Tiskane izdaje
Torek, 11. avgusta (Delo) – Okrožna sodnica Tanja Lombar Jenko, ki ponovno vodi postopek v zadevi Patria, še ni odločila o morebitnem zastaranju primera. O tem imajo tudi pravniki različna mnenja.
Janez Janša je, kot kaže, na nogah stoječi dokaz za pravilnost Einsteinove relativnostne teorije – vse v zvezi z njim je brez Arhimedove oporne točke, vse je relativno, dvomljivo, zmuzljivo in tako naprej. Celo datum zastaranja njegovega primera, za kar se je tako potrudilo naše vse slave vredno ustavno sodišče, je postal predmet šentflorjanske folklore vedeževanja. In gospod se je seveda na twitterju nemudoma ponorčeval iz sodišča, da ni sposobno niti ugotoviti zastaranja. Moralni zmagovalec?
Ko je Einstein nekega dne predaval v Heidelbergu, so se vmešali nekateri poredni študentje. Naš prijatelj Albert je mirno nadaljeval: »Popolnoma pravilno, saj v vesolju, kot vam bom zdaj dokazal, ni nič absolutnega …« Potem pa spet isti glas iz občinstva: »… niti Einsteinova relativnost.« V dvorani je izbruhnil smeh in študentje so zagnali tak hrup, da je bilo treba preložiti predavanje.
Vidite, kaj takega se našemu Janezu ne more nikoli pripetiti, on je utelešena relativnost. Pri njem se ne ve, ali je sestavljen iz levo- ali desnosučnih molekul; ve se, na primer, da je v Slovenijo prek Avstrije potoval neki denar iz Finske, ampak kakor da spet nič otipljivega; no, pri Janezu se je našel neki denar »neznanega izvora«, ampak spet vse skupaj kot v nekem virtualnem svetu; gospod bi se lahko mirno skliceval, da gre za samo sebi odtujeno bistvo privatne lastnine (Marx), in sodniki bi mu seveda morali pritrditi.
V zvezi z našim priljubljenim politikom se vse zgodi »v neznanem času, na neznanem kraju, v neznanih okoliščinah, pod okriljem neznanega Boga …« Tudi konec njegove politične epopeje se bo očitno zgodil nekje na neznanem, kajpak svetem kraju.
Zdaj se lahko na socialnem omrežju norčuje iz sodstva, ki njegovih dejanj in njihovih posledic ne zmore eksaktno umestiti v čas. In s tem je tudi zastaranje postalo neki nepričakovan problem. No, pri vsem pa je pri umestitvi tega eksemplarnega človeka v družbeno in politično okolje Doline šentflorjanske še najtežje to, ali ga jemati kot javno osebnost, kot politika, kot obsojenca na prostosti, kot zasebnika, kot nežno dušo, kot neke vrste anarhista, kot ...? Seveda je vse to in še kaj zraven, vendar ga kot politika smemo razstaviti do atomov.
Je, denimo, njegovo tvitanje sestavni del strankine politike ali gre le za sprotne domislice nekega zasebnika v svoji hiši, zavarovani s kamerami in »hudim psom«? Na primer: menda je te dni na twitterju zinil, da bomo v Piranskem zalivu seveda »nasankali«, ker se preveč radi videvamo z Rusi; podobno tezo je razvil zagrebški Večernji list; je torej Janševo tvitanje neke vrste »alternativno« izražanje strankinih stališč ali gre za nekaj čisto zasebnega, za pravico slehernika do nespečnosti in potem nočnega »komuniciranja«?
Ali pa gre navsezadnje za še eno perverzijo politike? Delo se je že pred leti spraševalo, v kakšni funkciji uporabljajo politiki družbena omrežja – kot ministri, kot državljani, kot čuteče in osamljene dušice, ki bi bralcem rade sporočile svojo stisko, da v politiki ne morejo vsega, kar jim leži na duši, izraziti, in si torej želijo intimnejše komunikacije z ljudmi. Oh, kako srce trgajoče, ampak twitter seveda ni intimna komunikacija, prav nasprotno, je svojevrstno nastopaštvo, je nadgrajevanje politične gostobesednosti z novimi sredstvi.
Pred štirimi leti se je kolegu zapisalo, da tisti, ki jim gre uporaba twitterja v nos, pogosto zgrešijo njegovo osnovno poanto: to družabno omrežje naj bi politiko naredilo bolj transparentno, poleg tega pa naj bi bilo 140 znakov dovolj za dejstva in stališča, daleč premalo pa za niansiranje izjav, s katerimi si slovenski politiki navadno ščitijo hrbet, kadar so res prisiljeni povedati kaj konkretnega. Politiki na twitterju so torej takšni, kakršni so v resnici. Zabavni, zamerljivi, arogantni, malenkostni, brez lastnih idej, hudomušni, zviti …, je stvar diagnosticiral naš kolega.
S tem se ni težko strinjati, se pa nemudoma zastavi vprašanje, čemu politika potrebuje (še, tudi) twitter. Ali ji ne zadostujejo kamere in mikrofoni, tiskovne konference in gore stran vrženega časopisnega papirja? Se nam res mora kak Janez še ponoči prikrasti v računalnik, da nam prišepne, kako mu je hudo in kako bi najraje pobegnil od te zagamane politike. Kajpak pa si tega ne more privoščiti, vest mu ne dovoljuje, da bi uboge, nedolžne ljudi pustil na cedilu.
Tvitanje politikov je nova etapa v perpetuaciji perverznosti in hipokrizije, ker se skušajo akterji podzavestno razbremeniti odgovornosti za vsakodnevno čvekanje v mikrofone in navezati bolj »zaupen« odnos z verniki. Teh seveda ne manjka, ravno nasprotno, z eksplozijo znanosti in komunikacij se po geometrični krivulji dvigajo nevednost, vraževerje in čarovniške spretnosti vseh vrst. Politiki, zanimivo, se nikoli ni uspelo vriniti med »odlične vede« in umetnosti ali vsaj nekam v bližino filozofije, zato ji kaže, da bo po naslednjih etapah banaliziranja same sebe končala na intelektualni ravni tabličnega računalnika.
Seveda nimamo prav nič proti twitterju (tvit – zbadanje, posmehovanje, roganje itd.), je pa ta reč v politiki kot javni zadevi vendarle malce vprašljiva. Komunikolog Domen Savič je pred leti opozoril na »nekonsistentnost« takšne uporabe spletne komunikacije: »Danilo Türk je med svojo prvo predsedniško kampanjo zelo zanimivo in ažurno uporabljal spletno komunikacijo, ki jo je po izvolitvi popolnoma zanemaril in po mojem mnenju s tem jasno povedal, da jo razume predvsem kot del ustvarjanja lažne bližine, ne pa kot resen kanal za poslušanje mnenj splošne javnosti.«
Türk je očitno opazil, da tega »kanala« komuniciranja ne sme zanemariti, a se je po izvolitvi nemudoma vrnil k »salonskim« obredom čaja in peciva, cigare in brandyja. Kajti politike se ne da ustvarjati z računalniško ali grafitarsko pametjo – čeprav s tem seveda še ni rečeno, da niso tudi na angleških in francoskih dvorcih stuhtali mnogo neumnosti in poznejših tragedij. Vendarle: politika bi morala ohraniti vsaj neko bazično dostojnost in verodostojnost, sicer jo bo čas brez solze sočutja pogoltnil v svojo kanto za smeti. Ko bo politika nekega dne ob ves zgled in ugled – kaj bo?
Ne bi rekli, da gre ravno za težavo, toda tvitanje se bo pokazalo kot še ena stopnica k degradaciji politike kot resne javne in skupne zadeve. S tvitanjem kakršnihkoli neumnosti si lahko sleherni politikant tudi ponoči »pod kovtrom« prilasti javni prostor komunikacije in stresa jezo na Boga in svet. Tu potem ni več jasne razlike med javno, »regularno« komunikacijo in grafitom. Na kratko: politika, ki odrine kamere in mikrofon ter se raje ponoči elektronsko oglaša izza svoje čvrste ograje s psom, bi morali nemudoma napotiti k psihiatru. Le kaj si misli, da bo strnil v 140 znakov? Da Vincijevo šifro?
Svet postaja čedalje kompleksnejši, vse bolj zahtevno ga bo upravljati; nikoli doslej ni preživetje človeštva zahtevalo toliko znanja, tehnologije, spretnosti, inovativnosti, umnosti … Politika kot jagoda na tej torti pa – kot se zdi – intelektualno nazaduje. Nekdaj so bili politiki tudi vizionarji, danes v glavnem čivkajo, tvitajo. Niti dobrih vicev o njih ni več. Tvitanje kot tako znižuje intelektualno raven političnega komuniciranja z drame in romana na strip in grafit. Predmestna kultura, kante za smeti in potepuški psi, komuniciranje do največ 140 znakov.
