Tiskane izdaje
V stanovanjskem nebotičniku v pariški četrti La Défense živi Adonis. Območje je na zunaj hladno, mrko, domovanje enega največjih sodobnih pesnikov v arabskem jeziku pa je privlačno prijetno. Kako tudi ne bi bilo, saj se v njem kuje poezija. Bohotijo se besede in ostri se pronicljiva misel, svobodno na glas in nič manj med vrsticami … Adonis kot bog simbolizira večni preporod, je »simbol ljubezni in reinkarnacije«.
Svetovno znani pesnik je postal Adonis v poznih najstniških letih, ko je živel še v Siriji. Zdaj ga malone vsi poznajo po božjem vzdevku, njegovo pravo ime Ali Ahmed Saïd Esber je kakor da pozabljeno. »Korenine boga Adonisa so sumerske – pet tisoč let pred Kristusovim rojstvom se je imenoval Dumuzi –, pozneje so mu Babilonci rekli Tamuz, med Akadijanci je bil Adonaj, z Grki pa je postal Adonis ... Ni bil samo lokalni ali nacionalni bog, ampak je bistven za imaginarij celotnega človeštva. Univerzalen bog je.« Tako kot je univerzalna poezija.
Dobro vemo, kdo ste, in vendar: kdo ste, Adonis?
Iščem človeka, ki bi mi to povedal.
Nikoli ne vemo, kdo smo …
Nenehno se odkrivamo. Še vedno iščem, da bi spoznal, kdo sem, tako kot naprej raziskujem, da bi bolje poznal svet. In človeka. In smrt. In ljubezen, predvsem ljubezen. Na vsa ta vprašanja ni dokončnih odgovorov, k sreči jih ni, kajti nikoli ne smemo reči: evo, to sem jaz. To bi bilo antipoetično: poezija je v svojem bistvu vprašanje. In prespraševanje. V poeziji ni tako enostavnih odgovorov, kot jih dajejo religije ali ideologije. Te ponujajo dokončne odgovore, hočejo kazati pot. Od nekdaj jo kažejo.
Leta 1930 ste se rodili v Siriji, pri 26 letih ste odšli v Libanon, zatem, v začetku osemdesetih let, v Pariz. Francija se je v vseh teh desetletjih močno spremenila, tako kot grozovito pada Sirija.
Literarno in kulturno sem se rodil v Bejrutu … V bistvu sem se rodil trikrat. Prvič v sirski vasici Qassabine nedaleč od mesta Lattaquié. Moj izvor je kmečki; spominjam se, kako ni bilo takrat ničesar, ne šol, ne elektrike, ne cest, ne avtomobilov. Drugič sem se rodil v Bejrutu, tretjič pa tukaj v Parizu ali, če rečem splošneje, v Evropi. Pariz sem spoznal že v šestdesetih letih, stalno pa živim tukaj od leta 1982, vse od izraelske invazije Libanona.
Francija se je v vseh teh desetletjih močno spremenila, tako kot je grozovito padla Sirija.
Pariz je bil zame najlepši v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja, v času študentske revolucije. To je bilo zelo bogato obdobje na vseh ravneh, poetično in filozofsko je bilo fantastično, mesto je bilo neverjetno središče tudi po odnosu do sveta, do drugega. Sčasoma se je vse spremenilo, na zunaj in tudi notranje je postal Pariz drugačen. Od zunaj je videti, kako močno se je amerikaniziral, in to v najslabšem pomenu besede. Če ga sodimo po turističnem obrazu, po kavarnah, restavracijah in taksijih, lahko, na žalost, opažamo, da je postal precej nasilen. In spremenil se je tudi notranje, po ustvarjalnosti. Ne moremo več govoriti o nadaljevanju dediščine velikih filozofov, pesnikov in ustvarjalcev. Nekaj se je spremenilo, zdaj čakamo, da se bo morda spet povrnilo nekaj globokega in bistvenega. Upati je, da se odpirajo široka obzorja.
Kje smo se izgubili? V plehkosti in praznini?
Po mojem ni več ničesar izjemnega. Tisto zelo posebno in drugačno, ki kljub vsemu obstaja, pa je od drugod. V Pariz še naprej prihajajo mnogi tujci, še vedno je skorajda unikatno središče za tuje ustvarjalce. In tako je vse, kar danes nastaja velikega v poeziji, slikarstvu, teatru, glasbi, plesu ..., po večini tuje. V tem smislu je Pariz odprto in svetovljansko mesto; in ostaja stimulativno.
Kakšna pa je Sirija? Zapustili ste jo mladi. Ste se pozneje veliko vračali domov? Se vračate zdaj?
Celih 20 let po tistem, ko sem odšel, nisem nikoli več obiskal domovine, vse od leta 1956 do 1976, potem pa sem se začel vračati. Zdaj se ne morem več, niti na materin pogreb pred nekaj leti nisem mogel.
Pokrajina, od koder prihajate, se imenuje Lattaquié in se razprostira ob morju na severovzhodu države. V vojni je zelo nastradala.
Mnoge vasi so uničene, veliko ljudi, tudi žensk in otrok, je umrlo. Grozljivo je, kaj vse se je dogajalo.
To je območje alavitov. Tudi vi ste pripadnik te manjšine, kot je alavit predsednik Bašar al Asad.
Da, rodil sem se v tistih koncih, a sem povsem areligiozen. Verjamem, da religija, predvsem v monoteističnih oblikah, temelji na nasilju.
Vse monoteistične religije? Ni pomembno, katera?
Da, najsi bo judovstvo, krščanstvo ali islam, predvsem islam. Nasilje je del njihovih struktur – in vizije. Seveda obstaja določeno nasilje prav tako v drugih religijah, ampak te ne govorijo o razodetju; recimo budizem, taoizem …, ki so bolj kulture, etike. A če je nasilje v samem razodetju, to pomeni, da obstaja božje nasilje. V tem je razlika. Zato verjamem, da je treba v krščanstvu razlikovati med cerkvijo in Kristusom. Kristus je bil v svojem bistvu protinasilen, čeprav je moral pretrpeti veliko gorja. Cerkev ni takšna, saj vemo za inkvizicijo ... Prepričan sem, da je treba na novo razmišljati o religijah. Zdaj je zagotovo trenutek, ko drugega in drugačnega ne bi smeli dojemati skozi monoteistično optiko, ampak je treba nanj gledati kot na človeka. Religija ni več faktor povezovanja in združevanja, zato pa predvsem ločuje.
Velikokrat ste poudarili, da je treba že enkrat dokončno ločiti religijo od politike.
Absolutno, treba je spoštovati notranjo vero, vsak človek ima pravico, da veruje, v kar želi. Časti lahko karkoli, drevo ali kamen ali boga, vendar njegova vera ne sme zadevati nikogar drugega kot samo njega. Religija mora biti nekaj osebnega, intimnega. Z njo ni nič drugače kot z ljubeznijo. Družba pa je druga zgodba. Družba pomeni zakone, človekove pravice, svobodo, odprtost, drugega ... Ločitev države od religije je bistvena.
Povsod?
V vseh koncih sveta. Religiozno mora biti ločeno od vsega, kar je kulturno, politično in socialno.
To pomeni, da ste proti nošnji naglavne rute, proti burki in seveda tudi proti burkiniju, ki je poleti medijsko zelo vznemirjal zahodne družbe.
Absolutno sem proti, saj spoštujem svobodo žensk, naj bo muslimanka, judinja ali kristjanka. Vsaka ženska mora biti osvobojena božjih zakonov. … V monoteističnih religijah se bog postavlja proti ženskam. Ne vem, kako je mogoče to upravičevati. Kako je lahko bog, ki je stvarnik vsega, proti ženskam? Zakaj?! V cerkvenih besedilih ženska ni bila narejena po božji podobi, tako kot je bil moški, ampak jo je bog ustvaril iz rebra moškega telesa.
Že od vsega začetka gre torej za podrejanje?
Od vsega začetka. Zato je nujno, da se ženska upre in da postane, kot je moški, na vseh ravneh in vseh področjih.
Foto: Mohamed Azakir/Reuters
Torej podpirate alžirskega pisatelja Kamela Daouda, ki je v kontekstu evropske migrantske krize – po silvestrskih napadih v Kölnu – opozarjal na inferioren položaj žensk v islamu. Veliko so ga grajali v zahodnem tisku in podpisali celo peticijo, češ da nevarno širi islamofobne klišeje.
Daoud ima prav. Da ga grajajo, nikakor ne čudi, kajti takšna je ta mentaliteta. Ne morejo mu reči: Da, gospod, govorite resnico. Svoboda je boj, večni boj, saj obstajajo ljudje, ideje, ideologije in verovanja, ki, na žalost, poveličujejo uslužnost. Ne morem razumeti, kako je možno, da bijemo vojne zato, da bi ostali sužnji.
Kakšno moč ima poezija? Kaj lahko stori?
Za začetek naj rečem, da je narobe primerjati materialno dejanje s poetičnim dejanjem. Vse, kar je hotela angažirana poezija, je bilo napačno, lažno in tudi antipoetično. Bilo je proti poeziji sami in ni vodilo nikamor. Saj vemo, kakšne so bile komunistične izkušnje v Sovjetski zvezi. Vse, kar so poimenovali angažirana poezija, je bilo zanič. Poetično je bilo ničvredno in tudi služilo ni ničemur, ničesar ni prispevalo h komunizmu, h komunističnim idealom … Kot drugo bi poudaril, da je prava poezija kot ljubezen. Je notranja izkušnja, ki nas spreminja – podobno kot ljubezen spreminja življenja zaljubljencev ali ljubimcev, preobraža razmerja med njimi, poglede enega na drugega. Verjamem, da zaljubljenca sanjata o tem, da bi še drugi videli svet tako, kot ga dojemata onadva, da bi bili vsi zaljubljeni. Podobno se dogaja tudi pri poeziji. Materialno ne zmore ničesar, lahko pa približa nove podobe sveta, drugačne podobe razmerij med besedami in stvarmi, med človekom in svetom, med človekom in sočlovekom.
Kakšno je mesto poezije v islamskih družbah, islamu?
V islamskem svetu je poezija navzoča od nekdaj, naj bo religija, ali vsakdanje življenje, ali politika, ali katero koli drugo področje. A treba je pogledati, kakšna so razmerja. V islamu govorimo, denimo, o poeziji mistike – in jo označujejo za islamsko poezijo. Vprašati se kaže, kaj pomeni islamska poezija in kaj zmore; ali morda samo ponavlja, kar je povedala že religija, zagotovo pa ne sme oporekati temu, kar religija pravi. … Kako naj torej poezijo, ki se v resnici postavlja proti islamu, imenujemo islamska? Vsa velika poezija v arabskem svetu je bila od nekdaj proti religiji. V vsej naši zgodovini ni mogoče najti pesnika, ki bi bil pomemben poet in hkrati vernik. Nasprotno pa tukaj, v Franciji, pravimo, da je bil Paul Claudel velik katoliški pesnik. V arabski poeziji ni takih primerov. Zato ni mogoče govoriti, da je arabska poezija islamska poezija.
Poglejva misticizem: vse mistične vizije so bile proti islamski viziji, torej proti vizijam zakonov: kajti religija je zakon. Mistika je bila proti zakonom in je spremenila veliko konceptov. Predrugačila je, denimo, koncept boga. Tako kot v judovstvu je prav tako v islamu bog zunanja sila, ki vodi svet. Misticizem pa pravi nasprotno: bog je del sveta, je svet sam, ne pa nekaj onkraj njega. Hkrati je misticizem spremenil pogled na identiteto: po muslimanski veri se otrok rodi musliman. Misticizem pa zagovarja: ne, identitete ne podedujemo, identiteta ni dediščina, ampak si jo ustvarimo. Vsak človek se oblikuje z delom. Postane, kar je. … Misticizem je spremenil še odnos do drugega. V monoteizmu je drugi odpadnik. Ni to, kar sem jaz. Nasprotno, drugačen je, onkraj mene. Ni na moji ravni. ... Misticizem pa poudarja: če drugi ne obstaja, tudi mene ni. In drugi ni samo nekdo, s katerim se je mogoče pogovarjati, ampak je sestavni del mojega jaza. Če sanjam o tem, kako bom potoval k sebi, moram to doseči prek drugega. Brez drugega ne obstajam, jaz sem drugi. Misticizem je popolnoma spremenil pogled na religijo. Kako je potem mogoče govoriti o islamskem misticizmu!? Vse, kar je pomenilo ustvarjanje – na vseh področjih –, ni bilo islamsko. Kdor pozna islam, lahko razume. Resda pa je vse to, o čemer govorim, nastalo pod zaščito islamskih oblasti, kar pa je druga zgodba. ... Islam se kot vsaka monoteistična religija opira na nekaj stebrov. Po prvem stebru je moj prerok vedno zadnji prerok, po drugem so resnice, ki jih širi moj prerok, poslednje, za njimi ne bo novih resnic. Po tretjem stebru moje resnice izkoreninjajo vse prejšnje resnice. A kar hoče izruvati preteklost, izloča tudi prihodnost.
Vsaka religija v resnici zanika drugo religijo, v svojem bistvu je negacija druge. Govoriti o medverskem dialogu so zato samo prazne marnje. Politično morda ni slabo, a vsaka religija je že po definiciji naperjena proti drugi; drugače ne bi govorili o treh monoteističnih religijah. Če obstaja samo en bog, kako je potem mogoče, da je nekemu preroku povedal nekaj, česar ni zaupal že drugemu? Saj to je absurdno. Monoteizem je tisto, kar povzroča veliko bolečino človeštva. Že od vsega začetka povzroča vojno. V vseh treh monoteističnih religijah se ni nikoli rodil filozof velikega kova, kot je bil, na primer, Platon ali Heraklit ali Aristotel, tudi nobenega tako velikega poeta ni. Sprožali pa so vojne.
Kako je mogoče, da se nismo sčasoma ničesar naučili? Kljub razmahu racionalistične misli, razvoju znanosti, napredku ne naredimo nobenega koraka naprej v boju proti zlu. Ali pa prav zato.
Morda pa človek potrebuje nekaj, kar bi lahko simboliziralo rešitev, da bi nekako obvladoval svoje razmerje z neznanim, s smrtjo. Zato ima prav in pravico, da veruje. Nima pa pravice, da svojo vero vsiljuje družbi. Če verjame v svobodo, potem mora verjeti tudi v svobodo sočloveka. Drugače ni religija nič drugega kot nasilje. To lahko spremljamo sedaj … Ko postane vaše notranje verovanje merilo, ki ga poskušate vsiliti drugim, ne izražate več spoštovanja do religije, ampak predvsem uveljavljate svoje interese. Brž ko se začnejo v vojnah sklicevati na svojega boga, potem so v vojni tudi bogovi. Islamski bog proti judovskemu ali krščanskemu. In kaj sploh je ta vojna bogov? V resnici je hujša, kot so bile vojne med grškimi bogovi ali med rimskimi ali med sumerskimi. V tistih časih ni človek nikoli vstopal v vojne, da bi branil svoje bogove. Nikdar. Zdaj pa ne počnemo drugega, kot da bijemo vojne zato, da bi ščitili svojega boga. In potem pravimo, kako bog ne potrebuje človeka, ne vojska, ne orožja!? Monoteistične religije zlorabljajo božjo besedo za vojno.
Mnogi opozarjajo, kako ni nikoli mogoče govoriti samo o enem islamu, ampak jih je več.
Besedilo je branje. Tudi o Platonu pravijo, kako da je rekel to in ono, medtem ko drugi trdijo nasprotno. Tako pač je. Sveta besedila so prav tako branje. Če ima nekdo rad mir in mu je mar za ljudi, bo v tem smislu bral svojo sveto knjigo. Tisti pa, čigar življenje so predvsem trgovina, denar, oblast in nasilnost, jo dojema po svoje. Torej, obstajata nasilni islam in nenasilni islam, tako kot je tudi krščanstvo lahko nasilno ali nenasilno, odvisno, kako čitamo Biblijo.
Danes prevladuje nasilno branje islama, takšno, ki temelji na materialnih interesih in oblasti. Sedaj so islam Saudska Arabija, denar, drznost, nafta, trgovina, trg. In tovrstna branja je treba kritizirati. So pa, seveda, tudi ljudje, ki slišijo Koran kot orkester plesa, jezikov in ne vem česa še, to prav tako obstaja. V tem smislu je mogoče govoriti o več islamih. A naj ponovim še enkrat: islam, ki zdaj vlada, je nasilen in v resnici protičloveški ... Pri tem je pomembno poudariti, da ne smemo nikoli kritizirati posameznikov. Kaj pa lahko naredijo? Na primer emigranti: kaj pa je neki sirski emigrant naredil Francozom ali kakšnemu drugemu narodu, Hrvatom, Slovencem? Nanj je treba gledati samo kot na človeka, ki je v stiski, in mu je nujno pomagati. Ni pomembno, ali je musliman ali kaj drugega. Druga zgodba je, seveda, režim, režimska politika. Ameriško-evropska politika noče videti tega – zato ker jo zanimajo samo lastni interesi. Še več; podpira režime, ki so proti človeštvu in temeljijo na obskurantizmu. Takšna sta, recimo, Saudska Arabija in Katar.
Francoski predsednik François Hollande podpisuje posle s Katarjem: recimo o prodaji vojaških lovcev rafale, pred nedavnim je odlikoval saudskega princa. Perverznost se zdi popolna, sploh ob političnih solzah po vsakem terorističnem napadu v Franciji v zadnjih dveh letih.
Pa saj tega ne počne samo Hollande, ampak cela plejada voditeljev. Tako delujejo, ker jih vodijo interesi. Res tako zelo sovražimo človeka, da je denar pomembnejši? Civilizacija sploh ne šteje več, vidimo, kaj se dogaja v Palmiri, na primer. Pomembneje je prodajati orožje. Kakšna sramota!
Kot že rečeno, po rojstvu ste alavit, kar je tudi sirski predsednik. Kaj mislite o njem?
Nikoli ga nisem srečal in vedno sem bil proti, saj sem proti nizkim ideologijam nacionalistične enotnosti, zame so rasistične. Brez laičnosti ni mogoče ustvariti resnično humane družbe. Seveda ima tudi vsaka laična družba svoje probleme, vedno jih ima, toda narava njenih težav je drugačna. Problemi, ki izvirajo iz religioznih, etničnih ali jezikovnih pripadnosti, so vedno strašnejši. Zato je bistveno osnovati laične družbe, v katerih je religija radikalno ločena od vsega, kar je družbeno, politično in kulturno. Religija je samo stvar intime. To je prvi korak, ki bi ga morali storiti. V Siriji ga nismo zmogli. Slišati je kontradiktorno, toda alavitska manjšina ne bi mogla obstati brez sunitov. Tisti, ki ta hip podpirajo Asada al Bašarja, niso alaviti, ti so samo manjšina ...
... dvanajst odstotkov jih je ali manj ...
Treba je poiskati njegove glavne podpornike. Suniti so tisti, ki ga v večini podpirajo, in ne alaviti.
"Ne pišem več veliko, a pišem, pisanje je moj poklic. Ne ustvarjam vsak dan, poezije ni mogoče pisati vsak dan, zato pa počnem še druge stvari: na primer kolaže, grafike." Foto: Adonis
Koliko stoji Saudska Arabija za Islamsko državo?
Da, Saudska Arabija in Katar pa Al Kaida in Američani prav tako.
Pred dnevi so v Ženevi sklenili dogovor o premirju [pogovarjala sva se v petek pred dobrim tednom dni]. Kaj si mislite o njem, bo mir zdržal ali ne?
Ne verjamem, saj govorijo o zmerni opoziciji, o oboroženi zmerni opoziciji. Pa kako je lahko opozicija zmerna, če je oborožena? To igro se gre Amerika. Ne igra se samo proti Sircem, Rusiji in Kitajski, ampak širše, kajti Srednji vzhod so vrata, most do Daljnega vzhoda. Igra je takšna: uničiti hočejo vsa jedra v arabskem svetu, ki si upajo reči ne zahodni politiki. Srednji vzhod hočejo preoblikovati v svoj podaljšek, postati mora nekakšna evropska preproga do Irana in naprej. Samo tako bi lažje postavili brv do Daljnega vzhoda, Kitajske ... V bistvu gre za to. Arabska pomlad, o kateri smo toliko govorili, je v resnici ameriško-evropska pomlad. Kakšna arabska pomlad neki?! Saj so vse uničili.
V resnici je arabska zima.
Ne, še huje je. Popolno uničenje. Uničili so Libijo, prej že Irak, Sirijo in zdaj uničujejo Jemen. Ves arabski svet je v uničenju, uničili so največje stvaritve in zakladnice človeštva, vse. V tej vojni se Arabci pobijajo med sabo. Pomlad je torej ameriško-evropska. Arabska je smrt. Uničenje in iztrebljenje. A čeprav smo v tej »pomladi« priča strašnim grozotam, obglavljanju otrok in žensk, se ni doslej uprl še nihče, vsaj uradno ne. Politiki samo kritizirajo, odločno obsodili pa niso.
Mislite tudi na arabske države?
Na evropske in tudi arabske države. Nihče ne reče ničesar. Molčijo, čeprav se vse to dogaja v imenu islama: v imenu boga obglavljajo otroke. Strašno je.
Kako odmeva danes arabščina? Kakšna je v primerjavi s francoščino? Poimenuje vse, kar je mogoče poimenovati?
Saj veste, kako je z jeziki: so besede, ki jih pozna arabščina, francoščina pa ne, in obratno – odvisno je od civilizacijske dimenzije, zgodovinskega obdobja, od izmenjav znanja. V določenem obdobju je bila arabščina najbolj univerzalen jezik na svetu ... Zdaj, ko so arabske družbe kot režimi v popolnem razkroju, je vendarle zanimivo, da se jezik še vedno dobro drži. Torej je treba na razmere gledati tudi pozitivno: arabščina se je obdržala, pa čeprav ji vsi nasprotujejo. Najprej jo je precej omejil islam. O mnogočem ne moremo govoriti svobodno, že samo, če pomislimo na žensko telo. Nekaterih stvari ne moremo poimenovati, niti izraziti, česar si želimo. Ob tem jezik zaznamuje tudi socialna, politična in ekonomska dekadenca; mentalna in kulturna raven sta zagotovo precej omejili arabski jezik. In za povrhu ga ogrožajo še tuji jeziki. Lahko rečemo, da je arabščina obkoljena tako od znotraj kot od zunaj. Ni niti enega arabskega voditelja, ki bi bil sposoben lepega govora. Vsi so analfabeti. Sploh ne poznajo jezika.
Kako je to mogoče?
Jasno je, da jim pišejo govore, in seveda naredijo vse, da bi jih potem pravilno prebrali. In vendar jim to nikdar ne uspe. Da se arabščina še vedno drži, je skoraj kot čudež. A ni kriv Koran, ljudje – verniki, muslimani – ne poznajo več svojega jezika. Nekoč me je neki islamski voditelj napadel, češ, kakšen odpadnik sem. Odgovoril sem mu, kako od njega, ki brani islam, pričakujem vsaj to, da obvlada arabščino. Naj se najprej nauči jezika, potem pa spravlja name.
Pišete poezijo samo v materinščini ali tudi v francoščini?
Samo v arabščini, saj nimamo dveh mater. Morda imamo veliko očetov, a mati je ena. Zame je materinščina jezik ustvarjanja. Ne poznam nobenega pesnika – govorim o poetu, ne prozaistu –, ki bi pisal poezijo v dveh jezikih. Takih pesnikov ni.
Čudovito Sredozemlje. Pred meseci ste se podpisali pod poziv k politiki v Sredozemlju, ki bi povsem konkretno in ambiciozno podpirala prevajanje literature. S »pomladjo«, naj bo arabska ali zahodna, so precej zamejili literaturo. V resnici so omejili ustvarjanje.
Sredozemsko morje je mati civilizacije in ta mati zdaj umira. Še enkrat: monoteizem je tista sila, ki jo poskuša pahniti v smrt. Monoteizem je to fantastično območje preoblikoval v prostor vojne.
Imam znanko Mirno iz Sirije, s katero sva se pred skoraj dvema desetletjema spoznali med krajšim bivanjem v Italiji. Ob izbruhu vojne je iz Alepa emigrirala v Kanado. Prosila sem jo, naj mi napiše, kaj bi jo kot Sirko zanimalo o vas. Vprašanje je klasično, in vendar ni samoumevno: »Kako zelo je Sirija zaznamovala vašo poezijo? Koliko vam je bila vir navdiha?« Pa je to sploh bila Sirija, glede na to, da ste zelo mladi odšli v Libanon in od tam pozneje v Francijo?
Imamo korenine, brez njih se ne da živeti. Moje najpomembnejše korenine so v Siriji, vendar v Siriji mnogih obrazov, v Siriji malone vseh zgodovin: sumerske, babilonske, grške, rimske. In v tej izjemni zgodovini sta ključna vsaj dva fenomena: prvi je abeceda, ki je bila ustvarjena v Siriji, in drugi je Evropa. Evropska celina je dobila ime po libanonski boginji, ki ji je bilo ime Evropa in je bila sestra Kadmosa ... Korenine mnogih bogov so sirske. Ta sirsko-grško-romanski svet, ta civilizacijski temelj sveta, so tudi moje korenine. Iz njega črpam vse.
In naj vam postavim še eno vprašanje vaših sirskih rojakov, razseljenih po svetu, vprašanje znankinega brata. V sirskih šolah poučujejo vse predmete v arabščini, tudi naravoslovne: matematiko in fiziko. Ko zdaj sirski begunci iščejo priložnosti po svetu, imajo veliko problemov z jezikom, četudi so strokovnjaki – ker ne obvladajo angleščine. Kaj menite o tem?
Kriv je režim, saj so vse arabizirali. Da bi imeli bogat in neodvisen jezik, je nujno zagotoviti takšne razmere, da bo družba lahko ustvarjalna. Družba, ki ne ustvarja, ampak samo troši – vsi ljudje smo potrošniki –, ne more zadostno skrbeti za svoj jezik ... Torej, zato da bi lahko arabizirali, bi morali najprej poznati druge jezike; ne pa da so vse to počeli ob popolnem nepoznavanju drugih govoric. Problem je velik. Načeloma nisem proti arabiziranju, če le ne bi ubili jezika in s tem kulture, znanja. Škoda je ogromna in politična napaka tudi. Temelji na nizkem rasizmu, na lažnem arabizmu.
Se zdaj podobno uničuje tudi Turčijo?
Turčija je mešanica vsega. Le Atatürk je poskrbel za nekaj svetlobe in zdaj jo hočejo ugasniti. Stopajo v obdobje obskurantizma, militarizma, fundamentalizma in nevednosti. Ves intelektualni milje v Turčiji je proti Erdoğanu in režimu. Zdaj so tiho, ker se bojijo. In čeprav je delo izgubilo že 12.000 univerzitetnikov, ni svobodna Evropa doslej rekla še ničesar.
Bo mogoče – če bo v Siriji in na Bližnjem vzhodu sploh kdaj spet mir – pozdraviti vse rane?
Ne vem, ali je možno, ne znam odgovoriti, kako se bo končalo. Nisem optimist. Za Američane in Evropejce je pomembno, da v tem delu sveta uničijo jedra, ki bi se jim lahko upirala. Hočejo, da se vsi upognejo. Sirija je bila kljub vsem svojim problemom eno najbolj trdnih jeder in najbolj razvita družba v arabskem svetu. Bila je zelo kompleksna in raznolika, v njej se je mešalo približno dvajset veroizpovedi. Skupaj z Libanonom je predstavljala srčiko arabskega sveta – za Američane, Evropejce in naše brate Izraelce torej jedro, ki ga je treba uničiti. Nekateri se še vedno upirajo in govorijo »ne«, čeprav ni mogoče reči, kako se bo nadaljevalo ... Vedno sem sanjal o tem, kako se bo zahodna politika, ki se ima za laično, odprto in napredno, povezala z demokratični ljudmi v arabskem svetu, s proevropskimi in proameriškimi silami v najglobljem pomenu besede – ne politično, ampak civilizacijsko: v smislu ustvarjanja. Močno sem verjel v resnične demokrate, a žal se ameriško-evropska politika nikoli ni povezala z demokratičnimi silami, ampak se je vedno postavila na stran obskurantistov in teokratov. Nemalo krivde pri tem imajo tudi zahodni intelektualci. Samo redkokdo si upa govoriti tako kot Noam Chomsky. In vendar potrebujemo ljudi, kot je on. Take, ki si upajo povedati resnico.
Kakršna je, denimo, odgovornost Bernard-Henrija Lévyja pri popolnem uničenju Libije, na primer.
Da, na primer. Na žalost ni več pravih intelektualcev. Z izjemo nekaterih, kot je Noam Chomsky.
Ni jih, ker nas vodi predvsem še denar. A kako naj se v takem svetu znajdejo mladi, tako tukaj v Evropi kot na Bližnjem vzhodu?
Svet se je spremenil v trg … Kriza je univerzalna, čeprav obstajajo določene razlike od države do države. Razmere v Franciji, denimo, niso enostavne – in to na vseh ravneh –, podobno ni lahko v Italiji niti drugod po Evropi. A kriza je ista, samo stopnje so različne.
Se upiramo na pravi način? Je naš boj proti terorizmu pravilen?
Ne more biti pravi, saj je terorizem izum. Amerika in Evropa sta bili tisti, ki sta si izmislili Al Kaido, zdaj pa se vse to samo nadaljuje, čeprav v drugačni obliki. Američanom in Evropejcem danes ni treba več pošiljali svojih vojska na Bližnji vzhod, ampak le še strokovnjake, kajti na terenu že imajo vojsko – vojsko plačancev. Le zakaj bi pošiljali svoje vojake?! Sirijo pomagajo uničevati plačanci osemdesetih nacionalnosti z vsega sveta. Uničujejo jo v imenu revolucije. Pa kakšne revolucije?! O čem govorijo?! Vse so uničili, ne le, kar je materialno, ampak so deformirali tudi sam pojem revolucija, razgradili so koncept. Poimenovati vse to, kar se dogaja v Siriji, revolucija, je sramotno. Revolucija je nekaj plemenitega.
Kaj lahko naredimo?
Treba se je upirati, postavljati vprašanja, kot jih zdaj midva. Nujno je vztrajati, kajti veliko ljudi razmišlja podobno, vendar nimajo priložnosti, da bi povedali, kaj mislijo. Saj poznate svetovne medije ... Z večino manipulirajo, preostali pa nimajo bralcev in tako ne pravega odmeva. Zdaj nismo priča le vojni proti režimu, ampak je to tudi vojna proti zavedanju in proti znanju. V tej vojni gre za to, da bi razširili neznanje in posplošili nevednost. Tako bo tudi manipulacija postala nekaj splošnega.
Katere besede so vas najbolj zaznamovale v življenju, kateri glagoli? Izstopiti, oditi?
Oditi. Pa tudi potovati. Treba je iti, kajti vsak odhod je oblika ustvarjanja. Potovati pomeni spremeniti se, preroditi se. Emigrirati pomeni ponovno se roditi. Ni preprosto, a saj ni nič enostavno, niti ljubezen.
