Mavrica se menda zgodi ob preboju svetlobe skozi ozračje, ki svetlobo kot prizma razprši na njene posamezne valovne dolžine. Miru Cerarju očitno ni uspelo predreti oblakov nad šentflorjansko dolino in sestaviti mavrične koalicije. Sicer pa: čemu naj bi sploh imeli tako živobarvno predstavo, saj je večina volivcev verjetno ni imela v mislih; v cirkuški amfiteater volitev so vstopili, da bi doživeli zmago svojih, ne pa nekakšen kalejdoskop po zamisli cirkuškega direktorja. Z drugimi besedami, mandatar ima seveda pravico režirati predstavo, vprašanje pa je, ali bo s svojimi zamislimi sploh komu izpolnil pričakovanja.
Ko so politiki izvoljeni, ko so stranke etablirane, ko je vse skupaj požegnano s čestitkami, z govorancami in zaprisegami, se politika že dogaja v neki svoji sferi, daleč od ljudstva. No, saj se da navijati, komentirati, žvižgati in podobno, toda ko se politična kasta loti sestavljanja koalicijske pogodbe, je vse skupaj nenadoma že v neki višji orbiti, tako rekoč v območju mistike. Kaj je pravzaprav Cerar mislil in nameraval z mavrično koalicijo? Na prvi pogled nekaj takoj všečnega, saj se ljudstvo takoj zgrne okoli »narodnobitne« frazeologije, kot so enotnost, skupni interesi, prihodnost itd. Stranke znajo to naivnost plebsa izkoristiti in ga vselej znova zdriblajo na isto finto.
Le kaj naj bi bila Cerarjeva mavrična koalicija, kakšen novi politični umotvor naj bi to bil? Spet sestaviti skupaj nekaj, kar je že na prvi pogled nezdružljivo, in samo zaradi lepše podobe nekakšnega »konsenza« in »narodne enotnosti«. Na srečo to mandatarju ni uspelo. Po toliko letih potrpežljivosti s to politiko ne potrebujemo še ene laži, ko politična kasta – zaradi svojega obstoja – sestavi tudi najbolj nesmiselne barvne kombinacije. Na primer črno-žolto, črno-rdečo, črno-modro in tako naprej. Svetovni rekord so v tem pogledu dosegli Italijani, ki so imeli v vladi hkrati komuniste, neofašiste, krščanske demokrate itd.
Če je Cerar mokro sanjal o kaki mavrici, mu je treba najprej našteti barve na zastavi razvpite ladje Rainbow Warrior, Mavrični bojevnik po naše; pred kratkim je bila v Kopru in drznemo si reči, da je bolj reklama za Greenpeace (in ves denar v zvezi z njim) kot kaj resnega. Skratka, zastava Mavričnega bojevnika je takale: oranžna, rumena, zelena, modra, indigo in vijoličasta. Kolikor se spoznam na pomorsko pravo, so na zastavici dovoljene le tri barve, da jih lahko na drugih plovilih takoj prepoznajo. V dobrih starih časih bi vsaka bojna ladja takšno mavrično prikazen na obzorju takoj potopila.
No, seveda, tudi mi dihamo okoljevarstveno, ampak, mimogrede, tudi v politiki bi bilo treba malce šparati z barvami. Mavrična koalicija? Kaj to slovenskemu volivcu lahko pove, kakšna zagonetna kombinacija se skriva v tem spektru? In navsezadnje: nekdo je volil samo Mira Cerarja ali Karla Erjavca, nenadoma pa se bo po nekih alkimističnih skrivnostih politike znašel skupaj še z Alenko Bratušek, Zmagom Jelinčičem in Jezusom Kristusom. Je politika res lahko tako neodgovorna do volivcev in demokracije kot take, da si lahko v svojem svetu oblikuje politične rezultate, ki jih ni nihče hotel ne predvideval?
Cerarjeva neuspela mavrična koalicija govori predvsem o tem, da razen nekaj splošnih fraz, skic, shem in obrazcev nimajo skoraj ničesar. V politiko so vstopili – in želimo jim vse najboljše – tako rekoč bosi; v tem seveda niso nič na slabšem kot druge stranke, ki jim ni zmanjkalo samo fantazije, temveč tudi inteligentnih ljudi. Ja, seveda, slovenska politika je lahko nekdaj zajemala po kvalitetnem intelektualnem potencialu (pisatelji, politiki, sociologi itd.), zdaj mora brskati po občinskih kadrovskih listah. Nekdaj so vstopali v politiko možje z velikimi imeni, zdaj se v to džunglo lahko priplazi karkoli. Brez zamere, prosim.
Pleteničiti o tem, da so eni levi, drugi desni, tretji sredinski, četrti mavričasti, bi v dobrih starih časih častnike bojnih ladij spravilo v smeh. So nasprotniki ali ne? Kakšno »cunjo« so izobesili na jambor? Rdeče sonce na beli podlagi? Takoj streljaj nanje z vsemi topovi!!! Eh, hočemo povedati samo to, da v naši politiki ni več boja, ni več politike, ni več intelektualnih konfliktov, vse skupaj je postala ena plehka juha. In kaj je najbolj nevarno, nevarno je, da bo Cerarjeva »stranka vseh barv« obdržala to toplo žup'co, da jo bo pogrevala in torej ničesar ne naredila iz te od politike že tolikokrat zafurane deželice.
To napako je naredil Janez Drnovšek, ki je bil seveda silno spreten za krmarjenje po naših kanalih in kloakah, vendar je pač nekega dne nasedel. Kot vsak. Vprašal sem ga, kako »psihofizično« zdrži z Marjanom Podobnikom, ki bi lahko bil v sedanji Cerarjevi mavrični koaliciji pomemben človek. Rekel je: »Je res, ne, da si zaslužim vsaj rudarski dodatek?!« Ko je Drnovšek omagal, se je zgodilo natančno tisto, kar je bil napovedal: »Za menoj se boste vsi pobili.« In s tem ni niti približno mislil, da je sam kaka veličina.
Miro Cerar je takoj naredil nekaj spretnih potez; če ne drugega, vsaj ni stisnil roke Janezu Janši. Predvsem je menda nekdanjega finančnega ministra Dušana Mramorja, ki mu je uspelo vzpostaviti najboljše in najstabilnejše finance v zgodovini deželice, izbral za novega in zares kredibilnega računovodjo, kar bo seveda naredilo velik vtis. Dušan Mramor menda ni političen, še zlasti ni mavričen.
»Mavrična« politična drža utegne pomeniti kakorkoli, od kameleonske do leopardje kože, lahko pa seveda tudi nimamo prav. Ampak zdi se, da že tolikokrat zapeljani, izigrani in pohojeni plebs na Slovenskem potrebuje bolj jasno izbiro med Dobrim in Zlim, bolj jasne alternative, bolj jasne barve na političnem obzorju. Miro Cerar ni, kot se zdi, vnesel nič takšnega, kar bi nam dalo vedeti, pri čem smo. Ne bomo navijali za levo alternativo, ampak tam se vsaj ve, pri čem smo in s kom imamo opravka. Slovenija pa – v celoti gledano – dobiva vlado, ki je proti volji mandatarja videti levo, v resnici pa je povsem politično neprepoznavna. Mavrična. Malce levo, malce desno, vseeno.
To je seveda bolezen celotne Evrope – da se politično ne opredeljuje več po svoji »veri in prepričanju«, ampak kar tako, ad hoc, po nekih političnih šablonah, ki so jih dodale »evropske stranke«. V Bruslju smo levi in desni, pravzaprav niti sami ne vemo. Evropskega političnega prostora pravzaprav sploh ni, čeprav se ga trudijo umetno vzdrževati vse do rokokojskih nesmislov in oblikovnih perverznosti.
Slovenija in Evropa sta (znova?) povsem politično izpraznjeni, kar v vsaki državi rezultira po svoje. Na Madžarskem z nekim Orbánom, na Slovenskem s Cerarjem, ki ga politični analitiki še nimajo kam umestiti. Je levo, desno, srednje …mavrično? Katero politiko torej sploh imamo … črno, rdečo, mavrično? Stranke govoričijo o nekih svojih programih, ki jih seveda nihče ne jemlje resno, v »onostranstvu« pa se dogaja nekaj čudnega, recimo Orbán, Le Pen, grški socialisti in še kaj drugega. Vse to je pravzaprav po svoje dobrodošlo, težava pa je, da nimamo prav intelektualne analize v Sloveniji.
Težave je ontološko najlažje rešiti z neko »srednjo potjo«. To pot ubada Miro Cerar, čeprav še sam ne ve, kje je, mi pa seveda še manj. Bodimo realni, opazujmo politike, ko zaidejo v nepoznane travnike: Borut Pahor je fantaziral o tako imenovani tretji poti (vsak Prekmurec bi mu takoj povedal, da nikoli niso imeli trokrižja, kvečjemu razkrižje), zdaj smo bili vsaj za hip v nevarnosti neke mavrične koalicije. Zna visoka politika plebsu pojasniti, kaj je bila spetljala iz volilnih rezultatov, da se lahko prikoplje do tako čudežnih rešitev? Bo plebs na koncu mogel doumeti, v kakšni državi se je bil znašel?
Pazite, bodite pozorni na vse okoli sebe. Čehi so si v šestdesetih letih izmislili enega najboljših štosov: »Katera je najbolj nevtralna država na svetu? Češkoslovaška! Ta se niti v svoje notranje zadeve ne vmešava!« In katera je najbolj varna država na svetu? »Izrael, ker nima v bližini nobenih prijateljev.«
Če boste oboje povezali s prvimi odstavki, v katerih se trudimo občudovati našo politiko, zlasti kajpak strankarsko, v kateri neprestano dosega vrhunce, boste nedvomno odkrili sozvočja. Predvsem pa smo seveda lahko vzhičeni nad tem, kako nas prehiteva politika – še pred kratkim smo se morali ozirati na levo in desno, brez tega ni varne vožnje, potem pa se iz zloveščega šentflorjanskega ozadja prikrade nekakšen rainbow maverrick.
Bojevnik? Res?