Tiskane izdaje
Med predmeti, ki so našemu Borutu Pahorju posebno pri srcu, sta gotovo majhna kamera za selfije (če jih nima celo več) in rdeča preproga. Predsednika namreč opazno privzdigne, ko z gostom ob poskočni vojaški godbi obideta častno četo. Slabša ko je vojska, bolj je njena častna četa za državniške protokole baročno napudrana, načičkana in nadišavljena.
Zato je na prvi pogled čudno, da je predsednik ta teden prvič v karieri stopil na bruseljsko rdečo preprogo; verjetno je tako hotel pokazati, da je prišel zastopat suvereno in enakopravno članico EU, ne pa neke mevžaste vasice bogu za hrbtom. To sicer ni bilo res, vendar je v politiki vtis pogosto pomembnejši. In kaj je torej Pahor počel v Bruslju, je šel naredit selfi s tistim lulajočim dečkom?
No, za arbitražno razsodbo vemo in predsedniški uradni obisk je bil v tem pogledu umesten. Dobro je tudi, da se je (prvič) javil na sedežu Nata in generalnemu sekretarju Stoltenbergu natresel nekaj drobnih laži, kako bo Slovenija ustavila erozijo svojih izdatkov za vojsko. Navsezadnje je tudi norveški uradnik blefiral. Pahorja je sprejel v špartanski sestankovalnici, kakršnih na sedežu Nata res ne primanjkuje, češ, tudi v Bruslju varčujemo. Res je, toda čez cesto gradijo novo, večje, še lepše poveljstvo.
Pravzaprav so v Sloveniji razmere resnejše, kot je videti na prvi pogled. V deželico ne vdirajo samo hrvaški patruljni čolni in savudrijski ribiči, ampak preti nova, še hujša nevarnost - ošpice. Ker hudič nikoli ne počiva, se je ošpicam pridružil oslovski kašelj, tu pa je tudi gripa, ki lahko zamuja nekaj dni, pride pa zanesljivo kot sibirski vlak.
Zdi se, da bi moral nekdo (kdo?) razglasiti izredne razmere, toda za to je poskrbelo kar ljudstvo, ki je odločanje o ošpicah vzelo v svoje roke. V takih okoliščinah se namreč Slovenci odzovejo nekoliko histerično, pa tudi evforično, kajti obsedno stanje, kakršno koli pač, mnoge notranje navdihuje. Na primer: nenadoma vsi postanemo zelo pametni glede ošpic, čeprav nas je večina že pozabila, ali smo bili cepljeni ali ne. V to pade še pasja bombica, da je vse več alternativcev, ki odklanjajo vsakršno cepljenje, toda svojih otrok za nobeno ceno ne bi izpisali iz vrtcev.
Če želimo ali ne, neopazno se širi krog »alternativcev«, ki niso politično organizirani, so pa velik in pogosto vpliven socialni agregat. So, na primer, skeptiki glede znanja in sposobnosti medicinskega osebja in institucij in tako vse pogosteje zahtevajo »drugo mnenje«. Glede svojega znanja, ne, tu pa nimajo dvomov, pripravljeni so vztrajati v polemikah do konca.
Problem teh ljudi je ogromen medijski nabor raznih poduhovljenosti, s katerimi se da hitro poistovetiti in ki jih je treba potem jemati apodiktično. T. i. uradna medicina se še ni izmojstrila v tem, kako ustaviti širjenje te plaže, država pa ni sposobna udariti s pestjo po mizi. Tako bo raznim poduhovljenim alternativcem uspelo tudi z ošpicami spodkopati ugled zdravstva in ozračje se bo poslabšalo.
Seveda ta socialna agregacija ne brbota samo po zdravstvenih čakalnicah, ampak tudi na vseh drugih področjih, kjer plebs vse bolj izrinja strokovnjake. Tudi ti niso brez masla pod klobuki, toda naravnost groteskno je, ko upokojenec Vili Kovačič postane sogovornik inženirski eliti, ko je treba zvrtati luknjo med Divačo in Koprom. Kovačiču ne bomo očitali ničesar glede njegovih strokovnih preferenc, očitamo pa lahko državi, da se mora tudi tu boriti s poduhovljenimi alternativci.
Mešanica malce potuhnjene histeričnosti in trenutkov evforije je tipična za nacijo, ki se je od vekomaj borila vsaj za individualno materialno preživetje, to pa so popolnoma zlorabili v minulih desetletjih, ko se je plebsu v vseh pogledih povečala stopnja negotovosti: niti trdnih državnih meja nimamo več, Novo Ljubljansko banko bodo oskubili kot kuro, Luko Koper prodajajo pod roko, Mercatorja ni več ... To in podobno se mota po glavi Slovencu, ki je spoznal, da mu bog ne bo pomagal, zato pa je med somišljeniki v čakalnicah vsenaokoli toliko epruvet z rešitvami.
Zdaj se, na primer, vsi strinjamo, da imamo izjemno gospodarsko rast - ampak doklej?! Še preden bi unovčili trenutne rezultate, že tuhtamo o vsem najslabšem v prihodnosti. In ta skepticizem, pravzaprav pesimizem, je vse prej kot rdeča preproga za kaj spodbudnega.
