Tiskane izdaje
Zgodovino rokenrola je mogoče zajeti z enim samim vzklikom: oče, zakaaaj?! Kar je tudi najkrajši opis lanske glasbene avtobiografije Brucea Springsteena, ki je izšla tudi v slovenskem prevodu (Učila 2017, prevedel Simon Demšar).
Med nujnim srednješolskim obredom izmenjave glasbe sem domov prinesel 90-minutno zvočno kaseto, na kateri je bila na roko napisana vsebina: Bruce Springsteen, live 1975–1985. Takrat sem poznal samo nekaj največjih uspešnic. Himnično Born in The USA, melanholično Hungry Heart in še nekaj drugih skladb, ki jih je bilo mogoče včasih slišati na radiu. Prvih nekaj minut me ni navdušilo. Preveč glasbil, premalo ostrine, zelo sredinski rokenrol. Nato so se glasbeniki skoraj čisto umaknili v ozadje in ostal je samo pripovedovalec.
Običajen koncertni nagovor občinstvu – kako se počutite, se zabavate na koncertu? – se je začel razvijati v zgodbo, zaradi katere sem ustavil predvajalnik in poslušal še enkrat, tokrat pozorneje. Springsteen se je spominjal telefonske govorilnice, iz katere se je dolge ure pogovarjal s tedanjim dekletom. Nato se je preselil domov, kjer se je ves čas prepiral z očetom zaradi videza (dolgih las) in zapravljanja časa (glasba namesto prave službe). Opisal je, kako se je ponesrečil z motorjem in je oče v bolnišnico poslal brivca, da ga je ostrigel, ko je bil še nezavesten. »Ko sem se zbudil, sem na očeta prvič zakričal, da ga sovražim,« je poslušalcem zaupal Springsteen.
»Le počakaj, da boš šel v vojsko,« mu je velikokrat zabrusil oče. »Tam bodo iz tebe končno naredili pravega moškega.« Te besede so bodočega rokerskega zvezdnika preganjale celo mladost. Amerika se je zapletla v vojno v Vietnamu in številni Springsteenovi vrstniki se niso nikoli vrnili v domovino ali so jih preživete travme za vedno spremenile. Ko je tudi njega pričakala naborna komisija, sta se s prijateljem odpravila od doma in nista nikomur povedala, kaj ju čaka. Obema so povedali, da nista primerna za uniformo. Bruce se je še nekaj dni po naboru izogibal domu. Ko se je vrnil in staršem povedal, kaj se je zgodilo, ga je oče tiho poslušal in na koncu dejal – še dobro, da je tako.
Oče
Sledil je orglični začetek najbolj znane skladbe iz istoimenskega albuma The River, ki je zaokrožila uvodno zgodbo. Izkušnja odraščanja v delavskem razredu bele Amerike, kjer so bile pogoste mladostniške nosečnosti in v kateri so najstniki iskali svoje prvo naporno delo in sanjali o pobegu v boljše življenje. Od tistega prvega pozornega poslušanja sem začel Springsteena jemati resno, ga pozorneje spremljati, hoditi na njegove koncerte in spoznavati ameriško tradicijo glasbenega pripovedništva, čeprav ni bil nikoli zares moja glasba. A sem med njegovimi nekajurnimi koncerti velikokrat ugibal, zakaj se še vedno tako zelo trudi. Kaj hoče dokazati? Ga še vedno preganja očetovo prepričanje, da je bil in ostal nepopravljiva zguba?
Ko je Bruce Springsteen v pogovorih (podkastih) za New Yorker in Fresh Air predstavljal lansko avtobiografijo Born to Run, je največ govoril prav o očetu.
Pošalil se je, da bi zgodovino rokenrola najbolje opisali z enim samim vzklikom: oče, zakaaaj?! Mladi glasbeniki so namreč v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja poosebljali vse tisto, kar so njihovi starši najbolj zavračali, zato so bili konflikti, bežanje od doma in dosmrtne zamere zelo pogosti. Podobno izkušnjo je imel tudi Springsteen.
Njegov oče Douglas je ves čas iskal zaposlitev in opravljal po več težkih služb hkrati – od dela v tovarni do prevozništva in različnega fizičnega dela. Sina Brucea je imel za mehkužnega razvajenca, ki je bežal pred delom in odgovornostjo. Bil je tih in zadržan. Družinske člane je ustrahoval z molkom, dokler se ni v njem nakopičilo dovolj jeze in alkohola, da je izbruhnil in podiral vse odnose okoli sebe. Nikogar ni spustil blizu ali pokazal odobravanja. Bruce se ga je zato bal, ga večkrat zasovražil, a hkrati upal, da ga bo oče kdaj sprejel.
Glasba je bila edino, kar sem znal in hotel početi, je večkrat poudaril 65-letni ustvarjalec. Foto:
Springsteen v knjigi veliko razmišlja o odnosih med otroki in starši. Kdaj jih otroci začenjamo razumeti? Kdaj jih znamo videti kot zelo človeške – z vsemi napakami, stiskami in željami, ki so se jim morda odrekli ali jih potlačili? Danes vem, da je imel moj oče veliko zdravstvenih težav in je že zgodaj zbolel za paranoidno shizofrenijo, ki so jo imeli v družini, je zapisal Springsteen. Prav tako vem, da mi je bil v resnici veliko bolj podoben, kot je hotel priznati: občutljiv, umetniško nadarjen in željan svobode. Toda od moškega njegove generacije ni nihče pričakoval drugega kot delo in skrb za družino. O psihološkem svetovanju ali terapiji ni bilo govora. Moški se niso pogovarjali o strahovih, skrbeh ali čustvih, ampak so se kvečjemu umikali v lokale in alkohol.
Takšne vzorce je prevzel tudi njegov sin. Nikoli nisem bil nasilen, je zapisal Springsteen. Ampak sem zelo dobro poznal pasivno agresijo, izsiljevalski molk in trpinčenje vseh tistih, ki bi se mi lahko čustveno približali. Želel si je ljubezni, a se je bal bližine. Ni se upal navezati, a je hrepenel po družini. Misel na otroke ga je hromila, ker ni hotel na nikogar drugega prenesti očetovih vzorcev. Pred čustvenim in osebnostnim zlomom, ki je pokopal toliko njegovih glasbenih vrstnikov, ga je rešil prijatelj Jon Landau, ki ga je v ključnem trenutku prepričal, naj si poišče terapevta. Ta mu je pomagal razumeti, da za njegovo odrešitev ni dovolj samo glasba, s katero si je osmišljal življenje od petnajstega leta. Če bo hotel še naprej ustvarjati, bo moral najprej – preživeti.
Ustvarjanje
Glasba je bila edino, kar sem znal in hotel početi, je večkrat poudaril 65-letni ustvarjalec. Vedel sem, da nisem glasbeni revolucionar, da nisem najboljši kitarist in da me skoraj nobena skupina ne bi hotela za pevca. Toda že kmalu sem začutil, da zelo malo glasbenikov premore mojo vztrajnost, pripovedništvo in disciplino, zaradi katere so vedno vsi odnehali daleč pred mano. Bil sem obseden z nadzorom in si nisem privoščil nobene droge razen alkohola. Vedno sem hotel imeti popolno ustvarjalno svobodo. Ostati lastnik vsakega verza, izbirati ali odpuščati glasbenike, menjati glasbene žanre, delati sam ali s skupino. Od sodelavcev sem zahteval zvestobo, a sem v zameno poskrbel, da so bili vedno plačani in primerno nagrajeni, je zapisal Springsteen.
V več poglavjih je zelo podrobno opisal zakonitosti glasbenega posla, ki mlade glasbenike skoraj vedno presenetijo. Ujel se je v izkoriščevalske pogodbe, ki jih založbe ponudijo za prve skladbe. Naučil se je biti pozoren na dinamiko v skupini ter preprečevati trčenje velikih egov in boj za ustvarjalno prevlado. Ves čas se je trudil vrvohoditi med avtorskim dozorevanjem in željo, da bi ustregel čim večjemu občinstvu. Nazorno je opisal vrhunce, ko je nastopal pred več deset tisoč poslušalci, a tudi globoke prepade in depresijo, ko je koncertna vznesenost popustila. V vsakem ustvarjalcu se pogosto bojujeta dve skrajnosti: mogočna samovšečnost in neusmiljena negotovost, je povedal Springsteen. Tem občutkom ni mogoče ubežati. Glasbenik se jih lahko kvečjemu nauči prepoznati in jih nadzorovati.
Najbolj pa je pomembno odraščati. »Nikakor ne morem sprejeti tega kultnega čaščenja mladih rokerskih mučenikov, ki so umrli na začetku ustvarjanja. Neskončno mi je žal, da ne bom mogel nikoli več slišati nove skladbe Amy Winehouse, Kurta Cobaina in drugih glasbenih nesrečnikov. Njihove usode so bile tragične in jih ne privoščim nikomur. Vse to nakladanje o rokerskem življenju in slovesu na vrhuncu kariere je navadno sranje,« je bil kritičen rokerski veteran. Toda če hoče glasbenik dočakati ustvarjalno zrelost, mora prerasti in predvsem preživeti takšna obdobja.
Ustvarjalno in čustveno dozorevanje se pri Springsteenu zelo očitno prepletata. Na albumu Born to Run (1975) je hotel pobegniti revnemu predmestnemu življenju. Na Darkness on the Edge of Town (1978) je sprejel svoje korenine, na The River (1980) je razmišljal o težkem življenju običajnih ameriških delavskih parov, v Tunnel of Love (1987) je prepeval o zakonski krizi in drugih čustvenih spremljevalcih zgodnjih srednjih let. Hkrati se je z vsakim novim albumom krepila tudi politična razsežnost, ki v sodobni popularni glasbi ni prav pogosta. Nekdanji delavski mladenič, ki si dolgo ni mogel privoščiti niti najcenejše električne kitare in je po starem avtomobilu komaj napraskal dovolj dolarskih centov za cestnino do New Yorka, se je vse bolj zavedal, da njegova življenjska usoda ni bila odvisna samo od njegovih sposobnosti, odgovornosti in osebnih odločitev. Še bolj pomemben je bil družbeni razred, iz katerega je izhajal.
Politika
Bruce Springsteen ni poznal samo ameriškega delavskega razreda, v katerem je odraščal, pred katerim je nastopal in ki mu je pripadal kljub poznejšim dolarskim milijonom. Med koncerti je občutil tudi nekatere temne plati bele Amerike, predvsem rasizem, s katerim so marsikje sprejemali edinega temnopoltega člana spremljevalne skupine E Street Band Clarencea Clemonsa. Srečeval je vietnamske veterane in spoznaval njihove travme. Prijateljeval je z nekaterimi zgodnjimi žrtvami aidsa in spremljal usode družinskih članov, ki sta jih prizadela brezposelnost in umik delovnih mest v Mehiko ali čezmorske države.
»V srednji šoli sem najbolj sovražil zgodovino,« se je spominjal v avtobiografiji. »Njenega pomena sem se zavedel šele veliko pozneje. V drugi polovici sedemdesetih let sem razumel, da brez zgodovine ne morem razumeti sveta, ki ga opisujem. Zakaj je v Ameriki še vedno tako zakoreninjen rasizem in strah pred priseljenci? Zakaj je vzhodno in zahodno Evropo delil zid? Zakaj toliko režimov po svetu ne spoštuje človekovih pravic? Vse te odgovore sem moral prvič poiskati v knjigah,« se je spraševal Springsteen, ki je komaj končal srednjo šolo in dolgo ni spoznal nikogar z univerzitetno izobrazbo. Zato je začel hkrati z zgodovinskimi gradivi in glasbeno zapuščino pesnika ameriške recesije Woodyja Guthrieja prebirati tudi književne klasike: Gabriela Garcío Márqueza, Leva Tolstoja, Philipa Rotha, Walta Whitmana in druge opisovalce človeške narave in družbe.
Politika pri Springsteenu ni omejena samo na številne politične dejavnosti – od sodelovanja s človekoljubnimi organizacijami do javne podpore ameriškim demokratom, obsojanja policijskega nasilja ali zagovarjanja socialne politike, ki bi olajšala življenje ameriških delavcev. Politično razmišljanje je navzoče v celotnem opusu – v želji, da bi razumel junake njegovih pesmi, njihove motive in družbene okoliščine, v katerih so se znašli. Zato je pri njem zelo malo očitnih pozitivcev ali negativcev. So le ljudje, ki si želijo čustvene bližine, dostojanstva in priložnosti, da bi poskrbeli za svojo družino. Tudi če se zato prekršijo zakon ali zavrnejo družbene vrednote, ki veljajo v njihovem okolju.
Kljub številnim opisom glasbenega ustvarjanja, koncertnih turnej in posameznikov, ki so ga spremljali v zadnjih štiridesetih letih, je avtobiografija Brucea Springsteena predvsem knjiga o boju z notranjimi zverinjaki in o upanju, da jih je mogoče pomiriti.
»Ves čas sem se panično bal odraščanja,« je priznal svojim bralcem. A če bi se ustavil v tistem življenjskem obdobju, nikoli ne bi izvedel, kako je živeti z nekom dvajset let, kako ti vse rokersko zvezdništvo nič ne pomaga pred ženo in otroki in na kakšen način se lahko ljudje spremenijo, če jim znamo pomagati. Z očetom sta se pred smrtjo pomirila – a šele kot odrasla človeka, ki sta prepoznala in presegla mladostno jezo in bolezenske izbruhe. Toda naši najbolj globoki strahovi in občutja nikoli čisto ne izginejo, temveč jih je treba ves čas spremljati in se ustaviti, preden znova pademo v stare vzorce, je sklenil ameriški glasbenik.
»Predstavljam si obiskovalce mojega koncerta, ki me opazujejo na odru pred polnim stadionom navdušenih oboževalcev in pomislijo, da bi hoteli biti tudi oni takšni carji. Vraga, tudi jaz bi hotel biti takšen car, kot je tisti tip na odru. Ampak ko je koncerta konec, postanem čisto običajen človek z vsemi težavami in napakami, ki jih na srečo poznajo samo moji domači in člani spremljevalne skupine,« je lani povedal v pogovoru z urednikom New Yorkerja Davidom Remnickom.
V knjigi je bralcu dovolil spoznati tudi del takšnega Springsteena. In me nagovoril enako prepričljivo kot med prvim poslušanjem stare glasbene kasete.
