Branje knjige je skoraj aristokratsko početje, ki si ga ne moremo več privoščiti

Platon ni maral knjig. Prepričan je bil, da si ljudje ne bodo več zapomnili podatkov, če jih bodo lahko poiskali v knjigah. Stari grški učenjak si ni znal predstavljati resničnega znanja brez spomina. Dvomil je tudi o verodostojnosti pisne besede, saj bralec ni mogel debatirati z zapisovalcem ali popraviti slabo zapisanih misli.

Srednjeveški menihi prav tako niso marali knjig – tiskanih predmetov, ki so jih izdelovali stroji mojstra Gutenberga. Veščina ročnega prepisovanja, ki so ji posvetili desetletja samostanskega življenja, ni mogla več ohranjati cerkvenega monopola nad zapisanimi besedami. V knjige je začelo vdirati posvetno znanje in iznajdba tiska je v Evropi uveljavila kulturo knjige, ki je prevladovala do konca 20. ­stoletja.

V 21. stoletju knjižno kulturo ogrožata internet in elektronska knjiga, trdijo njeni varuhi. Založniki, učitelji in številni pisatelji so prepričani, da so digitalne tehnologije spodkopale ekonomske temelje založništva in prinesle nenehne motnje v posvečeno, skoraj meditativno naravo branja. Takšne napovedi se ponovijo vsakič, ko iznajdemo novo komunikacijsko tehnologijo, je v knjigi Spreminjanje naše besedilne zavesti (Cankarjeva založba 2014, prevedla Dušanka Zabukovec) pokazal nizozemski zgodovinar Adriaan van der Weel. Predvsem zato, ker premalo poznamo zgodovino knjige in njeno družbeno vlogo, je povedal sogovornik.

Številni učitelji in profesorji pravijo, da si mladi ničesar več ne zapomnijo, ker vse poiščejo na googlu ali wikipediji. Ali ni odpravila spomina že kultura knjige, če lahko verjamemo grškemu filozofu Platonu?

Platonu lahko verjamemo, vendar ga ne smemo jemati čisto dobesedno. Antični učenjaki so se zavedali minljivosti človeškega spomina, zato so izjemno cenili veščino pomnjenja. Zanje je bil spomin mišica, ki jo je treba nenehno uriti, če hočemo ohraniti znanje pred pozabo in ga prenesti na učence. Platona je skrbelo, da bo pisava nadomestila spomin, zato nam bo spominska mišica počasi zakrnela. To se je verjetno res zgodilo, saj nevroznanstvene raziskave možganov potrjujejo, da je treba spomin nenehno uriti, če hočemo ohraniti miselno kondicijo.

Ali ni bila knjiga zdravilo pred pozabo? Pomnilniški medij, ki je ohranjal znanje pred muhavostjo človeškega spomina?

Platon v Fajdrosu zapiše zelo zanimiv dialog, v katerem Sokrat pojasni, zakaj črka ne more biti zdravilo za spomin in zamenjava za modrost. Sokrat je dosledno ločeval živo znanje od zapisanega, osebno spoznanje od gole informacije. Za antične filozofe je bila pisava statična in omejujoča, popolno nasprotje žive misli, ki prebiva v govorjeni besedi in dialogu. Črka je bila zanje nekaj utilitarnega. Primerna je bila za upravna, vojaška in trgov­ska okolja, ne pa za umetnost in filozofijo.

Je Platona bolj od knjige zaskrbela birokratska narava črke?

Platon je bil izjemen mislec in zagotovo ga ni skrbela knjiga kot taka. Zaslutil je, da bo črka spremenila naravo znanja. Zanj je bilo znanje povezano s spoznanjem in modrostjo, ki jo je moral pridobiti vsak sam. Branje je videl kot reven nadomestek – prisvajanje tujega znanja, ki daje bralcu varljiv občutek modrosti. Črkovni človek zna poiskati informacijo, kadar jo potrebuje. Vendar postaja vse bolj odvisen od zapisanih virov, ki jih ne zna kritično presojati in primerjati z lastnim pridobljenim znanjem. Predstavljam si, da je bilo takšno knjižno znanje za Platona enako plitvo, kot je guglanje ali prepisovanje iz wikipedije za današnjega profesorja.

Ali ni guglanje in prepisovanje iz wikipedije le nadaljevanje kulture črke, ki jo je kritiziral Platon in iz katere izhajajo današnji učenjaki?

Ne nujno. Kanadski medijski teoretik Marshall McLuhan je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja veliko razmišljal o družbenih spremembah, ki so jih prinesli elektronski mediji. V knjigi Gutenbergova galaksija je zapisal, da se obdobje tipografskega človeka morda končuje. Nemški tiskar Johannes Gutenberg v 15. stoletju ni iznašel samo tiskarskega stroja, ampak je postavil tudi pravila, po katerih še danes delujejo tiskarski stroji, ki črke, besede in stavke spremenijo v knjige. Teh pravil niti ne opazimo, saj se že v otroštvu naučimo brati in pisati, da bi lahko živeli in delali v kulturi knjige.

Delali?

McLuhan je trdil, da si je tekoči trak lahko izmislila samo tiskarska civilizacija, ki je vajena razmišljati linearno. Delavci, ki začnejo s prvim vijakom in na koncu traku sestavijo avtomobil, so zelo podobni bralcu, ki disciplinirano bere od leve proti desni in od zgoraj navzdol ter sledi oštevilčenim stranem. Elektronski mediji pa se ne držijo tiskarskih pravil. So dvosmerni in nelinearni, bližje pogovoru kot branju. Zato elektronska knjiga ni samo digitalizirana knjiga – enako besedilo, ki ga pač beremo na elektronskem bralniku namesto na papirju. Je čisto drugačen medij, ki vpliva na naše predstave o pismenosti, izobraženosti in znanju pa tudi organizaciji družbe.

Imajo medijske tehnologije res tako mogočen vpliv? Kritiki McLuhanove Gutenbergove galaksije so trdili, da zahodne družbe ni mogoče pojasniti samo z iznajdbo tiskarskega stroja, ampak je zgodovina precej bolj zapletena.

Tudi McLuhana – podobno kot Platona – ne smemo jemati čisto dobesedno. V Gutenbergovem času sta bila branje in pisanje veščini duhovnikov, izobražencev in uradnikov. Takrat ni mogel nihče predvideti javnega šolstva, časopisov, čitalnic in Harryja Potterja. A to ne pomeni, da časopisi in čitalnice niso tesno povezani z iznajdbo tiskarskega stroja. Enako velja za novejše tehnologije. Nihče ni iznašel avtocest, spalnih naselij, onesnaženja, vojne za nafto in drugih spremljevalcev avtomobilizma. Vendar ima vsaka nova tehnologija nekatere temeljne lastnosti in pravila, ki vplivajo na njeno uporabo. Osebni avtomobil je namenjen prevozu enega do štirih potnikov. Najraje ga vozimo po asfaltirani cesti, za pogon so bila najbolj primerna fosilna goriva. Če hočemo razumeti družbene vplive tehnoloških iznajdb, moramo najprej spoznati njene zakonitosti – naj gre za avtomobil ali elektronsko knjigo.

Kakšne so zakonitosti elektronske knjige?

Ko razmišljam o elektronski knjigi, pomislim na štiri glavne kategorije. Elektronska knjiga je elektronski medij, je računalnik, omrežna naprava in elektronski zaslon. Kot omreženi računalnik je del interneta. Kot elektronski medij je del kulturne industrije. Zaslon je prizorišče, na katerem tekmuje digitalna ekonomija – s storitvami, vsebinami in izdelki. Zato elektronski bralnik ni samo malo drugačen nosilec knjižnega besedila, ampak tudi spletna trgovina, časopis, televizija, trgovski potnik in družabno središče, kar tiskana knjiga nikoli ni bila. Vsi ti dejavniki sooblikujejo zakonitosti elektronske knjige in vplivajo na njeno uporabo.

V knjigi o spreminjanju besedilne zavesti ste strogo opisni. Naštevate zgodovinske,­ tehnološke, kulturne in ekonomske dejavnike, ki so vplivali na družbeno vlogo knjige­ in branja. Zelo previdno pa se dotikate vprašanja, kako se je zaradi interneta spremenilo branje in kakšne bodo posledice teh sprememb. Ker nočete zveneti preveč mcluhanovsko?

Znanstveniki smo pri takšnih napovedih raje previdni, ker jih mediji hitro pograbijo za širjenje moralne panike. Sam ne bi nikoli upal zapisati, da nas internet poneumlja …

… kar trdi Nicholas Carr v knjigi Plitvine …

… ker za takšno trditev preprosto nimamo dovolj dokazov ali primerjav, da smo bili v času tiskane knjige pametnejši (nasmešek). Zato od mene ne smete pričakovati velikih napovedi. Lahko pa vam povem, kakšne spremembe opažam pri delu s študenti, kako se spreminja moje akademsko ustvarjanje in kako občutim razlike med tiskanimi in elektronskimi knjigami, če vas zanima.

Vsekakor.

Prva velika sprememba je čas. Elektronski mediji so zelo pospešili naše subjektivno dojemanje časa, ki ga ne določajo ure, ampak izpostavljenost spremembam in dogodkom. Elektronski mediji skrbijo, da smo nenehno obkroženi z dogodki. V našem življenju ni dneva ali ure, ko se ne bi nič zgodilo. Vsak dan se nekje po svetu zgodi teroristični napad, zvezdniška poroka, naravna nesreča, vojna, športni spektakel, predsedniške volitve ali odmeven poslovni prevzem. Z medijskimi novicami se prepletajo še obvestila z družabnih omrežij: da je znanec odpotoval na Karibe, da je nekdanja sošolka dobila hčerko ali da prijatelji uživajo na koncertu. Raziskave kažejo, da ljudje vse te dogodke doživljamo kot svoje, zato se nam zdi čas vse bolj pospešen in ga imamo vse manj.

Je to res samo občutek?

Psihološki čas ni bil nikoli enak fizikalnemu. Dan ima še vedno enako število ur, ampak je veliko bolj natrpan z dogodki, kot je bil pred desetletji. Precej bolj smo obremenjeni z mislijo, da zaradi enega opravila zamujamo drugo, in branje knjige – samotna, dolgotrajna in meditativna dejavnost – je postalo še za poklicne bralce skoraj aristokratsko početje, ki si ga ne moremo več privoščiti. V analizah akademskih besedil ugotavljamo, da avtorji citirajo precej manj knjig kot pred dvajsetimi leti, ampak raje izbirajo krajše strokovne članke. Kar je zelo človeška prilagoditev na sistem, v katerem morajo profesorji in raziskovalci zbrati čim več objav in citatov.

Ali to pomeni, da tudi profesorji vse manj berejo, ne samo študenti?

Reciva, da so naše strategije in prilagoditve precej podobne (nasmešek). Pospešeni čas ni edini nasprotnik poglobljenega branja. Drugi pomemben dejavnik so motnje, saj nas vsakih nekaj minut prekine klic, sporočilo ali obvestilo na družabnem omrežju, če se med branjem ne izklopimo. Vse več raziskovalcev ugotavlja, da na branje zelo vpliva še en dejavnik, na katerega ponavadi ne pomislimo.

Kateri?

Na digitalne knjige in druge digitalne vsebine se ne navežemo. To sem najprej opazil pri sebi, ko so mojo glasbeno zbirko vinilk in cedejev začele nadomeščati datoteke mp3, nato pa so vse skupaj izrinile storitve za pretočno glasbo, kot sta deezer in spotify. V času plošč sem poznal vse izvajalce, albume in njihove skladbe. Na spotifyju imam glasbo samo za ozadje in skoraj nikoli ne pogledam, kaj se predvaja. Podobno je s knjigami. Vsako tiskano knjigo sem moral nekje kupiti ali si jo izposoditi. S police me je očitajoče pogledovala, dokler je nisem prebral. Ko sem se selil, sem vedno poskrbel, da so imele knjige tudi v novem stanovanju dovolj prostora. Če bi izgubil glasbeno in knjižno zbirko, bi bila katastrofa.

Če bi vam odpovedal računalniški disk, pa ne?

Ne. Do tisočev datotek na računalniškem disku ali oblaku nimam nobenega odnosa. Neprebrane datoteke nimajo očitajočega pogleda, če jih ne preberem in ne poslušam. Raziskave kažejo, da ima veliko uporabnikov podoben odnos do digitalne lastnine. Oziroma – digitalne lastnine sploh ne vidijo kot lastnino. Sploh če so jo prenesli zastonj.

Zakaj je to pomembno?

Ker je ideja lastništva nad knjigo psihološko zelo povezana s prisvajanjem znanja. Knjiga na polici ni tuja, ampak je moja. Podoben odnos imamo tudi do znanja, ki smo ga pridobili z branjem. Ni več tuje, ampak postane moje. Moje pa postane skozi celoten proces – kdo mi je knjigo priporočil, kdaj sem jo bral, kaj sem ob tem razmišljal, kaj sem si podčrtal in kam sem jo odložil. Ne trdim, da je materialno lastništvo ključni dejavnik, vendar raziskovalci opažajo močno korelacijo med lastniškim odnosom do knjige in njenega besedila, ki ga pri digitalnem nosilcu pri raziskavah nismo zaznali. Če pri digitalnih nosilcih ne bomo znali ohraniti osebnega odnosa do znanja, bomo izgubili nekaj zelo pomembnega.

Zveni podobno Platonovemu zagovoru lastnega spoznanja …

Najbrž res (nasmešek).

V knjigi ste se izognili še enemu vprašanju: zakaj je slabo, če ne bomo več znali ali zmogli zbrano prebrati več sto strani zahtevnega besedila?

Na začetku ste vprašali, ali se v času elektronskih medijev res spet vračamo v govorno kulturo, kar je napovedal McLuhan. Zgodnji ideologi interneta so verjeli, da bo mogoče v popolnoma omreženi družbi udejanjiti ideale neposredne demokracije, ker bo lahko vsak državljan javno izražal svoja mnenja in so­odločal o javnih vprašanjih. Vendar so pozabili, da je bila antična demokracija zelo omejena. V njej so lahko sodelovali samo svobodni državljani, ki so med drugim dolga leta urili veščino retorike in argumentacije. Toda današnji državljani nimajo Platona za mentorja. Znanje, ki ga potrebujemo za retoriko, argumentacijo in kritično razmišljanje, je še vedno mogoče najti predvsem v knjigah in ga ponotranjiti s poglobljenim branjem. Brez teh veščin smo zelo slabo opremljeni za življenje v sodobnih demokracijah, saj ne znamo prepoznati politične propagande in populizma, ki namesto argumentov uporabljata manipulacijo in čustva.

Gutenberg je določil pravila tiska. Kdo pa določa zakonitosti elektronske knjige? Računalniški programerji?

Računalniške programerje in inženirje morda res lahko razumemo kot novodobne Gutenberge, ki postavljajo pravila na najbolj množičnih spletnih platformah. Oni določajo dolžino besedila v objavah in oblikujejo gumbe, s katerimi je mogoče ocenjevati, komentirati ali priporočati objave. Od njih sta odvisni vsebina elektronskih knjižnih polic in logika algoritmov, ki iščejo in razvrščajo informacije v digitalnem vesolju. S temi pravili oblikujejo nove oblike pismenosti, na katere učitelji, profesorji in drugi izobraževalci nimamo skoraj nobenega vpliva. Tudi zato, ker se preveč oklepamo stare kulture tiska in ne razumemo, da bi morali temeljne izobraževalne vrednote ohraniti tudi v digitalni dobi. Ustvariti razmere, v katerih bo mogoče učence kljub tehnološkim spremembam naučiti logičnega razmišljanja, argumentacije in kritičnega vrednotenja informacij. Kljub pospeševanju časa in nenehnim elektronskim motnjam, ki spremljajo digitalne medije.