Bodice: Kamenjanje hudiča

Te dni se je poslancu Vinku Gorenaku na seji državnega zbora nekajkrat zalomilo. Napadel je ministra za pravosodje Gorana Klemenčiča, zakaj ni podpisal resolucije evropskega parlamenta o zločinskosti totalitarnih režimov, nacizma, fašizma in komunizma, kar je celo opozicijo verjetno nekoliko presenetilo. Namreč, od kod pa je Vinko nenadoma izbrskal to temo, ki je kot preluknjan aluminijasti lonec?

Gorenak je gotovo že imel svoje namere, morda se je prav zato hudo zmotil v tajmingu, tiho dogovorjenem tudi za medsebojno distribucijo sovraštva. Recimo, prijatelji muslimani so se bili v preteklosti celo sposobni dogovoriti za ramadan, največji verski praznik, toda pustili so si tri dni za bolj živahne stvari – kamenjanje hudiča.

Ne vem, ali je Gorenak hadži (musliman moškega spola!, ki se mora vsaj enkrat v življenju udeležiti hadža, če ima za to možnosti), vsekakor pa je letos nekaj zašuštral. Ramadan, ko se roma v Meko, bo spet šele prihodnje leto. Vmes je pričakovati, da se boš vzdržal sovraštva in hudih besed, tako kot Kristus s prispodobo o levem in desnem licu.

No, prijatelj Gorenak pač ni zdržal in se je z vso ihto spravil nad tisti kup kamenja nad Meko, ki ga tržijo kot hudiča, vanj pa je na vsak način treba zalučati kamen ali še kaj več. Od kod saudskim trdorokcem uspeva sproti privažati dovolj kamenja za dva milijona ljudi, ki se tam na vročem soncu spopadajo z gospodarjem pekla? Naš prirodoslovni leksikon ga obravnava pod geslom vrag, ki naj bi izumil tudi žganje, vino in tobak (?).

No, misli kar nočejo povezati tistega kupa kamenja nad Meko s tako svetimi stvarmi, kot so johnny walker, guinness, vrhunska francoska vina ali cigare castro, vsaka v usnjenem etuiju. Tisto arabsko kamenje bolj spodbudi asociacijo na Berlinski zid in njegove ruševine, pravzaprav na ruševine skoraj celotne Vzhodne Evrope, kajpak z razpadom Sovjetske zveze in Jugoslavije.

Skratka, petrificiran razpad v razvaline, petrificirane razvaline nacizma, fašizma in komunizma, petrificirano zlo. Kup kamenja nekaterim zadostuje, da v njem prepoznajo hudiča in se znesejo nad njim z vsemi svojimi notranjimi mračnimi viharji; prijatelj Vinko pa je vzel vse počez, verjetno ker ga kot nekdanjega policista z rdečo zvezdo na čepici muči, kaj bo vendarle z lustracijo.

Tudi v Janševem najožjem krogu jih ne manjka, ki se jim zdi, da morajo zmetati čim več kamenja v skupno – in torej tudi svojo preteklost. Ta je tisti hudič, ki mnogim ne da spati, zanj pa ni zdravila niti pri Spomenki Hribar. S patologijo teh ljudi se morda niti ne splača ukvarjati, ker vse kaže, da so svojevrsten družbeni agregat – različnih starosti ter intelektualnih socialnih profilov, združuje pa jih tako rekoč ekspresna indoktrinacija. V četrt stoletja je nastala nova, čvrsta politična tvorba, ki se zmore zvito spoprijemati tudi s Cerkvijo.

Ampak vsakomur se lahko zgodi tudi lapsus: Vinku je tako v zanosu kamenjanja ministra Klemenčiča ušlo, da so resolucijo o totalitarizmih podpisale prav vse evropske države (in jih je celo naštel: Litva, Latvija, Estonija, Češka, Slovaška, Madžarska, Poljska, Romunija, Hrvaška). Minister je seveda takoj opazil, da to pa že ne morejo biti vse evropske države, in tako sta se z vrlim Gorenakom še nekaj časa »pogajala«.

Bilo bi smešno, če v tem ne bi zaznali finese: »prava Evropa« na zahodu celine, na primer z Veliko Britanijo, Francijo in Beneluksom, naj bo kar tam, na svojem, »nova, dobra« Evropa pa se oblikuje okoli t. i. Višegrajske skupine. Slovenija zaradi razkola v politiki ni vstopila vanjo, čeprav je že imela sedež. Naša desnica je tedaj vstop v tako »neugledno« druščino kritizirala, zdaj se ji zdi, da bi morala biti vštric s Poljsko in Madžarsko. Tak politični zmazek »nove Vzhodne Evrope« seveda lahko nastane le pod budnim očesom ZDA, ki pa verjetno niti ne vedo, kaj sploh hočejo. Do konca potolči in razkosati Rusijo? Zasukati nekdanji Varšavski pakt proti ruskim prostranstvom, kjer se (kot vedno) skriva neugotovljiv vojaški potencial? In kaj ZDA sploh »rovarijo« po Evropi, ki jim ne bi smela biti nasprotnik, ampak partner pri čiščenju svetovnih pogorišč za raznimi bushi.

Ja, ozemeljsko in s tem politično bazo si je naša desnica našla na Poljskem, Madžarskem, celo na Hrvaškem. Morala pa bi se vsaj toliko ozreti naokoli, da bi opazila dogajanje v Kataloniji. Na pirenejskem prelazu med Francijo in Španijo je nekakšen monumentalni »obelisk«, ki ga je postavil Franco, levica pa ga je vselej prezirala. Zdaj, s katalonskim referendumom, se je docela izcimilo, da je Španija ohranila vse Francove strukture fašistoidne države, s hegemonijo in nasiljem vred.

Nacizmu, ki se klati naokoli slovenske desnice, bi morali na novo uglasiti zvonove iz zlate dobe totalitarizmov 20. stoletja za nove viže 21. stoletja, ki so se prijele zlasti v nekdanji Vzhodni Evropi. Ta je bila sicer vselej dojemljiva za vse, kar je bilo uniforma, avtoriteta in jahalni bič. Fašizem je tako »v naših krajih« še vedno živa doktrina, čeprav to niti ni, ker je fluiden in prilagodljiv vsakokratnim okoliščinam. Nacizem se klati naokoli na ravni subkulturne politične folklore in si ga delita tako Zahod kot Vzhod.

Edina ideologija, ki jim jo je uspelo povsod izriniti, je komunizem, vendar vreščanje okoli tega kupa kamenja noče pojenjati. »Slovenska podružnica« je morda med najglasnejšimi, ker hoče dopovedati svetu, da smo mi prav tako ječali pod škornji totalitarizmov kot drugi, čeprav je bilo, no, vendarle malce drugače. Toda ta muzika postaja že malce vsiljiva in hreščeča, zato se dogajajo tudi takšni komični izpadi, kakršen je bil Gorenakov.

Udrihanju čez vse, kar je pri nas »partizansko«, »rdeče« itd., smo se že privadili, zato se ves ta hrup sliši bolj kot vključen pralni stroj. No, saj ne gre toliko za to, da bi nas motila taka »demokratična« debata; bolj bi moralo biti neprijetno spoznanje, da je pri nas toliko nerazgledanosti in posledično šepave informiranosti, da nam bodo res že kmalu svetovali pot v Saudsko Arabijo. Tam je pivo sicer prepovedano, zato pa je na voljo dovolj kamenja.