Bog pri pouku naravoslovja

Polemika med evolucijo in kreacionizmom že skoraj dve stoletji muči poučevanje naravoslovja v ameriških javnih šolah. Glede na znanstvene dosežke bi moralo biti to vprašanje že dolgo rešeno. Dejstvo, da ni, kaže na to, da je na kocki več kot le nasprotujoči si znanstveni dosežki. Med ljubljanskim predavanjem je Harvey Siegel pregledal zgodovino tega spora ter predstavil najpomembnejša filozofska vprašanja, ki jih odpira.

Harvey Siegel je profesor filozofije na Univerzi v Miamiju (ZDA). Je avtor številnih knjig in člankov s področja filozofije znanosti, epistemologije in filozofije vzgoje ter urednik publikacije The Oxford Handbook of Philosophy of Education, ki je izšla pri založbi Oxford University Press. Njegova najnovejša knjiga, Teaching Evolution in a Creation Nation, ki jo je napisal v soavtorstvu z zgodovinarjem Adamom Laatsom, obravnava več kot stoletje dolg konflikt med zagovorniki evolucijske teorije in njenimi nasprotniki, t. i. kreacionisti.

V Ljubljani se je kot vabljeni predavatelj mudil na drugi nacionalni znanstveni konferenci o raziskovanju v vzgoji in izobraževanju, ki je potekala v soorganizaciji Pedagoškega inštituta in Slovenskega društva raziskovalcev na področju edukacije.

Med javnimi polemikami o šolanju nobena ni bila daljša in hkrati bolj polemična od spora med »zagovorniki evolucije« in »nasprotniki evolucije«. Od primera Zvezna država Tennessee proti Johnu Thomasu Scopesu iz dvajsetih let prejšnjega stoletja t. i. kulturni boj okoli poučevanja evolucije razdvaja ameriško javnost. Zakaj menite, da je to vprašanje na dnevnem redu že skoraj dve stoletji?

Teorija evolucije je v nasprotju s temeljnimi verskimi prepričanji številnih ljudi, zlasti kristjanov. Seveda ne samo njihovimi. In tako seveda nasprotujejo evoluciji, saj zagovarjajo svoja verska prepričanja.

Torej ni nobenega znaka, da bi ta kulturni konflikt lahko dokončno rešili?

Kulturne konflikte je težko premagati, saj so kulture zelo močne sile, ki ne izginejo kar tako. Hkrati bi rešitev vseh teh konfliktov pripeljala tudi do tega, da bi si z vsemi delili isto kulturo. To bi pravzaprav bilo tako nezaželeno kakor tudi nerealno. Namesto tega moramo najti načine sobivanja z našimi kulturnimi razlikami in to je samo eden izmed možnih primerov.

Nas gledanje na ta spor izključno s perspektive kulturnega konflikta kakorkoli omejuje pri njegovem razumevanju?

Obstajajo načini, kako s tem konfliktom sobivati. Zdi se namreč, da je to znanstveni spor, vendar ta polemika v resnici ni znanstveni spor. Medtem ko obstajajo močni argumenti za evolucijo, tako kreacionizem kot tudi t. i. razumni načrt [intelligent design] nista resni znanstveni teoriji. Pravzaprav sploh nista znanstveni teoriji, temveč le tanko zakrita verska prepričanja. Navzven oz. na površini je videti kot nekakšna znanstvena polemika, toda v resnici mislim, da gre vse prej kot za znanost.

Vaši raziskovalni interesi zajemajo širok spekter področij, vključno s filozofijo znanosti, epistemologijo in filozofijo vzgoje. Od kod zanimanje za kreacionizem?

Poučevanje naravoslovja kot tudi filozofija vzgoje sta me zanimala že od podiplomskega študija. V doktorski disertaciji sem obravnaval tudi delo na področju filozofije znanosti ter posledice tega za poučevanje naravoslovja. Ko sem začel delati kot docent, sem bil povabljen, da se kot strokovnjak na strani zvezne države Kalifornija udeležim enega od zgodnjih velikih evolucijskih procesov.

Nam lahko poveste kaj več o tem?

Proces je potekal leta 1981. Glede na to, da me je zelo zanimala filozofija znanosti, je bilo znanstveni del te polemike enostavno razumeti. Tudi zato me je ta polemika tako pritegnila.

V katere smeri so šle razprave o tem konfliktu v zadnjih 30 letih? So kakršnikoli znaki dokončne rešitve?

Nasprotniki evolucije so v tem obdobju spremenili pravno strategijo. Prvi primeri so namreč govorili o kreacionizmu. Ameriška sodišča so dosledno odločala, da kreacionizem ni znanost, temveč religija. Javnim šolam v ZDA ne dovoljujemo zagovarjati ali nasprotovati veri. Poskusi vključitve kreacionizma v javne šole so torej spodleteli. Kreacionisti so tako ugotovili, da morajo za doseganje svojih ciljev predstaviti svojo teorijo, kot da bi bila znanstvena. Tako so najprej »izumili« t. i. znanstveni kreacionizem in so potem – pravzaprav še bolj zanimivo – oblikovali to, kar je danes znano kot teorija razumnega načrta, ki v bistvu pravi, da je biološki svet preveč zapleten, da bi se pojavil naključno. Zagovorniki t. i. razumnega načrta trdijo, da zapletenost živih bitij kaže na to, da mora obstajati nekakšen »oblikovalec«. O oblikovalcu sicer resnično nočejo veliko govoriti, saj bi to potegnilo razpravo nazaj v religijo.

Uradno o oblikovalcu torej ne povedo ničesar, razen tega, da nekje mora obstajati. Seveda pa je oblikovalec, ki ga imajo v mislih, Bog. Njihova teorija se je tako rekoč nekako tudi »razvila«. Kljub temu pa to še vedno ni primerno za premagovanje pravnih ugovorov glede poučevanja verske doktrine v javnih šolah. Pravzaprav je presenetljivo, da po vseh teh letih ni resne alternativne teorije. Kreacionisti namreč ne izvajajo poskusov in za svoje raziskave ne iščejo donacij. Pravzaprav govorijo o besedilih in so glede tega pogosto dokaj pošteni. Seveda ne v sodni dvorani, saj takrat izgubijo. So zelo jasni glede tega, da si želijo zaščititi svoje verske tradicije.

Ali s tem ne vsiljujejo svojega verskega prepričanja drugim učencem?

Ne vem, ali ga poskušajo vsiliti drugim učencem. Če bi bili pri tem uspešni, bi to seveda imelo učinek, ki ga omenjate. Zdi se, da je njihova glavna skrb v tem, da ga nalagajo svojim učencem oz. otrokom. Sicer pa je bilo vedno tako, da poskušajo starši usmerjati vrednote in prepričanja svojih otrok.

Pa vendar, ali nista kreacionizem in poučevanje tega pristranska do »pravice otrok do odprte prihodnosti«?

Da, seveda. Menim, da je pomembno, da imajo otroci pravico do odprte prihodnosti, kakor je opozoril eden od vodilnih ameriških pravnih in političnih filozofov Joel Feinberg. S tem je namreč povezana ideja, da morajo otroci postati avtonomni in da si svobodno izberejo življenjsko pot. In prav izobraževanje naj bi jim pomagalo pri tem, kako postati avtonomen. Če šole torej rečejo, »v to morate verjeti«, je to seveda grožnja njihovi avtonomiji.

Stvari se tukaj očitno zapletejo. Na eni strani imamo pravico otroka do odprte prihodnosti, na drugi pa pravico staršev do usmerjanja njegovega verskega formiranja.

Veliko ljudi sicer meni, da starši imajo to pravico, vendar menim, da to ni resnična pravica.

V okviru tega spora torej ne gre le za poučevanje določenega svetovnega nazora, temveč za potencialen konflikt med pravicami otrok in pravicami njihovih staršev kot tudi za vprašanje o ciljih izobraževanja nasploh.

Pogosto poudarjajo, da imajo starši pravico usmerjati vzgojo svojih otrok. Če to sploh je pravica, je hkrati zelo omejena. Otroci so namreč na poti, da postanejo avtonomni, in morajo biti svobodni, da bi lahko oblikovali svoje življenje, kakor se jim zdi primerno. Za številne posameznike to ni problem, saj so povsem zadovoljni s tem, da verujejo v to, kar verujejo njihovi starši. Če je tako, je to njihova pravica, vendar je to odvisno od njih samih in ne od njihovih staršev. Avtonomija je eden od pomembnih ciljev izobraževanja. Želimo si namreč, da bi bili naši učenci po končanem izobraževanju avtonomni posamezniki, sposobni samostojno razmišljati in se sami odločati o tem, v kaj verujejo, kaj cenijo in kako živijo. Če menite, da je to pomemben cilj vzgoje in izobraževanja, izobraževalnih institucij ne morete voditi na način, ki bo vaša vzgojno-izobraževalna prizadevanja usmerjal v to, kaj bodo otroci verovali.

Če se vrnemo k vprašanju nasprotnikov evolucije: so se njihove strategije v vseh teh letih kaj spremenile? Na primer v začetku 20. stoletja so zagovarjali prepoved knjig, ki so vsebovale evolucionistično teorijo, sedaj pa poudarjajo, da so diskriminirani. Kako misliti (in razumeti) to spremembo?

Mislim, da te strategije ne izvaja samo ena skupina. Dejansko je bilo več knjig zažganih iz političnih kakor verskih razlogov. Politične oblasti poskušajo ohraniti določeno politično kulturo, verske oblasti pa določeno versko kulturo. Če mislite, da predstavlja predvsem obliko t. i. kulturnega boja, potem seveda gre za različne strategije.

Katere so torej njihove glavne strategije?

Če govorimo o nasprotnikih evolucije, jih imajo več. Ena od njihovih strategij je usmerjena tako na državno kot lokalno raven, kjer spodbujajo šolske odbore, naj ne poučujejo teorije evolucije. Če tega ne morejo doseči, poskušajo doseči, da poleg teorije evolucije poučujejo tudi kreacionizem ali t. i. razumni načrt kot alternativni znanstveni teoriji. Pravno gledano je bila ta strategija neuspešna. Šla je namreč skozi pravni preizkus, a ni uspela. Kljub temu ni dvoma, da veliko lokalnih skupnosti to počne. V ZDA je veliko krajev, kjer učitelji ne morejo poučevati evolucije. Če pa jo lahko, morajo poleg tega poučevati tudi kreacionizem in razumni načrt kot t. i. alternativni teoriji.

So zagovorniki kreacionizma ter razumnega načrta edini nasprotniki evolucije?

To je zelo dobro vprašanje. Vsekakor so v okviru teorije evolucije in med evolucijskimi teoretiki številne polemike. Večina ljudi razume Darwina tako, da je glavni mehanizem evolucije naravna selekcija. Toda znotraj skupnosti biologov obstaja pomembna polemika o vprašanju, ali je to dejansko vodilni mehanizem evolucije. Številni biologi menijo, da je pomembnejši gonilnik evolucijskih sprememb t. i. genetski zdrs, po katerem nastale spremembe ne dajejo selektivne prednosti, ampak nekako vseeno postanejo utrjene. Vaša barva kože je na primer lahko izbrana zato, ker vam omogoča preživeti sončne žarke v okolju. Lahko se tudi zgodi, da se barva vaše kože oz. barva kože vaše skupnosti spremeni, čeprav to ne daje nobene selektivne prednosti. Nekako postane utrjena, ne da bi pomenila kakršnokoli prednost. To je zelo groba predstavitev t. i. zdrsa. Številni biologi mislijo, da je prav to pomemben ali celo najpomembnejši dejavnik evolucijskih sprememb. Tudi v skupnosti biologov torej obstajajo številne polemike.

Je kreacionizem povezan še s kakim drugim problemom v znanosti ali je to glavni oz. edini?

To je ponovno zelo dobro vprašanje. Pomembna dolgoletna kritika je namreč bila, da poučevanje naravoslovja prepogosto uči »retoriko sklepov«, kot je to poimenoval nekdanji profesor naravoslovja in izobraževanja na Univerzi v Chicagu Joseph Schwab. Ta od učencev pričakuje, da se sodobne znanstvene teorije naučijo na pamet, brez kakršnegakoli razumevanja dokazov zanje in brez pravega razumevanja teorij. To je stara kritika in za evolucijo ni posebej pomembna. Od učencev si namreč želimo, da snovi ne bi samo ponovili ali si jo zapomnili, temveč da bi jo dejansko razumeli. Tukaj gre torej za širšo skrb za poučevanje naravoslovja.

Ali menite, da je ta konflikt zamejen samo na ZDA? Ali obstaja kakšen indic, da je bil tudi izvožen? Ima ta konflikt tudi širše geografske posledice?

Ja, seveda. Kreacionistična gibanja obstajajo po vsem svetu, tudi v zahodni Evropi. V Turčiji je vlada pred kratkim naredila velik korak v smeri kreacionizma in v nasprotovanje evoluciji. Tudi v Aziji je pred kratkim potekala polemika o vladnem funkcionarju, ki je bil imenovan na pomembno vladno funkcijo, nato pa se je razvedelo, da je bil vodja lokalne kreacionistične skupine. To je prisililo kandidata, da se je umaknil iz postopka imenovanja, saj so nekateri menili, da je njegova povezava s kreacionizmom nevzdržna. Toda že dejstvo, da se je to zgodilo, je nekoliko presenetljivo. Tega dela sveta običajno nimamo za utrdbo krščanstva. Pa vendar so tudi tam.

Nam lahko poveste kaj več o svoji zadnji knjigi Teaching Evolution in a Creation Nation, ki ste jo napisali skupaj z zgodovinarjem Adamom Laatsom? Napisala sta jo zgodovinar in filozof (vi)? Kako se je ta ideja porodila?

Najina knjiga je del zbirke knjig, katerih soavtorja sta zgodovinar in filozof vzgoje. Vse so namenjene proučevanju spornih vprašanj izobraževalnih politik. Delati je treba interdisciplinarno in znanstvenikom je včasih težko doseči dogovor, a ne vedno. V najini knjigi pregledava zgodovino konflikta med evolucijo in kreacionizmom, obravnavava pa tudi najpomembnejša filozofska vprašanja, ki ga zadevajo: kaj je znanost, kaj religija in kako sta povezani? So evolucijska teorija, kreacionizem ter t. i. razumni načrt prave znanstvene teorije ali religiozni potvorniki prave znanosti? Zakaj se – glede na znanstveno vrednost evolucije – še vedno borimo? V najini knjigi trdiva, da je konflikt najbolje razumeti kot obliko kulturnega in ne znanstvenega konflikta. Najboljši način, da se z njim spoprimemo v javnih šolah, je ta, da preoblikujemo cilj evolucijskega izobraževanja kot razumevanje teorije, ne pa verovanja vanjo.

Pravkar ste omenili interdisciplinarnost. Kaj je prednost tega, da se določenega problema, ki odpira pomembna edukacijska vprašanja, lotimo interdisciplinarno?

Kratek odgovor je, da lahko vsaka disciplina zagotovi vpoglede, ki jih druga disciplina ne more. Pomembna stvar, ki sem se je naučil od kolega zgodovinarja, je, da se je odnos do kreacionizma v ZDA v zadnjih 150 letih resnično spremenil. Včasih je bil kreacionizem popolnoma samoumeven. V obdobju med letoma 1880 in 1890 tudi na resnično dobrih raziskovalnih univerzah niso poučevali evolucijske teorije. Vendar se je skozi desetletja zadeva spremenila in zagotovo so znotraj raziskovalnih univerz na področju biologije sedaj vsi evolucionisti.

V vsega nekaj desetletjih se je stanje torej v celoti spremenilo. Nekoč so se morali zagovorniki evolucije boriti za vstop v šole. Sedaj je ravno nasprotno, saj se morajo za vstop v šole boriti zagovorniki kreacionizma. V dolgi zgodovini je pridobila evolucija. Toda ko ste vpeti v vsakodnevne spore okoli posameznih posegov, to enostavno izgubite izpred oči. Če gledamo na dolgi rok, bi morali biti glede tega optimistični.

Ne nazadnje, ali Bog sodi v javne šole, če si za vprašanje izposodim naslov ene od najbolj znanih knjig Kenta Greenawalta, profesorja na Columbia Law School?

Menim, da je odgovor na to vprašanje: odvisno glede na kaj. Religija je na svetu zagotovo zelo pomembna sila, tako za dobro kakor tudi slabo. Zatorej ni smiselno, da se šole pretvarjajo, da je ni. V tem smislu je popolnoma enako vredna preučevanja kot katerakoli druga pomembna družbena sila. V tem smislu Bog seveda spada v javne šole. To pa ne pomeni, da bi se javne šole morale zavzemati za Boga ali poskušale vzpostaviti katerokoli versko kulturo. Rekel bi, da Bog sodi v javne šole, vendar le kot predmet študija in ne kot predmet čaščenja ali zagovarjanja. To je res zelo standarden pogled na vse te spore.

Za učence je pomembno, da razumejo različne verske perspektive. Poučujemo torej študijske predmete o zgodovini krščanstva, zgodovini judovstva, zgodovini islama kot tudi zgodovini verskih konfliktov. Imamo veliko študijskih predmetov, ki vključujejo religijo. To je absolutno legitimno preučevanje in popolnoma ustrezno ne samo za univerze, temveč tudi za javne šole. Pa vendar se to razlikuje od šolanja, pri katerem se od učencev pričakuje, da bodo molili in da se bodo držali načel določene vere. To seveda ne sodi v javne šole.