Bodice: Evropa se je rojevala v Ljubljani

Ker se je Slovenija te dni znašla v kar nekaj odmevnih, ostrih sporih z Brusljem in s tamkajšnjimi birokrati, se morda spodobi vsaj malce osvetliti tudi preteklost. Enih in drugih.

In še to: po Ljubljani naj bi se v četrtek menda smukal guverner Evropske centralne banke (ECB) Mario Draghi, in sicer v čast desete obletnice evra v Sloveniji. To se zdi precej prozorno, ker smo prej imeli dobro svojo valuto (tolar) in nam evro ni naplavil nobene Indije Koromandije. Nasprotno, države EU, ki se jim je uspelo izogniti evrskemu območju, so lahko mnogo bolje preživele zadnjo finančno krizo. Skratka, desetletnica je le kulisa, kajti Draghi, nekdanji poslovnež zloglasne Goldman Sachs, je imel v Ljubljani drugačne »opravke«.

EU se še zdaleč ni začela leta 1957 s t. i. rimsko pogodbo (EGS), ki je politično nadgradila Evropsko skupnost za premog in jeklo (Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Nemčija in Nizozemska). Veliki možje tistega časa naj bi bili Adenauer, Bech, Beyen, Churchill, De Gasperi, Spaak itd. Ne, EU je začela nastajati že davno prej, leta 1815, ko je koaliciji evropskih monarhov uspelo poraziti Napoleona; zasnovali so sveto alianso in na novo zakoličili Evropo. Predvsem ideološko, kot bi se temu danes reklo.

Manj je znano, da se sveta aliansa ni rodila v Parizu ali Berlinu, temveč v glavi tedaj že z misticizmom obsedenega ruskega carja Aleksandra I. Metternich, ki je hitro prevzel vajeti, je sprva ocenil, da gre za »pompozen nič«. In vendar: nova ureditev Evrope se je prvič zaiskrila iz prislovičnega ruskega misticizma, ne pa iz francoskega ali nemškega razsvetljenstva. Potem je bilo sicer še nekaj revolucij in vojn, toda Evropa je še zdaj bolj ali manj še vedno v tedanjih gabaritih.

Čeprav se je marsikaj tudi obrnilo, Rusija zdaj menda ni več del Evrope. Zelo bizarna vestica tega tedna je, da sta jo Svetovna trgovinska organizacija (WTO) in EU obtožili zaradi protidampinških dajatev na uvoz italijanskih in nemških lahkih gospodarskih vozil, verjetno kombijev. Smešno, neki kombiji so za nekoga problem, gospodarske sankcije proti Rusiji pa so menda zakonite?! Tu je še kako zgovoren molk Italije, kot da s tem nima nič, saj se pač vse dogaja na relaciji Washington–Berlin, torej je najbolje, da smo kar tiho. Žalostno, v Evropi vsi ne mislimo enako, toda tega ni več opaziti.

Še nekaj o sveti aliansi: v Ljubljani je bil leta 1821 drugi od treh kongresov, kjer se je zbrala vsa tedanja svetovna elita kronanih glav in diplomatov. Bil je tudi Aleksander I. To tedaj ni bil noben »ideološki« problem kot zdaj s Putinovim obiskom; še zdaj se v Ljubljani ponašamo z oštarijo Pri ruskem carju. Torej smo tudi v teh krajih nekaj prispevali k formiranju Evrope, čeprav je bilo tedaj na kongresu vse, kako se izraziti, izrazito reakcionarno. No, je zdaj kaj drugače?

In vendar: v Ljubljani »vsemu navkljub« še vedno stoji spomenik Napoleonu Bonapartu, enemu največjih vojskovodij v svetovni zgodovini in – kot nam šepetajo enciklopedije – pobudniku globokih sprememb na vseh področjih, ki so vgrajene v temelje moderne Evrope.

Morda se je v Slovencih le zadržalo še nekaj Napoleonovega »revolucionarnega« duha, kajti po mnogih letih hlapčevanja bruseljski birokraciji se je na hitro kar dvakrat močno zaiskrilo. Prvo je (po poročanju Dela), da Ljubljana in Bruselj »razčiščujeta različne poglede glede imunitete« evropskih institucij pri nas. Gre za to, po domače povedano, da se je naš guverner Boštjan Jazbec pritožil že omenjenemu Draghiju, češ da mu tu onemogočamo imuniteto, s tem pa tudi Evropski centralni banki. Seveda je ta nemudoma prihitel v Ljubljano.

Jazbec je nekje zagovarjal, da bi morala biti Banka Slovenije (BS) sui generis, torej »svoje vrste«, nekaj posebnega, enkratnega, povsem drugačnega od drugih. Z drugimi besedami: bila bi zunaj zakonodaje in še več, nad njo.

Takšen pogled na stvarnost je težko razumeti, saj BS ne orkestrira »filharmoniji«, v katero bi bila sama vložila kaj denarja, ampak je, preprosto povedano, inštitucija države. Seveda Draghi na evropski ravni razmišlja podobno in tudi zato je evrsko območje že deset let v krizi. Banke ne bi smele biti izvzete iz nacionalne zakonodaje – a prav to se tudi pri nas dogaja. Domnevne poslovne skrivnosti. Goldman Sachs v malem.

Tu se je na blefiranje Draghija in Jazbeca imenitno odzval pravosodni minister Goran Klemenčič. V odgovoru evropski komisiji je med drugim zapisal, da je »o tem vprašanju že odločilo okrožno sodišče v Ljubljani, ki je v svoji prvostopenjski odločitvi zamejilo vprašanje imunitete evropskih institucij v državi članici«. In basta! bi vsi gromko pritrdili v kaki italijanski oštariji. Skratka, okrožno sodišče v Ljubljani suvereno odloča o tukajšnji »imunosti« bogov na Olimpu, ne pa da oni sami o sebi. Morda je še kaj zdrave pameti na tem svetu.

Za podoben »incident«, morda še bolj zašpičen, je poskrbela notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar, ki se je kar po moško odzvala na slepomišenje evropskih birokratov okoli begunske zakonodaje v Sloveniji. V pismu evropskemu komisarju za človekove pravice Nilsu Mužnieksu naj bi zapisala nekaj, kar se da strniti takole: Ne nam soliti pameti! Komisar je namreč ponudil tudi pravno in »strokovno« pomoč, če sami ne znamo uskladiti zakonodaje z mednarodnim in evropskim pravom, kar je ministrica kajpak razumela kot prefinjeno žalitev. In je zabevskala nazaj. Bravo.

Tu je seveda še dosti zadev, ko bi državica morala pokazati več jajc. Na primer Nova Ljubljanska banka (NLB), ki je ne bi nobena primerljiva država nikoli prodajala, mi pa smo se menda k temu, kot se ponavlja premier Cerar, »zavezali« in s tem silimo v deveti krog pekla. Le kdo se je »zavezal«? EU ni dala niti krajcarja za reševanje slovenskih financ, zdaj pa se obnaša kot lastnik in oblastnik. Na Portugalskem, v Španiji in Italiji takšne »zaveze« preprosto ignorirajo, naše uradništvo pa kar naprej v svojem slogu …

No, pomembno je, da je okrožno sodišče v Ljubljani v okolico razglasilo, da pri nas velja najprej slovensko pravo, potem pa tudi vse drugo – da je Slovenija še vedno država svojih državljanov, ne pa neka upravna enota.

Pred desetimi leti, ko še ni bilo Draghija, smo pisali takole (Nedelo, 6. 5. 2007): Slovenija je z vključitvijo v EU in pozneje v denarno evroobmočje dobesedno zablestela; nikoli prej ni bila tako visoko, nikoli prej ni bila v tako izbrani eliti. Štosno pa je dvoje: da si Evropa ob svoji obletnici nima česa povedati in si Slovenija nima česa posebnega razložiti. To seveda pomeni, da zgodbi nista niti približno končani, temveč se šele začenjata. Izzivov je ničkoliko. Ne gre samo za izzive v smislu »prodor v vesolje«, ampak za vsakodnevnost in vsakokratnost; Evropa in z njo Slovenija, njen majhen delček, bosta težko preživeli brez temeljitega in kontinuiranega preudarka, kako naprej.

Evropa bo morala še ničkolikokrat premisliti svojo »evropskost«. Mi pa kajpak svojo slovenskost.