Bližnjevzhodna tragedija

Saudski bombniki ob pomoči devetih arabskih, večinoma sunitskih držav že devet dni bombardirajo cilje šiitskih upornikov v Jemnu. Ob tem vsake toliko zadenejo še begunsko taborišče ali tovarno, polno delavcev. Na meji z Jemnom, najbolj revno in presušeno arabsko državo, kjer število prebivalcev narašča najhitreje v regiji, na začetek kopenske ofenzive čaka 150.000 saudskih vojakov. Razmere v Jemnu – novi padli državi v regiji, ki postaja eno samo veliko bojišče – se iz dneva v dan zaostrujejo.

Velika regionalna vojna, v kateri se za nadzor nad ključnimi trgovskimi potmi, nafto, vodo in tudi pridelovalno zemljo v kontekstu sunitsko-šiitskih medsektaških spopadov in novega kroga globalne hladne vojne spopadata Saudska Arabija in Iran, se zdi ob množičnih pokolih v Siriji, kaosu v Iraku, begunskem eksodusu, širitvi Islamske države, ki je ta teden zasedla celo palestinsko begunsko taborišče Jarmuk v Damasku, padli Libiji, obnovljeni vojaški diktaturi v Egiptu, nerešenem »kurdskem vprašanju«, ponovni zmagi desnice na izraelskih volitvah, še nedokončanih iranskih »jedrskih pogajanjih« in letalskih napadih na Jemen neizogibna.

V Adenski zaliv, prek katerega poteka 70 odstotkov vsega svetovnega ladijskega tovornega prometa, so že priplule štiri egiptovske vojaške ladje, s katerimi poskuša Kairo zaščititi predvsem lastne interese: Egipt je močno odvisen od Sueškega prekopa, delovanje prekopa pa od razmer v ožini med Jemnom in Džibutijem. Ob tem ne kaže pozabiti, da je prav Saudska Arabija, ki je poleti 2013 jasno in glasno podprla vojaški državni udar, v zadnjih dveh letih s stotinami milijoni dolarjev »financirala« dodobra načeto egiptovsko državo, katere drugi pomemben (zunanji) vir dohodka je tako imenovana ameriška vojaška pomoč, ki je do leta 2013 znašala 1,2 milijarde dolarjev na leto. Združene države – »tajming« seveda ni naključen – so to pomoč v torek odmrznile.

Egiptovski generali, ki so pred tednom dni v Šarm el Šejku gostili vrh Arabske lige, na katerem so se arabske države odločile za ustanovitev skupnih oboroženih sil, skupne arabske vojske, so napovedali, da bodo v Jemen poslali tudi svoje kopenske sile. To so sicer pod vodstvom Gamala Abdela Naserja storili že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in doživeli popoln fiasko. V Jemnu je bilo tedaj ubitih skoraj 30.000 egiptovskih vojakov, kar se je v egiptovski kolektivni spomin zapisalo podobno, kot se je v ameriški kolektivni spomin zapisala vietnamska vojna.

Saudska Arabija in Egipt sta se postavila na čelo novonastajajoče sunitske vojske. Ta ima v svoji »gradnji« neomejeno pomoč Združenih držav. Podporo saudski operaciji v Jemnu, ki ji zvesto sledijo arabske zalivske države korporacije, in novodobnim panarabskim militantnim idejam so izrazili tudi v Ankari. Turčija je s svojim »kolaboriranjem« z Muslimansko bratovščino po vsej regiji in dvojno igro, ki so jo v času tako imenovane Arabske pomladi igrali po celotnem Bližnjem vzhodu in Severni Afriki, veliko prispevala k neustavljivosti krvavenja številnih ran, ki pospešeno – in organsko – razgrajujejo meje in življenja v delu sveta, kjer poteka nekakšna bližnjevzhodna tridesetletna vojna. Ne kaže pozabiti, da se je ta vojna začela z ameriško okupacijo Iraka pred dvanajstimi leti. Okupacijo, ki je le nekaj mesecev pozneje sprožila državljansko in sektaško vojno – krvav uvod v današnjo bližnjevzhodno klavnico, v kateri sproti nastajajo številne nenačelne koalicije, sovražniki njihovih sovražnikov pa postajajo njihovi … prijatelji.

Tako se Združene države, ki so »logistično in obveščevalno« podprle saudsko operacijo proti hutijevskim šiitskim upornikom v Jemnu, za katerimi naj bi finančno in orožarsko stal uradni Teheran, in pripadniki elitne iranske republikanske garde na frontah okoli Tikrita skupaj borijo proti enotam Islamske države. Med zaključkom redakcije, ko je postalo jasno, da je dogovor med Iranom in mednarodno skupnostjo glede iranskega »jedrskega programa« sprejet – morebitnega uspeha pogajanj se (dobesedno) na smrt bali v Riadu, kjer bodo storili vse, da se Iran ne vrne na mednarodno sceno –, se je pojavila celo novica, da je legendarni iranski general Kasem Sulejmani, ki je na iraških bojiščih zadnji mesec poveljeval lokalnim in iranskim šiitskim milicam in napade koordiniral tudi z Američani, na poti v Jemen, kjer naj bi pri obrambi Sane in Adena svetoval jemenskim šiitskim enotam.

Če ta novica drži, potem je Saudski Arabiji, edini resnični Islamski državi in »zlatemu sponzorju« mednarodnega terorizma, pred katerim kleči velik del zahodnega sveta, uspelo uresničiti svojo dolgoletno željo. Iran, ki je kljub iracionalni ideologiji mul iz Koma in svoji izjemno umazani vlogi v sirski in iraški državljanski vojni v zadnjih nekaj letih, ironično, deloval kot najbolj racionalno gnana regionalna sila, bi ji s tem uspelo »potegniti« na odprto vojno polje in ga tako vojaško, politično in seveda tudi gospodarsko oslabiti.

Od tod do preobrazbe regionalnega konflikta v globalno vojno bi bil le še majhen korak.