Ne vem, najbrž ga na svetu ni kraja, kjer ne bi verjeli, da se po vsem hudem in lepem, morda celo po raju, neizbežno prikrade konec. Apokalipsa. Takšna ali drugačna, če na zalogi ni ničesar pametnejšega, pa iz vesolja kot vsesplošno uničenje prifrči kakšna huda reč.
V ZDA s takšnimi »konci sveta« živi mnogo, čedalje več ljudi, tako kot se poglablja stiska družbe; na Šentflorjanskem tu in tam zamrmra kak etnolog, recimo zaradi jedrske elektrarne v Krškem, sicer pa so individualne, a hudo boleče apokalipse socialni zlomi. Na vsakem koraku.
Najhuje nasploh je na ameriški zahodni obali, kjer se vse od Seattla na severu do San Diega razteza razvpita Andrejeva potresna prelomnica. Hudič je k temu hudobno natresel še Skalno gorovje in tamkajšnji nacionalni park Yellowstone, pod katerim se, preprosto povedano, »kuha« nekaj zelo nevarnega. Tla v parku se napenjajo kot velikanski trebuh in ni izključeno, da se bo Yellowstone dobesedno odprl.
Skratka, odlična scenografija za ameriške srhljivke, »v promet« pa gre kajpak tudi vse drugo, s čimer morajo menda biti opremljeni kavboji. Če bežijo po devastiranih in pravzaprav neprehodnih avtocestah Los Angelesa ali če se odločijo ostati v svojih zakloniščih in tam čakati, da najhujše mine. Ta odločitev pomeni predvsem orožje.
Televizijska hiša, ki je »strokovno« ocenjevala pripravljenost takih utrdb, da bi s svojimi zalogami zdržale vsaj leto dni, predvsem pa obleganja plenilcev, je naletela na presenetljive, bizarne in duhovite rešitve.
To, da so se celotne družine učile streljati tudi z najtežjim orožjem, ni bilo pravzaprav nič posebnega; povsod so imeli kleti natlačene z doma vloženo hrano, pa seveda vreče sladkorja, moke, plastenke vode itd. Nikogar komisija ni pohvalila, da bo s tem v osami lahko preživel več kot leto dni. Nekaj več točk je lastniku prinesel helikopter, ki ga je bil kupil samo zato, da bi prvotni prometni kaos preprosto preletel nekam na varno.
Najbolj je »strokovno komisijo« presenetil gospodar, v čigar hiši so naleteli na velike akvarije z zelenkasto vodo, tako, ki je ne bi poskusil niti inštruktor preživetja v naravi. Spirulina. Drobcena zelena alga je zelo hranljiva in se hitro razmnožuje. To je bil možakarjev glavni adut za lakoto in žejo – ampak spet ne dovolj za leto dni.
Na Šentflorjanskem na spirulino niti ne pomislimo; marsikatera klet, zlasti v vinorodnih krajih, je bolje založena od kalifornijskih, ampak z velikimi in manjšimi sodi dobre kapljice. Slovenec se ne bo pustil vznemirjati s potresnimi razpokami in podivjanim geološkim drobovjem tega sveta, usodo jemlje bolj po svoje, umirjeno in ne jemlje zares ne župnika ne vaških bab.
Se mu pa vendarle plazi za hrbet nekaj nevarnega, kar se utegne v končni posledici izkazati za manjšo kataklizmo, apokalipso. Toda majhen korak za kakega Armstronga utegne biti neroden padec za vesoljno šentflorjanstvo. Bodimo konkretni: Slovenija ima svojo Andrejevo prelomnico že zdaj, in sicer razpad sleherne kmetijske politike in živilskopredelovalne industrije. Pretiravamo, če rečemo, da sta ogroženi tako nacionalna bit kot suverenost države?
Več stvari se je zgodilo te dni, zaradi katerih bi se morali oglašati vsi alarmni zvonci. To žongliranje z Mercatorjem, hrbtenico nekdanjega domačega oskrbovalnega sistema, ni preseglo samo roba razumnega, temveč tudi dobrega okusa. Da si prodaja Mercatorja hrvaškemu konkurentu še zdaj ni zaslužila statusa škandala par excellence, je, blago rečeno, čudno, mračno kot Teš 6 in še kaj drugega. Vsa imena te zgodbe pa so tako rekoč na igrišču.
Tu izstopa naravnost groteskna vloga Dejana Židana, kmetijskega ministra, znanega iz bitke za teran. Zaradi terana si je razbijal glavo ob vaških portonih, uspeh pa seveda piškav – tako kot pri Mercatorju, kjer ga skoraj slišati ni. In to naj bi bil predsednik vodilne stranke, ki naj bi po prihodnjih volitvah sestavljala koalicijo?
Šestnajsti oktober je bil menda svetovni dan hrane – karkoli naj bi to pač pomenilo. Tako v minulih dneh nismo mogli prezreti niti »lopatanja« raznih uglednežev na tistem mogočnem polju pri Hočah, kjer so že začeli graditi tovarno Magna. Majhen korak za Magno, velik korak za Štajersko, kjer se bosta zdaj cedila med in mleko.
V resnici bomo dobili še eno veliko packo podivjane urbane krajine. Gospodarski minister Zdravko Počivalšek pa je nazorno pokazal, kako se da za cenjenega investitorja iz tujine s komisarsko trdo roko hitropotezno urediti »papirje« za vsak žep.
Tu nikomur ni mar za usodo lastnika, ki ga tako lahko drugače razlastijo; če je navezan na zemljo, bo gotovo moral preživeti svojo malo apokalipso, birokracija pa, kot vedno, hladnokrvna. V tej deželici so že vsaj trikrat izruvali kmete z njihovimi koreninami vred, tako da je ostalo bore malo celo za etnografski muzej.
In seveda so nas za svetovni dan hrane razveselil še s podatki, da nas z Zahoda zalagajo s slabšo hrano, kot jo privoščijo sebi. Nekatere srednjeevropske države, med njimi menda tudi Slovenija, ki se počutijo ogoljufane, so že napovedale, da se bodo v tem pogledu organizirale. Ampak ne gre samo za goljufijo, gre za mednarodni kolonializem, ki se je očitno že ugnezdil tudi v Evropi.
Nadaljujmo predvsem plenjenje prostora. Ko so v Ljubljani zgradili prvo trgovsko hišo, Maximarket, se je Darko Štrajn v Tribuni hudoval, da smo dobili sveti hram potrošništva. No, Maxi se je sčasoma potuhnil v mestno tkivo, da ga skoraj ni več opaziti. So se pa po obrobju skotile železobetonske in plastificirane pošasti, ki pod seboj dobesedno grabijo prst, da bi potem nam prodajali pomaranče iz Maroka in solato iz Nemčije ali Nizozemske.
Če vse to in še marsikaj privedemo do skupnega imenovalca, je najbolje kar citirati okoljevarstvenega aktivista Antona Komata v zadnji Oni: »Globalni prehranski sistem je pred zlomom, naša prehranska varnost pa kar katastrofalna, da ne govorim o brezbrižnosti ljudi. Najbolje jo ilustrira izjava, ki sem jo slišal na radiu. 'Lačni že ne bomo, bomo pa zemljo prodali.'«
V sedemdesetih letih, pravi Komat, je kmet dobil še 50 odstotkov od maloprodajne cene, na polici marketa danes težko dobi 10 odstotkov. V zadnjih letih je propadlo 16 tisoč majhnih kmetij, škarje in platno imajo v rokah trgovci. Seveda pa je absolutno prvi problem ekologija, ker »moderno kmetijstvo« okolje pravzaprav izčrpava in zastruplja, tako prst kot vodo. Dober tek in na zdravje.
Saj res, boste kozarec hladne spiruline? ●