Tiskane izdaje
Človeštvo postaja čedalje bolj nomadsko. Več kot dvesto milijonov Zemljanov živi na celini, ki ni tista, na kateri so se rodili, leta 2050 naj bi jih bilo že petsto milijonov. Medtem ko ljudje bežijo pred vojnami in diktaturami pa tudi pred revščino, le v boljše življenje – in vedno več bo prav tako podnebnega bežanja –, v evropskem eldoradu vlada precejšen kaos: humanitarni, administrativni in politični. Pa Evropska unija sploh ni konec, kamor bi se zdaj najbolj stekale reke beguncev, čeprav drži, da jih prihaja več kot kadar koli po drugi svetovni vojni.
Pravila drugega dublinskega sporazuma so jasna, a različno spoštovana, tudi solidarnost – da bi priskočili na pomoč državam, prav tako državam sočlanicam Evropske unije, tistim, ki so najbolj izpostavljene migracijskim tokovom – je na preizkušnji; Madžarska se je že odločila za novo »zaveso« v Evropi. Prizori izmučenih begunskih otrok, žensk in moških spet glasno postavljajo univerzalno vprašanje, koliko smo se pripravljeni povezati za dobro proti zlu – in skupaj organizirano pomagati drug drugemu. Koliko smo Evropejci in državljani sveta ali morda samo zaprti častilci zamejenih nacionalnih simbolov.
Harlem Désir, francoski državni sekretar za evropske zadeve, verjame, da z egoističnimi plankami ne bomo rešili ničesar, le tesno sodelovanje in povezovanje sta lahko novo poglavje v evropski zgodbi. Bomo podrli vse, kar smo postavljali desetletja, ali bomo raje gradili naprej?
Je Evropa tempirana bomba ..., ko pa imamo toliko težav? Od ekonomsko-socialne krize in migracij do terorizma in problemov varnosti.
Evropa je pred zgodovinskimi izzivi, saj mora najti odgovore na vsa ta zapletena vprašanja, ki jih omenjate. Vidimo, kaj se dogaja v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu: v Siriji in Iraku, ali pa na jugu Sredozemlja, v Libiji, ki je padla država. Posledice občutimo neposredno tudi v Evropi, v obliki priseljevanja in terorizma. V Evropi je treba poskrbeti tudi, da bomo izšli iz ekonomske krize, ki je močno prizadela veliko držav in je mnoge državljane pahnila v brezposelnost. Vse to nas sili, da iščemo močnejše in konkretnejše odgovore – zato da državljani ne bi podlegli populističnim gibanjem, ki predlagajo, naj se države zapirajo vase. Prepričan sem, da je prava pot nasprotna: treba je ponuditi vedno več skupnih evropskih odgovorov, bolj usklajeno evropsko politiko.
To velja tako za varnost in obrambo kakor tudi za ukrajinsko vprašanje, boj proti terorizmu in, kot je očitno zdaj, za problematiko priseljevanja. Samo če bomo povezali vse svoje sile, bomo našli odgovore, ki bodo usklajeni z našimi vrednotami. Treba je sprejeti begunce, ljudi, ki bežijo pred vojnami in diktaturami, hkrati pa poskrbeti za večjo učinkovitost nadzora na zunanjih mejah Evropske unije in za podporo državam, iz katerih migranti prihajajo. Mislim predvsem na afriške države, kajti velik del priseljevanja od tam je povezan z revščino, nerazvitostjo, pa tudi na tranzitne države, kot sta Turčija ali Niger, ki so zaradi migracij prav tako v težki situaciji. Samo s tesnim sodelovanjem z njimi bomo lahko našli prave rešitve – rešitve za Turčijo, Afriko in Evropo: tako za tiste države, skozi katere na staro celino vstopajo migranti, denimo v Grčiji in Italiji, pa tudi za druge, kjer so nato sprejeti begunci: v Nemčiji, na Švedskem, v Franciji in podobno. Vse to zahteva veliko poguma, pedagogike, volje in solidarnosti.
Vidimo, da je Evropa, kar zadeva begunsko vprašanje, precej razdeljena. Recimo, kako se problematike lotevajo na Madžarskem, kjer so postavili 175-kilometrsko ograjo. Vaš kolega, zunanji minister Laurent Fabius, je držo nekaterih evropskih držav, ki nočejo sprejemati beguncev, označil za »škandalozno« nespoštovanje skupnih vrednot Evrope.
Da, Evropa so vrednote. Zanikanje vrednot ni pravi odgovor. Lani smo praznovali 25. obletnico konca železne zavese, ki je razdeljevala Evropo na dva dela. Po padcu berlinskega zidu so države vstopale v Evropsko unijo, ker so hotele živeti v skupnosti, ki temelji na načelih demokracije, spoštovanja človekovih pravic, svobode in sodelovanja. Če danes postavljamo zid in ograjo iz bodeče žice med državo članico Evropske unije, Madžarsko, in državo, ki je kandidatka za vstop, Srbijo, to zagotovo ni odgovor. Kajti tudi drugi bi lahko začeli postavljati ovire pred Madžarsko in potem bomo na koncu vsi obdani z žičnatimi ograjami. To zagotovo ni prava rešitev. Demagoški odgovori niso prava pot, ampak je lahko rešitev samo sodelovanje – pomagati je treba državam, ki so najbolj izpostavljene priseljevanju; Grčiji, Madžarski, državam ob tako imenovani balkanski poti ...
Evropska unija mora čim hitreje vzpostaviti vpisne centre, da bi videli, kdo so kandidati za azil – ljudje, ki bežijo pred vojnami in diktaturami – in bi jih nato porazdelili med 28 držav članic Evropske unije, in kdo so tisti, ekonomski migranti, ki večinoma nimajo pravice za vstop in bi jih po pogajanjih z izvornimi državami lahko vrnili tja, od koder so prišli, predvsem iz afriških držav. Hkrati je treba tem družbam pomagati z razvojnimi projekti ... Seveda ne tako, da jim bo vsaka od 28 držav članic EU ponujala svojo razvojno politiko, kakor je narobe, da vsaka država članica zdaj išče način, kako bi se najbolje izognila migrantski krizi. Nujno je poiskati skupne odgovore.
Naj Madžarska torej odstrani ograjo?
Kot sem dejal, ograja ni rešitev. Tihotapci bodo organizirali poti proti drugim državam, te pa se bodo nato ubadale z istim problemom. Pozdravil bi, kako občudovanja vredno se je odzvala Nemčija, v katero je namenjeno največ beguncev. Ljudje v Nemčiji so pokazali, da so pripravljeni prevzeti odgovornost, in tudi kanclerka kaže veliko moralne odločnosti v odnosu do domačih ekstremistov, do skrajne desnice. Lahko nam je za zgled. Hkrati bi rekel, da moramo ostati odločni pri nadzorovanju mej pred nezakonitim priseljevanjem. Učinkoviti bomo, samo če bomo z državami, iz katerih prihajajo nezakoniti priseljenci, sodelovali. To bo tudi tema vrha Evropske unije in Afrike, ki ga bodo sredi novembra pripravili v Valletti.
Kaj pa Francija? Koliko je lahko zgled? Predsednik vlade Manuel Valls je pred dnevi napovedal nov begunski center v Calaisu, kjer so razmere zelo napete.
Razmišljamo podobno kot Nemčija in tudi sprejmemo zelo veliko beguncev. Nekateri so v Calaisu, od koder bi hoteli v Veliko Britanijo, a niso le tam, temveč po vsej Franciji, posebno veliko jih je v Parizu. Včeraj [v ponedeljek] sem bil v Calaisu – skupaj s predsednikom vlade, notranjim ministrom, dvema evropskima komisarjema –, kjer smo se srečali s predstavniki tamkajšnjih združenj, ki sprejemajo migrante, ter lokalnimi oblastmi. Z evropsko komisijo smo napovedali postavitev novega centra, kjer bomo sprejemali begunce in čim hitreje obravnavali prošnje za azil ...
Evropski mediji so v teh dneh polni zgodb o migrantih, na Grčijo pa kakor da smo pozabili. V reševanju grške krize se, vsaj v Sloveniji jo je mogoče občutiti tako, močno razkriva ideološki konflikt.
Vsakdo lahko zagovarja to ali ono ideologijo, zagotovo so legitimne in koristne v razpravah ter tudi v političnem življenju. Toda ključno vprašanje je bilo: obdržati Grčijo na evrskem območju ali ne. Odločitev, ki je bila sprejeta – da Grčija mora ostati na območju evra –, je Francija zagovarjala in o njej so se sporazumele tudi druge partnerice, Nemčija in vse članice evrskega območja. Kajti tako so izbrali tudi grški državljani in je bilo v interesu grške ekonomije, a ne le nje, temveč tudi v interesu vse Evrope, ne samo evrskega območja. Odločitev je pomembna tako z ekonomskega stališča kot geopolitično, za stabilnost. Seveda je bilo treba postaviti pogoje, da bi Grčija začela uresničevati reforme, ki so nujne: da bo modernizirala svojo ekonomijo, da bodo vsi začeli plačevati davke, da bo tudi javna uprava delovala dobro in bo sodstvo delalo v boljših razmerah ... Toda nujna je prav tako evropska solidarnost. Tretji program pomoči v višini približno 86 milijard evrov je za Grčijo pomemben, saj bo lahko poplačala nekatera posojila, financirala delovanje države in bo z denarjem od privatizacije investirala v modernizacijo: v infrastrukturo. S tem uravnoteženim načrtom se je izognila bankrotu, ki bi bil strašen za državljane in grška podjetja. In z njim smo preprečili tudi krizo v Evropi.
Kaj bi se lahko zgodilo?
Če bi neka država izstopila z evrskega območja, bi to pokazalo, kako ni dovolj volje, da bi ohranili integriteto. Vemo, da so finančni trgi že špekulirali o naslednji državi, ki bi morda zapustila območje. Svetu bi dali sporočilo, da Evropa ni projekt, vreden zaupanja, ampak je morda samo začasen projekt. Med državljane bi zasejali dvom o sposobnosti Evrope, da reši ekonomsko krizo. Seveda drži, da Grčija precej zamuja, njena ekonomija bi morala biti modernejša in konkurenčnejša, toda v Evropi je treba, kadar se neka država znajde v težavah, pokazati prav tako solidarnost. In za to smo poskrbeli.
V krizi, ki je izbruhnila leta 2008, je bilo na različne načine hudo prizadetih več držav: Irska, Portugalska, Španija, Grčija ... Čeprav kriza že dolgo traja, je končno videti, da bomo vendarle izšli iz nje. Vzpostavili smo nekatere mehanizme – bančno unijo, evropski mehanizem stabilnosti, drugačno politiko Evropske centralne banke ... –, da bi se iz vsega nekaj naučili in bi se bolje zaščitili pred ekonomsko nestabilnostjo. Zdaj se je treba predvsem bolj osredotočati na rast, naložbe, inovacije, energetsko tranzicijo, torej na delovna mesta in prihodnost, posebno na prihodnost mladih. To je prioriteta Junckerjevega načrta in tudi prioriteta, ki jo že nekaj let močno podpiramo v Franciji. Evropa mora postati sinonim za novosti, rast in priložnosti. Samo tako se bomo najbolje odzivali na krizo. Politične debate bodo ob tem, seveda, vedno obstajale, nekateri so pač bolj liberalni, drugi socialdemokrati, v demokraciji so vedno razlike, tudi razlike med državami ...
Kot francoski socialist in evropski socialni demokrat verjamem, da je treba modernizirati ekonomijo, da bodo podjetja konkurenčna in bodo lahko zagotavljala novosti, in hkrati poskrbeti za učinkovit javni sektor: da ima vsakdo dostop do izobrazbe, zdravstva in socialne varnosti. Tak naj bi bil po mojem mnenju evropski model. Zdi se mi normalno, da ga lahko državljani ohranjajo z glasovanjem na volitvah. A v Evropi je potreben tudi konsenz, zaradi različnih političnih barv in ideologij, nujen je kompromis, kar se je pokazalo tudi pri vprašanju Grčije.
Francoski predsednik Hollande je predlagal, da bi evrsko območje imelo svojo vlado in parlament, predsednika, lasten proračun.
To je naslednja pomembna faza. Grška kriza je povezana s specifičnimi težavami Grčije, a je tudi rezultat nezadostne organiziranosti evrocone, makroekonomskih razlik med državami, ki so se v zadnjih letih še poglobile, tudi različne konkurenčnosti in zelo različnega ekonomskega razvoja. Nujno je, da bi poskrbeli za takšno vodenje območja, ko se ne bi ukvarjali samo s proračunskimi vprašanji: z zmanjševanjem dolga in deficita, temveč tudi z zmanjševanjem ekonomskih, socialnih in fiskalnih razlik v povezavi z rastjo. Verjamemo, da potrebujemo vlado evrskega območja, samo proračunski nadzor ni dovolj. Treba je utrditi solidarnost in sodelovanje, skupaj bolje definirati ekonomsko strategijo in socialni model. O tem se že pogovarjamo s partnerji, zato upamo, da bomo v prihodnjih mesecih napredovali v novo fazo evropske integracije.
V projektu je precej utopije ..., tudi v pozitivnem pomenu besede.
Utopija je vedno potrebna, toda tukaj gre za povsem praktično delo. Doživeli smo krizo, zelo živo smo jo občutili. Voditelji držav so se morali sestajati več noči zaporedoma, da bi preprečili katastrofo: eksplozijo evrskega območja. Zato ne gre le za utopijo, ampak je naša konkretna naloga, da bomo v prihodnjih mesecih sposobni pokazati državljanom, kakšno bo novo poglavje v evropski zgodbi. In mislim, da je to v interesu vse Evrope. Ne bo mogoče, da bi Evropo sedanjih 28 držav članic še razširili na države Zahodnega Balkana, če jedro ne bo delovalo dobro. Če bomo hoteli okrepiti Evropo, veliko Evropo, se mora utrditi njeno osrčje.
Na tokratnem blejskem strateškem forumu ste govorili tudi o širitvi EU na Zahodni Balkan.
Da, blejski forum je bil priložnost za veliko pogovorov ... Evropa ne bo popolna, vse dokler ne bodo v Evropski uniji vse države Zahodnega Balkana. To je po eni strani nujno: očitno je, da bomo velika vprašanja stabilnosti, varnosti in migracij lahko v prihodnje reševali samo v okviru močnejše zveze med Evropsko unijo in državami Zahodnega Balkana, torej s perspektivo njihove priključitve. To je precejšen izziv, saj bo treba poskrbeti za veliko reform in doseči tudi spravo med nekaterimi stranmi, in vendar je določen napredek že viden. Dogovor, ki sta ga Srbija in Kosovo podpisala 27. avgusta v Bruslju, je pomemben korak v odnosih. Prav tako je spodbuden sporazum o meji, ki sta ga podpisali Črna gora in Bosna in Hercegovina.
Slovenija je zadnja leta odigrala zelo pomembno vlogo, s tem ko je zagnala Proces Brdo; francoski predsednik François Hollande je bil častni gost na prvem srečanju leta 2013. Imamo pot, zdaj je treba samo pospešiti korak in začeti uresničevati odločitve, ki so bile sprejete na srečanjih, denimo lani v Berlinu in letos na Dunaju; medtem ko ga bomo prihodnje leto gostili mi, v Parizu. Cilj je poskrbeti, da bi zaživele odločitve, ki zadevajo infrastrukturo in povezanost balkanskih držav: naj gre za promet, energijo in druga področja, pomembna za prihodnost.
Obstaja tudi program za mladino, ki se navdihuje pri francosko-nemškem uradu za mladino in v okviru katerega naj bi mladim iz balkanskih držav omogočali, da bi se srečevali in skupaj izobraževali, da bi skupaj poskrbeli za prihodnost in bi oblikovali takšno civilno družbo, v kateri bi se ljudje bolje poznali. Seveda kaže spodbujati tudi zasebne akterje in to, da bi podjetja več investirala v regijo. Treba je ustvariti razmere, v katerih bodo države Zahodnega Balkana lahko postale članice Evropske unije.
V osemdesetih letih ste bili eden od ustanoviteljev organizacije SOS Racisme, ki se tudi danes bojuje proti rasizmu. Kot pravite, ste človek levice in evropski socialni demokrat. Kaj se dogaja z levico v Evropi ..., ko pa je očitno vzpenjanje vedno ostrejše desnice in skrajne desnice, tudi v Franciji?
Kot vse velike politične družine morajo tudi stranke levice razmisliti o svoji identiteti in odgovorih, ki jih lahko dajejo na nove izzive – ne da bi se odrekle vrednotam, a ob sveženju političnih praks. Verjamem, da državljani od strank pričakujejo, da so bolj odprte in da odgovarjajo na nova vprašanja primerno za 21. stoletje. Družina socialnih demokratov, ki ji pripadam, kaže, da je to mogoče v številnih državah Evropske unije; ker so bodisi večinska vlada bodisi del vladne koalicije, na primer v Nemčiji, pa tudi pri vas v Sloveniji. Naša politična družina po eni strani prinaša načela in vrednote solidarnosti, demokracije in mednarodnega sodelovanja – tudi to je izjemno pomembna vrednota –, hkrati pa prevzema odgovornosti in poskuša poskrbeti za povsem konkretne odgovore na probleme, s katerimi se soočajo družbe in ekonomije. Res pa je, da smo danes vsi izpostavljeni porastu populizma, ki na zapletena vprašanja odgovarja zelo popreproščeno in ponuja nacionalne rešitve problemov, ki imajo v resnici mednarodno, evropsko, pogosto kar globalno dimenzijo. Treba je pokazati, da je spoštovanje demokratičnih vrednot v splošnem interesu nas vseh.
Antirasistični slogan: »Ne dotikaj se mojega prjatla [Touche pas à mon pote], ki ste ga domislili v organizaciji SOS Racisme, še ohranja aktualnost in ga potrebujemo.
Seveda, saj je univerzalen slogan, slogan humanizma in solidarnosti vis-à-vis bližnjega, če uporabim drugo, starejšo besedo. Takrat smo pač rekli pote ..., ker smo bili mladi. Vsaka generacija mora izumiti lastno gibanje proti rasizmu in za solidarnost. V zadnjih dnevih in tednih lahko na nogometnih stadionih v Nemčiji vidimo transparente z izrazi podpore beguncem. Zelo pomembno je, da nas pri tem, kar počnemo mnoge vlade za spoštovanje človekovih pravic – vodimo politiko, ki je usklajena z našimi vrednotami –, podpira civilna družba; da se tudi državljani angažirajo in organizirajo. Pred tridesetimi leti sem sodeloval v SOS Racisme, kjer smo se postavljali proti vzponu skrajno desničarske Nacionalne fronte. Danes obstajajo nove oblike protestiranja.
Mnogi državljani v številnih državah pravijo, da – kljub krizi in čeprav je begunsko vprašanje zapleteno – ne bodo dovolili, da bi populizem in ekstremizmi odplavili vrednote.
