Bodice: Žalostni holivud na Vrhniki

V ponedeljek zvečer na Vrhniki nismo opazili premiera Mira Cerarja, če se kajpak ne motimo. Požar ni bil dovolj holivudarski?

Objavljeno
19. maj 2017 14.03
Boris Jež
Boris Jež

Ta teden je bilo na Vrhniki spektakularno kot v kakem ameriškem filmu. Bilo je vse, česar bi si poželel režiser: goreča tovarna, naphana z nevarnimi odpadki, visoko v nebo zajedajoč se kres, na desetine vozil vseh vrst, četice gasilcev, reševalci, policisti, kriminalisti, forenziki itd. V Hollywoodu bi v to zmešnjavo vtaknili vsaj nekaj »junaških« podvigov, saj je 11. september povzdignil gasilce v heroje in jim močno okrepil ugled.

Na Vrhniki je po požaru v Kemisu ostalo zlovešče pogorišče, s katerim se pač ni hvaliti; predvsem pa se je začel nov dan za okoliške prebivalce, ki ta hip še ne morejo vedeti, ali so nekje okoli Černobila ali Fukušime. Kot kaže, bo kontaminacija okolja, vključno z vodotoki, precej hujša kot v prvih kar optimističnih napovedih. Zato se domačinom opravičujemo glede primerjave s Hollywoodom: ne muči nas prav noben piromanski vzgib, da bi se kakorkoli naslajali ob nesreči.

Če pa je bila omenjena »spektakularnost«, je bila s tem mišljena visoka stopnja organiziranosti in učinkovitosti. In to na vseh ravneh, od gasilcev na prvi bojni črti do laborantov v ozadju, ki so že na večer požara hiteli ocenjevati nevarnost za okolje. Vse službe so očitno delovale načrtno in koordinirano, kot da bi skupaj vadile že ničkolikokrat. Sodeč po poveljujočih, tisto noč na Vrhniki ni bilo generalov, bolj bi lahko rekli »organizirano ljudstvo«, a brez socialrealističnih navdihov in forme.

Slovenci imamo glede tega kar zavidljivo tradicijo, saj nikoli nismo premogli svoje države, vojske, žandarmerije, oblasti; zato pa se je energija združevala in oplajala na »nižji« ravni, v pevskih zborih, čitalnicah, v gasilskih ali čebelarskih društvih in ne nazadnje v športu. Po osamosvojitvi si je politična kasta prisvojila državni aparat, toda ko gre kje za nohte (poplave, požari, zemeljski plazovi), je tu občudovanja vredna armada gasilcev. Brez njih in predvsem njihove hitre odzivnosti si država ne zna pomagati.

Če smo že pri poplavah: ko je pred leti največji avstrijski proizvajalec električne energije Verbund tako rekoč potopil pol Štajerske, je samo skomignil z rameni, češ, krive so bile visoke vode Drave. Prizadeti se morajo sami pravdati, to pa je tako, kot če bi Aboridžin za svojo pravico krenil na trnovo pot skozi britanska sodišča. Da niti ne govorimo o vzvišenosti in vase potlačenem rasizmu tako britanskih kot avstrijskih uradnikov. Tu bi se moral zganiti naš državni aparat, ki pa se najraje potuhne.

Razkol med politično kliko, ki za sabo vleče dolge repe birokracije, in tradicionalnimi strukturami družbe (Antonio Gramsci bi to poimenoval s civilno družbo, v katero pa je prišteval tudi Cerkev!) dolbejo vsakodnevni dogodki, toda nekega dne se bo vendarle prikazalo dno. Mimogrede okoli Cerkve: na eni strani verniki in bogaboječa nižja duhovščina, na drugi strani pa škofje in kardinali. Kdo je tu civilna družba?

So civilne iniciative tudi civilna družba? Seveda so, naj bodo takšne ali drugačne, za otroke ali za dinozavre, za metulje ali za žabe. Težava je morda predvsem v tem, da se to širi kot gobe po dežju in da se bodo Slovenci z raznimi Naturami 2000 udušili v pajkovi mreži raznih katastrov, prepovedi, omejitev, pravzaprav samoomejitev. Domet civilnih iniciativ je olepšanje kraja, asfaltiranje pločnikov in postavljanje kandelabrov; nikakor pa niso kos čemu takemu, kot je bilo na Vrhniki.

In še nekaj: s civilnimi iniciativami se lahko poigravajo stranke – česar si nikakor ne bi upale pri kakšni gasilski zvezi. Takšne iniciative si lahko same omislijo in jih iz ozadja lansirajo v politični prostor, lahko pa manipulirajo z obstoječimi. Ta prostor politike (z izjemo zgledov, kot je trboveljski Lafarge) se iz navidezne nedolžnosti morda paca v nov bordel za stranke. Referendum o drugem tiru koprske železnice (Vili Kovačič) bo marsikaj pokazal.

Železnica: država, ki ni sposobna vzpostavljati infrastrukture za gospodarstvo in prebivalstvo, pravzaprav nima svojega »rezona«, se nima s čim utemeljiti, razen z zgodovinskim leporečjem in aktualnimi floskulami. Slovenija od osamosvojitve ni naredila tako rekoč nič in nekaj piškavih kilometrov tira do koprske Luke nekomu predstavlja nerešljiv algoritem. Avstro-ogrska je v nekaj letih potegnila železnico od Dunaja do Trsta, kraljevina Jugoslavija ni naredila nič, prejšnja oblast pa je zasnovala vsaj težko industrijo. A je demontirala železnice, namesto da bi jih gradila.

Sedanja voditeljska kasta se sicer lahko pohvali z avtocestami, da to je bilo bolj tako, kot da je nekomu zaradi nerodnosti sekira padla v med. No, železnice pa so povsem zanemarili, čeprav v Evropi čedalje bolj utripajo kot osrednje živčevje. Imamo pa zato ministra za infrastrukturo, ki nas zna z blefom in sprenevedanjem vleči za nos.

Industrializacija se je v Veliki Britaniji začela zares šele z železnicami, kanali, pristanišči – in kajpak z ladjevjem, ki mu tedaj na svetu ni bilo para. Brez ožilja ni pretoka krvi. Pri nas so vaški plejboji v Portorožu zaigrali celo edino ladjarsko podjetje, ki smo ga imeli, kar kajpak vse pove o kmetavzarski miselnosti v deželi Prešerna in Cankarja. Enako kot o britanski industrializaciji lahko govorimo o francoski in nemški, kjer se zdaj vozijo v vlakih TGV. Italijanske železnice so naročile celo izboljšane modele.

Pravzaprav se je državnost začela oblikovati z gradnjo namakalnih sistemov v Mezopotamiji, Egiptu in drugod po Aziji. Orientalist Karl August Wittfogel te, zelo počasi oblikujoče se državne ureditve obravnava kot »hidravlične« družbe – hidravlične pač zaradi zapletenih sistemov kanalov in naprav. Ker nikoli ni bilo dovolj denarja za vse, za vojsko, ki je morala sistem varovati, in za dninarje, so kratko pač potegnili slednji. To je seveda lahko delovalo le kot despotija, nikakor ne kot kakršno koli samoorganiziranje.

Če smo že pri kanalih, namakanju, sušah in podobnih rečeh: nobeni oblasti na Slovenskem ni doslej uspelo narediti karkoli, ravno nasprotno, birokracija in »stroka« sta bili vselej ovira, nikakor pomoč. Toda nihče ne zardi ob podatku, da je samooskrba s hrano v nekaterih segmentih samo še 30-odstotna, kar pomeni, da utegnemo nekega dne vsi crkniti od lakote. Kako naj potemtakem politična kasta s podrepniki utemelji svojo legitimnost? Poleti bodo že spet suše, jeseni poplave … pa kaj!

Ministra za industrijo Počivalška bolj skrbi, ali mu bo po diktatu iz Gradca uspelo pravočasno spraviti vkup parcelo pri Slivnici, na kateri bi lahko pridelali hrane za ves Maribor, ne pa farbali karoserije. Če gre za tujca, takoj pokleknemo, ko gre za nas, domačine, se takoj izza vogala priklati kak Arso. Za poglobitev koprskega pristanišča, na primer, so cmarili dovoljenja dolge mesece; je kdo iz Arsa tam sploh videl morsko dno?

Nekdaj so si tovariši omislili družbeno samozaščitno akcijo NNNP – nič nas ne sme presenetiti. Stvar se je prilepila na retoriko forumom, ljudstvo pa je seveda vse vzelo bolj za hec. Na primer: »Je, recimo, marksizem leninizem znanost? Ni, če bi bil znanost, bi ga najprej testirali na živalih.« In tako smo se pač hihitali, toda nekaj »nagona« po samoorganizaciji in preizkušenih organizacijskih shem se je očitno obdržalo. To še deluje.

V ponedeljek zvečer na Vrhniki nismo opazili premiera Mira Cerarja, če se kajpak ne motimo. Požar ni bil dovolj holivudarski?