Božji delci v črnih luknjah

Poznate gospoda Anaksimandra? Seveda ne, saj ni v stranki Siriza niti v kaki drugi bogokletni politični zadevščini. Naš prijatelj naj bi živel nekje med 610 in 546 pr. n. št. in ga predstavljajo kot »zastopnika« t. i. jonske filozofske šole, začenši s Talesom in verjetno ne končavši z Anaksimenom, pitagorejci in tako naprej. Vse skupaj davno pred Sokratom, Platonom, Ciprasom.

V Ljubljani se je ta teden zbral cvetober svetovne fizike, ki seveda že dolgo ne operira več z zašiljenimi­ svinčniki in radirkami, ampak z raznimi Cerni in podobnimi pregrešno dragimi napravami. Lepo, Ljubljana je bila vsaj za nekaj dni v središču nekega segmenta svetovne »strokovne javnosti«, kakršna navadno ne popiva in potem skače v Ljubljanico v adamovih kostimih.

Dolžni smo pojasniti, da je bila to mednarodna konferenca visokih energij Lepton Photon, tam pa so menda govorili o inflacijskem (bliskovitem) širjenju vesolja, o supersimetričnih teorijah, doslej neznanih delcih in nasploh takšnih vraževernostih.

Preden se vrnemo k Anaksimandrovim zaslugam za filozofijo, kozmologijo in fiziko, se vsaj za hip spomnimo našega prijatelja Alberta. Einstein je imel na Sorboni vrsto predavanj, na katera je – že iz puhoglavosti in mode – prihajalo mnogo poslušalcev. Albertova predavanja pa so bila tako suhoparna, da je o njih neki fizik dejal: »Prvo predavanje je bilo docela razumljivo. Drugega razumeta samo bog in on. Tretjega samo še bog.«

Nismo povsem prepričani, da je bogu uspevalo slediti fizikovim bravuram; bolj bo verjetno, da se je čudil, ali mu je uspelo pri ustvarjanju sveta res vse skupaj tako zakomplicirati, kot nam je kozmos predočil Einstein s svojo relativnostno teorijo. Vsem velikanom človeštva – od Anaksimandra do Einsteina in Stephena Hawkinga – je skupno, da skušajo zapopasti svet kot celoto, razložljivo z eno samo formulo. Čeprav nam dogajanja že na tem našem drobnem planetu govorijo nasprotno.

Zdi se, da je tej neustavljivi intelektualni sli po umevanju Celote in Vsevkupnosti nekoliko podleglo tudi ljubljansko srečanje fizikov, ki so menda največ govorili o »božjem delcu«, Higgsovem bozonu, o t. i. temni materiji in takih skrivnostnih rečeh. Rekli smo menda, ker nas ljubiteljev atomske in astrofizike niso pripustili zraven. Nič hudega, zato pa si smemo privoščiti kako pripombo iz ozadja.

Recimo: v čem pa za evropske davkoplačevalce pregrešno dragi »božji delec« iz Cerna presega dognanja našega prijatelja Anaksimandra, ki se je prvi spraševal po načelu, počelu vsega? To je imenoval ­apeiron, kar naj bi bilo nekaj neomejenega, brez konca in brez specifikacij. Apeiron ni voda ne katerakoli druga prvina, ampak svojevrstna neskončna podstat vseh svetov.

Za to ugotovitev ni prejel niti evra iz evropskih proračunov – in vendar se skoraj v ničemer ne razlikuje od védenja sodobnih fizikov, ki skoraj vsi trdijo, da je v vesolju okoli 95 odstotkov temne snovi – vendar seveda o njej nič ne vedo. Le slutijo jo. Ampak prvi grški filozofi so bili korajžni »med vrsticami« povedati, da o celotnem kozmosu lahko le sklepajo, da – kot bi se izrazil Sokrat – vedo, da nič ne vedo. Zdaj pa imamo think tanke.

Mimogrede: niti okoli tega se ne morejo dogovoriti, ali gre le za navadno snov, ki je ne moremo videti, ali za kaj drugačnega, za maso iz najbolj eksotičnih vrst delcev?

No, seveda ni tako hudo, velike škode ti gospodje ne zmorejo narediti, vsaj takšne ne kot politiki in ekonomisti. Zato jim smemo prizanesljivo prikimati, da so imeli v vsakem zgodovinskem obdobju nekakšen svoj prav, od apeirona do alkimističnega kamna modrosti in naprej do etra, ki naj bi omogočal elektromagnetno valovanje svetlobe skozi neskončne praznine prostora. Zablod je v znanosti vsaj toliko kot v življenju, a navadno niso tako škodljive.

Stephen Hawking, denimo, nam je vesolje metaforično zaprl v nekakšno orehovo lupino. Za zdaj še brez škode.

Je pa ta sorta ljudi – teoretski fiziki – dobesedno obsedena z nekakšnim svetim gralom znanosti, z izmikajočo se teorijo o vsem, kar leži v srcu kozmosa. Hawking, na primer, v svojih knjigah vodi bralca od supergravitacije do supersimetrije, od kvantne teorije do M-teorije, od holografije do dualnosti itd. No, vsekakor išče »združitev Einsteinove splošne teorije relativnosti in Feynmanove o mnogoterih zgodovinah v eno popolno teorijo poenotenja, ki bo opisala vse, kar se dogaja v vesolju«. Skratka, išče sveti gral.

Svetovna smetana fizikov si za tako nalogo (božji delci, temna materija, črne luknje, supergravitacije in supersimetrije) ni mogla izbrati boljše lokacije od Ljubljane. Na Šentflorjanskem imamo vseh teh reči – božjih, temnih, črnih, vsakršnih – toliko, da bi z njimi lahko zalagali vso svetovno znanost. Saj ti niti ni treba gledati v zvezde, zadostovalo bo poškiliti v naše nacionalno prostranstvo, ki ga nenehno premetava kot v pralnem stroju.

Tudi Slovenija je obsedena od »velikih stvari«, iščoč neko dokončno resnico, na primer o polpretekli zgodovini, o zaslugah za to in ono, o preliti krvi kajpak vselej nedolžnih žrtev in tako naprej. Kot nam je ta hip lahko popolnoma vseeno, kaj se kuha in cmari v kaki črni luknji milijone svetlobnih let daleč (razen če gre za hudo znanstveno radovednost, ki jo seveda cenimo in spoštujemo), bi se morali požvižgati tudi na 95 odstotkov ideologije, ki se kot temna materija kobaca in krotoviči po ljubi deželici.

Slovenija bi od svojih svetih gralov, ki ji črpajo energijo, morala preskočiti k bolj praktičnemu umevanju sveta, v katerem ni ene same in vseobsegajoče formule, ampak se množice »lokalizmov« na koncu srečujejo v nekaj pravzaprav nepredvidljivega. Tako nam, na primer, Richard Dawkins predstavlja Darwinovo evolucijsko teorijo: Celo ena sama celica, pravi, je izjemno zapletena; to ni samo mešiček juhe, saj je polna dovršenih opnastih strojev in molekularnih tekočih trakov; ključ do razumevanja nastanka takšne kompleksnosti je v tem, da se vse zgodi lokalno, tako da majhni elementi sledijo lokalnim pravilom.

Se spomnite, kaj so nas učili v šoli? Na primer to, da ima celica jedro, protoplazmo in opno – in nič več! Zdaj pa nam že bežen pogled na to reč razkrije zapleteno napravo, v primerjavi s katero so vsi mercedesi in sateliti navadni komarji. Podobno je z atomom: učili so nas, da je ta reč sestavljena iz protona in nevtrona, naokoli pa se kot po ringlšpilu vozijo elektroni. No, stvar ni preprosta, zdaj vsak dan odkrijejo kak božji delec – in ti postajajo vse manjši in manjši.

Pa vas je kdaj zanimalo ljubezensko razmerje med protonom in elektronom? Prvega si lahko zamislimo kot teniško žogico sredi velikega stadiona, recimo Maracane v Riu, drugi pa je potem le frnikula čisto nekje v ozadju tribun. Le kaj ju združuje?

Torej, fiziki v Ljubljani verjetno niso mogli stuhtati nič posebno novega o vsem božjem, mračnem, zagonetnem v vesolju. Verjetno se vesolje sproti tvori kot tista Dawkinsova celica – lokalno, ne si ubadajoč glave s Celoto. Ta se nam prej ali slej zgodi kot povsem naključna rezultanta vsega. Tudi človeškega kaosa.