Tiskane izdaje
V visoki starosti natančno ve, kaj hoče povedati – in po vsem, kar je dosegel in doživel, ima tudi pravico do svoje pripovedi, svojih poudarkov. Večer pred najinim srečanjem je zgodbo »človeka, ki je pri stotreh letih priča grozljivosti dvajsetega stoletja« pripovedoval kot začarani publiki v berlinski Literaturhaus. Med pogovorom za Delo pa se ni niti dotaknil črne kave, ki mu jo je prinesel natakar. Bilo je preveč za povedati.
O knjigi V imenu dialoga
...
En del je dnevnik leta 2005, potem naj bi bil zapis za leto 2013, in v tisti zapis sem dal tudi en zapis iz leta 2014, enega za leto 2015 in enega za 2016. Bi začel ravno pri tem za leto 2016, saj sem dal noter to, kar je naslov knjige: V imenu dialoga. O tem sem govoril v evropskem parlamentu, ko mi je Bulčeva [slovenska komisarka Violeta Bulc] priskrbela pet minut, a sem govoril četrt ure. Nekaj sem govoril o rdečih trikotnikih, to smo bili tisti, ki smo bili protinacisti in ki smo imeli rdeči trikotnik in katerih se danes nihče več ne spominja, govorijo samo o Judih oziroma holokavstu. Rekel sem si, zakaj se na dan spomina ne govori tudi o drugih deportirancih v Dachau in Buchenwald, Doro in tako naprej. Ljudje so umirali od lakote, med transportom. Rekel sem, ima pravico rdeči trikotnik, ki je bil proti nacizmu in ki je umiral od lakote, od bolezni in tako naprej, da se ga spominjajo. Vsako leto poslušam, da se ne omenja rdeči trikotnik oziroma se ne omenja antirasizem, to je krivica. Moral bi reči – a tedaj nisem rekel –, da so samo Judje iz tega naredili reklamo in politiko, vse drugo pa se zamolči. Potem pa mi je nekdo rekel, veste, pravijo, da hoče Pahor konkurirati Auschwitzu. Sem rekel, ja to je bedarija, da bi jaz konkuriral, ampak da se omenja samo Jude, to je pa res, in da se druge zamolčuje, to je tudi res. Če me hočejo imeti Judje zaradi tega na piki, kaj čem jaz narediti? Kako bi govoril o deportirancih rdečih trikotnikih, ne da bi jih omenjal? Ampak se ne sme! Italijanski dnevnik Corriere della Sera mi lani ni objavil članka, ki sem ga napisal o rdečih trikotnikih, čeprav imam tam znanko, ki je zelo prijazna in ki se tikava. Sem rekel, sem ti poslal o rdečih trikotnikih, pa niste objavili. Je rekla, da bodo, a kje je že to. »Pa napiši mi še enkrat, bom poslala še enkrat!« Sem napisal še enkrat, pa ni bilo.
O italijanskem zanikanju krivde
Italija o fašizmu noče pisati. Slovenska država je ponižna, ne omenja ne razlogov ne resnice prve svetovne vojske in tako naprej, pa so Primorci trpeli zaradi tistih, ki niso hoteli imeti le Trsta, ampak celo Primorsko. Cela Primorska je bila uničena, a tega nihče ne v Italiji ne v Evropi ne piše. Vsak mesec dobivam memoarje iz Pariza o prvi svetovni vojski in niti enkrat ne pišejo o slovenskih fantih, Poljakih in drugih, ki so se bojevali za Avstrijo. Nekje sem napisal, tudi v italijanščini, da so se bojevali proti Italiji. Niso želeli, da Italija zmaga, ker vemo, kako so naredili z Beneškimi Slovenci. Drugi dan, ko so Benetke propadle kot država in so postale navadno mesto, je videmski časnik pisal, da je treba te ljudi poitalijaniti. Oni so govorili narečje in Benetke se niso brigale, da so le bili tam in so nekako varovali meje. Beneški Slovenci so skoraj imeli svojo administracijo in tisti jezik je bil dober, a je bil narečje. Zaščitni zakon, ki so nam ga dali leta 2001, pa zdaj izvajajo in verjetno se bo počasi tudi v Trstu nekako uveljavila ta dvojezičnost. Se že uveljavlja, a počasi, in krivi so tudi naši. Slovenska kulturno-gospodarska zveza je še vedno levičarska, ne priznava, da moramo pisati o nacionalni zavesti. Samo jezik hočejo braniti, a jezika ne bomo obranili, če ne bomo zavedni Slovenci. In nobenega razloga ni, zakaj bi imeli slovenski jezik, če se ne čutimo Slovence. Oni pravijo, da je to nacionalizem, že Kardelj je govoril, da poudarjanje nacionalnega vprašanja vodi v nacionalizem. A to drži tudi danes na levici.
O odnosu Slovenije in Slovencev
Slovenska skupnost in Slovenska kulturno-gospodarska zveza sta se nekako vsilili za podporo, hkrati pa je Ljubljana imenovala ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu. Čeprav ni pravi minister, so ga naredili za ministra. A italijanskemu predsedniku nihče ne omeni boja Italije, da bi po zmagi dobila Trst. V poročilu mešane slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije je objavljeno vse o razmerju med Italijo in Slovenijo od leta 1866 naprej, tudi o tem, kar se je dogajalo za časa fašizma na Primorskem, o kulturnem genocidu slovenskega naroda, od Trsta do skoraj vrha Triglava in južno vse do Snežnika. Poročilo te komisije pa je žal ostalo v predalu. To so Italijani zamolčali, niti enkrat se niso opravičili zaradi vsega, kar je bilo uničenega. Najhujše zamolčanje je zakon o dnevu spomina, giorno del ricordo – 10. februarja, ko se spominjajo izginulih v fojbah in istrskih beguncev, ne da bi niti z besedo imenovali usodo Primorske za časa fašizma, okupacijo Ljubljane 1941–1943 z ustanovitvijo dodatnih fašističnih taborišč. Seveda da so Italijani izgubljali ogromno vojakov, ampak načrtno so hoteli teritorij zavzeti in se za to boriti s planjave proti hribom, od spodaj navzgor. Streljali so s petnajstimi topovi naenkrat, naša slovenska oziroma avstrijska vojska pa je imela pozicije na višavah in Italijani so pošiljali regimente v smrt. Oni so jim rekli: zakaj prihajate, ko vidite, da vas lahko pokosimo z mitraljezi, kričali so jim, naj se vdajo, naj ne hodijo. A je že Hemingway spoznal, kaj se je dogajalo na fronti.
Ker je poročilo mešane komisije ostalo v predalu (saj je bilo politično nesprejeto), bi bilo dobro, da bi se ustanovila komisija, ki naj določi, kaj naj se objavi. Italijanska mladina ne ve nič o tem, kaj se je dogajalo: ve o fojbah in da so Italijani zapustili Istro, razlogov za to pa ne pozna, ne ve, da je posledica tistega, kar se je zamolčalo.
Foto: Jure Eržen
O terorizmu kot novem izmu
...
Ko sem govoril v evropskem parlamentu, sem tudi rekel, da je Evropa – ali, če hočete, ves svet – v položaju, ki ni rešljiv. Pravite, bomo uničili teroriste, tudi Putin se strinja proti teroristom, terorizem je novi izem, ki je v resnici zločinski na način, kakršnega človeštvo še ni poznalo. Da učimo otroke, kako naj režejo vratove, to se še ni dogajalo, niti Cezar ni učil mladih Rimljanov, naj režejo vratove. Res so uničevali, a so uničevali vojaki, ženske so odpeljali proč, ne pa da bi otroke učili rezati vratove. Rekel sem, da se bo to nadaljevalo. Evropska politika in vojaške sile pravijo, da jih bodo bombardirali, v boj proti njim ne bodo poslali vojske, ampak bomo njihove postojanke uničevali z bombardiranjem. Takrat sem rekel: lahko jih boste bombardirali in jih tudi bombardirate, sredi Libije med Bengazijem in Tripolisom so zbombardirali pol Sirte – jaz sem šel z ladjo mimo leta 1940, ko sem šel v Bengazi –, zdaj pa bodo ti, ki so se razbežali, prišli k vam in bodo kot posamezniki delali, kar bodo hoteli, po vaših mestih in deželah. In so že začeli, v Nemčiji so kar na cesti napadli policaja in tako naprej. Po drugi strani nas Evropejce nadzorujejo policije, ker imamo v svoji sredi islamce, ki nastopijo, kadar hočejo, in mi ne vemo, kateri so. Tisti, ki je streljal v Franciji, je tudi živel med nami in so ga sumili, a niso si mogli misliti, da bo prišel z brzostrelko in s (samomorilskimi) jopiči. In so v kombiju imeli še druge jopiče.
Rekel sem, da je Evropa postavljena pod pritisk, ki je neviden in ki je resen. Ne želimo, da bi bila vojska, da bi se vojskovali kot v Siriji. Tam Putin brani enega šefa, drugi pa imajo druge interese. Islamci pa so sploh proti, tam ni le ena opozicija, ampak celo dve. Dokaz, da je problem skoraj nerešljiv. In Rusi, ki bombardirajo to opozicijo, so začeli bombardirati tudi islamce, ki so tako imenovani teroristi. Tega se danes sploh ne more definirati, je položaj, ki ga ne morete braniti. Hvalijo se za vsako postojanko, ki jo uničijo, a ne pomislijo, da se za vsako, ki propade, naredita dve drugi. Ta civilizacija, kot pravijo Evropejci, lahko vsak dan pričakuje, da se bo nekje nekaj zgodilo in da bo spet sto mrtvih, tam, kjer nobeden ne pričakuje. Tako dobro so organizirani, da so nad New York poslali celo letala. Kako da tajne policije o tem niso nič vedele? Bili so vsi presenečeni. Rekli so, da bodo uničili teror, a je samo lingvist Chomsky rekel, da je prišla ura izpraševanja vesti. Nihče pa ga ni poslušal, nasprotno, namesto tega je šel predsednik ZDA napast Irak, kot da imajo tam atomsko bombo, da je tam diktator in tako naprej. In kaj so naredili iz Iraka? Zdaj imamo tam islam namesto tistega šefa, ki so ga vrgli, bombe pa ni imel nobene. To je Putin povedal prav: če ste prinesli takšno demokracijo namesto diktature, potem hvala lepa za takšno širjenje demokracije in takšno reševanje problema terorizma. In tako je bilo.
Za svetovni kongres vseh, ki imajo oblast
...
Jaz pravim, da stvar ni rešljiva tako, kot je zdaj. In tudi z bombardiranjem se ne reši. Narediti je mogoče le eno, in prosim, da v Bruslju to vzamejo v poštev, kot da je od vseh in ne zato, ker to pravi Boris Pahor. V evropskem parlamentu sem to povedal: boste rekli, namesto da bi Boris Pahor mislil na smrt, pride pridigat. Sem rekel, tako kot je trajalo štirideset let, preden ste se odločili, da boste resno zmanjšali ta plin, pa drugi plin, da se ne bo zemlja več tako segrevala – to je trajalo štirideset let! Mogoče bo to, kar pravim jaz, trajalo enako dolgo: naredite kongres, svetovni kongres, ne evropski, vseh tistih, ki imajo v rokah oblast v človeški družbi – pa naj bodo tisti, ki imajo atomske bombe, tisti, ki imajo orožje in komaj čakajo, kdaj bo nastala vojska. Vedno je nevarno, da res nekaj nastane, rešuje se zadnji trenutek, tudi klima je bila na nitki. Sem rekel, naj se združijo filozofi, naj se združijo pesniki, naj se združijo vsa verstva na tem sestanku, kjer bi bil v bistvu govor o dialogu. Sem rekel, da bi morali vsaj ta dialog pripeljati od začetka, pa naj traja tudi deset let, da ne bi bil lačen nobeden človeškega rodu. Danes morajo še v najboljših državah, kot je Italija ali Francija dobivati pakete, da lahko preživijo. To je nesmisel, pri vsem denarju, ki je na svetu, pri vseh bankah in milijardah, skritih milijardah, da imamo lačne ljudi. To je rekel tudi papež Frančišek, ko je šel v Afriko: ljudem je treba pomagati na kraju samem. To se pravi, da bi morali te milijarde, ki so na razpolago, razdeliti in nadzorovati, komu bomo dali. Kajti tudi v Afriki so se mogotci od Evropejcev naučili, kako se denar porabi zase in ne za ljudstvo.
Italijanski socialist Bettino Craxi je nekoč daroval eno tovarno, menda Libiji, če se ne motim – a kaj bodo s tovarno, če nimajo surovin? Priskrbeti je bilo treba oglje, nafto ali vse drugo in tudi delavci niso znali delati. Čakali so, da bi Amerikanci dali denar, da bi plačali delavce, to se je dogajalo tudi za časa Tita. Zato je tudi Tito rekel, naj gredo ljudje delat ven, da bodo nosili denar domov. Ta moj koncept, ki ni moj, stavi na človeški razum – ti človeški možgani znajo danes narediti celo nov organ, ki zraste zraven starega in ga reši, ta človeški razum, ki nam je naredil telefone v žepu, da lahko govorimo z New Yorkom, medtem ko pijemo črno kavo. Ta bo zmožen tudi na takem kongresu postoriti, da človeštvo ne bo razmišljalo le o tem, kako bo eden premagal drugega, kako bo to pa ono zavzel, kako bo porabil orožje, spraznil skladišča orožja itn., ampak naj se najprej odpravi lakota, potem začne pomagati Afriki, sem rekel. Evropa je bila kolonizator, je imela v rokah celo Afriko in je delala, kar je hotela iz tega, kar so imeli na razpolago; zdaj pa Evropa tistim, ki potrebujejo pomoč, brani, da se rešujejo v Evropo! Evropejci bi prvi morali reči, da jih bodo vzeli, a je le Merklova rekla, da jih bo vzela 800 tisoč. Ja, potrebuje delavce, ima interes. Rekla je: »Mi zmoremo!« Gotovo zmoreš z disciplino, ki jo imaš.
O tem, kaj naj ostane po njem
...
To o dialogu objavite. Rad bi, da bi vsaj to ostalo po meni, da sem to rekel kot star človek in kot človek, ki ne dela neke reklame in neke propagande. Če se ne strinjate z mano, če rečete, kaj se boš šel preroka, pa mi vi povejte, kako mislite, da bi se to reševalo. Povejte vi drugo rešitev. V Bruslju sem govoril v francoščini, ker ne maram prevajalcev, poudariti hočem tiste glagole, ki jih hočem sam, in ravno tako besede. Zelo prepričano so mi ploskali. Ker kadar govorim, govorim tako, da prepričam, ne pa besedičim. Sinoči [v Berlinu med predstavitvijo ponatisa nemške izdaje Nekropole] ravno tako. Današnja kulturna Evropa nič ne ve o Trstu. Povedal sem, da v Trstu pod staro Avstrijo, ko so imeli še Madžarsko, Slovenci niso bili nobena manjšina, v Trstu je bilo več Slovencev kot v Ljubljani. Manjšina smo postali po tem, ko je Italija hotela Trst in si je namesto Trsta vzela četrt današnje Slovenije. »Trento e Trieste«, hoteli so imeti tudi Južno Tirolsko, ki je spadala na to stran Alp, in so jo dobili spet po drugi svetovni vojni. Jaz sem rekel in Evropa bi morala reči: naredimo svetovni in evropski kongres in se bomo zmenili, da bo človeštvo imelo neki smisel poleg tega norenja.
Že v Svetem pismu sta dva brata, ki se ne moreta, eden je še vedno kmetič, oni drugi pa se je malo bolj razvil in hoče komandirati. Jaz sicer nisem za Sveto pismo, raje se držim Spinoze. On je bil moder človek, je rekel, da sta bog in narava isto. Tudi propagator relativizma Einstein je govoril, da je globoko religiozen, a ni veren. Evo, to pravim tudi jaz. Mi se klanjamo pred misterijem sveta, a ne priznavamo Boga kot osebe, kot verujejo katoličani ali pa islamci. V tem smislu je moralka, da bi lahko človeštvo normalno živelo, ne da bi moralo odgovarjati nekemu Bogu. To je naredila francoska revolucija, ki je dala nov način življenja in družbe. Človeški možgani lahko racionalno rešujejo probleme.
O demokraciji proti želji po oblasti
...
To je težko rešljiva problematika, ampak z vztrajanjem pri diskusiji bi jo bilo mogoče rešiti, za primer dajem Skandinavijo. Naši socialdemokrati (recimo krščanski socialec Krek) so že ob revoluciji sedemnajstega leta, ko je Rusija postala Sovjetska zveza, rekli, da za nas to ne more biti zgled, mi se moramo ravnati po skandinavskih državah, ki so majhne, in ne po takšnih kolosih, kot je Rusija. To so naši levičarji tedaj govorili in danes bi se lahko reklo ravno to. Skandinavci so imeli zelo preprosto tezo in jo imajo še zdaj: sindikati, delodajalci in država se zmenijo, do kod sega zahteva sindikatov za delavski sloj, in po tem se mora ravnati delodajalec, da ne bo imel proti sebi sindikatov. Le toliko mora popustiti, da bo še zmerom imel svoj zaslužek, če ne ni kapitalist, tovarna mora delati, a tako, da sindikat ni proti njemu. Država pa pravi: jaz vsako leto potrebujem toliko milijard za bolnice in vse drugo, dajmo se zdaj sporazumeti, da bom jaz dobila še tisto, kar mi manjka. In ko se dovolj pobotajo, da prideta ven tisti dve milijardi, ki manjkata državi, nastane vlada, ki vlada toliko časa, dokler eden ne pretirava.
O nacionalnem in nacionalizmu
...
Ločujem to, kar je pravična obramba identitete. Stéphane Hessel in Edgar Morain sta napisala knjižico Le chemin de l'espérance, v kateri pravita: globalizacija da, dokler je človek enak človeku in so vsi sinovi matere Zemlje, vsi si morajo pomagati med seboj. (Sem rekel, to imamo že v evangeliju, ta globalizacija ni nič novega.) Hessel in Morain pravita tudi, da globalizacija mora spoštovati tudi partikularnost. Globalizacija pomeni enotnost vsega človeštva, partikularne pa so dežele, partikularne so nacije. To je potrebno, ker so specifične, specifični jeziki in specifične kulture morajo biti priznani, treba jih je braniti in morajo doseči maksimum svoje kulture in to držati. To Evropa danes še ima in to je poudaril Chirac, ko je Slovenija šla v združeno Evropo in me je francosko ministrstvo za kulturo povabilo na poslušanje njegovega govora. Na koncu govora, ki je bil malo predolg, je rekel: zdaj so te države prišle v združeno Evropo, jutri bodo prišle še druge in bo nastala ena velika evropska družina, ampak takrat bomo bolj Nemci, bolj Španci, bolj Francozi, bolj Italijani kot danes. To se pravi, mi bomo reševali posebnosti in kulture ter ne bomo melting pot kot Amerikanci. V tem smislu je Evropa še zmeraj enotnost v multidisciplini, iz številnih samostojnih priznanih entitet nastane enotnost. Eni ali drugi se ne bodo zavzemali za več teže in dominacije, tisti z močjo ne bodo asimilirali majhnih, pa čeprav nekateri gotovo vedno težijo, da ostanejo podložni, ne da bi se zavedali. Italijani se pričkajo, da nočejo dominacije Nemcev, a kaj ko ne znajo dominirati samih sebe!
Naslov V imenu dialoga
Ja, gotovo, da je, mimogrede to tudi omenim, a križ, ne eni ne drugi ne popuščajo. Na levici je Kučan mislil, da bo takrat, ko je bil za mirno poravnavanje sporov nadškof Šuštar, ki je bil zelo pameten človek in je v Švici videl, kako tam živijo s petimi enotami in petimi jeziki, kako se lahko živi v redu, če se ljudje sporazumejo in imajo smisel za demokracijo. Takrat je bila možnost rešitve, Kučan je citiral celo Sveto pismo. Potem pa je vsaka stranka hotela imeti prav in v vsakem pogovoru še vedno pridejo na dan žrtve iz jam. Sporazum je težko dosegljiv, priznam, Slovenci pa so eni zavistni in drugi ošabni. Slovenec je ošaben, se pa klanja sosedom, tudi pred Hrvati. Pa so sprejeli, da priznajo Hrvatom, da gredo v Evropo, ko pa smo morali Slovenci od Italije najprej dobiti dovoljenje. Trije smo bili takrat, Bučar, jaz in Tine Hribar, ki smo bili proti, da se dovoli Hrvaški, da gre v evropsko skupnost, ne da bi prej rešili problem meje s Slovenijo, drugi so bili vsi za. Ko je prišlo na dan, kaj so se pogovarjali, pa so oni zapustili arbitražo in spet vrgli slabo luč na Slovence. Zdaj pravijo, da bodo vseeno reševali, upajmo. Najboljša rešitev, če lahko upamo, da bo, je tista, ki jo je še Janša sklenil s Hrvati: polovico za Slovence, polovico za Hrvate. Tako da v bistvu Slovenci ne bi imeli direktnega odhoda na morje, bi pa morali vseeno biti v prijateljskem razmerju do Hrvatov, da bi imeli neko stezo sredi hrvaškega morja.
Napoved težkih časov
...
Ja, nič lepega ni nikjer. Nič, da bi rekel človek, upamo v to. Celo papež vidi, kam je šla zdaj Cerkev, vidi, da je nagrmadila denar. So se razjezili takrat nad Mariborom, nad cerkvenimi ljudmi, ki so izgubili milijone, ampak Cerkev je vsa zgrajena na denarju, na svojih bankah. In zdaj bo papež imenoval nove kardinale, pa bi moral pravzaprav vse poslati domov. Tisti klobuki, ki jih imajo kardinali, ko gredo na parado – saj je to danes videti kot pust! Bodo rekli, kako se moreš hecati iz svetih stvari … ma, kakšne svete stvari! Postavi Jezusa ob te kardinale, kakšna razlika je to. Znajo, kakšne avtomobile bodo kupili in kako bodo preživeli svoja lepa leta. Ne bo se Cerkev spremenila po tem, kar je učil sveti Frančišek. Cerkev ga je prosila, da je šel naokoli pridigat, ampak ne Cerkvi in vodstvu.
O drugem tiru
...
Ta novi predsednik vlade mi je pisal ob stoletnici in čestital, jaz pa sem njemu čestital, da je postal predsednik vlade, a sem rekel, bom dodal še to v zahvalo za vašo čestitko: dajte narediti, da se bo zgradil drugi tir iz Kopra v Divačo. Ne spreminjajte tega načrta in nekako mi je štel v dobro, da vztrajam pri tem. Jaz vztrajam, kajti če ne, bodo dobili to v roke Italijani za Trst. Prvo priliko bodo porabili in nekaj je o tem že rekla predsednica dežele Furlanije - Julijske krajine Debora Serracchiani, inteligentna mlada predsednica. Ona je levičarka, ampak je zdaj dobila staro tržaško pristanišče, ki je bilo štirideset let zaprto, a ga zdaj odpirajo. Trst bo postal počasi to, kar je bil pod staro Avstrijo, se že zanima Avstrija, kaže, da se že zanima tudi Turčija. To se pravi, da bodo dobili pogodbe za deset, petnajst let.
O tem sem govoril, me je povabil na kosilo gospod predsednik vlade, ker je to zahteval Peter Tomšič iz Mladinske knjige, je zahteval, naj Pahorja povabijo. Jaz tega ne maram, ne bi šel, če ne bi on izposloval. Sem se mu zahvalil in mu rekel, oprostite, da jaz to govorim, a sem povabljen in bi rad, da bi to vi vzeli v poštev, če se lahko kupi oziroma zgradi drugi tir za denar, ki ga imamo, ne pa da bi se odločali za tistega, za katerega imajo drugi svoje interese zraven.
Mogoče da jaz sodim po primorsko, Ljubljana nima nobenega smisla za obrobje države: treba je, recimo, izsiliti, da gre nekdo iz Ljubljane, minister ali kar je že, na Štajersko oziroma Prekmurje obiskovat ljudi. Prekmurci so meni zelo simpatični, spoznal sem jih, ko sem hodil v Radence. Obstaja celo ena slovenska vas, ki nima župana, a so tam sami Primorci, ki so pribežali za časa fašizma, nekateri že za časa prve svetovne vojne. In to so mi rekli: veste, imajo nas še zmeraj za Madžare. Rekel sem jim: ja, saj imajo tudi nas za Italijane. Ljubljana ni imela nič proti, da smo mi na Italijanskem, da smo Italijani.
Skrivnost dolgega in plodnega življenja
...
Ena skrivnost je, da sem bil v semenišču, kamor me je mati dala, ker sem bil faliran študent. Ker nisem hotel postati Italijan, nisem hotel poslušati italijanskih lekcij. Oče me je vpisal, ko sem peti razred osnovne šole izdelal le s pomočjo učitelja, ki ga je plačeval, da sem znal napisati nalogo, kakor se spodobi. Potem pa me je vpisal na trgovsko akademijo, dvoletno, ker so naši bili zelo povezani s Trstom kot mestom trgovine. Jaz sem prvo leto padel, pa ne zaradi tega, ker nisem bil sposoben, ampak ker nisem poslušal, kaj predavajo, meni je bilo vseeno. Potem pa sem naročil pisalni stroj in se zaljubil vanj, ker sem rekel, da hočem povedati, kaj sem doživel. Bil sem nekakšen poročevalec preteklosti in so mi dali tudi nagrado za take, ki so na pol zgodovinarji in na pol poročevalci. Jaz se nisem imel za pisatelja, dokler me niso za takega priznali Francozi. Priznali so mojo literaturo, za Nekropolo so rekli, da si zasluži Nobelovo nagrado, in takrat sem rekel, ja, potem sem pa pravi pisatelj, strela! Nekropola je zdaj prevedena v štirinajst jezikov; s tem se je dokazala tržaška literatura, ki so jo Italijani tajili, a je bila evropska kultura. Imeli smo gledališče in izdajali velike avtorje, a so nas imeli za ljudstvo brez kulture. Onkraj Trsta so samo neki pašniki in sem ter tja kakšna bajta, so rekli, a ni bilo res. V nas so imeli nasprotnike, ker nismo mogli biti zanje, ko so hoteli Trst, kakor sem že rekel na začetku. Če bi hoteli imeti Trst, bi morali sprejeti tisto, kar so imeli Beneški Slovenci po letu 1866, ko Benetke niso bile več država, postale so navadno mesto. Benečani so celo glasovali za Italijane, pravzaprav je bilo smešno, ko pa je bilo že odločeno, da bodo Italijani. Mislili so, da bodo v deželi Mazzinija, ki je spoštoval Slovane, naši ubogi Slovenci, a so Italijani drugi dan rekli, te ljudi bomo poitalijanili. Naši primorski ljudje so to vedeli, tudi avstrijski borci, ki so se ravno zaradi tega bojevali proti italijanski zmagi. Niso se bojevali za cesarja, bojevali so se, da ne bomo prišli pod Italijo. To sem povedal tudi italijanskemu bralcu v knjigi, ki jo je napisala Cristina Battocletti Figlio di nessuno.
O Tigru
...
Ko sem bil v semenišču, sem se prepričal, da naši fantje naskrivaj berejo slovenske knjige in da bo fašizem vzel hudič. Tigr je bila tajna organizacija in zapori so bili polni naših ljudi, petsto jih je bilo vedno zaprtih ali interniranih, in ko sem dobil samozavest, da se moram bojevati, sem postal Tigr, čeprav nisem bil vpisan. Takrat sem napisal revijo Malajdo in potem drugo revijo, ki je imela za naslov verz iz Kocbekove Zemlje – Dvignjeni iz nedelje strmimo v zemeljski krog –, tako da sem že s svojim pravim imenom in priimkom prišel v Kocbekovo revijo Dejanje.
