Borka iz celjskega zlatega trikotnika

Trener Marjan Fabjan pravi, da je Tina Trstenjak največji približek idealnega borca. Toda v slovenski vojski ji niso dali službe.

Objavljeno
12. avgust 2016 16.51
Miha Šimnovec
Miha Šimnovec

Če se starši ukvarjajo s športom, je velika verjetnost, da bodo šli po njihovih stopinjah tudi otroci. Tako je bilo tudi v primeru celjske judoistke Tine Trstenjak, ki je bila minuli torek v Riu de Janeiru ovenčana z naslovom olimpijske prvakinje v kategoriji do 63 kilogramov. Kot druga Slovenka po Urški Žolnir, ki je pred štirimi leti zablestela v Londonu.

Tinina ponosna starša – mati Silva se je svojčas preizkušala v atletiki, oče Boris pa je igral mali nogomet – se sicer nikoli nista borila na blazinah. Sta pa najzaslužnejša za to, da je stopila na tatami njuna hči. Ko je bila še majhna, jo je strašno zanimalo, kaj se dogaja v telovadnici judoističnega kluba Sankaku na Lopati.

Ko se je mimo nje vozila na obisk k babici in skozi avtomobilsko okno opazovala otroke, ki so s športnimi torbami izginjali za njenimi vrati, je vedno znova spraševala starša, kaj počnejo notri. Ker se očitno ni sprijaznila z njunimi odgovori, sta jo nekega dne, bilo je septembra leta 1998, odpeljala do dvorane in jo vpisala na tečaj juda.

Tako se je začela Tinina športna pot, ki kljub številnim uspehom še zdaleč ni bila posuta z rožicami. Potem ko si je jeseni 2009 izbojevala bronasto kolajno na mladinskem svetovnem prvenstvu v Parizu, drugo zapovrstjo na tem tekmovanju po Bangkoku 2008, jo je v drugi polovici leta 2010 tako rekoč čez noč minilo veselje do tega japonskega borilnega športa. Ker ji na blazinah nenadoma ni šlo več vse po načrtih in ni videla rešitve, je obesila kimono na klin.

Toda nekaj ji le ni dalo miru, zato si je po več mesecih odsotnosti premislila in se vrnila na trening. Po pogovoru s trenerjem Marjanom Fabjanom je prestopila v višjo kategorijo (do 63 kilogramov), kar se je izkazalo za pravilno odločitev, saj se je krivulja njenih rezultatov znova obrnila navzgor.

V tistem obdobju, ko ni bilo želenih uspehov, ji je bilo – kakor se spominja – najtežje v karieri, na srečo pa je prebrodila krizo in se vrnila na tatami še močnejša. Leta 2013 si je v Budimpešti s tretjim mestom izbojevala prvo žlahtno kovino na članskem evropskem prvenstvu, sledili sta srebrni v Montpellieru leta 2014 in Bakuju leta 2015, med obema tekmovanjema pa se je konec avgusta 2014 v Čeljabinsku prvič povzpela na zmagovalni oder tudi na članskem svetovnem prvenstvu.

Če bi (še) bolj verjela vase, bi se že takrat okrog njenega vratu lesketala zlata lovorika, je bila v Montpellieru prepričana Urška Žolnir, prva (in takratna) trenerka Tine Trstenjak. Bila je tudi njena vzornica, kar ni čudno, saj je bila Urška – ko se je Tina učila prvih prevalov in metov na blazinah – kot mladinska evropska prvakinja v Sloveniji že vzhajajoča judoistična zvezda. Tina Trstenjak jo je na treningih gledala z velikimi očmi, ni pa je posnemala, ker je »vsak posnetek slabši od originala«.

Tina je šla svojo pot. Marjan Fabjan, ki je konec aprila v Kazanu že drugič po letu 2009 prejel priznanje za najboljšega judoističnega trenerja v Evropi, ji je – kakor vsem varovancem – sestavil špartanski program priprav, ki mu je Tina Trstenjak pridno sledila, čeprav je bilo na trenutke res težko. Tudi lani poleti ji ni bilo lahko, saj so ji odgovorni preklicali zaposlitev na ministrstvu za obrambo. Zavrnili so jo, ker naj bi šele takrat ugotovili, da nima ustrezne izobrazbe, čeprav je bilo to znano že dalj časa.

Bogdan Gabrovec, predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) in pred tem dolgoletni predsednik Judo zveze Slovenije (JZS), kar pomeni, da je bil seznanjen z vsem, ji je, denimo, mesec dni pred tem zatrdil, da bo v kratkem prejela vojaško knjižico.

Namesto knjižice jo je pričakal dopis, da ne bo dobila službe. Ker so bile vse obljube le prazne marnje, in to samo nekaj tednov pred začetkom svetovnega prvenstva v Astani, je bilo njeno razočaranje toliko večje. »Najbolj me je prizadel odnos določenih ljudi. Če mi ne bi sveto zagotavljali, da me bodo zaposlili, sploh ne bi bila tako potrta; še naprej bi – kakor doslej – živela brez službe. Tako pa sem dobila občutek, da me imajo za norca,« je pred letom na mednarodnih pripravah v Izoli zmajevala z glavo.

Čeprav je takrat izgubila voljo do treningov, se je pod Fabjanovim vodstvom odlično pripravila za vrhunec lanske sezone in se konec avgusta v Astani vpisala v zgodovino kot prva slovenska svetovna prvakinja v judu. Najboljša je bila tudi na aprilskem evropskem prvenstvu v Kazanu, kjer je prejela tudi priznanje za najboljšo judoistko na stari celini, zbirko najžlahtnejših lovorik z največjih tekmovanj pa je pred dnevi zaokrožila z naslovom olimpijske prvakinje v Riu de Janeiru. Z njim je na prestolu nasledila Urško Žolnir in potrdila veliko prevlado v polsrednji kategoriji, v kateri že debelo leto kraljuje na vrhu lestvice svetovne judoistične zveze (IJF).

Fabjan, ki se je kot trener podpisal že pod peto kolajno na največji športni prireditvi – Urška Žolnir ima ob zlati iz Londona 2012 še bronasto iz Aten 2004, tretje mesto je osvojila tudi Lucija Polavder v Pekingu leta 2008 in Ana Velenšek v Riu –, ne skopari s pohvalami na račun Tine Trstenjak.

Dejal je, da je med tistimi, s katerimi dela v zadnjem obdobju, ona največji približek idealnega borca, drugače pa je povsem običajno dekle, marljivo, skromno in preprosto, ki se ne izpostavlja, ampak se raje drži v ozadju. V prostem času, kadar ga ima, se najraje sprehaja v naravi, posluša glasbo ali pa kaj skuha – odvisno od razpoloženja.

»Tinči«, kakor tudi kličejo neustrašno Celjanko, ki bo 24. avgusta praznovala 26. rojstni dan, se strinja s trenerjevim opisom in dodaja, da je zelo vztrajna in nepopustljiva. Ko si nekaj zada, hoče to doseči za vsako ceno. Ker je v judu osvojila vse, kar se je dalo, pri čemer ji je med pohodom proti Olimpu zagotovo dalo dodaten zagon tudi delovno mesto na ministrstvu za finance, ki ga je zasedla 1. junija, bo njen naslednji cilj dokončati maturo.