Bodice: Klic v umobolnico

V Veliki Britaniji bi pregorele telefonske linije, če bi se vlada odločila, da se bo tako ali drugače znebila zavarovalnice Lloyd's. Vsi bi klicali najbližjo psihiatrijo ali umobolnico. Saj veste, gre za tisto znamenito zavarovalnico, ki že stoletja zavaruje in pozavaruje karkoli, od dekliške nedolžnosti do supertankerja. Če ste po naključju lastnik trabakule, bo zagotovo pozavarovana pri Lloyd's; Lloyd's je nekakšen deus ex machina.

Mimogrede: zadnja trabakula (lesena tovorna ladja za priobalno plovbo v severnem Jadranu) je registrirana v Gradežu; pred kratkim je bila na slovesnem obisku v Piranu, kjer so jo bili tudi izdelali. Seveda je zavarovana pri Lloyd Trieste.

Kakorkoli že, Lloyd's je eden od stebrov britanskega imperija in ni naprodaj, kot ni naprodaj na primer Buckinghamska palača. Navsezadnje vsako leto obrne nekaj sto milijard funtov, dolarjev ali evrov, vseeno. Naša, Cerarjeva vlada pa bi nemudoma razprodala Zavarovalnico Triglav, čeprav ji čisto nič ne manjka; nasprotno, to je denar, ki se steka od gospodarstva in prebivalstva, to je »keš«, ki se ga ne bi branila nobena država.

Lloyd's ni podjetje, ampak zaokrožen finančni trg, ki ga je leta 1688 zasnoval Edward Lloyd, in sicer v Lloyd's Coffee House na Tower Street, londonski City. Zdaj imajo svoj nebotičnik, kakršne prezirajo princ Charles in vsi staromodni Londončani, na Lime Street. Skratka, družba se je sprva vrgla v trgovino s sužnji, potem pa je vse bolj prevzemala monopol v zavarovanju ladij in tovorov. Zdaj je priznana avtoriteta za klasifikacijo ladij (Lloyd's Register of British and Foreign Shipping) in ima svoje zastopnike v vseh pomembnejših pristaniščih in ladjedelnicah. Lloyd's je v ladjarstvu kot Vatikan v veri.

Naša Zavarovalnica Triglav je kajpak v primerjavi s to finančno pošastjo palček, a za slovensko ekonomijo ni nepomembna kot prašiček, v katerega se meče denar. Zdaj poteka povsem politična razprava, ali naj bi bil Triglav strateška naložba države ali »samo« pomembna naložba. Po domače: če je nekaj strateško, nikakor ni za razprodajo, če je zgolj pomembno, se država vidi samo kot solastnik s pomembnim vplivom.

Tako pač politiki vidijo pred seboj in pot nacije v prihodnost razpredalčkajo v strateškost, pomembnost in portfelje. Kar je nastajalo sedemdeset let, se je nenadoma znašlo na peskovniku politikov, ki ne vedo, ali bi jadrali, surfali ali leteli. Politika se morda ne zaveda, toda tudi v očeh najbolj preprostih ljudi postaja vse bolj neresna. In seveda nekompetentna.

Morda nismo najboljši razsodniki glede prodaje Triglava, dejstvo pa je, da v tem prašičjem trebuščku čemi toliko »keša«, gotovine z vseh mogočih računov, da je preprosto perverzno razmišljati o prodaji te državne blagajne. Kot da bi na bazarju za nekaj dolarjev prodal blagajno, ki je ne znaš odkleniti. Nada Klemenčič, dolgoletna direktorica Triglava, se prijemlje za glavo: To je preprosto nerazumno! Out of mind.

Klemenčičeva nam je zaupala, kaj ji je bila naročila nekdanja guvernerka Narodne banke Slovenije Milica Ozbič: Nikar se dotikati zavarovalnic! Ali tako nekako. Klemenčičeva, skratka, jemlje prodajo Triglava kot nekaj brezumnega.

Kajti prodajati gotovino (zavarovalnice, banke, bencinske črpalke itd., morda celo davkarijo) za neke prazne obljube je že vnaprej ekonomski samomor. Spomnimo se, kako je kmalu po osamosvojitvi po Sloveniji rogovilil Van den Broeck, ker njegovemu Shellu niso odobrili bencinskih črpalk ob avtocestah – ker te črpalke preprosto ne bi imele svoje oskrbe. Samo »kasirale« bi. To je pač kapitalizem, kot se je rodil na Nizozemskem. In ki ima samo to videnje.

Franjo Štiblar nam je posredoval svoj malce (pre)dolg komentar: Slovensko zavarovalništvo se je samo brez proračunskih sredstev prebilo prek obeh kriz, ob osamosvojitvi in tranziciji 2008. Je naš biser. Razlog: manj političnih neposrednih posegov kot v bančništvu. Je bolj razvito kot vse primerljive tranzicijske države, na področju premoženjskega zavarovanja pa bolj od kar nekaj članic EU.

Nosilec, pravi Štiblar, je skupina Triglav, kot uspešen močan drugi akter pa se je razvila Sava Re. Pri tem je tuje konkurence dovolj, po številu je pri nas več tujih kot domačih zavarovalnic.

In kar je morda najbolj pomembno: pri odtujitvi slovenskih blue chipov v državni lasti je treba poleg ekonomsko-finančnih upoštevati skupne družbene učinke (torej prišteti še socialne, etnične in etične). Pa še po ekonomsko-finančnih kriterijih je danes Zavarovalnica Triglav vredna do 3 milijarde evrov; kdor bi jo prodal za manj, bo moral nekoč odgovarjati slovenski javnosti za razliko.

Štiblar računa takole: kvartalni profit je dobrih 35 milijonov, na letni ravni 150 milijonov evrov. Normalna borzna cena je potemtakem dvajsetkratnik letnega dobička (torej skoraj 3 milijarde evrov). Kot dodaja, celo države PIGS ne prodajajo svojih finančnih stebrov, čeprav so v slabšem stanju – zakaj bi potem prav mi? Tudi eden najbolj znanih ekonomistov, ki ne želi biti imenovan, pravi, da je Triglav po razsulu bank postal največji »finančni bazen« države, ki ga je popolnoma nesmiselno podarjati komurkoli. Bogomir Kovač pravi, da ima Triglav še vedno dovolj finančne podlage, da postane regionalni akter. In ga je torej treba (raz)prodati?

Vtis je, da bi premier najraje vse skupaj podaril Vatikanu, najboljšemu gospodarju, finančnemu ministru pa se je vendarle vse skupaj začelo nekako »dozdevati«. Ni vse v vtisu, ki ga zapustiš Angelci Merkel, jutri bo doma treba tudi jesti …

Je treba Triglav preseliti s Tower Street na Lime Street? In zamenjati še kante za smeti? V tej državici je pravzaprav najbolj noro, da se gremo globoke »ideološke« razkole, grobišča in morišča, ne vemo pa, kako daleč vidi vsakokratna vlada. Bo na koncu prodala še samo sebe – če jo bo kdo sploh vzel, seveda. Cerarjeva vlada si bo morala priznati, da je s prodajo Triglava zašla v slepo ulico in da bo seveda naša najboljša opozicija na svetu to zelo nagradila.

Pravzaprav se cerarji, janše, mramorji itd. igrajo s tujim denarjem – kot da bi bil njihov! V trebuhu Zavarovalnice Triglav so moje hišno, avtomobilsko in življenjsko zavarovanje. V Liechtensteinu sem sicer spil kavo, na Kajmanskih otokih pa še nisem bil. Skratka, Triglav ni državni, je last tistih, ki imamo tam denar. Država ni vložila še niti fičnika, vede pa se kot debelorita lastnica javne hiše.

Zdi se, da bo treba precej hitro razčistiti, kaj je pravzaprav ta privatizacija. Ali država prodaja svoje premoženje. Od kod ji neki? Je Zavarovalnica Triglav njeno premoženje ali je v njej denar gospodarstva in prebivalstva? Iz tega se sčasoma utegne izcimiti hud konflikt, saj državica ni podržavila samo zavarovalnic in podjetij, ampak tudi šole in bolnišnice – zgrajene s samoprispevki. Kdo je torej država in kdo smo državljani?

Je Triglav naš ali je v lasti države?

Ali lahko država, trenutno Miro Cerar, proda tudi tisti ta pravi Triglav na Gorenjskem? Blejski otok so že itak šenkali Vatikanu. Bomo morali telefonirati v umobolnice?