Bom iskren: Toni so bili kdaj povišani. A ko sprejmemo rešitve, ciljem sledimo skupaj

Gospod minister, s premierom in kolegi iz vlade ste nedavno zrli z vrha planiške velikanke. Kaj sproži več adrenalina, pogled v 250-metrsko planiško globino ali vroče aktualne teme: stavka policistov, proračunska trenja z občinami ali pa kresanja mnenj z gospodarstveniki in odložena davčna reforma?

Sam pogled v globino ne vzbudi toliko adrenalina kot druge teme, ki ste jih navedli. Zagotovo pa bi ga, če bi se poskusil spustiti s smučmi, saj je videti res grozljivo.

Vlada in koalicija sta v začetku meseca umaknili vaše davčne zakone. Ste to doživeli kot nezaupnico kolegov iz vlade in koalicije?

Umik je bil posledica tega, da je bilo premalo časa, da bi lahko do novega leta našli rešitev, ki bi ustrezala gospodarstvu. Zato sem s svoje strani umaknil predloge, ki smo jih dali v javno obravnavo, in gospodarstvu ponudil, da v letu 2016 najdemo rešitve, ki bodo povečale konkurenčnost gospodarstva.

V čem bodo te rešitve drugačne od umaknjenih?

Za razumevanje je ključno vedeti, kaj so cilji davčne reforme in sprememb. Analizirali in primerjali smo konkurenčnost davčnega sistema v Sloveniji s sistemi v drugih državah Unije in evroobmočja. Iz analize sledi, da imamo relativno nizko, skoraj najbolj nizko obdavčeno premoženje. Smo na 22. mestu med 28 članicami EU. Še nižje smo pri obdavčenju dohodka pravnih oseb, torej dobička. Dejanska davčna stopnja za ta davek je zaradi učinkov olajšav 11,3 odstotka, čeprav je v zakonu 17-odstotna. Gre predvsem za dve olajšavi: za raziskave in razvoj ter za investicije. Tu smo na 27. mestu. Pri drugih davkih smo nekako v povprečju. Z vidika konkurenčnosti pa je problematična višina davka od dohodka fizičnih oseb, torej dohodnina in višina prispevkov. Ta davek od dohodka od dela je tem bolj nekonkurenčen, čim bolj se oddaljujemo od 1,6-kratnika povprečne plače navzgor. To pomeni, da je Slovenija nekonkurenčna pri ponujanju delovnih mest za najbolj strokovne in produktivne kadre.

Naše analize in primerjave potrjuje tudi gospodarstvo. Od tam sem dobil veliko signalov, da je delo preveč obdavčeno, predvsem visoko kakovostno delo. Glede na to, da moramo v štirih letih odpraviti strukturni primanjkljaj, ni nobenega prostora, da bi lahko nižali davčne prihodke v proračunu. V položaju, ko bi bilo treba nekatere davke znižati, hkrati pa si ni mogoče privoščiti nižjih prihodkov, je edina možnost davčno prestrukturiranje: znižanje enih ob hkratnem zvišanju drugih davkov. To smo zapisali v socialni sporazum, ki so ga sprejeli tudi delodajalci. Na tej osnovi je ministrstvo pripravilo predlog, in sicer, da se olajšave pri davku na dobiček zmanjšajo, predvsem za investicije in za raziskave in razvoj, na drugi strani pa se uvede možnost davčno ugodnejšega nagrajevanja tistih, ki so bolj produktivni v podjetjih. Ta predlog je naletel na zelo buren odziv gospodarstva. Odziv je šel v dve smeri: del gospodarstva je vseeno pričakoval samo znižanje davčnih obremenitev, ne pa prestrukturiranja. Del delodajalcev pa je menil, da so olajšave tako pomembne za konkurenčnost, da tu prihrankov ne bi smeli iskati. Prvi odziv je bil neupravičen, drugi pa verjetno upravičen, vsaj glede olajšav za raziskovanje in razvoj, zato smo se odločili, da ta predlog umaknemo in se pogovorimo z vsemi deležniki, da v letu 2016 poiščemo takšen način davčnega prestrukturiranja, ki bo naslovil problem visokih stroškov dela najbolj produktivnih in kakovostnih kadrov.

Imate kakšno idejo, kako to storiti? Kaj pa socialna kapica?

Socialne kapice ni v koalicijskem sporazumu. Možnosti so v smeri, kot smo jih iskali sedaj, z davčno bolj ugodnim nagrajevanjem uspešnosti, lahko tudi s spremembo davčne lestvice, vendar je na drugi strani treba pridobiti večje davčne vire. Tu je bilo več predlogov, recimo, da raje povišamo nominalno stopnjo davka na dobiček, kot pa da posežemo po olajšavah. Bili so predlogi za bolj učinkovito pobiranje davkov in tudi drugi.

Na združenju Manager vam predlagajo petletni davčni načrt in uvedbo 100-odstotne olajšave na reinvestiran dobiček, ki naj bi povečala naložbe. Je to za vas sprejemljivo?

Zagotovo je davčna stabilnost pomembna, upoštevati pa je treba nujnost hitrega prilagajanja davčne zakonodaje hitro spreminjajočim se ekonomskim razmeram, pa tudi trajanje rednega vladnega mandata. Če ni politične stabilnosti, tudi davčne stabilnosti ne more biti. Letos smo s to spremembo želeli še ujeti konec leta, da bi gospodarstvu omogočili znižanje stroškov dela že v prihodnjem letu, vendar je bil odziv precej buren tudi zato, ker sprememba ni bila pričakovana. Posebej zmanjšanje olajšav bi lahko podrlo načrte podjetij, tako da se strinjam s tem, da je treba na bolj dolgi rok pripraviti in se dogovoriti za načrt davčnih sprememb. Letos pa smo vendarle poskušali narediti, kar se je dalo. Tako smo s spremembo meje med drugim in tretjim davčnim razredom vsaj delno davčno razbremenili omenjene kadre, ne da bi vnašali davčno negotovost v načrte podjetij.

O novih letnih proračunskih prilivih iz naslova davčnih blagajn slišimo različne ocene, od 100 milijonov evrov do večkratnika te vsote, omenja se celo 450 milijonov evrov. Kaj pa si vi obetate od njih?

Načrtujemo 75 milijonov evrov dodatnih prihodkov proračuna. To je že tretja stopnja vzpostavljanja reda na tem področju. Ker sta že prvi dve prinesli učinke, zdaj ne moremo računati na tako velike zneske, kot ste jih omenili.

Vroča tema je tudi stavka policistov. Ima vlada manevrski prostor, da ugodi njihovim finančnim zahtevam?

Zavedati se moramo, da je proračun za naslednji dve leti sprejet v državnem zboru in da je podpisan dogovor o plačah v javnem sektorju. Gibati se bomo morali v teh okvirih. Če jih ne bi spoštovali, bi delovali protiustavno in proti zakonu o fiskalnem pravilu, ki opredeljuje točno določeno najmanjše možno zmanjšanje javnofinančnega primanjkljaja vsako leto do leta 2020. Vendar se moramo zavedati, da je ministrstvo za notranje zadeve že v letu 2015 – glede na rebalans – dobilo dodatnih 24,5 milijona evrov in na vse to smo v letih 2016 in 2017 dodali še 30 milijonov evrov, predvsem za izboljšanje materialnih možnosti delovanja policije. Znotraj teh povečanj se bo lahko financiralo precej tistega, kar se zahteva. Poleg tega je policija udeležena tudi pri povečanju sredstev za plače, dogovorjenem za celotni javni sektor, na primer pri napredovanjih. Določene zahteve že naslavlja to povečanje. So pa še druge možnosti, zato pustimo pogajalski skupini, da poskuša najti sprejemljiv dogovor s policijo.

Še ena aktualna tema so občine in povprečnina. Župani so jezni na vlado in zahtevajo vaš odstop. Kako jim odgovarjate?

Še nobena vlada doslej ni bila pripravljena toliko časa vložiti v pogovore z občinami glede njihovih težav in pripraviti toliko sprememb zakonov in drugih predpisov. To so priznale tudi občine same. Od lanskega leta smo samo za proračuna 2016 in 2017 imeli devet krogov pogovorov, kaj naj država naredi, da bo znižala stroške občin tam, kjer jih povzroča s svojimi predpisi. Do zdaj smo na predlog občin identificirali 26 ukrepov in še dodatnih osem ukrepov, ki bi jih država lahko sprejela za znižanje stroškov občin. Od tega smo za enega skupaj z občinami ugotovili, da ni izvedljiv, petnajst je sprejetih, deset pa je takih, ki bodo še izvedeni v letošnjem ali prihodnjem letu in bodo imeli finančni učinek že v 2016. To so ukrepi, ki smo jih dogovorili z občinami samo za letošnje in prihodnje leto, skupni učinek naj bi bil nekaj čez 20 milijonov evrov na leto. Po drugi strani se zavedamo, da bodo imele občine višje stroške zaradi dogovora o plačah v javnem sektorju za dobrih 13 milijonov. Znižanje stroškov s strani države je torej večje od stroškov, ki jih prinaša dogovor. S tega vidika smo menili, da je povprečna povprečnina iz lanskega leta primerna, saj bodo stroški občin celo manjši, dodatno pa bo na stroške občin vplivalo tudi dejstvo, da imamo namesto inflacije deflacijo v višini 0,5 odstotka. V času krize od leta 2008 do 2015 so občine povečale svoje prejemke za 17,8 odstotka, drugi deli javnega sektorja pa le za 4,8 odstotka. V tem času so povečale število zaposlenih za 14 odstotkov, materialne stroške pa za devet odstotkov. Tudi stanja na računih občin, ki vsa leta presegajo 10 odstotkov odhodkov občin, so letos še pomembno višja kot lani. Zato smo sklenili, da imajo občine dovolj zagotovljenih sredstev, da lahko opravijo svoje naloge. Občine se s tem niso strinjale, po mojem mnenju predvsem zato, ker niso vse v enakem položaju. Tu gre za sistemski problem, zato je tudi naše mnenje, da je treba sistem financiranja občin spremeniti. Kljub nedoseženemu dogovoru pa nadaljujemo z uveljavljanjem ukrepov, ki znižujejo stroške občinam. Hkrati smo tudi sprejeli ukrepe, ki občinam omogočajo lažje financiranje, enostavnejše zadolževanje in vračanje kreditov. Vse te ukrepe smo tudi zakonsko uredili. Delo z občinami bomo nadaljevali, pričakujemo pa, da bodo tudi same poiskale možnosti za varčno ravnanje, h kateremu je zavezan tudi preostali del javnega sektorja.

Proračunski primanjkljaj naj bi letos končno zmanjšali na 2,9 odstotka BDP, pod mejo treh odstotkov. Vsaj tak je cilj. Ga bomo dosegli?

Za zdaj kaže, da nam bo letos uspelo. S tem dosežkom in nadaljnjim zmanjševanjem primanjkljaja v proračunih za leto 2016 na 2,3 odstotka BDP in za leto 2017 na 1,7 odstotka BDP bomo izpolnili pogoje, da se postopek proti Sloveniji zaradi presežnega primanjkljaja ustavi sredi prihodnjega leta. Ko se bo po postopku zaradi čezmernih makroekonomskih neravnovesij ustavil tudi ta drugi postopek proti Sloveniji na ravni EU, bo odstranjeno veliko tveganje z možnimi negativnimi posledicami, tako z vidika nadaljnjih ukrepov evropske komisije kot seveda slabega ekonomskega stanja v državi. Tak postopek namreč pomeni, da prejme država zelo veliko priporočil, ki pa so dejansko obvezna navodila, kaj mora narediti, da odpravi v tem primeru prevelik javnofinančni primanjkljaj. Z zmanjšanjem letošnjega primanjkljaja na 2,9 odstotka in realnim načrtom znižanja v naslednjih letih torej izstopimo še iz tega postopka in s tem zopet dobimo ekonomsko suverenost, tj. možnost samostojnega odločanja zaradi doseženega izboljšanega stanja v državi.

Je torej vlada zdaj pod diktatom evropske komisije in omejena pri ukrepanju?

Ko sem postal finančni minister, smo bili v dveh postopkih in imeli osem priporočil evropske komisije, ki so bila zelo podrobno razdelana. Ko smo uspešno opravili svoje naloge, izboljšali ekonomske rezultate in izšli iz prvega postopka presežnih makroekonomskih neravnovesij, se je število priporočil zmanjšalo na štiri. Če pa se ne bi držali priporočil in ne bi dosegli ustreznih rezultatov, lahko svet na predlog evropske komisije kaznuje državo v obliki plačila dela BDP ali celo ustavitve možnosti črpanja evropskih sredstev. Poleg slabega stanja v državi zaradi nedoseganja rezultatov pa bi se negativno odzvali tudi investitorji in nam odrekli financiranje. To so bile grožnje, ki so bile pred nami, zdaj pa mislim, da bomo iz tega izšli.

Kot finančni minister morate bedeti nad izravnanim proračunom. No, vsi v vladi ne mislijo tako, češ, dovolj je bilo že zategovanja pasu, dajmo zdaj več poudarka naložbam, gospodarski rasti. Je tako?

Razumeti morate, da so v vsaki vladi bolj potrošno naravnani ministri, na drugi strani pa ministri za finance, ki morajo skrbeti za javnofinančna sredstva in zadovoljiti potrebe preostalih ministrstev. Tak odnos med finančnim in drugimi ministrstvi je popolnoma normalen. Sem pa mnenja, da je mogoče zmanjšati javnofinančni primanjkljaj in doseči javnofinančno uravnoteženje samo v razmerah gospodarske rasti. Torej je treba tudi z javnimi financami ravnati tako, da se kar najbolj pospešuje gospodarska rast. Tako smo letos dali največji poudarek investicijam. In tudi za leto 2016 smo poskušali narediti kar največ, da bi nevtralizirali izpad investicij iz evropskih sredstev, s tem da smo povečali investicije iz integralnega dela proračuna za devet odstotkov. Tako skrbimo za strukturo javnofinančnih izdatkov, ki bi dala največji pospešek rasti. Hkrati pa poskušamo doseči zmanjševanje primanjkljaja tako, da se prihodki proračuna povečujejo hitreje od odhodkov – s ciljem odpraviti strukturni primanjkljaj do leta 2020.

Se pri cilju, da bi zmanjšali primanjkljaj, počutite v vladi osamljenega? Imate premierovo podporo?

Podpora zmanjšanju primanjkljaja pod tri odstotke BDP je v vladi izjemno močna, zato so tudi možnosti za dosego cilja tako dobre. Imam vso podporo premiera, pa tudi gospodarskega ministra, ministra za javno upravo in drugih.

Torej vam res ni treba nikoli povzdigniti glasu, zagroziti z odstopom?

No, bom zelo iskren. V mnogih proračunskih pogajanjih, ki so trajala tudi do 20 ur, so bili kdaj toni povišani, saj so taka pogajanja psihično pa tudi fizično izredno naporna in se mnenja o prioritetah in ustreznem ravnovesju močno krešejo. Ko pa sprejmemo določene rešitve, ki zadovoljijo vse ministre v vladi, ciljem sledimo skupaj. Je pa v tem položaju, v katerem smo, izjemno težko in naporno najti pravo ravnovesje med potrebami, ki so po letih krize zelo velike – odlagali smo investicije v infrastrukturo, vzdrževanje, nakupe opreme in drugo – in dejanskimi zmožnostmi. Trenutno imamo namreč 15 odstotnih točk realno nižji BDP na razpolago za domačo porabo, za domačo javno porabo pa več kot dve milijardi evrov manj kot leta 2008. S toliko manj je izredno težko spraviti potrebe v okvir, zato so bila pogajanja, včasih celonočna, zelo naporna.

V takih napetih razmerah iz ministrskih vrst prihaja ideja o infrastrukturnem centu za ceste. Je ta zamisel v redu ali pa je to domina, ki bo sprožila še druge cente?

Imamo omejitve, saj se poskušamo držati socialnega sporazuma, čeprav so delodajalci od njega odstopili. V njem je zaveza, da se nominalne stopnje javnih dajatev ne povečujejo. Treba je videti, kaj bi dodatne obremenitve pomenile z vidika porabe. Če so to trošarine, je na primer izjemno pomembno, za koliko se bo potrošnja zmanjšala zaradi višjih cen. Trenutno potekajo medresorska usklajevanja vseh teh predlogov, pri čemer je treba upoštevati ugotovitve analiz MF, Umarja in tistih s strani predlagateljev oziroma zainteresiranih. Te predloge še proučujemo, da se bomo lahko odločili, ali so sprejemljivi ali moramo iskati druge rešitve. Bo pa treba najti vire za financiranje najnujnejšega, na primer pri cestni infrastrukturi, saj vidimo, kako veliki so problemi. Omejitve pa so tudi zelo velike.

Javni mnenje buri bodeča ograja ob meji s Hrvaško. Je čas, da si vlada postavi nove prioritete in varnost postavi na prvo mesto?

V nedeljo smo imeli posebno delovno srečanje, kjer smo znova obravnavali tudi varnostno situacijo. To je zelo pomembno vprašanje zaradi sedanjih razmer v naši bližnji okolici, v Evropi in v svetu. Zato varnosti namenjamo posebno pozornost in smo v proračunu za letos in prihodnje leto že bistveno povečali proračunska sredstva tako za ministrstvo za notranje zadeve kot tudi druga ministrstva, na primer v zvezi z begunsko problematiko, kjer je varnostni vidik izredno pomemben.

Banke po eni strani pozivate, naj več posojajo gospodarstvu, na drugi se izkazuje, da imajo, zlasti državne, še vedno veliko slabih posojil. Ste zadovoljni z državnimi bankami in bankirji?

Ob izhodu iz zadnje krize so podobni problemi v vsem evrskem območju. V niansah se lahko ločimo, a slabi krediti so problem evrskega območja, tudi širše. In tudi v evrskem območju je problematično nizko bančno kreditiranje. Tu Slovenija ni posebnost, je pa posebnost obseg teh problemov. Če pri nas gledamo slaba posojila zgolj po bruto načelu, ne da bi upoštevali rezervacije in zavarovanja, jih je relativno veliko in smo med državami, kjer jih je največ odstotkov. Če upoštevamo še rezervacije in zavarovanja, se slika precej spremeni. Še večji problem od slabih kreditov pa je, da se bančno kreditiranje gospodarstva ne krepi. Spet smo priča dodatnemu, relativno visokemu padcu kreditiranja podjetij v Sloveniji. To pa ni dobro. Gospodarstvo v Sloveniji je manj zadolženo od povprečja EU, poslovna pričakovanja so dobra, izkoriščenost kapacitet podjetij je zelo visoka, močno raste industrijska proizvodnja in izvoz. S tega vidika ni razlogov, da bi še nadalje tako padalo kreditiranje podjetij. Tudi v ocenah konkurenčne sposobnosti Slovenije se dostop do virov financiranja navaja kot eden glavnih dejavnikov za nižanje ocene naše konkurenčnosti. Praviloma to prizadene mala in srednja podjetja. Narediti bo treba vse, kar je mogoče, da se to kreditiranje znova vzpostavi. Eden od vzrokov za takšno stanje so lahko slabi krediti, zato je treba narediti vse, da se ti v bankah bolj aktivno upravljajo in hitreje zmanjšujejo. Je tudi nekaj predlogov, kako bi na sistemski ravni zagotovili, da bi bilo možno obseg slabih kreditov v bankah zmanjševati hitreje. Očitno pa so problemi tudi v bankah samih, kar zadeva odobravanja kreditov in ocen tveganj. Izboljšanje postopkov z njihovimi jasnimi opredelitvami, na primer tudi glede ravnanja dobrega gospodarja, uporaba sodobnih metod ocen tveganj na podlagi pričakovanega denarnega toka, tudi s povečanim znanjem bančnikov, so seveda prvi pogoji. Po drugi strani pa se že povečuje stanovanjsko kreditiranje, ki je zavarovano na primer s hipoteko. Očitno so v bankah kreditni standardi za podjetja povišani zaradi bojazni pred napakami, ki pa v veliki meri izvira iz premalo dorečenih postopkov in pomanjkanja določenih znanj.

Pravite, da bo v bankah treba narediti »vse, kar je mogoče«, za rast posojil. Boste prevetrili nadzorne svete in uprave NLB, NKBM, Abanke?

Banke, ki so v državni lasti, upravlja SDH. Naredili smo potrebno infrastrukturo, da bi bilo lahko to upravljanje učinkovito. Sprejeli smo strategijo upravljanja s kapitalskimi naložbami države, oblikovali nadzorni svet SDH z vsemi potrebnimi kompetencami, ki je izbral novo upravo. V tem tednu smo sprejeli še merila, ki se uporabljajo pri določanju in spremljanju ciljev za vsako posamezno kapitalsko naložbo države in SDH kot celote, ter še letni načrt upravljanja s kapitalskimi naložbami države, kjer so tudi ciljne vrednosti teh meril. To je osnova za učinkovito delo SDH, ki omogoča ocenjevanje uspešnosti delovanja nadzornih svetov in uprav družb in tudi bank ter ustrezno ukrepanje. Skupščine imajo pristojnost, da zamenjujejo in nadzirajo nadzorne svete in odreagirajo, kjer je treba, nadzorni sveti pa so odgovorni, da se cilji tudi izpeljejo.

Novi predsednik uprave SDH Marko Jazbec je za zadnjo Sobotno prilogo povedal, da bo vladi, torej vam, predlagal drugačno privatizacijo NLB, tudi prek prevzemov. Ste za to?

Takšne pobude so na mestu. Kot veste, imamo v strategiji upravljanja s kapitalskimi naložbami države izrecno napisano, da bo strategija preverjena eno leto po sprejetju, torej leta 2016. Takrat bomo analizirali strategijo in pregledali, kaj je smiselno in kaj ne. Če se bomo tako odločili, bomo strategijo tudi spremenili. Še posebej pa bomo proučili probleme, na katere je opozorila tudi evropska komisija v zvezi z razpršenim lastništvom pri pomembnih naložbah. Na primer opozorila je, da je to lahko v nasprotju z direktivami.

V slabi banki je prišlo do kadrovskih zamenjav, ko ste bili v 11 tisoč kilometrov oddaljeni Limi. So bile te poteze usklajene z vami?

Preden sem šel v Peru, sem predlagal zamenjavo gospoda Nyberga, vlada pa se je potem odločila še za odpoklic gospoda Månssona. Na vladi se vedno krešejo mnenja, potem pa se sprejmejo dogovorjeni sklepi. Takrat pač mene ni bilo.

So bili novi vodilni kadri (Marko Simoneti, Imre Balogh) imenovani na DUTB v soglasju z vami ali mimo vas?

Predlogi v skladu z zakonodajo pridejo z moje strani. To je jasno, postopek je takšen in ne bi predlagal nekoga, za kogar bi ocenil, da ni ustrezno usposobljen. Zadovoljen sem s tem, kako je DUTB po zamenjavah dveh vodilnih uspelo normalno poslovati. Kot vidite, so se tudi zmanjšale napetosti. To omogoča, da lahko v DUTB popolnoma strokovno vodijo postopke, ki so povezani s slabimi terjatvami.

Lani ste bili veseli, ker da se je v DUTB našla rešitev za Cimos. Po enem letu vas sprašujemo, ali je Cimos res rešen?

Vemo, da je Cimos v prodajnem postopku. Je finančno prestrukturiran, v njem pa teče tudi poslovno prestrukturiranje, ki je sicer pri nas za zdaj še bolj redko pri slabih terjatvah. Več o tem postopku ne bi želel komentirati. Dodal bi le, da so bile v primeru Cimosa uporabljene zelo inovativne rešitve pri finančnem prestrukturiranju, recimo, da kupci sodelujejo pri finančni sanaciji podjetja. Mnogi so bili presenečeni, kako se je to dejansko izpeljalo. Ta postopek je bil dobro voden.

Se vam zdi prav, da je vlada Telekom po burnem političnem kresanju mnenj umaknila s privatizacijske agende?

Ne glede na to, kot pravite, burno politično kresanje je postopek prodaje Telekoma prek SDH potekal neodvisno in je bil izpeljan popolnoma po pravilih. Na žalost se je nato edini kupec umaknil. Bili smo precej razočarani, da se je to zgodilo, bilo nam je žal. Po takšnem neuspelem poskusu privatizacije, v katero je bilo vloženo izjemno veliko energije, je potreben čas, da se odloči, kako naprej. Zavedati se moramo, da SDH še vedno nima glasovalnih pravic v Telekomu. Tudi ta postopek teče, potreben je razmislek in v skladu z njim tudi ponovni proces privatizacije.

No, tu vas spet čaka koalicijsko usklajevanje: vemo, da so socialni demokrati ostro nasprotovali prodaji, proti je bil tudi Desus.

Telekom je eno izmed 15 podjetij, za katera je država oziroma državni zbor sprejel sklep o prodaji in privatizaciji. Po tem je pa odbor za finance trikrat zavrnil predlog, ki bi omogočil umik privatizacije Telekoma, in to z veliko večino glasov. Dvoma torej ni – Telekom je del paketa 15 podjetij, zato je privatizacijo v skladu s sklepom državnega zbora treba izvesti.

Ko govorimo o gospodarski rasti in razvojnih investicijah, vidimo, da se ne premaknejo. Je vlada premalo aktivna? Recimo, vidimo, kako slabo se je odrezala pri Junckerjevemu evropskemu programu naložb. So bili ministri pri tem premalo agilni, recimo kolega Gašperšič?

Če smo pošteni, je imela Slovenija v letošnjem letu naložb iz javnih sredstev v deležu BDP daleč več kot od kar jaz pomnim. Tu se zato z vami ne morem strinjati. Investicijski kolač je šel preko mere normalne ravni javnih investicij. Veliko tega sicer sloni na evropskih sredstvih. Vendar je bilo naložb zelo veliko tudi na integralnem delu proračuna. Računamo, da se bodo v 2016 okrepile še zasebne naložbe. Strinjam se, da je problem na področju kreditiranja s strani bank. Vendar bi bilo prav, da nosilec investicijskih aktivnosti ni država, pač pa zasebni sektor. Pri prebivalstvu je viden napredek in domača potrošnja se povečuje, na področju investicij v gospodarstvo pa so izpolnjene vse predpostavke, kot sem že omenil, da se začne nov investicijski ciklus. Logika je, da se vračamo nazaj na neko normalno raven investicij iz javnih sredstev med 3,7 in štirimi odstotki BDP. In da naredimo vse, da se pospešijo naložbe v zasebnem sektorju.

Kaj pa Junckerjev program?

Da, s tega vidika pride v poštev tudi Junckerjev program. Intenzivno delamo na tem programu. Je pa treba priznati, da je veliko drugih držav, ki so uspele takoj intenzivno delati na Junckerjevem programu in bodo imele kmalu rezultate, imelo že pripravljene projekte. Slovenija praktično ni imela pripravljenih projektov.

Čemu to pripisujete?

Neaktivnosti v prejšnjih letih. Taki projekti se pripravljajo leta in leta. Projekt, ki je bil pripravljen, a ni bil optimalen, je bil projekt za drugi tir. Ta projekt je treba prilagoditi, ga racionalizirati. In zato tudi ni bilo možno z njim takoj začeti.

Kako pa to, da je ob takem povečanju javnih naložb, ki ga omenjate, letos gospodarska rast toliko nižja kot pa lani?

Osnova v letu 2014, ko je bila gospodarska rast tri odstotke, je bila relativno nizka, prihajali smo iz negativne rasti in na lokalni ravni je bilo zelo veliko investicij ob občinskih volitvah. Letos so bile nekatere zunanje okoliščine zelo neugodne, tukaj imamo Rusijo, Ukrajino. Tudi razmere v Grčiji niso pozitivno vplivale na dostop do virov financiranja. Te zunanje okoliščine so zniževale gospodarsko rast. To močno vpliva na farmacevtsko industrijo, izvoz bele tehnike itd.

Kako pa vidite ekonomske razmere doma in po svetu z novimi tveganji? Imamo kombinacijo denarnega sproščanja ECB, ohlajanja na Kitajskem in krize v Rusiji, tu je tudi politika Federal Reserve itd. Kako bo vse to vplivalo na naš izvoz?

Za zdaj so napovedi še precej pozitivne. Imate pa prav, da tveganja zagotovo obstajajo in se nekoliko povečujejo. Pričakovanja izvoznikov pa so še vedno dokaj pozitivna. Za zdaj ni zaznati znatnejših zniževanj napovedi za ves izvoz. Tveganja so z različnih vidikov, tu je tudi begunska kriza. Napetosti naraščajo tudi znotraj EU in ta tveganja se večajo.

Kako zaznate begunsko problematiko, recimo, ko se srečujete s kolegi evr(op)skimi finančnimi ministri? Čutite polarizacijo na ravni mini Schengen itd.?

Tu je prišlo predvsem do polarizacije držav V4, to so Poljska, Češka, Madžarska, Slovaška, s stališči, ki so bila nasprotna stališčem drugih držav. Moram pa reči, da sem bil izredno pozitivno presenečen med zadnjim Ecofinom, ko je Nemčija predlagala financiranje Turčije, z vidika uravnavanja begunskih tokov, tako da bi ji zagotovili tri milijarde evrov. Od tega bi 500 milijonov dobili iz evropskega proračuna, zmanjkata pa še dve milijardi in pol. In ko je vsak finančni minister povedal stališče svoje države, ni bilo niti enega, ki ne bi zagotovil, da bo njegova država prispevala iz lastnih sredstev.

Kakšni bodo sicer za Slovenijo stroški begunske krize, imate že kakšne nove izračune?

Proračunski stroški za prihodnje leto so navedeni v proračunu, gre za 123 milijonov evrov, od tega bomo predvidoma 73 milijonov pokrili z evropskimi viri, 50 milijonov pa iz integralnega dela proračuna. To je ocena, ki je izjemno negotova in izračunana ob predpostavki osem do devet tisoč beguncev, ki povprečno vsak dan v letu preidejo Slovenijo.

Bili ste že minister za finance v letih 2002–2004. Ste zdaj zadovoljni z ministrstvom za finance in korpusom sodelavcev?

Vedno ocenjujem delo na podlagi rezultatov. In rezultati, na katere je ministrstvo za finance vplivalo, so tako izjemni, da si, ko sem prevzemal ministrstvo, niti približno nisem predstavljal, da bo to vse narejeno že v letu 2015.

Zanimivo, o kakšnih rezultatih je govora?

Po zadnjih podatkih je 13 tisoč več delovnih mest kot lani. Brezposelnih je osem tisoč manj. Predvsem me veseli za mlade. Prej je bilo 20,1 odstotka mladih do 25. leta brez služb, zdaj je delež padel na 16,2 odstotka. Dva tisoč mladih je dobilo službo in smo po stopnji brezposelnosti daleč pod povprečjem evrskega območja, ki je 22,1 odstotka. Recimo v Španiji je kar 48 odstotkov mladih brezposelnih. Po rasti BDP smo za približno 0,5 odstotne točke nad povprečjem evroobmočja, kar pomeni, da imamo na letni ravni 200 milijonov več za domačo porabo. Industrijska proizvodnja je lani v prvih devetih mesecih v povprečju rasla za 1,5 odstotka, letos pa kar za 5,1 odstotka. Leta 2013 smo imeli 15-odstotni primanjkljaj sektorja država, lani je znašal pet odstotkov, letos bo znašal 2,9, prihodnje leto 2,3 in v letu 2017 načrtujemo 1,7 odstotka BDP.

No, to slednje so za zdaj le cilji.

A tisto, kar smo do sedaj rekli, da bomo naredili, smo naredili in še več. Letos smo na področju javnih financ sprejeli izvedbeni zakon o fiskalnem pravilu z dvotretjinsko večino. Ob tem smo naredili praktično štiri državne proračune. Na davčnem področju smo uvedli davčne blagajne, imamo prenovljen zakon o davčnem postopku, spremenjen zakon o DDV, ki poenostavlja obračun DDV od uvoza blaga, prenovljen zakon o izvajanju carinskih predpisov EU, zaključena je javna razprava o novem zakonu o trošarinah. Vse to zmanjšuje administrativna bremena. Sprejeta je sprememba Zakona o uravnoteženju javnih financ z razbremenitvijo dohodkov za najproduktivnejše. Pri finančnem sistemu smo prenovili vse ključne zakone. Samo zakon o zavarovalništvu ima 647 členov. Veste kakšni napori so, da se takšen zakon sprejme. V finančnem sistemu imamo združitev Abanke in Banke Celje, DUTB ste že omenili, tu je bil tudi paket sprememb, da bi izboljšali korporativno upravljanje v DUTB in sprememba zakona, ki ga ureja. Pri podjetjih v državni lasti je bila sprejeta strategija, imamo nov nadzorni svet SDH. Privatiziranih je bila vrsta podjetij: NKBM, Elan, Žito, Adria Airways, kmalu bo še Paloma. Potem je tu še sodba evropskega sodišča za človekove pravice glede neprenesenih vlog deviznih varčevalcev. Samo da ministrstvo nudi administrativno podporo Skladu za nasledstvo, da izpelje postopke za deset tisoče varčevalcev, je izjemen napor. Če pogledate zadolževanje: marca smo izdali 20-letno obveznico po 1,5-odstotni obrestni meri, le dve leti prej smo lahko izdali le sedemletno obveznico po 7,5-odstotni obrestni meri.

Seveda, po sanaciji bank se je kreditno tveganje zmanjšalo.

Jasno, nimamo več nobene bonitetne ocene po kateri bi bile naše državne obveznice špekulativna naložba, po vseh so nizko tvegana naložba. Tudi na lestvicah konkurenčnosti smo šli povsod gor za šest do enajst mest. Pa da ne govorim o Finančni upravi in Upravi za javna plačila, ki sta letos opravili izjemno delo. Ko sem prišel nazaj na ministrstvo za finance so mi vsi govorili, da je v vmesnem obdobju, po letu 2004, ko sem bil prvič minister za finance, ministrstvo utrpelo veliko kadrovskih izgub. Zdaj moram reči, da dela kot dobro naoljen stroj, ljudje so pripadni, strokovni, izjemno pridni in pozitivni – nič jim ni pretežko.

Kaj pa fiskalni svet? Razpis za člane ste enkrat že podaljšali, ga ponovili, zdaj pa je že drugič podaljšan. Boste končno ustanovili ta svet?

Se trudimo.

Čemu pa pripisujete takšno majhno zanimanje? Bi ga bilo treba drugače organizirati, mu dati boljšo podporno službo, priskrbeti boljše plače?

Mislim, da ni nič narobe s tem, kako je fiskalni svet postavljen v okvir. Njegova neodvisnost je zagotovljena, je samostojen državni organ in proračunski uporabnik ter ima v letu 2016 zagotovljenih 300 tisoč evrov. Ima dostop do vseh državnih organov, ki delajo analize, ima informacije in tudi sredstva. Plače so ustrezno visoke. Seveda pa je to izjemno izpostavljena funkcija in malo je ljudi, ki so se pripravljeni strokovno izpostaviti in se na njej spopadati z vsemi pritiski medijev in javnosti.

Mediji smo tako ali tako za vse krivi. Pa tudi politična letvica je visoka, potrebnih je 60 glasov v parlamentu.

Se strinjam glede zahtevnosti pogojev. Veliko pripomb je bilo na to. Vendar je bil to eden od pogojev, da smo sprejeli zakon o fiskalnem pravilu. Po drugi strani pa taka letvica zahteva dobro uravnotežen fiskalni svet. Pač bomo potrebovali malo več časa, da pridemo do njega, bo pa ustrezen.

Izkušnje kažejo, da Slovenija za neokrnjeno socialno državo in stabilne javne finance potrebuje višjo, tri- do štiriodstotno rast. Se strinjate?

Slovenija je tudi sposobna dosegati take stopnje gospodarske rasti, je pa nekaj izzivov v prihodnjih letih, predvsem v letu 2016, z vidika investicijskega potenciala javnega sektorja. V prihodnjem letu bo zato težko doseči triodstotno rast, v letih potem pa pričakujem, da nam bi to lahko uspelo v normalnih razmerah.

Premier Cerar je napovedal rekonstrukcijo vlade. Je ta vlada potrebna rekonstrukcije?

To je vprašanje za premiera, on ima svojo vlado. Noben finančni minister nima svoje vlade, ima pa svoje državne sekretarje in moji s svojimi ekipami super delajo.

Ima ta vlada glavnega ekonomista in strateški gospodarski svet, kot smo jih poznali v preteklosti?

Premier ima svoj svet gospodarstvenikov.

Ki pa deluje precej …

… v ilegali? Da, vem, v prejšnjih časih so se vedno tudi fotografirali, bil sem večkrat član, tokrat pa to ni namen. Namen vseh teh srečanj z gospodarstveniki ni, da bi se fotografirali z njimi, temveč da bi razpravljali o strokovnih zadevah in predlogih za boljše upravljanje države.

Ko že omenjate gospodarstvo in gospodarstvenike: kaj boste zanje naredili kot minister za finance?

Podatki o pozitivnih premikih na ključnih področjih potrjujejo, da smo že ogromno naredili za dobro gospodarstvenikov. To smo zapisali tudi v nacionalni reformni program. Ključna stvar je izboljšanje poslovnega okolja in na davčnem področju smo sprejeli celo vrsto zakonov in predpisov, ki zmanjšujejo administrativne ovire in povečujejo učinkovitost pri pobiranju dajatev. Z vedno bolj zdravimi javnimi financami dobivajo podjetja v Sloveniji bistveno boljši dostop do finančnih virov. Izboljšanje bonitetnih ocen in znižanje obrestnih mer za državo pomeni korist tudi za podjetja. Če smo prišli z obrestne mere 7,5 odstotka na 1,5 odstotka, je to delno posledica politike ECB, a ob tem smo znižali pribitek slovenskih nad nemškimi obveznicami za kar štiri odstotne točke. Za toliko so se znižale cene kreditov za državo in temu ustrezno tudi za finančne vire gospodarstva. Naredili smo nacionalni reformni program, kjer smo določili še druga področja izboljšav, ki sledijo iz analiz konkurenčnosti. Eno od njih je pravosodje. Nekaj sprememb je bilo že narejenih, druge so v pripravi. Potem je področje okoljskih in gradbenih dovoljenj – tudi tam gredo spremembe zakonov v javno obravnavo. Tu je še gospodarski minister na svojem področju z liberalizacijo trga, področjem turizma in neposrednih tujih naložb. Na našem področju želimo povečati davčno konkurenčnost. Kot sem omenil, bomo skušali skupaj z gospodarstvom najti ustrezne rešitve na davčnem področju, ob omenjenih tudi za davek na nepremičnine, kjer skupine strokovnjakov delajo. Spremembe te obdavčitve bodo sledile tudi zahtevi po davčni predvidljivosti, da se bo gospodarstvo spremembam lahko pravočasno prilagodilo.

Lani ste na vprašanje, ali bo ta koalicija vzdržala do konca mandata, odvrnili: »Soglasje za finančnega ministra sem dal, ker sem ocenil, da je to dovolj trdna koalicija, ki bo zavzeto delala v dobro Slovenije, s tem pa tudi naših otrok in vnukov. Verjamem, da sem ocenil prav.« Ste še mnenja, bo koalicija vzdržala štiri leta?

Rezultati trdega dela so za letošnje leto zunaj vseh mojih pričakovanj, ki sem jih imel, ko sem se odločil, da bom dal soglasje za finančnega ministra. Za sedaj nimam vzroka, da bi menil drugače, saj če bo ta koalicija delo nadaljevala tako kot do sedaj, so možnosti za uspešen zaključek tega mandata zelo dobre.

Ste minister, politik, a tudi profesor ekonomije. Kako pa kot ekonomist vidite makroekonomske temelje in izglede Slovenije?

Mednarodna javnost ocenjuje Slovenijo kot lepo zgodbo o uspehu. Vendar ne samo tako, da nas hvalijo, da smo dobri, pač pa tako, da nam zaupajo in so pripravljeni vložiti svoj denar tako v obliki kreditov državi, finančnim institucijam ali podjetjem, kot tudi v lastništvo po za nas vedno bolj ugodnih pogojih. Hkrati so vedno bolj pripravljeni tudi poslovati z nami in sodelovati na mnogih področjih, kot na primer raziskovalno razvojnem. V tujini ocenjujejo, da je Slovenija naredila zelo velik napredek. To se pozna pri kreditnih ocenah in ocenah konkurenčnosti. Doma pa imamo občutek, da je Slovenija v izjemno slabem položaju. Vodja IMD skupine, ki ocenjuje konkurenčnost držav, je izračunal, da bi bila Slovenija na lestvici 61 držav 12 mest višje, če bi naši menedžerji na vprašanja odgovarjali tako, kot je dejansko stanje in ne tako negativno, kot so.

Veljko Bole mi je tako dejal, da bo gledal samo še podatke, nikogar več ne bo poslušal. In nekatera ključna dejstva so: da smo po gospodarski rasti šesti, po rasti industrijske proizvodnje in po rasti izvoza pa četrti v evrskem območju. Tudi brezposelnost je padla in je močno podpovprečna, brezposelnost mladih je izjemno padla: v povprečju se je v evrskem območju zmanjšala za 1,6 odstotne točke, pri nas pa za 3,9 odstotne točke. Moja ocena na podlagi številk torej je, da imamo izjemno dobre trende in vsi zunanji dejavniki nam to priznavajo. Na evropski ravni, ko pridem na Ecofin ali pa na evroskupino, sem zopet obravnavan s spoštovanjem. Sem iz države, ki ji je v letu 2015 uspel neverjeten met.