Bratje ne bomo nikoli, smo pa lahko dobri sosedje

V ruskem ujetništvu je preživela natanko 708 dni in v tem času postala simbol ukrajinskega odpora proti ruski agresiji na vzhodu države. Po najnovejši raziskavi javnega mnenja kijevskega inštituta za sociologijo je danes celo najbolj priljubljena političarka v Ukrajini. Ne skriva niti predsedniških ambicij, toda s tem se ta hip ne ukvarja. Njena prva naloga je, kot pravi, osvoboditev vseh rojakov, ki so še zaprti v ruskih ječah.

Nadja Savčenko, prva ženska, ki je postala vojaška pilotka v Ukrajini, ni vajena politike. Šele zdaj se jo je v bistvu začela učiti. Z njo se ni namreč nikoli ukvarjala. Nekoč je dejala, da je politika zanjo kot nekakšna salama. Nikoli namreč ne veš prav natančno, kaj vse je zmleto v njej. Vanjo je tako vstopila bolj ali manj po naključju. Novembra 2014. Ko je že bila v ruskem ujetništvu in ko je zanjo že vedel ves svet. Predlagali so ji, naj kandidira na takratnih volitvah v vrhovno rado, ukrajinski parlament. Nadja je privolila in v ta volilni debut potisnila tudi mlajšo sestro Vero, ta pa potem ni bila izvoljena.

Sama se je odločila za Batkivščino (Domovina), stranko nekdanje premierke in tudi nekdanje politične zapornice Julije Timošenko. Zgolj iz nekakšne ženske solidarnosti, je kasneje pojasnjevala to odločitev. Ko se je vrnila iz ruskega ujetništva, jo je na kijevskem letališču Borispol, kamor je priletela s predsedniškim letalom, seveda čakala tudi Julija Timošenko. S šopkom rož. Toda Savčenkova je zavrnila cvetje in se izognila njenemu objemu. »Se še premalo poznava!« je med navdušeno množico, ki jo je tistega dne pričakala na letališču, na kratko odpravila presenečeno Timošenkovo.

To njeno odrezavost in brezkompromisnost je bilo čutiti tudi med nedavnimi nastopi na zasedanju parlamentarne skupščine Sveta Evrope (PACE) v Strasbourgu, kjer se je vse vrtelo okrog nje.

Nadja Savčenko Foto: Branko Soban/Delo

Bila je glavna zvezda zasedanja. In vsi so se hoteli fotografirati z njo. Toda čeprav je brez vsakršnih domačih in mednarodnih političnih izkušenj (tokrat je bila celo prvič v tujini, ne upoštevaje vojne v Iraku in ujetništva v Rusiji), je vselej znala kratko in jedrnato povedati bistvo stvari. V ukrajinščini in v ruščini. In bila je sila neprizanesljiva do ruske politike in zagovornikov Vladimirja Putina, ki jih je v Evropi še vedno veliko. Največ seveda med skrajno desnico, ki jo Kremelj tudi finančno podpira.

Ko je januarja lani (takrat je bila še vedno zaprta v Rusiji) postala članica ukrajinske delegacije v Svetu Evrope in s tem dobila tudi mednarodno imuniteto, je Aleksej Puškov, vodja ruske delegacije v Strasbourgu in predsednik odbora za mednarodne odnose v dumi, izjavil, da je njeno imenovanje neposreden napad na Rusijo in da je imuniteta nikakor ne odrešuje že storjenih zločinov. Ruska delegacija sicer že poltretje leto bojkotira zasedanja parlamentarne skupščine Sveta Evrope. Zaradi napada na Ukrajino – in zavrnjenih zahtev Sveta Evrope po umiku z okupiranega Krima – so ruski delegaciji leta 2014 namreč odvzeli pravico glasovanja, zaradi česar se je Moskva potem užaljeno odločila za bojkot. Če se bo ruska delegacija po septembrskih volitvah v dumo morebiti vrnila v Strasbourg, bodo retorični spopadi med ruskimi poslanci in Nadjo Savčenko zagotovo vrhunec vsakega zasedanja …

Irak in letalska akademija

Življenjska zgodba odločne in včasih težko obvladljive ukrajinske poslanke z modrimi očmi in fantovsko pričesko je prav neverjetna. Rojena je bila pred 35 leti v Kijevu. Rojstni dan je praznovala natanko dva tedna pred osvoboditvijo iz ruske ječe maja letos. Oče Viktor, ki je umrl leta 2003, je bil kmetijski inženir, mama Marija, ki je Nadjo šele po šestih mesecih ujetništva smela obiskati v ruski ječi, pa je delala v tovarni oblačil. Nadja se je že kot najstnica odločila, da bo postala pilotka suhoja 24, lovca bombnika, ki je še vedno v eskadriljah malodane vseh držav, nastalih iz razpadle Sovjetske zveze. In po šoli je v resnici vstopila v vojsko. Najprej je delala kot radijska operaterka v železniških enotah, kasneje pa se je pridružila desantnikom v Žitomirju.

Leta 2004 je odšla v vojno v Irak. Za štiri leta. Tam se je skupaj z Američani takrat bojevalo kar 1690 ukrajinskih vojakov. Nadja je bila edina ženska med njimi. Takrat je prvič v življenju v zraku zavohala vonj po smrti. Po vrnitvi je obrambno ministrstvo prosila, naj ji dovoli šolanje na prestižni letalski akademiji v Harkivu. Odgovor je bil pozitiven. In Nadja je tako postala prva Ukrajinka, ki je pilotirala suhoja 24. Po šolanju so jo poslali v letalsko enoto v mesto Brodi na zahodu države. Toda tam so ji zagrenili življenje. Iz obrambnega ministrstva je prišel ukaz, da kot ženska ne sme pilotirati suhojev, zato se je prekvalificirala v pilotko bojnih helikopterjev mi 24.

Življenje v Brodih je bilo sprva sila dolgočasno. Preobrat se je zgodil šele novembra 2013, ko se je v Kijevu začel dogajati Majdan. Predsednik Viktor Janukovič je takrat v Kijev poklical vojsko z vseh koncev države, da bi ga varovala pred prevratniki. V glavno mesto je tako prišla tudi njena enota. Nadja je čez dan nosila uniformo, ponoči pa se je kot civilistka pridružila protestnikom in se šele proti jutru vračala med svoje. Protestnikom je tako pomagala vse do februarja 2014, ko se je njena enota po padcu Viktorja Janukoviča vrnila v Brode. Tam je Nadja Savčenko nemočno opazovala, kako je Putinova vojska okupirala Krim. Hotela se je bojevati. Priložnost za to se ji je ponudila že kmalu, čez slaba dva meseca, aprila 2014, ko so se začeli spopadi v Donbasu.

Na fronti v Donbasu

Njene enote niso poslali na vzhod države, zato se je kljub nasprotovanju nadrejenih sama podala na fronto in se pridružila pehotnemu bataljonu Ajdar, sestavljenem v glavnem iz prostovoljcev. V njem je tedaj bilo tudi nekaj aktivistov, ki jih je poznala s protestov na kijevskem Majdanu. Njene vojaške izkušnje so jim prišle zelo prav, saj so se nekateri v boj podali tako rekoč brez vsakršnega znanja in brez osnovnega vojaškega urjenja. Sedemnajstega junija 2014 je pri kraju Metalist v slovjanoserbskem rajonu samorazglašene luganske republike izbruhnil hud spopad med Ajdarjem in separatisti, ki so Ukrajincem uničili dva oklepna transporterja in tank. Ubitih je bilo pet separatistov, med žrtvami pa sta bila tudi novinar Igor Korneljuk in tonski tehnik Anton Vološin z ruske državne televizije Rossija-24, ki sta bila takrat z njimi.

Nadja Savčenko se je sredi boja splazila k zadetim vozilom, da bi pomagala morebitnim ranjenim. Takrat so separatisti opazili njeno rumeno ovratno ruto, jo zajeli in izročili ruskim četam. Čez tri tedne se je kot ruska ujetnica znašla v zaporu v Voronežu na jugu Rusije. Obtožena je bila umora obeh ruskih novinarjev.

Ruska stran je s farsičnim sodnim procesom proti njej vnovič dokazala, da je neposredno vpletena v vojno v Ukrajini. Zakaj bi sicer sodili Ukrajinki, če pa v Donbasu ni ruskih enot? Tudi zato je bil propagandni učinek procesa prav nasproten od tistega, kar so načrtovali in pričakovali v Kremlju. Nadje Savčenko jim ni uspelo zlomiti. Še več. Živce so začeli izgubljati tisti, ki so se ukvarjali z njo. Kajti Savčenkova, pogosto oblečena v majico z ukrajinskim trizobom, jih je z besedami vselej znala zadeti v živo. V enem od svojih nastopov je denimo dejala, da ji to sodišče nima pravice soditi. Sodbe ne bo priznala in se nanjo ne bo pritožila. Naj svet zve, da je Rusija država tretjega sveta s totalitarnim režimom in tiranom, ki se požvižga na mednarodno pravo in človekove pravice. »Rusija me bo vrnila Ukrajini. Živo ali mrtvo …« je takrat dodala.

Dvaindvajset let ječe

Sodišče jo je marca letos na montiranem procesu v ruskem Donecku, manjšem mestu, ki leži kakšnih 400 kilometrov zahodno od Volgograda, nedaleč od ukrajinske meje, zaradi (nedokazanega) umora dveh članov ruske televizijske ekipe obsodilo na 22 let zapora. Dva meseca kasneje, maja letos, je bila Nadja Savčenko osvobojena. Po pogovorih med Vladimirjem Putinom, Petrom Porošenkom, Angelo Merkel in Françoisom Hollandom. Zamenjali so jo za Aleksandra Aleksandrova in Jevgenija Jerofejeva, agenta ruske vojaške tajne službe GRU, ki sta bila zajeta v Ukrajini. Toda Rusija je ves čas zanikala, da sta to njena vojaka. Kremelj je, podobno kot za vse zajete Ruse, tudi za njiju pojasnjeval, da sta se že kakšen mesec pred zajetjem odpovedala vojaški službi …

V pogajanja o osvoboditvi Nadje Savčenko so bili vpleteni tudi Američani. Moskva je namreč zanjo hotela iztržiti čim več. V zameno za Nadjo Savčenko so od Washingtona zahtevali, naj izpusti ruska trgovca z orožjem in kriminalca Viktorja Bouta in Konstantina Jarošenka, ki sta v ZDA dobila visoke zaporne kazni. Toda Washington ni privolil v to trgovino. Tudi zato, ker bi Bouta in Jarošenka v Moskvi zanesljivo pričakali kot heroja, medtem ko je bilo zajetje Aleksandrova in Jerofejeva v bistvu huda zadrega za Kremelj, zato se ni z njima po vrnitvi v domovino ukvarjal skorajda nihče.

Foto: Maxim Zmeyev/Reuters

Deset let sem že častnica ukrajinske vojske. Končala sem letalsko akademijo in prisegla, da bom varovala meje svoje države. Rusija je prelomila mednarodne sporazume, ki jih je podpisala z nami, in aneksirala Krim. Takrat smo reagirali premalo odločno. Toda ko so se začeli spopadi v Donbasu, sem preprosto morala tja. Vojna je strašna stvar. V Evropi že dolgo ni bilo takšnih spopadov. Vojna ni nikoli črno-bela. Vmes je vselej tudi veliko drugih odtenkov. In v zraku nenehno visi vonj po smrti.

Ste v Donbasu videli ruske vojake?

Na lastne oči sem videla ruske vojaške inštruktorje. Tudi orožje, s katerim so ruski lojalisti v Donbasu tolkli po nas, je bilo izključno rusko. Pripeljano z one strani meje, ki je mi nismo več nadzorovali.

Ujeli so vas v spopadu pri Metalistu, že kmalu po vašem prihodu na fronto.

Bil je hud boj, v katerem je bilo uničene precej naše tehnike. Hotela sem pomagati ranjencem. Takrat so me opazili. Bila sem precej proč od svoje enote in brez granat, ki sem jih porabila v boju. Če bi jih še imela, ne bi padla v njihove roke.

So vedeli, koga so ujeli?

Vedeli so, da sem pilotka. Sestra Vera, ki je našim četam dala na voljo svoj avtomobil, da so z njim s fronte odvažali ranjence, je vse te stvari, povezane z našim bojem, objavljala na družbenih omrežjih. Tako da so tisti, ki so to spremljali, v Donbasu in tudi v Rusiji, vedeli zame. Pravzaprav so kar veliko vedeli o meni.

Separatisti, ki so vas zajeli, so vas potem predali ruskim enotam?

Potisnili so me v avto. Pravzaprav sem tistega dne zamenjala šest avtomobilov, v katerih sem preživela vsaj deset ur. Oči sem imela ves čas zavezane, tako da nisem vedela, kje sem. Enkrat smo se ustavili v majhnem gozdu, spet zamenjali avto in krenili naprej. Ker so ljudje okrog avtomobilov, ki so jih menjavali moji ugrabitelji, govorili izključno rusko, sem bila prepričana, da sem že na ruskem ozemlju.

To je bila torej načrtna ugrabitev?

Ugrabitev je zame teroristično dejanje. In tega terorizma je v Rusiji ogromno. Terorizem v Rusiji zdaj preprosto cveti. Ljudje kar izginjajo. V Donbasu ugrabljajo Ukrajince, jih mučijo, izsiljujejo, si proti njim izmišljajo sodne procese, samo da bi Ukrajino v svoji javnosti prikazali v čim slabši luči. Mene so po desetih urah vožnje pripeljali v neki manjši hotel. V sobi sem bila zaprta vsaj en teden. Nisem smela iz nje. Tudi okna nisem smela odpreti. Bila sem ves čas pod nadzorom. In nihče mi ni povedal, kje sem. To sem zvedela šele po tem, ko sem se znašla na sodišču, kjer so me obtožili ilegalnega prehoda ruske meje.

Trdili so torej, da vas ni nihče ugrabil?

Ne. Zatrjevali so, da so me našli na cesti, na ruskem ozemlju, in da sem torej ilegalno prešla rusko mejo. Odgovarjala sem, da se po svoje strinjam z njimi, saj ugrabitev tujega državljana na ozemlju tuje države nikakor ni legalno početje. V Rusiji sem se torej res znašla ilegalno. A ne po svoji krivdi.

So vas spraševali o smrti Korneljuka in Vološina iz ruske televizijske ekipe?

Niti enkrat, to jih sploh ni zanimalo. Dejstvo je namreč, da sta bila ubita uro po moji aretaciji. To je moja obramba jasno dokazala, tako da na sodišču nikoli ni bilo govora o tem dogodku. Nihče ne ve, kdo ju je v resnici ubil. O njuni smrti so poročali le ruski in drugi mediji. Na sodišču ta tema ni bila na dnevnem redu.

Kaj pa vaša poslanska imuniteta, ki ste jo dobili z izvolitvijo v rado in kasneje tudi z vstopom v ukrajinsko delegacijo v Strasbourgu?

Rusija se od nekdaj šteje za veliko državo. Toda ko so moji odvetniki prinesli papirje, da sem članica ukrajinske delegacije v parlamentarni skupščini Sveta Evrope – Svet Evrope se je prav tako večkrat zavzel za mojo osvoboditev –, naenkrat niso vedeli, kaj storiti. S sodišča so klicali na rusko ministrstvo za zunanje zadeve in spraševali, kaj naj naredijo. V Moskvi so vedeli, da z mojo aretacijo teptajo načela, ki bi jih Rusija kot članica Sveta Evrope morala spoštovati, zato so raje molčali. Sodnik se je zato izgovarjal, da na dokumentu o moji imuniteti ni ustreznega žiga. Potem je privlekel na dan razlago, da ta imuniteta velja samo, ko sedim v Strasbourgu … Zakaj je Rusija sploh še članica Sveta Evrope, če ne spoštuje dokumentov te organizacije?

Kakšne so bile razmere v zaporu?

Grozljive. Moja celica je merila dva metra v dolžino in dva metra in pol v širino. Na stene je bilo pritrjenega nekaj pohištva. Iz nje sem smela enkrat na dan. Ves čas strogi nadzor. Ponoči je gorela luč. Roke sem morala držati na odeji, nikoli pod njo. Z nikomer nisem govorila dve leti. Obiskov ni bilo, samo mama in sestra. Možganom sem ukazala, da ne smem znoreti. Poskušali so me zlomiti. Če bi pokazala, da trpim, bi zmagali. Zato sem jim nenehno povzročala probleme, tako da so v končni fazi znoreli oni. Preiskovalci so prihajali in odhajali. Eden je celo priznal, da je proces proti meni skonstruiran. Rusija je propadla država. Strašno je biti v njihovih ječah.

So vas mučili?

Ne, to ne. Bili so udarci, zlasti na začetku ujetništva. Toda mučili me niso kot nekatere druge ujete Ukrajince. Kot Mikolo Karpjuka in Stanislava Kliha na primer, ki so ga mučili z elektriko, dokončno pa so ga zlomili z grožnjami, kaj vse se lahko zgodi njegovemu desetletnemu sinu … Z mano niso ravnali tako grobo. Očitno niso imeli ukaza, da morajo z mano ravnati na takšen način.

Toda lomili ste tudi vi njih! Z gladovnimi stavkami!

Sprva so se moji gladovni stavki samo smejali. Na hodniku so pripravljali pražen krompir, da bi mi zbudili tek in me prisilili jesti. Ni jim uspelo. In ko so videli, da mislim resno, jih je zgrabila panika. Niso vedeli, kaj storiti. Takrat sem bila v resnici pripravljena tudi umreti. V eni od stavk sem shujšala za trideset kilogramov.

Bi lahko pobegnili iz ječe?

Lahko, toda nisem hotela. V zaporu, kjer sem tičala, je bilo zaprtih še osem Ukrajincev. Brez njih nikakor ne bi mogla oditi. Toda skupaj z njimi bi lahko odšla le, če bi pobila stražarje. Tega pa nisem hotela storiti. V vojni je že tako in tako preveč gorja. Nekoč je eden od separatistov prišel k meni in mi dejal: »Danes sem ubil pet Ukrajincev!« To mi je povedal zato, da bi si olajšal dušo. Smrt petih rojakov je zanj breme, ki se ga ne bo nikoli znebil. Tudi on je trpel. Znašel se je na križpotju, kjer se je moral sam odločiti, kako naprej …

Vaši najbližji po ugrabitvi sploh niso vedeli, kje ste?

Najbolj vztrajno me je iskala sestra. Po poklicu je arhitektka. Njeno poslanstvo je, da gradi in ne ruši. Potem ko sem bila zajeta v Donbasu, je krenila v Kijev, da bi tam izposlovala mojo osvoboditev. Potem se je vrnila v Donbas in sama padla v ujetništvo. Zaprli so jo v ječo skupaj z dvajsetimi ljudmi. Sestra je bila v šoku. Kdo ve, kaj bi se takrat zgodilo z njo, če se ne bi med separatisti zanjo potegnila neka ženska in jo rešila. K meni v ječo je potem smela na obisk šele čez osem mesecev. Najprej so k meni pustili mamo, ki me je prvič videla po šestih mesecih zapora.

Ko je svet zvedel, kje ste, ste v ječo začeli dobivati kar precej pisem podpore.

Da. In prihajala so tudi iz Rusije. Rusija je resda okupirala mojo domovino, toda sama pravim, da v svetu ni slabih narodov. Slabi so pravzaprav samo nekateri ljudje. Propaganda v Rusiji je strašna. V Donbasu so malodane vsem oprali možgane. Ljudi v Rusiji je spet postalo strah. Kot v sovjetskih časih. Nočem, da bi ruski narod znova trpel. Putin lahko na ta način vlada samo dotlej, dokler ima pod seboj narod, ki se ga boji. Nekaj podobnega je v Ukrajini po ruskem zgledu poskušal storiti tudi Viktor Janukovič, vendar mu ni uspelo. Ukrajinci niso Rusi. Nis(m)o se zbali svojega korumpiranega diktatorja, zato je moral pobegniti iz države.

Kako vidite prihodnje odnose z Rusijo?

Rusija mora vrniti, kar nam je vzela. Bratje nikoli nismo bili in po zdajšnjih dogodkih tudi nikoli ne bomo, lahko pa smo dobri sosedje. Dober sosed je več vreden kakor slab brat.

Kaj pa sankcije? Nekateri na Zahodu pravijo, da vas je Moskva izpustila iz rok prav zaradi sankcij proti Rusiji.

Sankcije vselej najbolj udarijo po preprostih ljudeh. Ti zaradi njih živijo veliko slabše. In slabše ko bodo živeli, bolj se bodo bali Putina. Zato trdim, da je treba veliko bolj pritisniti predvsem na ruske oligarhe, zlasti tiste, ki so najbliže Putinu. Tega pa začuda nihče noče storiti. Ker denar ljubi tišino, kot pravi pregovor. Ni prav, da narod trpi zaradi slabih potez politikov. Najprej je treba pritisniti nanje, še zlasti na oligarhe.

Zdaj ste že globoko v ukrajinski politiki. Kaj so vaši osnovni cilji?

Najprej osvoboditev vseh Ukrajincev, ki so še vedno v ruskih rokah. Ko sem po dobrih dveh letih ječe znova okusila svobodo, se nisem počutila povsem svobodno in sproščeno. Predvsem zato, ker je veliko mojih rojakov še vedno v ruskih ječah. Ustanavljam nekakšen mednarodni komite, ki se bo ukvarjal z osvoboditvijo zajetih Ukrajincev. Vanj nameravam povabiti tudi nekatere ugledne svetovne politike.

Kdaj ste se po odhodu iz zapora dokončno zavedeli, da ste v resnici svobodni?

Ko sem na letalu v Rostovu, kamor so me vozili skoraj pet ur, zagledala rumeno-modro ukrajinsko oznako. Pred tem sploh nisem vedela, kam me peljejo. Lahko bi me odvlekli v Sibirijo. Nihče mi ni podrobneje razložil, kaj se dogaja.

Ste se o osvoboditvi zaprtih Ukrajincev pripravljeni pogovarjati z voditeljema separatistov v Donbasu Aleksandrom Zaharčenkom in Igorjem Plotnickim?

Kadarkoli. Mislim, da vlada v Kijevu ni ravnala najbolj modro, ko je zavračala pogovore z njimi.

Bi se sestali tudi z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom?

Pripravljena sem se sestati z vsakim demokratično izvoljenim predsednikom Rusije. Vladimir Putin v Kremelj žal ni prišel po demokratični poti.