Tiskane izdaje
Rusija je v četrtek na vzhodu Evrope začela vojaške vaje Zapad 2017, ki jih strokovnjaki opisujejo kot ene največjih v Evropi po koncu hladne vojne. Njihov obseg in kontekst, v katerem potekajo, za zvezo Nato načenjata vrsto vprašanj, enih bolj zaskrbljujočih od drugih, predvsem pa jo postavljata pred nekatera dejstva, povezana z njeno prihodnostjo.
Članice Nata ruske vojaške manevre spremljajo z veliko nervozo. Rose E. Gottemoeller, namestnica generalnega sekretarja severnoatlantskega zavezništva, ki se je prejšnji teden mudila v Sloveniji, pravi, da gre za normalno reakcijo, posledico kontroverznih ruskih odločitev v zadnjih letih. Diplomatka, ki je v Nato prišla z ameriškega zunanjega ministrstva, kjer je bila odgovorna za nadzor nad orožjem in mednarodno varnost, je v intervjuju za Sobotno prilogo spregovorila o različnih vidikih Natovih odnosov z Rusijo, tudi o jedrskem. Gottemoellerjeva je bila glavna ameriška pogajalka v pogajanjih o pogodbi o zmanjšanju strateške jedrske oborožitve (Novi Start), ki sta jo ZDA in Rusija sklenili leta 2010. Na letošnjem blejskem strateškem forumu, med katerim je potekal tudi ta pogovor, je sodelovala na omizju o jedrski varnosti, kjer je med drugim poudarila, da si ji zdi možnost izbruha nove oboroževalne tekme med državama majhna.
Rusija bo od sredine septembra na vzhodu Evrope izvajala velike vojaške vaje, ki so že pred začetkom dvignile precej prahu. Kako jih interpretirati?
Vsaka država, ki ima vojaške enote, jih mora trenirati, zato ne postavljamo pod vprašaj načrtov ruskega obrambnega ministrstva oziroma pravice, da to počne. Problem je v pomanjkanju transparentnosti in pomanjkanju predvidljivosti teh vaj. Rusi so v teoriji pristopili k tako imenovanemu Dunajskemu dokumentu, režimu, namenjenemu vzpostavljanju zaupanja in transparentnosti, ki spada pod okrilje Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), a se nikoli niso držali postopkov za doseganje tega zaupanja in transparentnosti. Vsakič pravijo, da je obseg njihovih sil premajhen, da bi upravičeval uporabo teh postopkov, ampak to je nesmiselno, saj iz zgodovine vidimo, da je obseg njihovih vaj večji od omejitev, ki jih za sprožitev postopkov predvideva dokument. Zelo verjetno bo tako tudi letos. To je ključen problem, ki pa je prepleten tudi s splošno nervozo zaradi nezaslišanega ruskega obnašanja od leta 2014, ko je Rusija zavzela Krim in destabilizirala regiji Donetsk in Lugansk na vzhodu Ukrajine. Obstaja zelo resna skrb, da bi lahko nekatere hibridne metode [vojskovanja], ki jih je Rusija uporabila na vzhodu Ukrajine, uporabila tudi proti nekaterim Natovim zaveznicam, zlasti baltskim državam, morda tudi Poljski.
So vaje oblika ustrahovanja, uperjena proti njihovim sosedam?
Mislim, da jih je mogoče deloma razumeti tudi tako. Vaje so lahko oblikovane na ta način, in ko jih spremlja premalo transparentnosti in predvidljivosti, se ni mogoče izogniti temu, da bodo druge države zaradi tega zaskrbljene. In države, ki mejijo na Rusijo, bodo zaskrbljene, ne samo Natove zaveznice, ampak tudi države, kot je Ukrajina, ki meji tako na Rusijo kot na Belorusijo, ki bosta obe sodelovali v vajah Zapad.
Vaje bodo potekale šest mesecev pred ruskimi predsedniškimi volitvami. Je to nekaj, kar je pomembno?
Domnevam, da bo rusko obrambno ministrstvo želelo pokazati učinkovitost ruskih vojaških sil. A treba je poudariti, da vaje Zapad potekajo v rednih ciklih, na vsakih nekaj let, nazadnje so jih izvedli leta 2013. Zaznamuje jih torej določena periodičnost.
Zvezi Nato ste se pridružili lani. Je organizacija od leta 2014 storila dovolj za pomiritev svojih zaveznic na vzhodu Evrope?
Mislim, da je Nato opravil izjemno delo. V vlogi namestnice generalnega sekretarja sem nova, prišla sem po varšavskem vrhu, na katerem so bile sprejete pomembne odločitve za oblikovanje ukrepov odvračanja in obrambe, tako imenovana okrepljena prednja prisotnost [enhanced forward presence]. V enem letu so bile vzpostavljene štiri bojne skupine, kar je name naredilo velik vtis. Nato je velika organizacija, z 29 državami, in deluje na podlagi soglasja. Mnogi bi si mislili, da bo sprejemanje odločitev in njihova implementacija počasno in težko uresničljivo delo, ampak zdi se mi neverjetno, da smo v letu dni v Estonijo, Litvo, Latvijo in na Poljsko napotili štiri bojne skupine. To je bila odločna poteza, toda delo se s tem ni končalo. Zveza Nato mora biti pazljiva pri pripravi sekundarnih enot in zagotoviti, da so napotene bojne skupine v primeru nevarnosti podprte z ustreznimi okrepitvami. To je pomembna naloga pred vrhom Nata leta 2018.
Lahko Ukrajina kadar koli postane članica Nata?
Odločitev, ki smo jo sprejeli leta 2008 med vrhom zveze v Bukarešti, govori o tem, da so države Srednje in Vzhodne Evrope potencialne prihodnje članice Nata. Med njimi sta bili omenjeni tudi Gruzija in Ukrajina. Odločitve, ki smo jih sprejeli v Bukarešti, še vedno veljajo, države morajo za članstvo v Natu postoriti veliko dela, povezanega z interoperabilnostjo obrambnih sil, pa tudi z reformami v obrambnih in varnostnih silah ter v samih državah. Če pogledamo primer Ukrajine, je zelo pomembna partnerica Nata, z njimi sodelujemo zelo tesno, ampak pred njimi je še veliko težkega dela v povezavi z reformnimi procesi v političnih, gospodarstvenih, varnostnih in obrambnih institucijah znotraj države.
Toda cilj ostaja, tudi če bi to pomenilo poslabšanje odnosov z Rusijo.
Seveda, to je cilj, o katerem se Nato strinja. Rada bi poudarila, da slabi odnosi med Rusijo in Natom niso potrebni. Spomnim se, ko sem sodelovala v ameriški vladi v času Clintonove administracije, kako je od samega začetka obstajala želja po partnerstvu in pozitivnem odnosu med Rusijo in Natom, zato ne vidim potrebe po tem, da so med njima nenehna trenja. Kar se nas tiče, Rusije ne ogrožamo, ampak sprejemamo defenzivne ukrepe, ki so proporcionalni in v skladu z mednarodnim pravom. Že to, da z Rusijo poskušamo vzpostaviti dialog in s tem zagotoviti, da v tem času ne pride do nesreč in incidentov, ki lahko uidejo izpod nadzora in povzročijo krize ali celo konflikte, kaže, da je Nato resnično pripravljen delati bolj pozitivno z Rusijo. Zaradi ruskih ukrepov pa moramo v istem času poskrbeti, da sta naša sposobnost odvračanja in obramba močni.
Turčija se pripravlja na sklenitev prvega nakupa vojaške opreme od Rusije, gre za protiraketni sistem S400. Ali Turčija potrebuje to orožje ali želi z nakupom zgolj poslati sporočilo Zahodu?
Turčija ima potrebe po raketnih obrambnih zmožnostih, Nato tesno sodeluje s Turčijo in ji posoja raketne sisteme patriot ter na različne načine poskuša razviti dober in tesen odnos s to državo pri tehnologiji raketne obrambe. Rezultati tega so vidni v nedavnih dogovorih, v katerih je Turčija privolila v sodelovanje s konzorcijem drugih članic Nata, v katerem sodelujeta Italija in Francija. To vidimo kot bolj pozitiven pristop, saj Nato daje velik poudarek na interoperabilnost obrambnih sil. Prepričani smo, da bi bila celotna turška obramba močnejša, če bi bili vsi njeni obrambni sistemi interoperabilni z Natovimi sistemi. Ponudimo ji lahko bolj celovito obrambo. Da se je Turčija odločila za drugačno pot, je njihova stvar, toda pozdravljamo dejstvo, da še naprej sodelujejo z Natovimi zaveznicami. [V dneh po pogovoru je bil dogovor med Turčijo in Rusijo o nakupu orožja dejansko sklenjen, op. ur.]
»Vem, da je bil ameriški predsednik Trump zelo energičen v svojih kritikah Nata že za časa predsedniške kampanje, pa tudi sedaj, in to se je izkazalo kot uporabno. Dalo je nov zagon ustvarjanju bolj pravične delitve bremen v Natu.« Foto: Uroš Hočevar/Delo
Kje Nato potegne črto, ko gre za turško zbliževanje odnosov z Rusijo?
Vse države v Natu imajo dvostranske odnose z Rusijo. Prihajam iz Združenih držav in jasno je, da so rusko-ameriški odnosi v tem času v slabem stanju, toda skozi mojo celotno kariero, v vladi in znotraj think-tankov, smo imeli odnose z Rusijo. Torej v želji Ankare po tesnih vezeh z Moskvo ni nikakršne kontradikcije. Vprašanja, ki so pomembna za Nato, se nanašajo na interoperabilnost in v to Nato usmerja svojo pozornost.
Turčijo sočasno polzi stran od EU. Je to odmikanje permanentno?
Smo v težkem obdobju, v katerem se pojavljajo nekatere napetosti. O tem ni nobenega dvoma. Vendar iz dneva v dan vidim tudi, kako Turčija tesno sodeluje z zavezništvom pri zagotavljanju specifičnih obrambnih sposobnosti, kot je preskrba letal za zgodnje opozarjanje, ki so zelo pomembna pri Natovih operacijah, s katerimi podpiramo boj proti pripadnikom Isisa v Iraku. Turčija ostaja naša pomembna zaveznica, sodelovanje je v nekaterih vidikih še vedno zelo močno, o tem ni dvoma. Zato ne bi rekla, da gre za razkol, temveč za razlike v pogledih med Turčijo in nekaterimi drugimi Natovimi zaveznicami pri nekaterih vprašanjih.
Z Nemčijo, denimo.
Nemčija je pomembna Natova zaveznica. V medijih lahko preberete, da se soočajo z nekaterimi problemi [v odnosih s Turčijo], ampak to se dogaja izključno na ravni dvostranskih odnosov. Ne gre za vprašanje, pri katerem bi Nato igral kakršno koli vlogo.
V sklopu letošnjega blejskega strateškega foruma ste sodelovali na omizju o jedrski varnosti. Zaostrovanje odnosov med ZDA in Rusijo povzroča skrbi, da bi lahko v naslednjem desetletju prišlo do nove oboroževalne tekme. Kako velika verjetnost je, da se to zgodi?
Če govorite o jedrski oboroževalni tekmi, te možnosti ne vidim, saj imata obe državi zelo dolgo in močno zapuščino ter tradicijo dvostranskega zmanjševanja količin jedrskega orožja in nadzora nad njim. Verjamem, da se bo to nadaljevalo tudi v prihodnje, in menim, da bosta ZDA in Rusija do februarja 2018 dosegli ravni zmanjšanja količine orožja, kot jih opredeljuje pogodba Novi Start. To pomeni, da bosta obe imeli 700 balističnih raket, nameščenih na kopnem, v morju oziroma na bombnikih. V njih bosta lahko imeli 1550 bojnih konic, pripravljenih za uporabo. Te omejitve bodo veljale in v tem trenutku ne vidim nobene potrebe, da bi jih katera od obeh strani presegla. Ko govorimo o modernizaciji jedrskega orožja tako v ZDA kot v Rusiji, gre za nadomeščanje sistemov, ki so zastareli in ne bodo več v uporabi. Možnosti jedrske oboroževalne tekme torej ne vidim, moramo pa biti pozorni na to, kako gledamo na nove tehnologije, ki se pojavljajo. Glede nekaterih novih tehnoloških usmeritev Rusije na področju raketnih sistemov je bilo kar nekaj skrbi. ZDA so zaskrbljene zaradi ruske proizvodnje kopenskih vodenih raket, saj verjamejo, da se s tem krši pogodbo o jedrskih silah srednjega dosega (INF).
Ko pomislite na čas po izteku pogodbe Novi Start, kako verjetno je, da se bo število jedrskega orožja v Natovem arzenalu tudi v prihodnosti še naprej zmanjševalo?
Nato nima v lasti tako imenovanih nestrateških jedrskih sil, ampak so te v lasti ZDA. Odločitve o prihodnjem zmanjševanju števila nestrateških jedrskih sil bodo torej sprejete v Washingtonu, seveda v tesnem sodelovanju z Natovimi zaveznicami in tistimi državami, kjer je to orožje nameščeno. O tem problemu je pomembno začeti razmišljati v okviru ukrepov za povečanje transparentnosti. Ruska federacija ima zelo dovršen arzenal nestrateškega jedrskega orožja, zato bi bilo smiselno najprej izmenjati informacije o tem, kaj se dogaja v ruskem arzenalu in kaj se dogaja v Natu, v povezavi z uporabo nestrateške jedrske oborožitve. Na ta način bi se moralo začeti razpravo in z njo zgraditi nekaj zaupanja, ker, če smo iskreni, Nato uporablja razmeroma malo takšnega orožja v primerjavi z Rusijo. Mislim, da se je treba počasi pripraviti in razmisliti o tem, kako to orožje vključiti v kontekst prihodnjih pogajanj o zmanjševanju števila jedrskega orožja. Takšna pogajanja bi morala biti zastavljena zelo zelo pazljivo.
Je Natov sistem odvračanja prilagojen vrsti groženj, kakršna je Severna Koreja?
Nato je, kot veste, stacioniran v Evropi. Najbolj pomembne podobnosti se nanašajo na moč ameriškega razširjenega sistema odvračanja [extended detterence]. Jedrski dežnik ZDA je že več desetletij razširjen tako nad evropske kot azijske zaveznice, a rada bi tudi poudarila, da ameriški razširjen sistem odvračanja ni sestavljen le iz jedrskega orožja, ampak tudi iz zelo močnih in sposobnih ameriških konvencionalnih sil ter obrambnih raketnih sistemov, ki se v sodelovanju z zaveznicami uporabljajo v Aziji. Sistem Thaad v Južni Koreji in novi radarji, ki so v uporabi na Japonskem zadnjih nekaj let, bodo prinesli pomembne koristi v obrambi pred omejeno severnokorejsko grožnjo v tem času in okrepili razširjen sistem odvračanja v Aziji. Ta sistem nima neposredne zveze z Natom v kontekstu dogajanja s Severno Korejo, obstaja pa konsistentnost med ameriškim odvračanjem v Evropi in Aziji.
ZDA želijo revitalizirati Nato. So članice zavezništva pripravljene na to?
Absolutno. Vem, da je bil ameriški predsednik Trump zelo energičen v svojih kritikah Nata že za časa predsedniške kampanje pa tudi zdaj, in to se je izkazalo kot uporabno. Moj šef, generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg, pogosto pravi, da je to dalo nov zagon ustvarjanju bolj pravične delitve bremen v Natu. Mislim, da je to zelo pozitiven učinek. Ideja o modernizaciji in revitalizaciji je že nekaj časa zelo pomemben del razmišljanja [o prihodnosti Nata]. Dodatno je bila okrepljena med varšavskim vrhom z odločitvami, ki so jih potrdili zavezniki. Predstavljala bo tudi zelo pomemben del priprav na naslednji vrh zavezništva prihodnje leto.
Torej so pripravljene, tudi če to pomeni namenjanje več sredstev za obrambo?
Predsednik Trump je to vprašanje potisnil na vrh Natove agende, ampak vedno rada poudarim, da so se Natove države, naprej na vrhu v Walesu leta 2014, nato pa še na vrhu v Varšavi leta 2016, strinjale, da je cilj do leta 2024 povečati proračunska sredstva za obrambo na dva odstotka bruto domačega proizvoda. Ta cilj še vedno velja, različne države se mu približujejo različno. Veseli smo, da je Slovenija sprejela več odločitev o tem, kako korak za korakom doseči ta cilj. To je izvrstno, vendar na ta problem moramo ostati pozorni. Vem, da se tako Slovenija kot druge države soočajo z veliko pritiski na svoje proračune, za financiranje socialnih izdatkov, šolstvo itd. Toda zadostna sredstva za obrambo so ravno tako pomembna.
