Portret tedna: Janis Varufakis

Minevajo tri leta, kar je Delo objavilo manifest skupine uglednih francoskih intelektualcev z vodilnim Alainom Badioujem, naslov pa je bil Kako rešiti Grke pred njihovimi rešitelji. Prišel je volilni uspeh Sirize, pojavilo se je politično ime Aleksis Cipras in prišel je Janis Varufakis, finančni minister, ki pomeni utelešenje programa omenjenih intelektualcev. V enem od intervjujev za britanske medije je po tem, ko je pojasnil, kakšna bo morala biti nova Evropa, povedal tudi nič manj kakor to, da nameravajo uničiti grški oligarhični sistem, ki ljudem ne pusti najmanjšega dostojanstva. Uničili bomo osnove, je povedal, na katerih so si v desetletjih zgradili sistem in omrežja. Ko je bil vprašan, ali se zaveda, kako so se doslej v Grčiji končali poskusi takih prevratov, je rekel: »Dober boj mora biti bojevan, ne glede na ceno.«

Varufakis, zdaj grški finančni minister, je bil profesor ekonomije, šolan v Grčiji in Veliki Britaniji, kjer je leta 1987 doktoriral na University of Essex. Kot profesor je predaval v Atenah, v avstralskem Sydneyju in na teksaški univerzi v Austinu v ZDA. Pred desetimi leti je bil ekonomski svetovalec Georgea Papandreuja, vendar se je kasneje od njega distanciral in ga kritiziral. Na letošnjih volitvah je kandidiral na listi Sirize in takoj postal finančni minister, ki ima natančen koncept, kako Grčijo izpeljati iz obupa, ki je prevzel ljudi po sistematično in koruptivno vodenem finančnem zlomu države. Pretekli teden je bil na uradnem obisku v Londonu; na Downing Street 10, kjer domuje premier, je prišel v oprijetih črnih hlačah, modri srajci, ki je segala čez pas, in črni jakni, kakršna pri obiskih takega razreda ni v navadi. Sporočal je simbolno, podobno kakor Cipras, ki je obiskal Italijo in si ni nadel kravate, niti tiste, ki so mu jo podarili, zatrjujoč, da si jo bo nadel šele tedaj, ko bo država spravljena v red.

Varufakisova ideja je, da je prišel čas, ko si mora EU naliti čistega vina. Kakor bi sledil točkam manifesta intelektualcev z začetka 2012. Začel se je takole: v trenutku, ko sta dva od treh Grkov brezposelna, ko 25.000 brezdomcev kolovrati po ulicah Aten, ko 30 odstotkov prebivalcev živi pod pragom revščine, ko so tisoči družin prisiljeni svoje otroke prepustiti ustanovam, da ne bi umrli od lakote in mraza, ko se begunci in novi revni državljani bojujejo za odpadke iz smetnjakov, »rešitelji« Grčije pod pretvezo, da se »Grki ne trudijo dovolj«, vsiljujejo nov načrt pomoči, ki podvaja že zadano smrtno dozo.

Varufakis je ta teden vsem sogovornikom povedal, da izvoljena vlada ne bo več dovolila natanko tega. Povedal je še več: da je treba reformirati evrosistem, sicer se bo sesedel v nekaj letih. Ni mogoče namreč podpirati finančnega sistema, ki se pretvarja, da lahko preživi s posojanjem denarja deficitarnim državam pod pogoji, ki krčijo njihove prihodke. Predlagal je dve vrsti novih obveznic; ena bi bila vezana na nominalno gospodarsko rast, druga pa bi bila v obliki trajnih obveznic, ki bi zamenjale dolg v lasti ECB. Razmerje med proračunsko uravnoteženostjo in potrebnimi reformami, pospremljenimi z varčevalnimi ukrepi na račun napihnjenih posojil, je spremil z besedami: »Pomagajte nam reformirati našo državo in dajte nam nekaj fiskalnega prostora, drugače se bomo še naprej dušili in postali deformirana namesto reformirana Grčija.« Povedal je tudi, da ne gre več le za fiskalno zgodbo, temveč za logiko kapitala, ki že zmore uničevati civilizacije.

Intelektualci so v omenjenem manifestu zapisali, da akterji iz Grčije hočejo narediti laboratorij za testiranje modela družbene preobrazbe, ki bo nato uporabljen po vsej Evropi. Ideja trojke, so zapisali, je vzpostaviti sistem, ki bo ekonomijo spremenil v najbolj elementarno pravico demokracije – tako, ki lahko odpravi tudi temeljne svoboščine. Posameznik, ki ne proizvaja in ne zapravi dovolj, v očeh strategov maksimiranja dobička sploh ni vreden, da bi ga ohranili pri življenju. Iz tega, so zapisali, se poraja nemoč države, ukleščene med neomejene finančne špekulacije in uničujoče načrte reševanja, in ta nemoč je kakor majhna vrata, skozi katera vstopa novi družbeni model, zasnovan na neoliberalnem fundamentalizmu.

Varufakis kot ekonometrični ekspert in ekonomist v kakovosti najboljših univerz sporoča, da je bila na začetku svobodna beseda, ideja, izhodišče, točka preizpraševanja, ki je neoliberalistični fundamentalizem nima pravice zavzeti. Varufakis se na ravni dejanj, ki jih izkazuje – med najpomembnejše sodi najava, da bo dregnil v domačo oligarhijo –, istoveti z intelektualci, ki so rekli: »Ne smemo dovoliti monopolizacije govora strokovnjakom in politikom.« Kot finančni minister namreč spodbija avtoriteto finančnih ministrov, strokovnjakov in strategov, ki »kot prodajalci in kupci sedijo na isti strani mize«, in ob tem ni dvoma, »da je privatizacijski projekt prava gostija za kupce«.

Varufakis ni po naključju prišel na Downing Street 10 napravljen kot slehernik, in ne kot fiskalno-ekonomistični menih, odet v črna ali modra oblačila, s kravato, dragimi čevlji, prestižno uro na zapestju in podobnimi insignijami nove lepe Evrope, novega lepega sveta in civilizacije, ki si je na oltar demokracije spet postavila zlato tele in pozabila na Mojzesove zapovedi. Siriza, Cipras in karizmatični finančni minister Varufakis utegnejo po filozofskih izhodiščih humanističnih intelektualcev pomeniti začetek ponovne humanizacije evropskih družb, kar je brez dvoma največji in najpomembnejši projekt EU v prihodnjega pol stoletja, čeprav njeni voditelji tega še ne vedo.

Toda prvi uspehi so že tu in dokazujejo med drugim tudi to, da nihče ne sme podcenjevati pragmatičnosti etabliranih politikov. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je v neverjetno kratkem času pokazal pripravljenost za ukinitev instituta trojke in pogovor o novih aranžmajih ... V Grčiji se je na ravni strokovnih kompetenc, ki pa so postavljene v gabarite humanistične postave, pojavil človek, ki je lahko sogovornik velikim farizejem finančnega templja, ki je lahko nasprotnik domačim oligarhijam in ki govori jezik s pravimi besedami v odločnosti »boja, ki mora biti bojevan, ne glede na ceno«. Ime mu je Janis Varufakis in upamo lahko, da ga ne bo zapustila načelnost in da se bo kot Odisej zmožen privezati na jambor, ko bodo na ožinah med Scilo in Karibdo pele mehke sirene rajskih ponudb. Od takih popotovanj je namreč odvisna prihodnja Evropa.