Bodice: Slovenski salto mortale

Oriana Fallaci, Bes in ponos, september 2001: »Izbrala sem si molk. Izbrala sem si eksil. V Ameriki sem namreč – prišel je trenutek, da povem to glasno in jasno – kakor nekakšen politični begunec. Živim v prostovoljnem političnem izgnanstvu, ki sem si ga sočasno s svojim očetom izbrala že pred več leti. Oziroma ko sva oba spoznala, da je postalo življenje v Italiji, v kateri ležijo ideali med smetmi, pretežko, preveč boleče …«

Vsakdo se prej ali slej »naveliča« svoje države in z leti jo vse bolj opazuje v sliki Doriana Graya. Oriana Fallaci pa je bila še posebno odzivna, kritična in kajpak vihrava. In tako se je v njenem newyorškem »eksilu« kmalu pripetil še 11. september. Kot naročeno za njeno dušo: bes in ponos.

Italija se v času Orianinega življenja ni niti dosti spremenila, le marsikdo je z leti izgubil iluzije. Vsi smo sprva prepričani o izjemnosti svoje domovine, dokler nam zgodovina počasi ne razgali enega za drugim. Zaradi Italije si pravzaprav ne splača beliti glave, saj gre za 60-milijonski cirkus, v nedogled vrteči se vrtiljak. Tako je Spiegel pred desetletjem hotel zbosti Italijane z naslovnico s krožnikom špagetov in z revolverjem za povrhu. L'Espresso je nemudoma odgovoril s krožnikom kislega zelja in z bombo za piko na i.

Verjetno se je tudi z imidžem Španije kdo tako poigraval, vendar je od državljanske vojne ostajala nekako zaprta za Pireneji. Ta »izolacija« se je kajpak začela že leta 1805, ko je Horatio Nelson pri Trafalgarju premagal francosko in špansko ladjevje ter s tem špansko kraljevino izločil iz boja za svetovna morja. Nekdanji imperij se šele zdaj vrača v evropsko gospodarsko elito – na četrtem mestu.

Kako je plula španska barka po državljanski vojni, vemo malo, očitno pa je ostalo tako rekoč nedotaknjeno frankistično tkivo države: monarhija s privilegiranimi sloji politike, cerkev in kajpak vojska. Te dni še ni stopila na oder. Zato pa je ob katalonski »vstaji« nekoliko komično zvenela samozavestna kraljeva trditev, da ima Španija ustavo in demokracijo.

No, to ustavo bi bilo treba še videti, saj obravnava dežele kot paglavce, ki jih lahko takoj dobijo okoli ušes. Vsaki deželi je lahko čez noč odvzeta avtonomija, ob čemer bi se naš Kardelj samo čudil, sodobni ustavni pravniki pa tudi.

Španski kralj lahko govori karkoli, bolj nam je segla v srce apodiktična izjava Junckerja & Co.: Referendum Kataloncev je nezakonit, ker ni ustaven. Španija je demokratična država! Tako?! Devetsto ranjenih demonstrantov, pa demokratična država? Kaže, da se je v »stari Evropi« že kar ugnezdilo, da je vse na njihovi strani železne zavese samoumevno nekaj pozitivnega, z druge strani pa so Rusi odprli kletke in spustili v svet najbolj nekultivirane osebke.

In za povrhu: ni vse zlato, kar se sveti. Predstavljajte si angleško kraljico, nizozemsko, belgijskega kralja in vse nordijske suverene in veličine, ki bi po televiziji nagovarjali ljudstvo tako »neolikano« kot španski kralj Filip IV. Če smo že pri domnevnih kulturnih razlikah med Zahodom in Vzhodom: v skrajni stiski se je moral katalonski predsednik Carles Puigdemont zateči k nevarni diplomatski finti, ki bi jo lahko poimenovali kar s slovenski salto ali celo slovenski salto mortale. Prvič je bila prikazana na Brionih, sicer pa je skrivnost le v temle: država, ki se ločuje od drugih, se mora po mednarodni meditaciji za tri mesece odreči suverenosti, potem pa lahko gremo vsi skupaj na piknik. Pravcati biser diplomacije.

Zakaj je ta reč lahko nekoliko nevarna, če že ne smrtno nevarna (mortale)? Ker sloni na medsebojnem zaupanju, ki ga je tudi v Evropi vse manj, polega tega pa globalizacija – tako kot v beneški laguni palače – spodjeda temelje mednarodnega prava. Ni treba iskati primerov daleč, imamo tu že Hrvaško in arbitražni sporazum.

Ne vemo, ali se je slovenskega salta domislil Puigdemont, ampak vsekakor mu bo škodilo, da z njim ne bo mogel več presenetiti sobesednika. Lažje bo šlo, če se jim je morda tudi v Bruslju posvetilo, da na ta način lahko vstopijo v igro. Morda bi celo zmogli zmehčati granit na dvoru v Madridu, ampak to je malo verjetno; brez milijard okoli hrbta v zadnji žep ne bo šlo.

Če smo že pri milijardah: V Bruslju niso le povsem zavozili odnosov z Rusijo (Ukrajina) ter nasedli histeriji in manipulacijam Bele hiše, ampak jim tudi na domačem dvorišču vse uhaja iz rok. Sodelavca Spiegla Hans-Peter Martin in Harald Schumann sta pred leti pisala, koliko davkov ostane v Evropi neizplačanih. BMW, na primer, v svoji belgijski podružnici nakazuje samo tretjino celotnega dobička koncerna, ne da bi tam izdelal en sam avto.

Na Irskem so se v steklene palače okoli nekdanjega dublinskega mestnega jedra naselile majhne družbe okoli 500 nadnacionalnih podjetij. Nemška podjetja naj bi tako na Irskem skrila okoli 25 milijard evrov, toda to je bilo še v »romantičnih časih«. Zdaj je treba zneske skritega denarja najmanj podeseteriti.

Pustimo to, kajti tu je seveda še španska armada, ki je enkrat že prilezla iz lukenj, so se pa generali nemudoma umaknili nazaj in se jim ni nič hudega zgodilo. To pomeni, da kralj lahko računa z njihovo podporo, in nasprotno. Na Brionih je bilo nekoliko drugače, ker so bili generali prepričani, da so si izborili svoj kos torte in bodo »mednarodni dejavniki« pazili, da se JLA ne razleti.

Za to mesarsko opravilo so poskrbele republike, še prej pa – če hočemo biti malce duhoviti – Janez Drnovšek, ki je figuriral celo kot vrhovni poveljnik. Drnovšek je poskrbel, da so bila zasedanja tedanjega predsedstva čim bolj duhamorna, dokler niso bili že vsi preveč utrujeni. Generale je imel ovite okoli mezinca, ker nikoli niso vedeli, kaj sploh ve in kaj misli. In zakaj so bili okoli njega na vrtni klopci tako zagreti De Michelis, van den Broek in Poos?

Vzporednic, ki bi jih lahko potegnili med Brioni in sedanjim Puigdemontovim slovenskim saltom, pravzaprav še sploh ni, ker bo na vse – karkoli že bo – treba počakati prihodnje tedne. Ne bo pa lahko, ker Barcelona nima v roki nobenega težkega topništva, razen morebiti javnega mnenja, na drugi strani pa ima kot pogajalce pravcate krvoločneže, kot je španski premier Mariano Rajoy.

Ne smemo pozabiti, kako se je začela španska državna vojna – s pronunciamentom, s pozivom k prevratu. Rezultat: na stotisoče žrtev, prisilna emigracija, množični izgoni, preselitve prebivalstva. Tu Oriana Fallaci s svojim besom in pogumom ni imela kaj pomagati. So se pa tako že premešale karte za novo, evropsko vojno širših razsežnosti, ki je bila tako rekoč že pripravljena.