Boris A. Novak: Herojstva se zmeraj drago plačajo

Da piše ep, mi je povedal pred nekaj leti. In potem vmes večkrat tudi to, da se je izid malce zavlekel.

sob, 21.02.2015, 06:00

Jeseni, ko je knjiga izšla, sva se dogovarjala za pogovor, in tudi ta se je zavlekel vse do januarja letos. Ep Vrata nepovrata, izšel je pri založbi Goga, je pesniški klasik Boris A. Novak pisal dvajset let. Njegov opus magnum, življenjski projekt, obsega tri knjige: Zemljevidom domotožja bodo sledili še Čas očetov in Bivališča duš.

Sedela sva za zaveso ženskega oddelka z oblačili v mestni veleblagovnici, kjer je tudi kavarna, in med pogovorom večkrat obnemela. Prvič, ko je nekdanji direktor gorenjskega podjetja – misleč, da ga nihče ne sliši – na drugi strani zavese po telefonu najprej v enem, potem pa še v drugem jeziku nekomu narekoval številke bančnih računov. Potem ko so k istim mizam sedali ljudje, ki navadno, ko se pojavljajo v medijih, stojijo na različnih bregovih in se zmerjajo. Nazadnje, ko je prisotnost enega od nekdanjih ministrov sogovornika nehote pahnila v disgresijo, v osemdeseta, srečanja v poltemi, predajo dokumentov z oznako vojaške tajnosti, zasliševanja, grožnje, zamere, žrtve in žrtvovanje …, v ključnih trenutkih slovenskega osamosvajanja pogovor z Belo hišo, za katerega ni vedel nihče, in seveda tudi to, da je za vse, kar je v družbenem življenju storil, zasebno drago plačal.

Zato upravičeno pravi, da je eden od smotrov njegovega podviga pisanja in razsežnost, ki ji je posvečal veliko pozornosti, bila, da v svojem epu, ki ne bi mogel biti bolj sodoben, do besede pripusti pogosto spregledana, pozabljena mala herojstva v vsakdanjem življenju. »Situacije, ki jih navadno zgodovina popolnoma zanemarja, ki so povezane s človeško solidarnostjo, bolečino, žrtvovanjem za drugega in so zelo pogosto povezane potem tudi z ženskami, z otroki, s starejšimi. In zelo sem se trudil, da bi uravnovesil velike zgodovinske dogodke, o katerih smo navajeni misliti, da gre za herojstva, in to zadnje čase tudi pretirano ironizirati, in seveda tisto, kar ostaja v senci teh velikih dejanj in se kaže kot intimno razdejanje. Herojstva se zmeraj drago plačajo.«

V prvem spevu pozdravite Danteja in vse svoje drage, onstran. Vaš ep se začne s stvarmi, ki nas najbolj določajo v življenju – podoba izgubljenega raja, ljudje, ki jih ni več z nami, in vendar niso bili nikoli bolj tukaj, kot so zdaj.

Natanko tako. To je bil tudi osnovni motiv mojega pisanja. Tu se moj epos tudi navezuje na epsko tradicijo pradavnih časov. Že v prvem epu, ki nam je znan, v Gilgamešu, gre za potovanje v zasmrtni svet, da bi se soočili s svojo človeško usodo in da bi videli tiste, ki jih ni več med nami, so pa prisotni v našem spominu na način vrtoglave praznine, ki je karseda boleče navzoča.

Zapišete, da najtrdnejša zaveza niso živi. So mrtvi. Kdaj pride človek do teh spoznanj?

Nedvomno ob odhajanju bližnjih in ob premišljevanju, ki je garaško, čustveno delo žalovanja, ki traja leta in leta in se nikoli ne konča. Dialog z mrtvimi nenehno traja, in ker gre za edino dejstvo, ki ga ne moremo več spremeniti, premakniti, nas zavezuje toliko bolj kot še zmeraj odprti odnosi z vsemi bližnjimi, ki so živi in pri katerih imamo včasih zato tudi iluzijo, da imamo še zmeraj čas, da določene stvari popravimo, uredimo, si izrečemo, izčistimo. Sam sem se vprašanja smrtnosti zavedel že zelo zgodaj, in to s slovesom od otroštva, ki je bilo izjemno lepo in pravljično, polno divjih iger. Imel sem občutek, da so se mi vse lepe stvari v življenju že zgodile.

Imamo pogosto ta občutek tudi zato, ker smo imeli čudovite starše?

Tisti, ki smo imeli čudovite starše, smo gotovo privilegirani. Najbrž gre tudi za občutek varnosti, topline, bližine in nekega posebnega odnosa do sveta, ki je svetel, igriv, v katerem odkrivamo stvari in bitja … V katerem je pravzaprav ves svet čarobno živ in celo stvari živijo.

Pozneje, ko se z odraščanjem postavimo v neko samoobrambno držo pred pritiskom okolja, družbe, njenih zapovedi, se celoten svet objektivizira, spremeni se v predmet, kar seveda, po mojem mnenju, ni najbolj ustrezen odnos do sveta, je pa v določeni meri nujen.

Zame je otroštvo še vedno najpomembnejši vir poezije. Imam občutek, da so tiste lege v mojem epu, ki so pisane skozi oči, usta in spomin otroka, najbolj naravne, da imam tam najbolj zanesljiv glas. Zdi se mi, da sem tam najbolj avtentičen in na neki nenavaden način tudi najbolj pravičen.

Imate pa impresivno biografijo. V Zemljevidih domotožja, v 12. spevu, naslovljenem Vasi, odkrijete svoj pradom v Orehovici pri Šentjerneju.

To je popis resničnega dogodka mojega detektivskega raziskovanja prednikov. Doma imam staro fotografijo v precej zdelanem okvirju, na kateri je steklo razbito, kjer je videti cerkev in gostilno, na kateri piše J. Novak in pred katero stojita ženska z avbo in moški, ki drži za uzdo šimelna. Na fotografiji je moj ded napisal Hiša mojega očeta in mojih pradedov, Orehovica pri Šentjerneju.

Pred leti sem se enkrat odpeljal tja in našel gostilno Novak, a kmalu ugotovil, da ni prava, čeprav je šlo za daljne daljne sorodnike. Po sledi fotografije sem našel pokopališče in zraven njega hišo, ki pa ni več gostilna, ampak se je izkazalo, da gre za stanovanjsko hišo, v kateri zdaj živi neka moja daljna sestrična, ki sem jo takrat prvič srečal. Skupaj s prijateljico je sedela na vrtu, bil je topel junijski dan. Ko sem ji razložil, zakaj sem se prikazal na vratih njenega vrta, me je nadvse prijazno povabila noter in mi ponudila kavo, sladice. Pogovarjala sva se o prednikih, gospa se piše Jožica R. In opazil sem, da ima v dnevni sobi enako fotografijo, kot jo imam jaz, njena je povečana.

Kaj sta si najprej povedala?

Povedala sva si nekaj stvari o življenju, najinih družinah. Njen dekliški priimek je Novak, ima dva otroka. Jaz sem ji povedal zgodbo svoje družine. In prišla sva tudi do boleče točke, ko mi je rekla, da je njen ded padel kot domobranec. Najprej sem se prestrašil, da je bil morda žrtev povojnih pobojev, vendar se je izkazalo, da je padel v boju. Nato sem ji pošteno povedal, da so bili moj oče in strici partizani, in oba sva to sprejela zelo normalno, med kavo in sladicami. Čutil sem potrebo, da v tem epu, ki je knjiga spomina, prikličem tudi to junijsko popoldne in to prijazno gospo. Ta obisk me je navdal z nenavadnim občutkom, da sem v nekem prejšnjem življenju imel dom, saj imam sicer vse življenje občutek brezdomstva, izruvanosti, iztrganosti. Počutim se pravzaprav tujca povsod – razen v slovenskem jeziku. Žal moram reči, da tudi mnogi Slovenci močno delajo na tem, da bi moj občutek tujstva okrepili, zmerjajo me kot komunajzarja, jugoslovenarja, Srba, Bosanca, udbovca itd., nekateri pa me pozivajo, naj se izselim, vrnem v Bosno, v Beograd, češ da sem ponaredil svoje slovensko državljanstvo.

Zame je bil obisk v tej hiši potapljanje na neznano, neznansko dno spomina: imel sem občutek, da sem se končno dotaknil svojega dna. Na nenavaden način, čeprav nisem bil nikoli v tem vrtu, v tej hiši, sem dobesedno zavonjal svoj dom. Čustveno pa je moj dom – najlepša hiša z najlepšim vrtom na svetu – zame še zmeraj predvsem v Beogradu. Enako intenziven, a na drugačen način je moj odnos do hiše babice Angele v Žalni pri Grosupljem, ki je zame tudi izjemno pomembna. Zaradi okoliščin svojega življenja, selitev, nenehnih potovanj, sem vedno imel občutek brezdomovinskosti, ki ima tudi svojo svetlejšo plat – in to je navezanost na različne kulture, širše razglede, poznavanje raznovrstnih mentalitet, duš različnih narodov. Biti državljan sveta je moja usoda in izbira, vendar je obenem občutek, da nimam doma, eden najbolj bolečih v mojem življenju. Ep Vrata nepovrata je, med drugim, velikanski napor, da bi si ta dom dokončno zgradil v jeziku. V besedi nepovrata so še zmeraj vrata, vrata spomina.

V nasprotju z vami, ki pravite, da se vam zdi to, da nimate doma, boleče, se meni zdi to prednost. Sila zanimivo se mi zdi, da človek, ki pravi, da nima doma, in ob tem trpi, kjerkoli se pojavi in se ustavi na svojem večnem romanju, detektira najbolj boleče nevralgične točke družbe, v katero se pomeša. Te so navadno zacementirane v sovraštvu in nestrpnosti. Kako veste, kdaj in kje dvigniti roko in reči No pasaran!? So to počeli tudi trubadurji?

Mnogi med trubadurji, ki sem jih prevajal, so bili prisiljeni v izgnanstvo. Se pa strinjam s tem, da imajo tujci, kar zadeva jezik, bolj občutljiva ušesa in tudi posluh srca, medtem ko domačini živijo avtomatično: ne slišijo jezika in jemljejo svoje navade, svoj način življenja kot nekaj popolnoma samoumevnega. Oba od staršev sta Slovenca, toda med predniki so bili seveda pritepenci z vseh možnih vetrov. In to na neki način še vedno čutim. Ob vrnitvi družine iz Beograda v Ljubljano sem se v občutljivi starosti pubertetnika počutil, kot da sem bil izgnan iz rajskega vrta. Šlo je za najhujšo bolečino, povezano z osamljenostjo, nezmožnostjo takojšnje vključitve v okolje. Zelo pozorno sem prisluškoval jeziku, ki ga takrat nisem dobro obvladal, čeprav smo imeli doma slovenske knjige. Doma smo govorili slovensko, hodil pa sem v srbsko šolo. Na začetku sem pisal v srbščini in moja mladost je bila popolnoma dvojezična. Morda sem zaradi tega bil toliko bolj pozoren na zvočnost jezika. Morda sem zaradi tega tudi začutil tako potrebo po izražanju v slovenščini, po pisanju poezije v slovenščini. Prozo sem pisal v srbščini. V trenutku, ko sem začutil, da bom pesnik, je to zame pomenilo odločitev za slovenščino. Od tega trenutka nisem več pisal proze, ker je bila proza zame vedno povezana s srbščino. Morda je bila potreba po pesniškem izražanju tudi nezavedna potreba po tem, da bi okolju pokazal in dokazal, da sem Slovenec, saj da častim najvišjo literarno zvrst, kar jih je v srcu slovenskega naroda: Poezijo. Lahko pa rečem, da po vseh teh desetletjih nimam več tako ponižnega odnosa do tega naroda. Danes se, brez lažne skromnosti, počutim kot mojster, ki mu … Dovolj. Tropičje.

Niste mi zares odgovorili na vprašanje …

Ne samo v epu, temveč tudi v svojih pesmih in poeziji sem na različne načine zapisoval problem, ki ostaja zame eden osrednjih, denimo v zvezi z izbrisanimi, za pravice katerih sem se angažiral …

Še prej, veliko prej, ste med poosamosvojitveno evforijo napisali odprto pismo No pasaran!, s katerim ste hoteli poudariti, da nam ne sme vladati vojaštvo.

Bila je to prva resna polemika v samostojni Sloveniji. Pisal se je november leta 1991. Šlo je za to, da je takratni minister za obrambo z odredbo, objavljeno v uradnem listu, dal vojaški policiji pravice nad civilisti. To se mi je zdelo nesprejemljivo. Če je še mogoče razumeti razširitev kompetenc vojske v času neposrednih vojaških spopadov, je pa nemogoče in za demokratično družbo nezaslišano, da vojaški zakoni vladajo v času miru. Takrat sem bil predsednik slovenskega Pena; predlagal sem kolegom iz upravnega odbora, da me v tem podprejo in da ta protest pošljemo v imenu slovenskega Pena, vendar me niso podprli, zato sem protest objavil kot državljan.

Zakaj?

Bili so osupli, moj protest se ni skladal z njihovim navdušenjem nad samostojnostjo Slovenije. V vsesplošno evforijo, ki je vladala, je to pismo zaneslo grenko kapljo zavesti, da ni vse v redu in da obstaja neka kal politične in represivne moči, ki se obrača zoper človekove pravice in demokratične svoboščine.

Ste imeli težave?

Mislim, da so me mnogi kolegi iz Pena, zaradi našega dolgoletnega skupnega boja za demokratizacijo družbe, gledali s precejšnjimi simpatijami, vendar pa sem čutil, da se je situacija okoli mene ob objavi pisma v Delu popolnoma spremenila. Prostor okoli mene se je nenadoma izpraznil. Nekaj metrov praznine. Mnogi ljudje so se me na cesti začeli izogibati, nekateri so mi deklarativno nehali odzdravljati. Sledila je polemika, v kateri mi je Janez Janša očital, da se nisem boril za Slovenijo, in mi celo grozil, da me bodo poslali na bojno polje, da se – strahopetnež – dokažem.

Na kakšno bojno polje?

Klanec Medvedjek, kjer je divjala huda bitka med JLA in slovensko obrambo, žalostno smrt pa so storili tudi civilisti in tuji tovornjakarji, ujeti na tem klancu. Bil sem ogorčen spričo očitkov, da se nisem boril za Slovenijo, saj sem bil med agresijo jugoslovanske armade na Slovenijo član t. i. »vojne redakcije« Nove revije, ki je noč in dan dežurala na Cankarjevi cesti in obveščala svet o resnici te vojne. Popolnoma spontano smo organizirali ožjo uredniško skupino, v kateri smo bili Niko Grafenauer, Drago Jančar, Jaroslav Skrušny, Tomaž Zalaznik, Gordana Vrabec in jaz. Poleg slovenskega Pena, ki sem mu tedaj predsedoval in kjer je imel sedež tudi mirovni komite mednarodnega Pena, ki ga je ustanovil in vodil Miloš Mikeln, je bila Nova revija poglavitni informacijski center civilne družbe med vojno. Prav s sedeža Nove revije so šli v svet nekateri ključni pozivi, ki so jih nato povzemali mednarodni mediji. Obenem sem kot predsednik slovenskega Pena napisal javno sožalje staršem vseh padlih vojakov, tako slovenskih kot jugoslovanskih, ter pozval Slovence, naj ščitijo svoje sosede drugih narodnosti. Del dokumentacije teh napornih dni in noči je bil nato zbran v angleški publikaciji The Case of Slovenia, pri kateri je uredniško pomagala tudi Alenka Puhar.

Le enkrat doslej, v lanskem intervjuju Meliti Forstnerič Hajnšek za Večer, sem javno omenil naslednjo zadevo. Mjuša Sever, tedaj novinarka CNN, mi je dala telefonsko številko dr. Chrisa Bugajskega, direktorja republikanskega centra za strateške študije v ZDA. Poklical sem ga. Po našem času je bila ura dve ponoči. Kolegi so po nekaj dneh in nočeh nenehnega garanja izčrpani zadremali za uredniško mizo in po kotih. Po uvodnem preverjanju me je dr. Bugajski vprašal, ali bi imel kaj proti pogovoru s širšim krogom poslušalcev. Predlog sem sprejel. V nekaj minutah so uredili tehnične zveze. Nato me je seznanil, da me posluša približno 150 ljudi, da mi bo pa vprašanja zastavljala skupina petih ali šestih sogovornikov. Najprej jih je seveda zanimalo, kdo da sem in v čigavem imenu kličem; predstavil sem delovanje Nove revije in slovenskega Pena. Seveda so me tudi potipali, kakšne so moje zveze z ZDA. Ko sem razložil, da sem poldrugo leto gostoval na dveh ameriških univerzah in da je moj sorodnik Dennis Eckart, član kongresa in tedaj celo glavni predstavnik (speaker) demokratske stranke v kongresu, sem začutil, da mi zaupajo kot verodostojni priči dogajanj v nekdanji Jugoslaviji. Morda so mi tako pozorno prisluhnili tudi zato, ker sem spričo beograjskega otroštva ter sorodniških in prijateljskih vezi po vsej Jugoslaviji natančno poznal vso kompleksnost vzrokov za krvavi konflikt; nisem govoril iz nacionalističnega sovraštva do drugih narodov, ampak iz skrbi za usodo Slovenije in ogorčenja spričo vojaške agresije. Pogovor je trajal dobro uro in pol, morda dve uri. Zavedal sem se, da gre za pomemben pogovor, ves njegov pomen pa sem spoznal šele nekaj let pozneje, ko je dr. Bugajski obiskal Slovenijo in v uradnem komunikeju razgrnil, da je bil moj pogovor edini direktni stik Slovenije z Belo hišo, češ da ameriška diplomacija takrat ni zaupala uradnim slovenskim strukturam in je blokirala vse poskuse slovenske vlade za pogovor z Belo hišo; enako je ponovil na javnem pogovoru v Klubu Nove revije. Ta informacija je bila seveda eksplozivna, a je noben medij ni objavil in nanjo nihče ni reagiral; edini telefonski pogovor z Belo hišo med vojno za Slovenijo je postal žrtev zagrizenega boja politikov za zasluge pri osamosvojitvi Slovenije.

Petindvajset let se mi je zdelo pod častjo, da bi javno govoril o tej zadevi, po sramotnem prikrajanju zgodovine, ki smo mu priče v zadnjih letih, pa sem se odločil, da spregovorim tudi o tem. Zavesti, da sem nekaj storil za obrambo Slovenije, mi ne bo nihče vzel, tudi takratni minister za obrambo ne. Zgodovina bo presodila o teži vseh teh dogodkov, nekaj pa je že zdaj jasno: na najvišji mednarodni ravni Slovenije med vojno ni branil tedanji minister za obrambo, ampak državljan in pesnik Boris A. Novak. Zato me je navdala togota ob poniževalnem tonu njegovega odgovora na moj protest No pasaran! in ob njegovih poniglavih grožnjah. V odgovoru sem ga med drugim spomnil, da je na naslovnici zbornika Društva slovenskih pisateljev ob dolgotrajnih in lepih večerih solidarnosti, ki smo jih organizirali leta 1988 in 1989 za izpustitev Janše in vse četverice, fotografija Toneta Stojka s prvega tovrstnega večera: na njej sem jaz, ki berem pesem. V knjigi, ki jo je lani izdal Igor Omerza, z naslovom JBTZ, ki obravnava to dramatično obdobje nekaj mesecev tik pred aretacijo četverice in dramatične dogodke po tem, je možno videti, da sem bil skupaj s kolegi z Nove revije med prvimi, ki smo izrazili solidarnost. Ta knjiga Igorja Omerze ni doživela zaslužene pozornosti javnosti; po mojem mnenju tudi zato ne, ker je zelo dobro dokumentiral, da je bil ta prostor popolnoma drugačen, kot je danes. In da pravzaprav večina ljudi, ki smo se takrat borili za izpustitev četverice, ne pripada današnji desnici. In da se večina današnje desnice takrat ni angažirala.

Je mogoče, da je bil poleg boja za oblast vzrok za to še kaj drugega?

To je zelo kompleksno vprašanje. Žalostno je, da v tem prostoru ni mogoče niti priznati, da so bile stvari nekoč drugačne. V tem smislu se bojim, da je današnje stanje duha daleč pod solidarnostjo, ki smo jo takrat premogli in je vključevala tudi vse medsebojne razlike. Krog Nove revije, v katerem sem bil eden od šestih ustanoviteljev (poleg Grafenauerja, Tineta Hribarja, Andreja Inkreta, Svetlane Makarovič in Dimitrija Rupla, v čigar stanovanju smo pobudo leta 1980 podpisali), ni bil monoliten v nobenem smislu, ne filozofsko, ne literarno, ne politično, smo pa zmogli modrost, da smo sodelovali z namenom prispevati k boljši, bolj človečni družbi. V trenutku, ko sta bila Grafenauer in Rupel odstavljena kot glavni in odgovorni urednik revije, sem jo sam prevzel na prošnjo uredništva in kolegov, čeprav se z določenimi tezami nisem strinjal. Verjel sem, da moram za nadaljevanje procesa demokratizacije tudi sam podstaviti hrbet in zavarovati revijo, ki ji je takrat grozil sodni pregon, predvsem nekaterim urednikom in avtorjem 57. številke, kot sta bila Ivo Urbančič in France Bučar. Če danes berem, kako mnogi pišejo o teh zadevah, zelo pogosto mojega imena ni zraven.

Zakaj?

Zato seveda, ker me tisti, ki jih takrat ni bilo zraven, pa so si prilastili proces demokratizacije, iz tako prikrojene podobe »zgodovine« pač brišejo. Seveda še zdaleč nisem edini »izbrisani«.

Povedati moram, da mi je, ko gre za tovrstne zgodovinske zasluge, popolnoma vseeno, kaj si o meni mislijo. Je pa kljub vsemu nekoliko smešno, če me tedanji oportunisti in večni karieristi zdaj zmerjajo kot izdajalca in kot kontinuiteto KP, kot človeka, ki pooseblja stalinizem itd. V tej zvezi naj spomnim tudi na dejstvo, ki je dandanašnji zamolčano, da so tudi nekateri stari partizani reagirali in protestirali zoper sojenje četverici; med njimi je bil tudi moj oče Ante, ki je sodeloval na več manifestacijah in na njih govoril. Spomnim se dneva, ko bi moral iti v bolnišnico zaradi raka, pa ni šel, zato da bi se udeležil manifestacije v Mostecu …

(Izdih. Solze na dnu dveh parov oči.)

Moj oče je tisti – kar moji nekdanji kolegi iz redakcije neradi slišijo –, ki je v najbolj dramatičnem trenutku rešil Novo revijo. Situacija je bila tako napeta, da je bilo jasno, da smo na pol koraka do aretacij in prepovedi. V tem obdobju sem hodil k njemu vsak dan.

Kako je pomagal?

Pomagal je tako, da mi je svetoval s svojo zelo bogato zaporniško izkušnjo; bil je namreč zaprt kar triindvajsetkrat in je zelo dobro poznal policijske metode. Ob mojih obiskih je zatemnil okna, odprl radio, pisal mi je navodila na tanke lističe in jih sproti sežigal na sveči, pogovarjala pa sva se o otrocih. Jaz sem skoraj zmeraj dobesedno izpolnil, kar mi je svetoval, in na ta način se je Nova revija izognila pogromu. V epu je pesem, ki govori o tem. Tisto pa, kar mene osebno ob tem še zmeraj boli, je dejstvo, da je bila moja tedanja žena noseča; pričakovala je deklico. Imela sva dečka, ki je imel takrat pet let, in bil je bolan. Zaradi družinske situacije jaz takrat ne bi smel sprejeti vodenja Nove revije. Moram reči, da me je žena takrat podpirala. Situacija pa je bila izjemno živčna, napeta. Zelo dobro smo vse skupaj prenesli. Ampak … te stvari se drago plačajo in … Če mi je za kaj v življenju žal, mi je žal za to. Tega ne bi bil smel narediti. Bilo je seveda važno za celotno družbo, bilo je važno za kolege, ki jih nisem hotel pustiti na cedilu. Ampak, naj tako rečem, to dejanje je kasneje povzročilo intimno razdejanje. To je tudi ena izmed glavnih tem mojega epa. Po eni strani junaška dejanja, po drugi strani razdejanje v intimnem življenju, ki ga dejanje povzroči. V epu bi rad pokazal nevidna herojstva, junaštva na ravni intime, tista dejanja, ki hitro padejo v pozabo in za katere je zgodovinopisje slepo in gluho. Nihče več ne ve, kaj je situacija okoli Nove revije pomenila za družino Novak leta 1987, kakor tudi seveda nihče ne ve, kaj pomeni na mnogih koncih tega sveta, če je mož v zaporu in je žena doma sama s petimi otroki, brez dohodkov, izpostavljena pritiskom, izsiljevanjem, nevarnostim, če mora bežati.

Ko v epu govorim o teh detajlih, so verodostojna imena obenem simboli, literarni liki. Če pišem o svoji mami, očetu, sta, upam, v tem literarnem kontekstu nekaj več kot zgolj verodostojno dejstvo, da sta bila moja starša. Seveda pa pri teh zadevah ne morem mimo svoje dediščine, mimo dejstva, da sem glede angažmajev pač očitno prevzel program svojih prednikov, denimo od starega očeta, ki je bil borec za severno mejo, se nato uprl srbskim generalom in se izognil vojaškemu zaporu tako, da se je delal norega. Moj oče in strici so morali leta in leta stražiti, če se je pred hišo pojavil kakšen oficir ali policaj, da si je razmršil lase in se delal blaznega, da ga ne bi zaprli. Seveda se je ta potreba po družbenih akcijah prenesla v naslednjo generacijo, s posledicami, ki so bile tragične. Gre za družino, katere člani so umirali na strašne načine, kot na primer moj stric Leo, skladatelj, ki so ga leta 1941 po dveh mesecih mučenja v gestapovski mučilnici ustrelili.

Nekateri so izginili, kot stric Rudolf v Sibiriji, del mojih sorodnikov je bil v različnih koncentracijskih taboriščih, teta Mara Čepič je bila prva Slovenka v ženskem koncentracijskem taborišču Ravensbrück, bratranec Leo Čepič, po domače Moric, je bil še kot otrok v Buchenwaldu. Imam pa med sorodniki tudi dva predana komunista in partizana, ki so ju likvidirali, kot se je reklo, »naši«, enega strica in enega bratranca. Teta Nadžida, vdova strica Jerolima, kraljevega letalskega oficirja, je bila na Golem otoku zaradi pol stavka. Pretreslo me je, ko sem lani na seznamu zapornikov, ki je bil objavljen na Hrvaškem, izvedel, da je bila ena od zapornic z najdaljšim stažem: zaprli so jo leta 1948 in jo izpustili šele leta 1956, leto dni po uradnem zaprtju političnega taborišča na Golem otoku. Na koncu življenja je doživela tudi kalvarijo rodnega Mostarja. V zadnjem trenutku se je, stara več kot devetdeset let, umaknila k hčerki v Švico, od koder me je poklicala po telefonu in rekla: »Boris, vodi me u Mostar, da umrem kod kuće.« To je bil čas najhujših spopadov okoli Mostarja, nisem vedel, koliko je na tekočem, nisem vedel, kaj naj ji rečem. Takrat sem v imenu mednarodnega Pena organiziral humanitarno pomoč za begunce in pisatelje v obleganem Sarajevu, vsak dan sem bil v stiku s tragedijami, nenehno sem tolažil ljudi v stiski. Pri teti Nadžidi pa mi je zmanjkalo besed, nerodno sem jo tolažil. In to je bilo zadnjič, ko sem jo slišal. Jaz nosim v srcu precej takih zgodb. V epu sem pozoren na to, kako ta zgodovinska groza vpliva na intimo.

Kar zadeva skladatelja Lea Novaka, ki je organiziral odporniško gibanje v Mariboru leta 1941, se mi je vprašanje njegove intime odprlo tik pred premiero moje igre, dramske kronike Vojaki zgodovine, ki jo je Jože Babič (ravno tako pripadnik te stare garde levičarjev iz tridesetih let) režiral v mariborski Drami. Takrat mi je igralka Milena Godina, mati Karpa in Virineje Godina, pisala izjemno lepo pismo, da vse življenje hrani in pogosto nosi plašč, ki ji ga je podaril Leo. Plašč pa je povezan z njunim slovesom. Leta 1937, 1938 sta kot zaročenca šla v Skopje, ona kot igralka, on kot glasbenik, kjer sta sodelovala tudi pri ustanovitvi makedonskega narodnega gledališča. Ampak tam se je pojavil šarmantni, ognjeviti Viktor in Milena je ostala z njim. Ko sta se Leo in Milena novembra poslavljala, bil je hud mraz, je slekel svoj plašč in ji ga ogrnil okrog ramen. Z vlakom se je v Ljubljano vrnil močno prehlajen. Ko ga je moj oče zagledal, mu je dal svoj plašč. Za razumevanje konca zgodbe pa moram narediti digresijo. Moj oče je bil izjemno pedanten človek in izjemno praktičen. Kot stari zapornik je bil v slehernem trenutku do konca življenja pripravljen na vse. Popolnoma netipično za čas socializma je bil vedno lepo oblečen, neoporečno kot meščanski gospod, s kravato, zmeraj zlikan. Moram v njegov prid povedati tudi to, da je mami pomagal pri gospodinjskih opravilih.

Kako lepo.

Ni bil mačo. Bil je pravzaprav izjemno pozoren človek. No, ta moj nenavadni oče je imel v vsakem od svojih suknjičev skrite raznorazne stvari: svinčnike, radirke, vrvice, žiletke, izvijače, nožičke, pilice …, za vsak primer, če bi se mu karkoli zgodilo, če bi ga, denimo, zaprli. Imel je vrsto skritih žepov, ki jih je v primeru potrebe razparal, in zaradi tega so bili njegovi suknjiči nenavadno težki.

Ko se je vrnil iz partizanov, prvo zimo ni imel tople obleke. Šel je v neki narodni magacin in prosil za plašč. Bil je manjše postave. Prinesejo mu plašč, ki se mu je zdel čudno znan. In bil je kot ulit. Začne tipati po njem in ugotovi, da je to njegov lastni plašč, ki ga je tisto davno zimo podaril bratu Leu. Magacionerja je vprašal, od kod je plašč, ta pa mu rekel, da je iz gestapovske mučilnice v Mariboru.

Kakšna zgodba!

Upesnil sem jo v zbirki MOM: Mala Osebna Mitologija (2007) ter jo v Vratih nepovrata razširil. Rad bi prikazal zgodovino skozi takšne detajle. Skozi zgodbo plašča, ki gre iz roke v roko in nosi s seboj vonj lepih trenutkov, vonj ljubezni, tako kot ga je nosila igralka Milena Godina, po vseh svojih kalvarijah, tudi po zaporu. V tej zvezi se mi zdi ganljivo, da sta mi oba njena otroka, Karpo in Virineja, rekla, da je to zgodba, ki jo dobro poznata. Da je bil Leo nenehno navzoč v Mileninih spominih, pripovedih. To je lepo. In na tej ravni se skrivajo velika in prava junaštva. S te ravni, s tem pogledom je mogoče junaštva, ko nekdo da življenje za nekoga drugega, videti v drugi, lepi in strašni luči, ne kot kliše, kakršnih smo navajeni. Ampak videti, kaj dejansko – intimno, čustveno, telesno – pomeni to žrtvovanje za druge.

Bralec vidi, razume, prepozna in strašno vzljubi vaše junake v epu. In če potegneva vzporednico s katerim od epov, ki jih poznamo, Iliado, Eneido, Božansko komedijo …, v vašem epu ni prostora za sovražnike. Ni antijunakov oziroma jih ne imenujete.

Nekaj tega bo še prišlo v drugi knjigi, Čas očetov, ki je bolj epsko zastavljena – predvsem v zvezi z drugo svetovno vojno. Sicer pa poskušam prikazati tudi tragični primež, v katerem se znajdejo normalni, celo lepi in svetli, inteligentni, nadarjeni ljudje pod pritiskom zgodovine. Poskušam izreči tragičnost teh usod, ne da bi sodil. Bili so otroci svojega časa. Jaz jim ne morem soditi. Lahko pa poskušam razumeti in pokazati, kaj se je dogajalo z njimi, tudi v njihovih dušah in srcih. Ta ep je seveda tudi zame velik napor, poskus razumeti ljudi, ki so mi bili kar najbližji, ki pa so pripadali nekemu drugemu času in bili prisiljeni v njem ravnati tako, kot nam k sreči ni treba. Mi smo še zmeraj privilegirani kot najbrž najsrečnejša generacija v zgodovini človeštva, ker nam je vsaj na Slovenskem v zadnjih desetletjih bilo prizaneseno s hujšimi preizkušnjami. Kar zadeva drugo svetovno vojno, v epu sledim prvim partizanom, med katerimi je bil tudi moj oče, kažem med drugim strašno prvo zimo, kažem nedvomno junaštvo teh ljudi, ki so se brez orožja in brez vojaških veščin uprli okupatorju …

Toda enako jasno izrazim obsodbo povojnih pobojev. Že v prvi knjigi je nekaj pesmi, ki o tem govorijo. In zdi se mi, da so med najboljšimi.

Zelo je važno, da pesmi o povojnih pobojih stojijo kot poezija, važno pa je tudi etično sporočilo. In važno je tudi, da to izrečem jaz, ki sem potomec partizanov.

V tem smislu ste unikum; če govorim samo od leta 1987 dalje, katerim krivicam ste se upirali, še najmanj svojim, izbrisani itd., ste sin svojega očeta in obenem imate moč, da obsojate povojne poboje. Lahko ima človek s takšno držo v tej republiki prijatelje?

Imam nekaj odličnih prijateljev, imam pa tudi občutek osamljenosti in tujstva. Kar zadeva ta vprašanja, me boli, ko slišim, da nekdo posmehljivo govori o pobitih domobrancih, se posmehuje kostem, iskanju kosti. S takšnimi ljudmi ne morem biti prijatelj, ker to enostavno ni človeško. Čas je, da se začnemo obnašati pietetno, da razumemo bolečino drugih. Enako nesprejemljivo pa je zame posmehovanje partizanom, češ da so zakrivili samo zločine. Bili so patrioti in so branili svojo domovino in ljudstvo, česar druga stran pač ni storila; domobranci niso bili sposobni izstreliti niti enega samega častnega naboja zoper okupatorje. Treba je stvari postaviti na svoje mesto. In žalostno je, da kot družba še vedno nismo sposobni normalnega dialoga o teh zadevah, ki so seveda tako hude, da niti ni nujno, da se pri ocenah strinjamo. Zelo pa je pomembno, da bi se o tem pogovarjali in tako odprli neki človeški prostor. To moje nenavadno besedilo je epopeja tudi v tem smislu. V pesmi, ki jo namenjam Homerju, kajti vzpostavljam dialog z mnogimi pesniki, ga prosim, naj mi pomaga biti človečen, tako kot je Ahil, potem ko je na strahoten način ubil Hektorja, imel človeško moč, da Hektorjevemu očetu Priamu vrne truplo, kar je sploh najpomembnejše etično sporočilo Iliade.

Poglejte, tam naprej za ono mizo sedi nekdanji minister, ki je za svojega svetovalca vzel Draga Isajlovića, ki je bil tudi vmešan v zadeve okoli aretacije Janše. Ampak ta Isajlović je zasliševal tudi Viktorja Blažiča in mene, Blažiča zaradi glose Yugoslavia's Security Dilemmas ali Država na dražbi in mene kot urednika Nove revije, ki sem to gloso objavil (št. 60–61, maj–junij 1987). To je številka, v kateri sem objavil tudi Pučnikov načrt za uvedbo parlamentarne demokracije, in bal sem se, da bo zaradi tega članka sledila prepoved. Toda o tem Pučnikovem članku ni bilo v javnosti nobene besede. Oglasila pa se je vojska, zaradi glose, v kateri je Blažič kritiziral nekega srbskega emigranta, ki je v londonskem časopisu Journal of Strategic Studies objavil nasvet Natu in zahodnim državam, naj podprejo vojaški puč v Jugoslaviji, češ da je edino vojska sposobna rešiti Jugoslavijo. Admiral Mamula nas je v Narodni armiji napadel z grožnjami in s skrajno ostrino, kar je povzemal ves jugoslovanski tisk. Tudi sam sem mu odgovoril skrajno ostro – preden se je v tej zvezi oglasila Mladina. Takrat je postalo jasno, da se pripravlja nekaj temnega. V tem kontekstu se je zgodilo tudi srečanje z Ivanom Borštnerjem, ki ga opisujem v spevu Redakcije.

Opišete, da sta se našla v neki stavbi, v poltemi, avgusta 1987, in da vam je predal neki papir. Kaj je bilo napisano na njem?

Nič. Ampak je imel oznako vojaške tajnosti. Borštner je takrat prijateljeval in sodeloval z Mladino in me je poklical. Šlo je za vojaško analizo politične situacije. Nič takega, vse je bilo znano iz dnevnega časopisja. Nevarna je bila le oznaka vojaške tajnosti. Srečanje se je zgodilo na tedanjem sedežu Nove revije, na Vegovi; na mojo prošnjo je bil navzoč tudi član uredništva Aleksander Zorn. Naslednji dan sem govoril z očetom in takrat mi je prvič rekel, da gre za nevarno situacijo, da naj grem na uredništvo in uničim ta dokument ter naj se s kolegom dogovorim za popoln molk. Razložil mi je zlato pravilo konspiracije: da morata skrivnost čuvati največ dva. Če je še tretji, obstaja nevarnost, da se skrivnost razve, in nikoli več ne bo mogoče ugotoviti, kdo in kako. Tako sem tudi storil. Govoril sem z Zornom, strinjal se je in skrivnost sva obdržala zase. Kar so nekateri člani uredništva kasneje zamerili. Neupravičeno. Če bi takrat ta dokument našli na Novi reviji, kajti gotovo so nam prisluškovali, bi nedvomno sledila prepoved revije z usodnimi posledicami za demokratizacijo. Tudi Borštner je v svoji knjigi Sedem let pozneje zapisal, da se je najbolj od vsega bal, da bi odkrili zvezo z Novo revijo. Ni pa šlo za isti dokument, kot je bil tisti, ki so ga našli na Mladini in ki je sprožil tako usodne posledice. Pozneje je Borštner Zornu in meni povedal, da ve, da midva nisva nikomur izročila tega dokumenta. Vse izvode dokumentov je namreč zaznamoval s šiframi in tisti, ki ga je pustil na Novi reviji, ni nikjer »izplaval«. Seveda ne, če sem ga pa sežgal. Kolegi na Mladini niso bili tako pametni. Res pa je, da ni šlo za mojo pamet. Šlo je za pamet Anteja Novaka.

No, naj se vrnem k zaslišanju decembra 1987 na Prešernovi cesti. Prva stvar, ki mi jo je zasliševalec Isajlović rekel, je bila, da če se mu bo tako zahotelo, ne bom nikoli zapustil te hiše. Nato se je nikoli skrajšal v pet let zapora. Pozneje se je umiril in postal vljuden.

Kako ste reagirali?

Držal sem se tako, kot se spodobi. Kot odgovorni urednik sem branil avtorja in sem trdil, da vojska po jugoslovanski ustavi nima pravice posegati v javne diskusije ter da so politične ambicije JLA napad na ustavo. Podobno je ravnal Blažič. Niso imeli dovolj materiala, da bi sprožili proces. Ampak očitno je, da je šlo za uvod v poznejše sojenje četverici. Iskali so …

(Pogovor prekine natakar, ki prinese slaščici. Ostanek odgovora preglasi hrup pribora, hrup časa.)

Ampak pojdiva k lahkotnejšim temam. Med mojo in še malce starejšo generacijo vam bo še bolj zrasel ugled, ko bodo izvedeli, da se je Margita Stefanović Magi, pozneje klaviaturistka kultne skupine EKV, hotela poročiti z vami! Kako sta se v šestdesetih letih znašla v Baru, v tisti bolnišnici?

(smeh) Skupaj s sorodniki smo avgusta 1967 taborili v kampu pri Baru v Črni gori in tam sem se hudo prehladil in obležal zaradi meningitisa. Imel sem skoraj 42 vročine, ko so me pripeljali v bolnišnico v Baru, in potem me je neka prijazna slovenska nuna, sestra usmiljenka, zdravila s konjskimi injekcijami. Tam se je pojavila ta deklica, neskončno vesela, skakljala je okoli, imela je črne lase, smejoče se oči, imel sem trinajst, ona pa osem, devet let, in ko sem se drugi dan bivanja v bolnišnici zbudil iz vročice, jo zagledam, kako sedi na moji postelji in me gleda. Nakar mi reče: Midva se bova poročila. Potem je to razlagala vsem po bolnišnici, bilo mi je grozno nerodno, bil sem introverten, sramežljiv, zakompleksan pubertetnik, tako da mi je šlo to na živce … Obenem pa je bila izjemno simpatična. Ko sem jo vprašal za ime, mi je sila resno odgovorila, kot v zmagi: Magi.

Sta si te stvari kdaj kasneje na novo izpovedala?

Nikoli več je nisem srečal. Natančno se spomnim, kako ponosno je razlagala, da je njen oče Slavoljub Stefanović Ravasi, pomemben televizijski režiser iz Beograda.

Za čem je takrat bolehala?

Če me spomin ne vara, za pljučnico, zdi se mi, da sva oba ležala na oddelku za pljučne bolezni. Pred kratkim sem na spletu našel fotografije te bolnišnice, prav takšne, kakršne imam sam v spominu … Magi je imela neko posebno vrsto lepote, nežnosti, miline. Otroška vila. Obenem je bila malce deška, odkrita in zelo pogumna. Kasneje, ko sem od daleč in z zamudo izvedel, kaj se ji je zgodilo, me je navdala globoka žalost. Poskusil sem jo izraziti tudi v pesmi, ki sem jo vključil v spev Bolnišnice. Pesmi o Magi sledi pesem o tem, kako mi je pred letom dni na Golniku v naročju umrl prijatelj, glasbenik in pesnik Tomaž Pengov - Pigl.

Kdaj človek dokončno zasluti, kakšna je njegova usoda? Kakšna je vaša?

Izvemo zmeraj prepozno. Kot je rekel Leonard Woolf, mož pisateljice Virginie, se usoda ne skriva v prihodnosti, ampak v preteklosti, v našem značaju. Moja usoda je govoriti TODA.


Prijavi sovražni govor