Tiskane izdaje
Osemnajstega julija 2008 zvečer so srbski policisti in pripadniki varnostno-obveščevalne službe trinajst let po objavi mednarodne tiralice za enim najbolj iskanih vojnih zločincev v moderni zgodovini v Beogradu vstopili na mestni avtobus št. 73, na katerega je malo pred tem vstopil visok in bradat možakar, ki je nosil v rokah nekaj plastičnih vrečk. Policisti so se pretvarjali, da rutinsko pregledujejo avtobusne vozovnice, in se počasi približevali nekdanjemu vojaškemu in političnemu voditelju bosanskih Srbov, ki je kot zgleden državljan že pripravil vozovnico.
»Dr. Karadžić?« je policist nagovoril vojnega zločinca, ki se je na dolgoletnem begu »preobrazil« v priljubljenega zdravilca Dragana Dabića in zaradi prepričanosti o lastni nedotakljivosti – in vrhunskosti svoje nove identitete – postajal vse bolj brezskrben. Tako brezskrben, da je začel obiskovati kavarne in restavracije. Tako brezskrben, da je v neki znani nacionalistični kavarni (Luda kuća) Dragan Dabić pod fotografijami vojnega junaka Radovana Karadžića, kot v svoji knjigi Mesarjeva sled (The Butcher’s Trail) piše zunanjepolitični urednik britanskega Guardiana Julian Borger, pred zbrano družbo vojnih veteranov zaigral na gusle.
Ne može nam niko ništa, jaći smo od sudbine. Nihče nam nič ne more, močnejši smo od usode.
»Ne, Dragan Dabić sem,« je policistu na beograjskem mestnem avtobusu odvrnil nikoli zares udejanjeni pesnik in psihiater črnogorskih korenin.
»Ne, vi ste Radovan Karadžić,« je vztrajal srbski policist.
»Ali vaši nadrejeni vedo, kaj počnete?« je Karadžić, ki se je že nekaj časa zavedal, da ga varnostno-obveščevalne službe intenzivno spremljajo, v sebi lastnem, avtoritarnem in vzvišenem tonu izrekel zadnji stavek na svobodi.
»Da, v celoti,« je mirno odgovoril policist.
Trinajstletni lov – posledica mednarodnih političnih spletk, interesov, okoliščin in nekompetentnosti – je bil končan. Karadžić, ki bi ga v Haagu lahko brez težav odpeljali že jeseni 1995 ali po tistem, ko se je nekaj mesecev kasneje umaknil iz »aktivne politike«, se je vendarle znašel za zapahi, z njegovo aretacijo pa so prišle v javnost tudi skoraj neverjetne zgodbe o lahkotnosti njegovega bega. Kar nekaj časa po tem, ko je haaško sodišče izdalo nalog za njegovo aretacijo, je mirno živel na Palah; tistih Palah, od koder je padalo po Sarajevu. (T)istih Palah, ki so bile zatočišče številnih srbskih vojnih zločincev. In tistih Palah, od koder so nekateri še dejavni srbski politiki z daljnogledom opazovali uničenje bosansko-hercegovske prestolnice. Ko se je Karadžić »skrival« na Palah, je bilo v BiH 64.000 pripadnikov Natove misije Sfor. Med njimi je bilo tudi veliko pripadnikov posebnih enot, izurjenih prav za lov na vojne zločince. A tihi dogovor s pokojnim ameriškim diplomatom Richardom Holbrookom, da se Karadžića in njegovega generala Ratka Mladića pusti na miru, na katerega se je v četrtek obsojeni vojni zločinec večkrat skliceval tudi na sodišču, je bil očitno močnejši od politične volje za obračun s ključnimi krivci za pokol v bosanski vojni, v kateri je umrlo več kot sto tisoč ljudi, dva milijona prebivalcev opustošene multietnične države pa je bilo prisiljenih zapustiti domove.
Ko se je mednarodna »politična klima« malce spremenila, se je moral Karadžić dejansko podati na beg. Skrival se je na meji s Črno goro, potem pa se v genialni preobleki newageevskega zdravilca preselil v Beograd, kjer je na ulici Jurija Gagarina živel v neposredni soseščini sodelavke Interpola, ki je bila pristojna za koordinacijo lova na vojne zločince. Ko je prišel v Haag, je prav nič postaran hladnokrvno dejal, da je bil že v hujših krajih, in v naslednjih letih z vsako besedo in gibom poskušal omajati kredibilnost sodišča in – v tesnem sodelovanju z globalno amnezijo – na novo interpretirati moderno zgodovino Balkana. Ni mogoče reči, da pri tem ni bil uspešen.
Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (Icty) so v Haagu odprli že leta 1993. Dve leti pred genocidom nad bošnjaškim prebivalstvom v Srebrenici. Šest let pred dejanskim koncem balkanskih vojn ter dve leti in pol pred podpisom daytonskega sporazuma, ki je končal vojno v Bosni in Hercegovini ter z legitimizacijo Republike Srbske legitimiziral tudi etnično čiščenje. Etnično čiščenje, katerega politični izvajalec je bil v četrtek obsojeni Radovan Karadžić.
Sojenje načrtovalcu etničnega čiščenja bošnjaškega prebivalstva, ki je vrsto let tesno sodeloval s pokojnim srbskim voždom Slobodanom Miloševićem, je trajalo pet let. Še dodatnih osemnajst mesecev je trajalo, da je mednarodno kazensko sodišče sprejelo končno odločitev. Večino časa se je Karadžić branil sam in v tej vlogi vidno užival. Proti njemu je pričalo 586 prič, vrhovni tožilec haaškega sodišča Serge Brammertz pa je pred časom izjavil, da je Karadžić med sodno samoobrambo opravil boljše delo kot nekateri profesionalni odvetniki. Sodno dvorano je razganjalo od njegovega neopisljivo velikega ega. Krivec za smrt več deset tisoč ljudi se preprosto ni mogel naveličati pozornosti mednarodne javnosti. Tožilstvo je zbralo skoraj tri milijone strani dokaznega gradiva. Proti Karadžiću je bilo odprtih enajst točk obtožnice. Med drugim je bil obtožen za genocid, zločine proti človeštvu in kršenje vojnih konvencij – vključno z genocidom v Srebrenici in triletnim obleganjem Sarajeva, mesta, ki ga je odkrito in globoko sovražil.
Čas je mineval. Zgodovinski spomin je – tudi zaradi neučinkovitosti in počasnosti haaškega sodišča – načela epidemična erozija. Balkanske vojne so bile, razen doma, hitro pozabljene, pozornost vse bolj razpršena. Ključni krivci so ves čas igrali na to noto in bili pri tem tako uspešni, da se jim je marsikdaj uspelo celo pretihotapiti v vlogo žrtev.
Tudi ali predvsem zato je obsodba Radovana Karadžića tako pomembna. Sporoča namreč, da zlo ne zastara in da je »relativizacija« zgodovine sama po sebi zločin proti človeštvu. Obsodba Karadžića je tudi obsodba Slobodana Miloševića in srbske nacionalsocialistične politike devetdesetih let, ki je zaradi dosedanje nekaznovanosti dokaj nemoteno preživela tudi zadnji dve desetletji. Obsodba Karadžića je tudi obsodba družbe, ki nikoli ni šla skozi proces denacifikacije in, posledično, ni doživela katarze.
Bolje prepozno kot nikoli, sem pomislil, ko so Karadžića končno prijeli. Enako velja za njegovo obsodbo.
