Tiskane izdaje
Takole se bosta čez leta pomenkovala Koprčana. »Si prišel iz Ljubljane po drugem tiru?« »Vraga, drugi tir, prišel sem po rovu!«
In res, na tisti železniški bližnjici med Divačo in Koprom nameravajo izvrtati več dolgih predorov, kot bo »normalne« železnice, lepo vpete v krajino, prijetne na pogled. S takšnimi se ponašajo Angleži in Švicarji, čudovit primer pa je tudi med Oslom in Bergnom, kjer je bilo ravnokar svetovno biciklistično prvenstvo. Skratka, naš »rov« se bo le tu in tam prikazal na planem, ravno toliko, da potniki ne bodo mogli pripraviti fotoaparatov. A videli bodo lahko suho kraško pokrajino, utrujeno od vetrov in vse prej kot fotogenično.
Pravzaprav nič hudega. V Prešernovih časih, ko so gradili progo Dunaj–Trst, je bilo v pokrajini marsikaj lepega in gršega, toda gradnja je tudi izboljšala marsikateri pejsaž. Očitno niso prav vsi gradbeniki nedojemljivi za lepo in dobro, niso vsi ravno obsedeni z železom in betonom. Pred leti, ko so še gradili viadukt na Črnem Kalu in predor Kastelec, sva se o tem pogovarjala z inženirjem gradbeništva Gorazdom Humarjem (tedaj še Primorje).
»Veste, mi ne rinemo v hribino kar tako, kakor pač gre; na primer, nič kaj ličen usek nad črnokalskim viaduktom. Mi raje vrtamo pod zemljo, kar je sicer nekoliko dražje, vendar tako ne uničujemo okolja na planem.« Mimogrede: Humar je med drugim izdal tudi imenitno knjigo o ljubljanskem Zmajskem mostu – ker je preprosto perfekten, kot pravi, in ker je absolutno eden najlepših v Evropi.
Most – tunel? Nič posebnega, saj so že Rimljani združevali oba elementa, ko so gradili veličastne akvadukte v Rimu in kajpak po celotnem imperiju. Po razpadu imperija so se mnogi mostovi še ohranili, kar je bilo tunelov, pa jih je strl zob časa. Odtlej so vso slavo želi mostovi, ki so zaradi zgodovine, lepote in predvsem grandioznosti eden najbolj impresivnih izdelkov človeštva. Na primer: Rialto v Benetkah, Most na reki Kwai v Kambodži, Brooklynski most v New Yorku, Golden Gate v San Franciscu itd. Same zvezde.
Pa povejte na drugi strani vsaj tri slavne predore. Ja, Simplon v Švici, Channel Tunel pod Rokavskim prelivom, predor pod sarajevskim letališčem v času tamkajšnje vojne, kdo pa bi se utegnil spomniti še kakega rova, ki so ga kaznjenci izkopali za spektakularni pobeg. Ni dvoma, vsaka stvar mora biti vidna, če se hoče zriniti na hollywoodski celuloid.
Gorazd Humar piše, da je bil srednji vek zlato obdobje kopanja predorov, kar je težko dojeti; spomnil bi se tajne povezave med Angelskim mostom in Vatikanom v Rimu, kamor vas zagotovo ne bodo spustili, drugega pomembnega ne. O, pač, med gradovi in samostani je v tistih časih kar mrgolelo bolj in manj solidnih podzemnih povezav za družabno življenje redovnic in redovnikov, plemičev in pač grajske svojati. Še dandanes tu in tam iz teh nekdanjih rovov izkopavajo trupelca novorojenčkov.
Industrijska družba se je začela silovito, širokopotezno, zlasti zavoljo železnice, ki se je predvsem v Angliji eksplozivno razpredla kot sedanji internet. V Londonu so nekateri že začeli pritiskati celo s podzemno železnico pod Temzo. Po številnih neuspešnih poskusih in skoraj tragedijah jo je leta 1841, po osemnajstih letih dela, vendarle zaključil Marc Isambard Brunel, eden največjih angleških inženirjev 19. stoletja, ki je med gradnjo predora pod Temzo skoraj sam izgubil življenje. A za velmože je le pripravil veličastno večerjo.
Na sliki angleškega slikarja Georgea Jonesa je ob soju plinskih svetilk upodobljeno ogromno razkošno omizje. Lestencev ni, kot bi se spodobilo, kajti le kdo bi si upal zavrtati v strop – nad katerim se premetava Temza? S tem dogodkom so hoteli graditelji predora najbolj odmevno dokazati, da je tunel varen in primeren celo za take slavnostne dogodke. Med drugo svetovno vojno se je londonska podzemna železnica izkazala za še bolj koristno, kot zaklonišče.
No, kljub odličnikom je čez dva meseca v predor znova vdrla voda.
V Sloveniji, tedaj Avstriji, je seveda vse teklo počasneje, navzlic temu pa smo zdaj ena najbolj »prevrtanih« držav v Evropi, morda celo takoj za Švico. (Še vedno pa ne premoremo tako »luknjastih« sirov, kot je izvrstni ementalec.) Celo zelo obsežni projekti so tedaj hitreje ali počasneje napredovali: predor pod Karavankami in Bohinjski predor. Tu ni moglo biti prepirov o smotrnosti teh »lukenj«, »rovov« in takih odvratnih reči nasploh; vojna se je bližala in ekspresno je bilo treba vzpostaviti infrastrukturno zahodno fronto.
Bohinjski predor (6339 m) z železnico do Nove Gorice je tako rekoč spektakularni dosežek izvrstnega avstrijskega inženirstva v tistih časih. Mimogrede, strokovnjakom ni nihče gledal pod prste ali škilil na risalni papir. In še nekaj: za obstoječi tir do Kopra trdijo, da je nevaren in dotrajan; najraje bi tudi tam imeli kolesarsko stezo. Soška proga pa že več kot sto let kot ptičje gnezdo vrtoglavo visi nad reko in nikomur ne pade na misel, da bi bila dotrajana.
In kako so jo sploh gradili? Najprej so morali v Bohinjski Bistrici postaviti majhno elektrarno, tako da sta bila karavanški in bohinjski predor tehnično med najbolj usposobljenimi gradbišči tedanjega časa. Za oblogo predora je bilo treba izklesati 160 tisoč kubičnih metrov kamnitih kvadrov in za ta namen so odprli večji kamnolom v Ribčevem lazu ter gradbišči povezali z osmimi kilometri ozkotirne proge. Vozili sta dve lokomotivi, Bohinj in Triglav, na dan od 500 do 600 kubičnih metrov izkopanega skalovja. Mimogrede, zavrgli so enosmerni in prešli na izmenični tok, kar je povečalo učinkovitost za trikrat.
Ne bomo nadaljevali s superlativi, ker niso potrebni, raje bi nastavili zrcalo sedanji Sloveniji, kako gradi tu in zdaj. Gradi? Če na kratko premislimo, kaj se je bilo doslej dogajalo okoli drugega tira (in se nedvomno še bo), zagotovo ne moremo govoriti o čemer koli v vsaj približnih koordinatah demokracije. Res je, na mizi je bilo doslej že skoraj vse, od zakonov do referendumov, tudi ustavno sodišče očitno še pride na vrsto, toda če premislimo vse skupaj …
Celo naši predniki Butalci so se znali tu in tam kaj dogovoriti, na primer kako povišati farno cerkev, vsaj na videz, če se že sme malce pogoljufati. Najprej so akterji tako izločili inženirje in druge strokovnjake, tako da so politiki, stranke, t. i. javnost in prosti strelci dobili proste roke. Drugi tir je s tem padel v areno lačnih levov, kjer seveda ne more biti demokracije, še semnja ničevosti ne. Tu je Slovenija pokazala, kako hitro se zmore sfižiti v izparino, v kateri so se nenadoma znašli vsi skupaj – institucije, razne civilne iniciative, ekologi (to je že vsak Slovenec) in razni kovačiči.
Predori na Krasu se bodo še bolj skrivali, čim globlje, da se jih ne vidi. Prepozno, ljudje so jih že umazali, ponižali v rove, luknje. Zato do Kopra ne bo nikoli turističnega vlaka.
