Bodice: Priljubljenost v Amazoniji
sob, 03.02.2018, 06:00
Bodice: Priljubljenost v Amazoniji
V dolini šentflorjanski vsi hitijo gledat to Cankarjevo teatrsko čudo, kajti seveda, sami nimajo nič s tem odsevom v ogledalu.
Izsledek združenja za tržne raziskave WIN/GIA, da je papež Frančišek najbolj priljubljen svetovni voditelj, se zdi tako rekoč samoumeven. Ko pa poleg tega še izvemo, da je papeža pozitivno ocenilo kar 53 odstotkov svetovnega prebivalstva, skali prvo zrno dvoma. Ne o Frančišku, ki bi si ga naša krajevna skupnost takoj vzela za svojega, temveč zavoljo dvoma o globalnem plemu »tržnikov«, tj. tistih, ki se imajo za kompetentne celo pri dolžini božje brade. Papeža naj bi pozitivno ocenilo 53, negativno pa le 17 odstotkov svetovnega prebivalstva, ne glede na versko pripadnost. To pomeni, da naj bi »tržniki« zajeli v preiskavo najmanj štiri milijarde ljudi, kar se zdi zelo pogumno. Je dobrega pol človeštva, ki se bori za golo preživetje med cikloni in tajfuni ter med sušo in lakoto, vojnami in suženjstvom, res tako zlahka dosegljivo za vse elektronske igračke globalne Indije Koromandije?

In na kaj navsezadnje namigujejo vprašanja raziskovalcev javnega mnenja, saj, recimo, »priljubljenost« na Borneu ali v Bangladešu lahko pomeni nekaj čisto drugega kot v okoliških četrtih Los Angelesa. Nič nimamo proti papežu, toda ne nas potem vznemirjati še s francoskim predsednikom Macronom in nemško kanclerko Merklovo; zasedla sta drugo in tretje mesto, verjetno zaradi njune priljubljenosti v porečju Amazonije.

V dolini šentflorjanski zdaj vsi hitijo gledat to Cankarjevo teatrsko čudo, kajti seveda, oh in ah, sami nimajo prav nič s tem odsevom vseh nas v ogledalu. Poleg tega se nad krajino že vlečejo sive in črne koprene nizkih oblakov in čakamo samo še na krokarje. Tu so državnozborske volitve, čez pet mesecev ali nekaj takega; domači »tržniki z javnim mnenjem« pa že kar cepetajo, ker se od vsepovsod širi vonj denarja. Zdi se, da so ta hip bolj nestrpni mediji kot strankarska scena, kjer je še toliko neznank, da so vsi previdni. Če si upamo vsaj za nekatere parlamentarce trditi, da so si na Šubičevi dobro postlali do penzije in čez, potem mora to veljati tudi za medijsko mašinerijo, ki živi od tega, kar je na tej veliki mizi ali pade z nje. Seveda to velja skoraj za vse poklice, recimo tudi za športne novinarje; četudi je bilo kot šport kaj ukinjeno že v kameni dobi, prenosi na televiziji ostajajo.

No, v končni posledici nam v podobni maniri potem razna mednarodna združenja, kot je WIN/GIA (slovenski partner Mediana), strežejo s takimi izsledki, da pravzaprav ne veš, kaj z njimi. »Trženje« s statistikami in z neoprijemljivimi dejstvi na ravni abstrakcije, ki jim ne moreš niti oporekati, ker se, preprosto rečeno, smukajo med oblaki. Tako si ne da dosti pomagati niti z vsemi domačimi barometri in lojtrcami, vztrajno pa, na primer, objavljamo, da sta najbolj popularna Borut Pahor in Violeta Bulc, čeprav ni jasno niti to, kje: ali v Amazoniji ali na šentflorjanskem? In kako sploh ocenjevati liderje strank, ki so te dni vsi videti kot globoko v mulju, razen seveda neutrudnega Erjavca, ki mu še uspeva mešati brozgo.

Nenaden (morda pričakovan) odstop Ljudmile Novak so seizmografi zabeležili kot razpoko v dnu, ki morda sega k Janši ali kam drugam. Če je pa ta seizmično mini dogodek nakazal, da so se morda že aktivirale tudi druge razpoke v »protijanševi strankarski fronti« (vsi so menda odkopali bojne sekire proti Janši), se utegne čisto na dnu dogajati še kaj zanimivega. V prihodnji vladni koaliciji potemtakem ne pričakujmo Janše, vendar v nobenem primeru ne bo mogla biti kaj boljšega od sedanje, Cerarjeve. Ne vemo, kaj pričakujejo od Marjana Šarca – da bo vplul z velikim tankerjem sveže vode in pomagal prečistiti zamuljeno prizorišče?

Zgodovina slovenske novodobne politike je kot Ulica ribjih konzerv Johna Steinbecka: Lojze Peterle, Janez Drnovšek, Tone Rop, Borut Pahor, Andrej Bajuk, Janez Janša, Alenka Bratušek, Miro Cerar … Nikogar nismo hoteli izpustiti, nikomur pa tudi ne odreči klofute, da so se prav vsi tako rekoč trudili uničiti državo. Nekdaj jim je to uspevalo predvsem v gospodarstvu in financah, zdaj smo se razmahnili še v zunanji politiki, da bi se vsaj govorilo in pisalo o nas.

Morda ne bi škodilo junake naše slavne polpreteklosti peljati na zaslišanje, kot so Nemci leta 1940 Picassa. Nacist mu je pod nos pomolil fotografijo njegove slike Guernica, na kateri je prikaz opustošenja, ki so ga povzročili nemški bombniki med špansko državljansko vojno. »Ste to naredili vi?« je zakričal nacist. »Ne,« je odgovoril slikar, »vi!«


Bodice: Priljubljenost v Amazoniji

Zgodovina slovenske novodobne politike je kot Ulica ribjih konzerv Johna Steinbecka: Lojze Peterle, Janez Drnovšek, Tone Rop, Borut Pahor, Andrej Bajuk, Janez Janša, Alenka Bratušek, Miro Cerar … Foto: Petros Giannakouris/AP

Prijavi sovražni govor