, da bo predstavil tudi znanstveno plat filmskega zapleta. Filmska ekipa je za nekaj dni obiskala Cern in se pogovarjala z raziskovalci, da bi posneto gradivo objavili na spletni strani filma. Med drugim jih je zanimalo, ali čisto zares ni mogoče, da bi med pridobivanjem antimaterije ustvarili mikroskopske črne luknje, ki bi imele uničujoče učinke, a smo jih potolažili, da so lahko brez skrbi.

Ali niso tabloidi svarili pred mikroskopskimi črnimi luknjami tudi takrat, ko ste hoteli v velikem hadronskem trkalniku dokazati Higgsov bozon?

Res je, takrat so nekateri mediji namigovali, da je mogoče v velikem hadronskem trkalniku ustvariti majhne črne luknje, ki bodo pogoltnile planet. Podobnih zapisov je bilo še veliko. Novinarji so za Higgsov bozon pogosto uporabljali izraz »božji delec«, čeprav na tem delcu ni ničesar božanskega. Na svetovnem spletu pa so bili zelo dejavni zagovorniki teorije, da bomo s trkalnikom spremenili Zemljine magnetne silnice. Takšne zgodbe moramo jemati resno, saj nagovarjajo zelo pogosta človeška pričakovanja in strahove. Ter upoštevati, da se njihovi zagovorniki pogosto sklicujejo na znanstvena dognanja, zato lahko zvenijo zelo prepričljivo.

Mislite na opozorila slavnega fizika Stephena Hawkinga, da lahko Higgsov bozon izbriše celotno vesolje?

Hawking je v uvodu knjige Starmus zapisal, da lahko Higgsov bozon v določenih okoliščinah povzroči vakumski razkroj, ki se bo s svetlobno hitrostjo širil po vesolju. Na to trditev so se navezali nekateri kritiki, ki so nasprotovali poskusu, ampak so Hawkinga zelo površno brali in še slabše razumeli. Hawking se je v nadaljevanju knjige pošalil, da bi lahko takšen razkroj teoretično povzročil kvečjemu trkalnik, ki bi bil večji od naše Zemlje, a ga v sedanjih ekonomskih razmerah skoraj zagotovo ne bo nihče financiral. Podoben nesporazum je povezan z božjim delcem, saj ameriški fizik in nobelovec Leon Lederman v poljudnoznanstveni knjižni uspešnici o Higgsovem bozonu ni uporabljal tega izraza.

Čeprav je knjigo naslovil Božji delec?

Lederman je povedal, da je večkrat govoril o »šmentanem delcu« (goddamn particle), ker je Higgsov bozon tako težko odkriti. V božji delec pa ga je prekrstil založnik. Menda zato, ker se znanstvene knjige veliko bolje prodajajo, če imajo v naslovu boga. Manj nedolžne so bile trditve nekaterih spletnih komentatorjev, da bo trkalnik porušil Zemljino magnetno polje. Med argumenti so uporabili kar naš podatek, da je magnetno polje v trkalniku stotisočkrat močnejše od Zemljinega. To sicer drži, ampak z našim poljem kljub temu ne moremo spremeniti Zemljinega magnetizma. Ali strmoglaviti letala, kar so po nedavni letalski nesreči v francoskih Alpah zapisali nekateri zagrizeni kritiki trkalnika.

Kako s trkalnikom strmoglavite letalo?

Menda smo javnosti zamolčali kratek stik, zaradi katerega so naši magneti narobe delovali in zmedli naprave v letalu. Takšne teorije zarote niso nič novega, ampak so imele včasih zelo omejen doseg. V času interneta in družabnih omrežij pa se zelo hitro širijo in dosežejo veliko občinstva. Spletni video, po katerem je trkalnik odgovoren za letalsko nesrečo, si je ogledalo več kot sto tisoč ljudi in ga je povzelo veliko spletnih strani.

Kako se odzivate na takšne govorice?

V reviji National Geographic so pred leti pripravili tematsko številko o vojni proti znanosti, kjer so našteli pet najbolj trdovratnih prepričanj, iz katerih izhaja večina znanstvenih zarotniških teorij: klimatske spremembe so pravljica, cepljenje povzroča avtizem, genetsko spremenjena hrana je nevarna, evolucija se ni zgodila, pristanek na luni je bil ponarejen. Zagovornikov omenjenih teorij ne morete omajati z nobenim racionalnim argumentom, saj boste samo okrepili njihova prepričanja. Lahko pa se potrudimo, da so spletne javnosti čim bolje seznanjene tudi z drugačnimi dejstvi, zato veliko komuniciramo po spletu in smo navzoči na vseh največjih družabnih omrežjih. Zelo pomembno ostaja tudi izobraževanje tradicionalnih medijev, ki lahko z nekritičnim povzemanjem spletnih debat povzročijo veliko škode.

Katere so najpogostejše napake novinarjev, ko poročajo o znanosti?

Ko novinarji poročajo o znanstvenih temah, se prevečkrat držijo obrazca, ki so ga vajeni iz politike: zagovorniki trdijo eno, nasprotniki ravno nasprotno, resnico pa naj javnost poišče v aritmetični sredini obeh skrajnosti.

Če predstavnik vesoljske agencije Nasa opisuje okroglo Zemljo, ga je treba takoj uravnotežiti z zagovornikom ploščate Zemlje?

Dobesedno, čeprav v znanosti ponavadi nimamo takšnih relativnih resnic. Predstavniku Cerna, ki bo govoril o delovanju velikega trkalnika, bodo poskušali na vsak način poiskati nasprotnika, s katerim bodo ustvarili vtis objektivne debate. Vendar je takšen pristop pri znanstvenih temah zelo problematičen.

Ne le, da boste zelo težko našli verodostojnega kritika nevarnih trkalnikov, ampak boste s takšnim poročanjem javnosti posredovali napačno sporočilo, da je znanstvena skupnost globoko razklana in sprta. Resnica je ravno nasprotna, saj so zagovorniki alternativnih in zarotniških teorij v manjšini. Velika večina podnebnih znanstvenikov soglaša, da se okolje spreminja zaradi človeške dejavnosti. Zdravniki se strinjajo, da je cepljenje zelo učinkovit način za preprečevanje bolezni. Fiziki sprejemamo relativnostno teorijo in evolucijska teorija ostaja najbolj prepričljiva in z dokazi podprta razlaga nastanka vrst. Za veliko večino alternativnih teorij tega ne moremo reči, a jim mediji kljub temu pripišejo enako težo.

Ali ni tudi to argument teoretikov zarote? Da znanstvena skupnost skupaj s politiko in korporacijami utiša in izloči moteče glasove, ki jo ogrožajo?

V popularni kulturi je trdno zakoreninjena podoba znanstvenika kot osamljenega genija, ki ga nihče ne razume in ne sprejema. Vendar je bilo v znanosti vedno najbolj pomembno sodelovanje. Niti najbolj radikalne ali revolucionarne ideje se niso nikoli pojavile v kulturnem ali znanstvenem vakumu, ampak so črpale iz preteklega znanja. Uveljavile pa so se šele tedaj, ko so jih sprejeli tudi drugi znanstveniki – ko so ponovili eksperimente, nadgradili prvotno teorijo ali potrdili hipotezo. To je zame ključna razlika med radikalno znanstveno idejo in zmoto, v kateri živijo zagovorniki zarotniških teorij. Upam, da se bodo nekoč tudi novinarji in uredniki naučili prepoznavati to razliko.

Pri britanskem Guardianu so se javno odrekli »uravnoteženemu« poročanju o okoljskih spremembah. Sklenili so, da ne bodo več enakovredno zastopali obeh plati, temveč so postavili zelo jasno uredniško politiko: zagovarjamo obnovljive vire, nasprotujemo fosilnim gorivom. Se vam zdi takšna odločitev primerna?

Njihovo stališče je legitimno. Na svoji strani imajo veliko argumentov in študij, ki kažejo, da nas brez drugačne energijske politike čaka okoljska katastrofa. Vendar bodo morali tudi oni upoštevati nekatere družbene in tehnološke realnosti. Danes skoraj devetdeset odstotkov vse energije pridobimo iz fosilnih goriv. Približno deset odstotkov jih pridobimo iz hidro- in jedrskih elektrarn ter samo slab odstotek iz drugih obnovljivih virov. Teoretično bi lahko vso energijo pridobili od sonca, saj je sončne energije zagotovo dovolj. Še prej pa moramo razviti bolj učinkovite sončne celice in poiskati načine, kako shranjevati elektriko in jo pošiljati do uporabnikov, kar je tudi politično vprašanje. Če bodo pri Guardianu z odločnejšimi stališči spodbudili javno debato in motivirali državljane, naj od politikov zahtevajo konkretne ukrepe proti podnebnim spremembam, potem je bila njihova odločitev pozitivna.

Je bila vaša izkušnja z Danom Brownom samo zanimiva anekdota ali ste sledili izdelani komunikacijski strategiji, kako se odzivati na spletne govorice ali filmske prikaze vašega dela?

Ni samo anekdota. Del našega poslanstva je tudi skrb za pozitivno javno podobo in promocijo znanosti. Tega pa ne moremo početi kampanjsko in si sproti izmišljevati, kako naj se odzovemo na neprijeten tvit. V primeru Angelov in demonov smo vedeli, da bo film povečal zanimanje za Cern in nas bodo hoteli obiskati tudi drugi filmski ustvarjalci. Zato smo morali pripraviti merila, po katerih bomo presojali ustreznost takšnih prošenj. Za nas je najbolj pomembno, kako scenarij prikaže znanost in znanstvenike. Pri Danu Brownu je sicer znanstvena podlaga popolnoma napačna. Način, kako prikazuje znanstveno delo in kako se obnašajo raziskovalci, pa se nam je zdel primeren.

Kakšen je za vas primeren prikaz znanstvenega dela?

Tak, ki prikaze znanost kot proces – kot način dela in razmišljanja, sodelovanja in povezovanja, kjer ni pomembno samo veliko odkritje in herojska zgodba o uspehu enega znanstvenega genija. Zato smo zavrnili kar nekaj scenarijev, kjer se znanstveniki obnašajo zelo neetično in delajo slabe stvari. Če znanstvenik ve, da je njegova raziskava preveč tvegana, a jo kljub temu izvede in pri tem ogroža druge, to ne more biti dober zgled.

Vaša pravila spominjajo na pogoje, ki jih imata ameriška vojska in policija. Hollywoodu posodijo letalonosilko in policijsko enoto, če režiser pozitivno prikaže njihovo delo in dobri fantje na koncu zmagajo. Toda resničnost ni tako preprosta.

Res je, tudi znanstveniki so kdaj nepremišljeni in se obnašajo neetično. Vendar je moja naloga predvsem promovirati dobre prakse in pozitivne zglede v znanosti, ne pa poudarjati naših napak. Tu se najina poklica najbolj razlikujeta (nasmešek).

Kakšen poklic je »komunikator znanosti«? Britanski znanstveni publicist Simon Singh mi je pred leti povedal, da je kljub doktoratu iz fizike raje postal dober pisec kot povprečen raziskovalec. Je vaša zgodba podobna?

Malce pa res. V osemdesetih letih je londonska kraljeva družba naročila Bodnerjevo poročilo, v katerem je skupina raziskovalcev predstavila problematiko komuniciranja znanosti. Avtorji so med drugim ugotovili, da večina znanstvenikov ne pozna medijskega sveta – kako novinarji izbirajo novice in v kakšnih okoliščinah delajo. Zato so predlagali posebne medijske štipendije, ki bi aktivnim znanstvenikom omogočile poletno prakso. Po doktoratu iz fizike sem se prijavil na razpis in sprejeli so me v znanstveno redakcijo radia BBC, kjer sem se znebil večine predsodkov pred novinarji, ki so še danes zakoreninjeni med številnimi znanstveniki.

Da smo površni, nevedni in se ne poglobimo v teme, o katerih pišemo?

Priznam, da so bile takšne tudi moje predstave, dokler nisem bolje spoznal vašega dela. Videl sem, da se novinarji v resnih redakcijah zares trudijo pripraviti verodostojne in preverjene zgodbe, čeprav imajo zelo malo časa, da lahko poiščejo primerne sogovornike in napišejo zgoščen prispevek. Takšno delo mi je ustrezalo. Rad sem se družil z novinarji in jih povezoval s strokovnjaki s svojega področja, saj sem videl realne učinke svojega dela. Hkrati sem opazil, da ne morem več spremljati hitrega razvoja v svoji stroki, če se ne vključim v raziskovalno skupino in postanem zelo ozek specialist. Zato sem sklenil, da bom poznavanje fizike delcev in medijske izkušnje raje uporabil za komunikacijo znanosti. Priložnost so mi ponudili v Cernu in na svojem področju si težko predstavljam bolj zanimivo delovno mesto.

So vam novinarji kdaj povedali, kakšne predstave imamo o znanstvenikih?

Povejte!

Pri znanstvenih sogovornikih imam pogosto občutek, da se ne poskušajo vživeti v bralce, ampak ves čas mislijo samo na svoje znanstvene in profesorske kolege, ki bodo brali pogovor in zavijali z očmi, če bodo zveneli preveč poljudno.

Na žalost imate prav. Znanstveniki se zelo neradi javno izpostavljajo – tudi zaradi strahu pred kolegi in prepričanja, da mora biti znanost smrtno resna, če jo hočemo obvarovati pred banalnostjo. Naše izkušnje kažejo, da to sploh ne drži. Bralce, poslušalce in spletna občinstva zelo zanima človeška plat znanstvenih zgodb. Zato porabimo ogromno časa, da naše raziskovalce pripravimo na nastope pred različno javnostjo in jih učimo, da takrat ne smejo govoriti z enakim jezikom kot v laboratoriju ali predavalnici za doktorske študente. Na tem področju nas čaka še veliko dela, ampak se je vredno potruditi.

Koliko novih danov brownov imate še v predalu?

Za zdaj nobenega. So me pa nazadnje presenetili naši doktorski študenti, ki so v Cernu posneli film Decay, v katerem hudobni direktor našega laboratorija zažene veliki hadronski trkalnik in ustvari vojsko zombijev. Takšnega scenarija jim seveda ne bi nikoli odobrili, a nas kot pravi študenti niso niti vprašali. Toliko o smrtno resni znanosti!

Prijavi sovražni govor