Tiskane izdaje
Harvardska diplomanta filozofije Tom Cathcart in Dan Klein (Ste že slišali tistega o Platonu …) v to šalo žal nista vključila še koga, recimo okulista ali otorinolaringologa. Ali pa vsaj anestezista.
Verjetno ste že zaslutili, na kaj namigujemo, zato je treba vnaprej povedati, da pri nas do zdravniškega poklica (in poslanstva) nimamo samo dolžnega spoštovanja, ampak tudi kar veliko spoštovanje. Smo pač t. i. stara šola, spoštljiva tudi do učiteljev in profesorjev, do pridnih kmetov in tovarniških delavcev. Harvardska filozofa pišeta, da celo odvetniki poznajo poklicno etiko – kar je včasih na bolj majavih nogah, pogosto pa bo to kar veljalo.
Zato se je treba vsaj malce obregniti ob zdravniško stavko, ki naj bi bila šestega marca, potem šestnajstega, pa spet dvaindvajsetega in šest dni pozneje še ena. Pravzaprav zdravniki vseskozi stavkajo, saj naj bi bila prejšnja, novembrska stavka le »zamrznjena«. Tako Konrad Kuštrin, anestezist, predvsem pa dolgoletni predsednik zdravniškega sindikata Fides, ki očitno uživa pred žarometi, in zdi se, da je vse bolj že politik kot dohtar.
Ta reč nas lahko malce spominja na strojevodjo Slavka Kmetiča, ki je kot šef železničarskega sindikata vodil stavko … proti komu že? Kar po prenosnem telefonu je odrejal, kateri vlak sme speljati in kateri ne. Zdaj je na omrežju prebrati, da so s to stavko pomagali zrušiti rdeči režim.
Vprašanje je, ali so se vsi železničarji tedaj (menda leta 1988) strinjali s takimi »kavbojskimi« metodami političnega boja, kajti tudi prejšnji režim je glorificiral železničarske, rudarske in nasploh »proletarske« štrajke. In podobno velja tudi za sedanjo tako rekoč permanentno zdravniško stavko: se vsi zdravniki strinjajo z agresivnostjo svojega sindikalnega voditelja, ki postaja celo ponižnim podanikom vse manj razumljiva? Gre res le za boljše delovne razmere zdravnikov ali pa za politiko in seveda za denar privilegirane zdravniške elite?
Denar je najbolj omamno sredstvo, hujše od smejalnega plina v šentpeterski bolnišnici. Nova predsednica zdravniške zbornice Zdenka Čebašek Travnik, na primer, se prav te dni ravsa za plačo ranga najvišjih menedžerjev.
Ker je spoštovanje do zdravnikov (in njihovega poslanstva), hvalabogu, še vedno živo, bomo nekaj malega pripomnili k njihovi Hipokratovi prisegi. Mimogrede, Hipokrat je bil Sokratov sodobnik in najpomembnejši utemeljitelj zdravilstva v grško-rimski civilizaciji. Največkrat ga danes omenjamo v povezavi s starodavnim humanim izročilom zdravniške nravnosti. Da ne bi navajali celotnega besedila, samo drobec: »Da bom svoje življenje in vedo svojo varoval vseskozi neomadeževano
Hecno je, da imamo poleg Hipokrata tudi hipokrita, po katerem je v grščini poimenovana hipokrizija; pretvarjanje, hinavščina, licemerstvo, nemoralnost, neodkritost, zahrbtnost in vse take nečedne lastnosti.
Ne bomo pretiravali, ampak povedati je treba, da so tudi zdravniki vendarle ljudje, z dobrimi in slabimi lastnostmi. Pri Grkih je kentaver Kiron naučil Asklepija (boga zdravilstva) vsega, medicine, celo oživljanja. Toda v Asklepija je udarila Zevsova strela, s čimer mitologija poudarja sveti značaj življenja, ki je samo v božjih rokah. Mit opozarja na občutek za mero, ki ga mora imeti človek, ki je spodrinil boga. Za mero, ki jo mora imeti pri iskanju spoznanja. Ilustrira trenutek večnega iskanja Resnice, ki se v človeku utegne zmešati z napuhom, češ da je enak bogu. Ni bogov, pravijo Indijanci, je samo medicina.
Ja, občutek za mero. Sprašujemo, kaj je šef Fidesa naredil za svoje kolege in za poklic (poslanstvo) kot tak. Morda zmaguje na ravni sindikalnih zahtev, zamisliti pa se je tudi treba, kako je vsa ta njegova političnost, agresivnost, brezkompromisnost in na trenutke celo oholost koristila ugledu zdravništva v celoti. Ta ugled je bil desetletja in desetletja nesporen, zdaj pa ni več vse tako, kot je bilo nekdaj. So res vsi zdravniki na Kuštrinovi strani?
Ta reč je zelo pomembna, ker je še najmanj, kar si želimo, da bi zdravniki izgubili ugled in zaupanje ter da bi jih prihodnje generacije obravnavale kot »obrtnike«, celotno stroko pa kot banalno storitveno dejavnost. To bi pomenilo še en škaf mrzle vode v razkroj vrednot, o katerih se seveda ne bomo šli hipokrizije, gotovo pa so se začele oblikovati s homidi pred milijoni let – sicer ne bi preživeli. In notranji razkroj poklicev, kakršen je »dohtarski«, je kajpak v sedanjem svetu isto kot razpad primarnih oblik družine v časih preživetja.
Seveda teh procesov degeneracije »tradicionalne« družbe ne moremo opreti samo na ramena posameznikov in njihovih bolnih ambicij; večinoma so bolj ali manj objektivne narave (karkoli že to pomeni), potem pa sta tu še politika in država. Kmete, na primer, so po vojni surovo razlastili, toda zdaj imamo pred očmi razlastitev celotnega kmetijstva države, s tem pa si ne spodkopavamo samo temeljev, ampak tudi nekdaj najtrdnejši sloj prebivalstva. In naposled bomo razdali celo najboljša kmetijska zemljišča, kot je v Slivnici.
Za najbolj bedno uničevanje majhnega človeškega potenciala v deželici seveda poskrbi politika, ki ji je uspelo v razmeroma kratkem času zdesetkati intelektualce in nasploh t. i. srednji sloj. Na proslavi ob podelitvi Prešernovih nagrad je govoril Vinko Möderndorfer, in ko je končal, so politiki takoj zapustili dvorano. Njegove kritične opazke se da strniti približno takole: Politika se vedno želi znebiti umetnikov, filozofov, intelektualcev, ti jo namreč motijo pri vladanju (intervju v Mladini).
Z drugimi besedami: politiki imajo redne službe, delavci v kulturi pa so vse bolj prekarci, ne morejo najeti posojila za stanovanje, ker nimajo rednih dohodkov; če dobijo nagrado, se jim to ne pozna pri višini honorarja, tistim, ki so v službi, se upošteva pri višini plače, tistim, ki so na cesti, nihče ne pomaga priskrbeti dela; nimajo nikakršnih pravic; nobenega plačanega dopusta; praktično ne smejo biti bolni … Več kot žalostno.
Seveda bi morali omeniti tudi novinarje, kajti politika, podeželski tajkuni in birokrati s črnimi narokavniki so v medijih naredili nesluten kaos. Ob usodi mladih novinarjev pa seveda niti ne skomignejo z rameni.
Država se torej do onemoglosti pogaja z nekim Kuštrinom, propadajo pa ji celotni segmenti družbe, njenega kulturnega in seveda ekonomskega obstoja. V tem ni prav nič smešnega. In tega se ne more zatreti ali prikriti z nobenim smejalnim plinom.
