Bodice: Trst je naš! Ne, Makedonija je naša!
sob, 10.02.2018, 06:00
Bodice: Trst je naš! Ne, Makedonija je naša!
Se t. i. evropsko pravo predava v enajsti šoli pod mostom?
Trst je naš! Ne, naš je! Makedonije ne damo, vzklikajo eni. Ne, Makedoniji se ne bomo nikoli odpovedali, se zaklinjajo drugi. Zanimivo, kako se lahko takšne in podobne metastaze širijo ne glede na čas in prostor. Navsezadnje je med Trstom in Solunom za cel Balkan še drugih ljudstev, kultur, pričevanj in pričakovanj. In navsezadnje niti ni treba kreniti proti jugu, že v Trstu se z Rižarno v Evropo odpira še večji prostor neke travmatične zgodovine 20. stoletja, ki ji nihče ne more ubežati. Za boljše počutje lahko samo laže, drugim in predvsem sebi.

Aleksander Veliki si je zaželel, da bi ga slavni slikar Apel portretiral, in res, ta je makedonskega kralja naslikal na prelepem žrebcu. Aleksander ni bil čisto prepričan, da si je na sliki podoben, mimo pa je zaneslo enega njegovih najboljših konj. Začel je hrzati in se vzpenjati od veselja. »Gospod,« je rekel Apel vladarju, »ta konj se mnogo bolj razume na slikarstvo kot vi.«

Res je, da po vsem Balkanu mrgoli takšnih in drugačnih spomenikov, ki bi jih zavrnil vsak še normalen lapidarij, toda makedonsko-grški primer je vendarle nekaj specifičnega: med državama niti ne gre več za teritorij, temveč samo še za ime.

Nomen est omen (ime je znamenje) – boste takoj pripomnili. In to v primeru Makedonije nedvomno tudi drži. Ta državica se bo verjetno še dolgo slabo počutila med sosedami, pri čemer imamo v mislih predvsem velikoalbanske apetite. Četrt stoletja po krvavih konfliktih in spopadih v nekdanji Jugoslaviji se morda sliši malce čudno, toda ta del Balkana se ne bo umiril, dokler se ne bo okrepila in stabilizirala Srbija, verjetno glavni igralec v regiji.

Kar se tiče vojn in daytonskega miru, s katerim so kot z mrtvaškim prtom prekrili in mumificirali dogajanja, kajpak ne moremo biti optimisti. Na pogorišču so zakoličili celo tako groteskne državice, kot je Republika srbska ali pa federacija s sedežem v Sarajevu, v kateri skupno 3,5 milijona prebivalcev obvladuje zastrašujočih 180 ministrstev. Če k temu prištejemo še kontingent tujih birokratov, nam Apel na ogled postavi sliko, ki bo natančno po okusu anglosaške diplomacije. Skratka, skrbno pripravljen teren za nove konflikte.

Zdi se, da vsaj tisti z bolj živalskimi instinkti že čutijo pod nogami prve vibracije premikanja tektonskih plošč. Zdaj, ko so se že izmojstrili v političnem in vojnem dobičkarstvu, jim verjetno ne bo težko še izpiliti poslov. Bodite prepričani, da je v drobovju jugodržavic mnogo ljudi, ki so prepričani, da bi se dalo s primerno porcijo konfliktnosti še kaj iztržiti, politično in finančno.

V ta namen pa je seveda treba vzdrževati krizne točke, najraje kot ozemeljske spore. Tu se šele lahko razplamti tisti pravi nacionalizem dinarskega tipa. Hrvaška v tem smislu igra neke vrste »simultani poker« z vsemi naokrog, zlasti na obalah jadranskega akvatorija, od Prevlake v Črni gori do Piranskega zaliva. Prevlaka: otoček, zdaj polotok, ki si ga je bila prisvojila JLA in ki skoraj nepredušno zapira vhod v Boko Kotorsko. Vojaško nič več ne pomeni, Črnogorcem veliko, Hrvatom pa čisto nič, saj do tam ni niti ceste. In vendar gre menda za sveto zemljo tisočletnega hrvaštva! V Zagrebu kot da še vedno živijo v nekem drugem svetu. Poleg Prevlake je treba vsaj omeniti popolno blokiranje izhoda BiH na morje, tu pa je še spor s Srbijo glede zemljišč v Donavi. Hrvaška ima ta hip sporno skoraj vse, kar bi lahko napaberkovali po svetu. In vse kaže, da ji to celo nekako ustreza. Dviguje ceno?

V tem sklopu močvirje že prerašča tudi arbitražno razsodbo haaškega sodišča, kjer je evropska salonska politika že zagrešila toliko pohujšanj, da raje ne omenjajmo Cankarja. Zadnja teatralna točka Junckerja v Strasbourgu je evropske strukture razgalila, da ali sploh ne razumejo prava ali pa so ga že tako globoko zlorabili za sprenevedav politični voluntarizem, da vse skupaj nima več nikakršnega smisla. Imamo mednarodno sodišče, ki nekaj razsodi, potem pa si politična drhal dovoli vreščati in enačiti obe stranki v postopku. Se t. i. evropsko pravo predava v enajsti šoli pod mostom? In seveda Junckerjevo opletanje z bičem, da – dokler bo on in dokler Hrvaška in Slovenija ne bosta rešili spora – na Balkanu ne bo nobene nove evrointegracije. Od Trsta do Soluna. In vsi, od Prevlake do Donave, bodo morali upogniti hrbtenico, da bo Bruselj zanje našel vstopnice za evropski raj. Že dolgo nismo slišali tako robate diplomatske retorike. Kaj bi si o vsem mislil Aleksandrov žrebec?

Bodice: Trst je naš! Ne, Makedonija je naša!

Foto: Reuters

Prijavi sovražni govor