Borec proti zatonu človekovih pravic

Salil Shetty je generalni sekretar Amnesty International. Uvodnik, ki ga je prispeval za zadnje letno poročilo organizacije, katere vodenje je prevzel pred sedmimi leti, ugotavlja, da je svet v letu 2016 postal temačnejši in še bolj nestabilen. Razlog za pesimistično oceno je jasen. Če so kratenja človekovih pravic v državah tretjega sveta in na vzhodu bolj ali manj sistematična in sistemska, so na zahodu v boljših časih vendarle predstavljala eksces. Shetty zdaj v imenu Amnesty International ugotavlja, da je tudi v zahodnem svetu prišlo do tektonskih premikov. Ta tektonski premik najbolje ponazarja izvolitev Donalda Trumpa za predsednika ZDA. Njegove izjave, izrečene med predsedniško kampanjo, so bile po besedah Salila Shettyja ksenofobne, sovražne do žensk, najavile so zaton že doseženih državljanih svoboščin, napovedujejo politiko, ki bo močno škodovala človekovim pravicam. Generalni sekretar Amnesty International hkrati ugotavlja, da Trumpova strupena predvolilna retorika napoveduje nov tip politike, ki bo ljudi še bolj delila. Morda še detajl iz zapisa, ki napoveduje vsebino 409 strani obsegajočega letnega poročila: Shetty v uvodniku relativno veliko pozornosti namenja kratenju človekovih pravic v zahodnem svetu, ne omenja pa Putina. V kratkem katalogu, ki naj bi zajel predvsem nove trende pri kratenju človekovih pravic, ruski voditelj morda res ne more pokazati ničesar novega. Seveda pa so ruska kratenja človekovih pravic v letopisu predstavljena v podobnem obsegu kot v prejšnjih letih.

Salil Shetty se je rodil leta 1961, le nekaj mesecev, preden je londonski pravnik Peter Benenson ustanovil organizacijo Amnesty International. Odraščal je v indijskem mestu Bangalore, danes znanem po uspešnih tehnoloških podjetjih. Sprva se je izšolal za računovodjo, potem je študij nadaljeval na Indijskem inštitutu za menedžment v mestu Ahmedabad, ki leži v najbolj zahodni zvezni državi Gudžarat. Po končanem programu MBA se je leta 1983 zaposlil v indijski korporaciji Wipro, ki je nekoč zdavnaj proizvajala predvsem palmovo olje, zadnja leta pa gre za tehnološko podjetje. Vmes je šolanje nadaljeval še na prestižni London School of Economics, kjer je študiral socialne politike in načrtovanje.

Shetty je ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja iz gospodarskega sveta prestopil v vrste nevladnih organizacij. Za humanitarno organizacijo ActionAid, specializirano predvsem za boj proti revščini in izobraževalno pomoč revnim otrokom, je sprva delal kot terenski aktivist, nato kot izvršni direktor, pristojen za Indijo, potem je bil kot izvršni direktor odgovoren za Kenijo, leta 1998 pa je postal glavni izvršni direktor celotne organizacije.

Leta 2003, ko je prevzel vodenje milenijske kampanje Združenih narodov, je začel tretjo karierno etapo. Kot direktor je koordiniral projekte medvladnih organizacij, vlad, nevladnih organizacij ter medijev, cilj posebne kampanje Združenih narodov pa naj bi bil izkoreninjenje lakote in skrajne revščine, univerzalna osnovnošolska izobrazba, enakost med spoloma, zmanjšana otroška umrljivost, boj proti malariji in virusu hiv ... Shetty je milenijsko kampanjo vodil sedem let, ob koncu leta 2009 pa je bil imenovan za generalnega sekretarja Amnesty International.

Aktivizem ima zapisan v genotip. Shettyjeva mati je bila aktivistka za pravice žensk v Bangaloreju, oče pa novinar, večkrat zaprt zaradi zavzemanja za pravice zatiranih dalitov, pripadnikov najnižje indijske kaste. Zaradi aktivizma staršev je pred leti za Guardian pripovedoval, da so indijske tajne službe družinskemu telefonu prisluškovale. Ko je Shetty zapustil korporacijo Wipro, je oče njegov odhod iz poslovnega sveta pozdravil z besedami: »Ne more vse življenje prodajati mila.« Sam se je z aktivizmom srečal v študentskih letih, ko je v Bangaloreju vodil študentsko organizacijo.

»Zabaven, duhovit,« ga opiše Metka Naglič iz slovenske sekcije Amnesty International. In doda še dva pridevnika: »Topel, dostopen.« Pravi, da pri dostopnosti ne dela razlik med velikimi in majhnimi. Natančneje – za majhne je morda celo bolj dostopen. »Ljudi nagovarja z njihovim imenom.« Ko želi poudariti svoje poreklo, nosi indijski suknjič. Tudi ko je predstavljal poročilo AI za leto 2016 ali med nastopom v Združenih narodih, je bil odet v klasično indijsko oblačilo. Ko se srečuje z meceni ali ko komunicira z mediji, nosi zahodnjaške kroje. »Po sestankih AI rad zapleše,« pripominja Metka Naglič – in v zahodnjaško plesno gibanje vnaša indijske elemente.

Ključen projekt, ki ga je izpeljal od leta 2010, ko je prevzel vodenje AI, pa je decentralizacija organizacije. Od ustanovitve organizacije leta 1961 je veljalo, da se z raziskovanjem in dokumentiranjem kratenja človekovih pravic ukvarjajo predvsem sodelavci londonske centrale. Ta princip naj bi zagotavljal, da organizaciji ne bi mogli očitati pristranosti. V zadnjih letih pa so nacionalne podružnice globalne organizacije pritegnjene k vsem oblikam delovanja: sodelujejo pri raziskavah, oblikovanju priporočil, izvajanju kampanj in pri zbiranju finančnih sredstev. Hkrati pomembnejšo vlogo dobivajo regionalna vozlišča.

Decentralizacija ene največjih globalnih organizacij, specializiranih za varovanje človekovih pravic, je bila povezana še z enim ciljem. Amnesty International je namreč na začetku desetletja strategijo širjenja ideje človekovih pravic gradila okrog cilja, da bi projekt korenine pognal tudi v tretjem svetu. Le nekaj mesecev zatem, ko je prevzel vodenje AI, se je začela arabska pomlad; zdelo se je, da trenutek za širjenje idej varovanja človekovih pravic ne bi mogel biti bolj ugoden. A že tedaj je Shetty ugotavljal, da je diktator padel, diktatura pa ne. In vzorci politične kulture se na severu Afrike, kjer naj bi dosegli preboj, niso spremenili. Le resignacija je večja.

Kot generalni sekretar AI je veliko na poti. Njegova udeležba na srečanjih Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu je morda nenavadna, a zdi se, da tam nekako mora biti – če ne zaradi drugega, zato, ker so tam potencialni donatorji. Vabijo ga tudi v Združene narode. Predava na Harvardu. Kritizira delovanje Varnostnega sveta Združenih narodov. Pred leti se je sporekel z Julianom Assangeem iz organizacije Wikileaks, saj je prepričan, da neselektivno objavljanje zaupnih papirjev ogroža življenja ljudi, katerih imena so v dokumentih omenjena, ker se s tem spreminjajo v žive tarče skrajnih organizacij.

Slovenije v uvodniku zadnjega letnega poročila ne omenja. Celotno poročilo pa Sloveniji namenja ustrezno pozornost – država zaostruje politiko do migrantov, ugotavlja AI, in ni uspešna pri reševanju težav romske skupnosti. Poročilo pa omenja tudi svetle točke: dvig enakopravnosti istospolnih parov in odločitev, da je definicija vode kot javne dobrine zapisana v ustavo.

A ponovimo uvodno misel: svet postaja temačnejši. In še bolj nestabilen. Voditelj organizacije s kapitalno razvejano mrežo aktivistov po vsem svetu, ki ni nagnjen k pretiravanju, ve, zakaj je to zapisal.