Tiskane izdaje
Pieteta brez prestižnosti
Antigona je imela eno samo željo: pokopati brata Polinejka. V ničemer ni tekmovala z vladarjem Kreonom. Nič ni razčiščevala, kdo je začel ali kdo je bil kriv za državljansko vojno.
Pustila je, da so za njenega drugega brata, Eteokla, pripravili svečan pogreb, pokop z vsemi državnimi častmi. Ni skušala dokazati, da Polinejk kot napadalec na mestno državico Tebe morda ni bil izdajalec, za kar ga je razglasil Kreon in zaradi česar naj mu ne bi pripadal pokop. Noben pokop. Ne javni ne tajni, ne državni ne družinski. Smrtna kazen po Kreonovem ukazu zadene vsakogar, tudi tistega, ki bi skušal pokopati Polinejka na skrivaj. To je storila Antigona, ko ni oznanjala svojega pietetnega dejanja; toda stražar je zaznal, kaj je storila, in jo odvedel pred tirana. Kreon se drži svoje zapovedi/prepovedi. Antigono, četudi je njegova nečakinja, nemudoma aretira in jo da živo zazidati v grobnico.
Antigona je imela vso pravico ravnati drugače. Lahko bi začela spodbijati trditev, da je Polinejk državni sovražnik in kolaborant, ker je napadel rodno mesto, poleg tega je ob svojih vojakih uporabil še tujo vojsko. To je res storil, vendar izhodiščni krivec za spopad med bratoma ni bil Polinejk, marveč Eteokel. Po izgonu Ojdipa, njunega očeta, sta skupaj prevzela oblast; ker pa dvojica zelo težko vlada sočasno, sta se domenila, da bo prvo leto vladal Eteokel, drugo leto pa Polinejk. Toda »ob letu osorej« se Eteokel ni hotel umakniti s prestola, ni se držal dogovora, zato je bil Polinejk »prisiljen« nekaj narediti. Sicer bi zgubil tako čast kot veljavo.
Ne bi bila tedaj Antigonina dolžnost, da se najprej zavzame za Polinejkovo čast, za ohranitev oziroma povrnitev njegovega dobrega imena? Tako kot to počne revija Zaveza, dedinja slovenskega domobranstva, ki brez pomislekov objavlja takšnele izjave: »Sem proti pokopom pomorjenih domobrancev. Nočem, da sta moja brata pokopana kot izdajalca. Najprej naj se jima povrne dobro ime, potem ju bomo pokopali.« (št. 97, str. 81, Ljubljana 2015) Antigona ne sledi takim zahtevam, kajti to bi pomenilo, da se je postavila na Polinejkovo stran. Da se izrecno postavlja na stran enega od bratov, enega od obeh udeležencev v bratomornem spopadu. Odločala bi (se) o tem, kdo je imel in kdo ni imel prav. Spustila bi se v prestižno presojo. V ospredju ne bi bila več pieteta, marveč prestižnost. Antigona pa vztraja pri pieteti, pri spoštovanju posvečenosti mrtvih. Enakih v smrti. Čeprav se na prvi pogled zdi, da se Antigona zavzema (le) za Polinejka, je to napačen pogled, saj je Eteokel že pokopan, torej ni več, kar je še zmerom Polinejk, nepokopani mrtvec, čigar duša tava okoli. Drugače rečeno, Antigona sledi najprej posvečenosti mrtvih kot pravrednoti človeka in človečnosti; ne pa drugim, tudi upravičenim, a ne tako neizogibnim zadevam.
Antigona ima pred očmi najprej bratovo pravico do groba, ne do njegovega dobrega imena. Če bi dala prednost njegovemu dobremu imenu, Polinejka ne bi nikoli pokopala. Izgubila bi se v razpravah in prepirih ali pa še v čem hujšem. Antigoni gre za spravo z mrtvimi, ne za reševanje spora med živimi. Prvi zakon biti človeka kot človeka nam narekuje, da v občestvu živih in mrtvih, ki ga živimo, mrtve pokopljemo mi, živi. Čeprav evangelist Matej uči, za njim pa to ponavlja Marx, naj mrtve pokopljejo mrtvi, mrtvi tega ne morejo. Mrtvi ne morejo pokopati mrtvih, pokopljemo jih lahko le mi. Nepokopani mrtveci čakajo na žive, ne na mrtve. Naj, ko so pokopani, počivajo v miru. Brez njihovega miru, brez naše sprave z njimi tudi med nami ne bo miru.
Prestižnost brez pietete
K pravici do groba spada tudi pravica do imena. Grob, v katerem ne vemo, kdo je pokopan, in na katerega zato ne moremo postaviti nagrobnika z imenom pokojnika, ni grob v polnem pomenu besede. Vendar pa ime ni isto kot dobro ime. Tisti, ki pred pokopom žrtev Zločina zahtevajo, da jim je predhodno treba vrniti dobro ime, sicer ne bodo privolili v pokop, zato zavirajo pokop nepokopanih mrtvecev. In to se na Slovenskem dogaja že 25 let.
Pravico do groba skrunijo v prvi vrsti nasledniki morilcev po drugi svetovni vojni pomorjenih, pri tej skrunitvi pa jim pomagajo tudi predstavniki žrtev, kolikor obenem zahtevajo tako poimenski pokop nepokopanih mrtvecev kot počezno vzpostavitev njihovega dobrega imena. Ker so pri tem najbolj glasni in vztrajni člani Nove slovenske zaveze, ideološki dediči domobranstva, to pomeni, da ne terjajo vrnitve dobrega imena le za posameznike, marveč zahtevajo privolitev v to, da je bilo domobranstvo kot tako nekaj dobrega.
To počnejo že od priprav na spravno slovesnost v Kočevskem Rogu 8. julija 1990. Pripravljati smo se začeli leta 1989. Zanjo smo se načeloma dogovorili na Koroškem, v Celovcu, namreč v okviru priprav na sklic Svetovnega slovenskega kongresa in na Svetovno srečanje slovenskih revij. To srečanje, na katerem naj bi bilo navzočih okoli 20 revij z vsega sveta, je predlagala Nova revija in povabila v pripravljalni odbor tudi Celovški zvon (Reginald Vospernik in Andrej Capuder) in argentinsko Meddobje (France Papež in Andrej Rot). Sprejeli smo tudi ustrezno izjavo. V tej zvezi mi je Papež 30. aprila 1990 pisal: »V soboto je bil občni zbor Slovenske kulturne akcije. Izjavo sva z g. Rotom podpisala že nekaj dni prej, vendar jaz prepuščam odločitve o tej stvari Vam. Zame je važno, da smo se končno dobili v dolgo zaželenem medsebojnem sodelovanju.« Enega od sestankov se je udeležil tudi teolog Janez Grill in povedal, da škofija pripravlja v Rogu mašo za pobite domobrance. Tega smo se razveselili, takoj pa sem tudi predlagal, da bi se ta dogodek lahko dogodil tudi kot vseslovenska spravna slovesnost. Ta predlog je bil po vrsti srečanj še z drugimi cerkvenimi zastopniki in nazadnje z nadškofom Šuštarjem sprejet.
Sprejeli smo tudi dogovor o poteku slovesnosti in zaporedju nastopajočih na njej. Najprej bo spominska maša, maša zadušnica, skupaj s pridigo nadškofa in molitvami za vse žrtve vojnih in povojnih let; ta simbolični krščanski pogreb domobrancev pa naj bi bil že tudi uvod v slovensko spravo. Sledil bo nagovor kulturnika, na Novi reviji smo se dogovorili z Dragom Jančarjem, za tem pa bo nekaj literatov recitiralo svoje pesmi in/ali odlomke iz proznih del. Slovesnost se bo sklenila z govorom Milana Kučana, predsednika predsedstva, ustavnega vrhovnega zastopnika Republike Slovenije. Ta sestav smo oblikovali, ker nismo hoteli le oblastniške konfiguracije, nastopa vrha cerkvene in vrha državne oblasti, marveč smo želeli, da se v slovenski spravi na organizacijski ravni simbolno povežejo Cerkev, Kultura kot prostor duhovne prostosti in Država. Vse tri temeljne konstituante naroda kot nacije.
Kmalu se je pokazalo, da do tako zasnovane spravne slovesnosti ne bo prišlo zlahka. Bili so veliki odpori tako v nadškofovem kot predsednikovem okolju. Na nadškofa je najbolj silovit pritisk izvajalo vodstvo Nove slovenske zaveze, ki je vztrajalo, naj bo le maša zadušnica; seveda pa naj bi se končala z nekakšnim proslavljanjem domobranstva. Naškof Šuštar ni popustil, tudi za ceno odsotnosti Nove slovenske zaveze ne. Pač pa so popustili v vodstvu te »domobranske« zaveze in se tik pred slovesnostjo prišli pogajat na Novo revijo. Ker nam ni šlo za prestiž, marveč za stvar samo, smo njihove zahteve, se pravi pogoje za njihovo udeležbo, sprejeli. Vendar je Anton Drobnič zahteval tudi ustrezna zagotovila, kar je pomenilo privolitev predsednika Kučana v izrečene in po nas sprejete zahteve. Spomenka in Drobnič sta zato z Nove revije odšla na predsedstvo Republike Slovenije; ker pa je bil Kučan odsoten, se je Drobnič zadovoljil z zagotovili člana predsedstva Cirila Zlobca.
Tako se 8. julija 1990 v Rogu ni zgodil le en del, ampak tudi druga dva dela troedine spravne slovesnosti. Temelj spravne slovesnosti kot take in v celoti je bila spominska maša, enako pomembna je bila tudi dejavna navzočnost kulture in države. A so se že na slovesnosti zgodila nedogovorjena, recimo samovoljna dejanja. Tisti, ki je slovesnost vodil v imenu RKC, nastopa kulturnikov sploh ni napovedal; mimo dogovora jih je potisnil na konec dogajanja, ko je Kučan že imel svoj govor, tako da so se začeli ljudje, misleč, da je s tem vsega konec, razhajati. Dopustil pa je vmesni nastop Drobniča. A v imenu sprave smo strategi slovenskega osamosvajanja zato pogoltnili tudi to. Kot smo potem na poti do osamosvojitvega plebiscita in oblikovanja samostojne Slovenije požrli še veliko podobnih diverzij oziroma provokacij.
V vzvratnem ogledalu dogajanj vsekakor lahko ugotovimo, da je bila spravna slovesnost ključna za čudežno enotnost, ki smo jo Slovenci vsi skupaj vzpostavili na plebiscitu. Bila je podlaga slovenske osamosvojitve: dokaz ljubezni do slovenstva, potrditev vere v slovensko samobitnost in izraz upanja na medsebojno spravo. Odločilna zasluga za takšno spravno slovesnost nedvomno pripada nadškofu Šuštarju. Tistim desnim militantnežem, ki mu očitajo popustljivost do levice in ga omalovažujejo glede njegove sposobnosti politične presoje, zato ne bo uspelo, da bi omadeževali njegovo dobro ime. Še manj, da bi si prek tega zavrženega početja pridobili svoje dobro ime. Kolikor si na slabem glasu in si zato brez dobrega imena, si ga lahko pridobiš/povrneš le, če spoštuješ dobro ime drugega.
Na spravni slovesnosti v Kočevskem Rogu je bila v ospredju pietetnost. Kaj hitro pa jo je zamenjala komaj zaznavna prestižnost, vidna le poznavalcem dogajanja v ozadju. Tako na desni kot na levi plati. Za mnoge levičarje, kajpada predvsem za boljševiško obvladovano Zvezo borcev, je bila že sama slovesnost preveč. Za precej desničarjev, najprej za Novo slovensko zavezo, potem pa tudi za vse več ljudi iz cerkvene hierarhije, pa je bila slovesnost kot taka premalo. Začel se je ideološki boj za prestiž. Boj, v katerem je levica z Zvezo borcev v prvi bojni črti hotela ohraniti slavo partizanstva in revolucije, predvsem pa svoje stare privilegije; desnica pa jim je te privilegije hotela odvzeti, si pridobiti svoje, predvsem pa vse Slovence prisiliti, da bi domobranstvu & kolaboraciji priznali dostojanstveno in častno ime. Češ da je šlo v osnovi za antikomunistično »slovensko narodno vojsko« ter le za taktično sodelovanje in komandno podrejenost nacistom. Domobranstvu & kolaboranstvu naklonjeni zgodovinarji se še danes delajo, kakor da je bila nacistična Nemčija normalna evropska država in kakor da njene vojaške enote ne bi bile pod neposrednim vodstvom Vodje, nacista Hitlerja, se pravi tudi njegovih SS-oddelkov in gestapa.
In ker s tega vidika domobranci kot kolaborantska združba – pomožni sestav SS, vključen v »izobraževalni« sistem gestapa – niso nikoli imeli dobrega imena, jim tega tudi vrniti ni mogoče. Predsednik Demosa Jože Pučnik je v zapisu Perverzne proslave (Nova revija 1995, št. 156/157) obsodil ponavljajoče se proslavljanje komunistične revolucije, hkrati pa tudi poskuse rehabilitiranja kolaboracije z okupatorjem: »Vojaških operacij, ki so potekale z ramo ob rami z okupatorskimi enotami, po mojem mnenju ni mogoče zagovarjati. Razumeti je mogoče motive in razloge, zaradi katerih je do tega prišlo, dejanja samega pa ni mogoče sprejeti. Postopno vojaško sodelovanje med enotami slovenske narodne vojske in enotami okupatorja kaže brezizhodnost projekta slovenske narodne vojske ... Kolikor je prihajalo do pobud ali informiranja, ki je vodilo do represalij proti Slovencem, ni pa služilo zaščiti večine našega prebivalstva, je bila prekoračena dovoljena meja. Tam se je začenjala zavržena oblika kolaboracije z okupatorjem.« Janez Janša pa v zapisu Mit o NOB: 70 let življenja v laži (Demokracija 2015, št. 21) takole povzame Pučnika: »Kolaboracija z okupatorjem je bila zavrženo dejanje.« Vse to pomeni, da domobranci kot domobranci & kolaboranti, domobranci kot taki in v celoti nimajo dobrega imena. Imajo ga tisti, ki so ostali/vztrajali na ravni antikomunizma, odpora revolucionarnemu nasilju, ne da bi podlegli vojaškemu sodelovanju z nacističnim okupatorjem.
Nobenemu mrtvemu
Na tej ravni, na ravni individualne odgovornosti, se zato ni mogoče izogniti iskanju zločincev tako med nosilci revolucionarnega nasilja kot med zločinci kolaboracije. Tudi njihovemu posmrtnemu evidentiranju ne. Le tako se bomo končno izvili iz območja zločinov brez zločincev. Ob tem je treba poudariti, da »sprava« med zločinci ni mogoča. Ni »sprave« med partizanstvom & revolucijo in domobranstvom & kolaboracijo; to ne bi bila sprava, marveč le nikogar odrešujoče ideološko slogaštvo, utemeljeno na osebnih in skupinskih interesih.
Kljub temu je sprava mogoča. Najprej sprava z mrtvimi, ki se je v slovenskem občestvu živih in mrtvih začela s spravno slovesnostjo v Kočevskem Rogu. Le začela, ne končala. A tudi začetek še ni dovršen. Dovršen bo, ko bodo morišča ne samo odkrita, ampak bodo pomorjeni obredno pokopani. Ne samo simbolno, ampak, če se bo le dalo, tudi dejansko, se pravi, z imeni in letnicami rojstva. Za to pa najprej potrebujemo mrliške liste. Naravnost neverjetno je, da se izdaje mrliških listov ni lotila še nobena od poosamosvojitvenih vlad, ne leva ne desna. Nobenega pokopanega mrtveca ne bi smeli zavreči; za do takrat še ne identificirane bi morali pustiti prazno mesto za možen naknadni vpis.
Morda bi se to že zgodilo, če bi vsaj desnica, vključno s katoliško cerkveno oblastjo, doumela, da je najprej treba vztrajati pri imenih in se šele potem z vsemi močmi zavzemati za ohranitev/pridobitev dobrega imena. Kajti če vztrajamo pri vprašanju, kakršno se je v Družini vsililo eni od vidnih katolikinj, kaj »pomeni pokop žrtev povojnega nasilja, če družba ne doseže dogovora, da se jim vrne dobro ime«, pokopa še zlepa ne bo. Zlasti če bodo drugi katoliki sledili njenemu klerikalno svetohlinskemu in svetoskrunskemu odgovoru: »Nič drugega kot to, da se politika znebi problema s kostmi, ki zdaj iz plastičnih zabojčkov vpijejo do neba o krivici, ki se jim je zgodila.« Češ da si politika s takšnim pokopom žrtve »lahko odkljuka in si umije roke«. Ali res? Če bi Antigona ravnala po takih nasvetih/navodilih in bi se začela najprej boriti za bratovo dobro ime, Polinejka ne bi nikoli pokopala.
Resnica nas bo osvobodila, toda ne presekana na pol. Novejši glasovi iz cerkvene hierarhije, glasovi tistih, ki pozdravljajo nedavno tega sprejet zakon o moriščih/grobiščih, prebujajo nova upanja. Pa tudi glasovi tistih, ki prav iz središča Vatikana nastopajo proti vse preveč razraščenemu klerikalizmu.
