Če ima človek tisoč prijateljev, je to premalo. Če ima enega sovražnika, je to preveč

Sporočila papeža Frančiška, ki jih je 30. novembra letos v džamiji v Banguiju v Srednjeafriški republiki izrekel v času splošnega nerazumevanja, sejanja strahu, iskanja novih sovražnikov, širjenja sovraštva med verami in narodi, kažejo na duhovno moč človeka, predanega veri, miru in medsebojnemu sprejemanju.

Sporočilo papeža, da »so kristjani in muslimani bratje, sovraštvu moramo skupaj reči ne«, ki jih je izrekel v džamiji in mestu, v katerem so ekstremisti pobili in pregnali na tisoče muslimanov, opogumljajo in navdihujejo za daljše in dolgoročno delo pri razvijanju zaupanja med ljudmi. Papež Frančišek je misijonar, človek, ki širi krščansko verovanje, a predvsem je papež Frančišek človek, ki v drugem človeku vidi brata.

Ali papeževa sporočila sliši Evropa? Bodo njegova sporočila vplivala na resnično življenje in medčloveške odnose? Ali njegova sporočila sliši Slovenija? Ima papež Frančišek v Cerkvi nasprotnike? Ta vprašanja nimajo enostavnih odgovorov, a dejstvo je, da je papež Frančišek človek miru. Verjetno to moti tudi muslimanske, katoliške in sekularne ekstremiste in militariste, ki si želijo novih bogastev; to moti ljudi s slabimi nameni. Na to se papež Frančišek ne ozira, z močjo vere ruši predsodke in podtaknjene mentalne meje med ljudmi. Imel sem priložnost, da sem se srečal z njim. Od njega kot od človeka vere slišimo sporočila, ki jih moramo spoštovati in slediti vrednotam, ki nas povezujejo. Mir se začne pri posamezniku. Zato je papež Frančišek glasnik miru. Bodimo tudi mi glasniki miru in podprimo koncept življenja, v katerem drugačen ni samodejno sovražnik. Za nas je pomembno, da ta sporočila pridejo tudi do Slovenije. Po terorističnih napadih v Parizu je vedno več zborovskega nastopanja, kako je islam kriv za vse težave v Evropi. To je tragična manipulacija. Statistika pravi, da muslimani v Evropi nimajo nikakršnega ekonomskega in ne političnega vpliva, to pa so parametri, ki določajo moč v družbi. Muslimani v Evropi pripadajo srednjemu in nižjemu sloju. Posamezniki so samo izjema. Nimajo intelektualne elite, ki bi lahko artikulirano govorila o težavah, s katerimi se kot muslimani soočamo. Zato je ta medijski pritisk nevaren, saj poglablja neznanje, sovraštvo in nerazumevanje med ljudmi ter širi islamofobijo. Seveda nihče ne zanika težave ekstremizma in nasilja, ki ga širijo posamezniki in skupine, ki so muslimani. A napačno je to težavo povezati samo z vero in hkrati zanemariti druge dejavnike, kot so socialni, politični, ekonomski in drugi.

Zato so pomembna naslednja vprašanja: Ali se v Sloveniji lahko ohrani medsebojno razumevanje in družbena stabilnost? Ali se lahko ohrani medversko sožitje? Odgovor je jasen. To je nujno. Mora se ohraniti! Vse drugo bi bila katastrofa. Kristjani in muslimani imajo skupen etični okvir, ki je zasnovan na Abrahamovem temelju. V sekularni družbi z vsemi ljudmi in meščani, agnostiki, z ljudmi, ki so versko neopredeljeni, in vsemi privrženci drugih ver delijo vrednote spoštovanja različnosti, pravnega reda in človekovih pravic in svoboščin, ki so si jih generacije pred nami izborile s precej truda. V obdobju globalizacije ne moremo reči, da svetovna vprašanja ne vplivajo na lokalne odnose. Ali so naši medsebojni odnosi dovolj stabilni in močni? Ali je medsebojno zaupanje zgrajeno do te mere, da na nas ne bodo vplivali dogodki na mednarodnem prizorišču? Nikoli ne moremo biti prepričani – nikoli tega ne moremo trditi z gotovostjo.

Razbijanje atoma in predsodkov

Mir ni samoumeven, kakor tudi ni samoumevno zaupanje med ljudmi. V slovenski zgodovini je obdobje osmanske oblasti na Balkanu ostalo v slabem spominu. Čeprav v Sloveniji obstaja niz stereotipov in predsodkov o Bosancih in muslimanih, ni izrazitega antimuslimanskega razpoloženja. Zakaj ga nekateri mediji povzročajo in poskušajo to postaviti kot nov odnos v družbi? Tudi v preteklosti so se pojavljale ksenofobične izjave, »da so bosanski delavci prišli v bolj razvito kulturno območje in se morajo prilagoditi kulturi nove okolice«. No, bile so tudi ostre reakcije. Kot da postajamo družba, ki ne reagira na izmišljene obtožbe. V preteklih letih smo vložili veliko energije, da javnosti približamo naše poglede na islam, vlogo Islamske skupnosti, džamije ipd. V določenih fazah smo imeli občutek, da smo celo znatno napredovali pri rušenju stereotipov. A kot bi vendarle rekel Einstein: »Lažje je razbiti atom kot predsodke.«

Predsodkov glede muslimanov je še veliko. Očitno bo moralo preteči še veliko Ljubljanice, preden se bodo odpravili sovraštvo, širjenje strahu, nestrpnost do drugačnih ipd. Predsodki so korenina sovraštva, sovraštvo do drugih ver, ras, sovraštvo do drugačnih pa je bolezen. Vsak mora na svojem področju prispevati k zdravljenju te pogubne bolezni. Vera ne sme biti sredstvo za sovraštvo. Kjer se to zgodi, to pripelje do strašnih zločinov. To je razlika med zrelo in nezrelo družbo, to dela razliko med civilizirano in necivilizirano družbo. Poznamo številne primere iz zgodovine, ko je bilo mogoče vzpostaviti uspešen odnos in medsebojno sprejemanje med ljudmi različnih ver.

Ali obstaja absolutna enakost in enake možnosti za vse? Verjetno obstaja, a le v teoriji. V praksi so takšne družbe prava redkost. Muslimani v Sloveniji zaradi splošne stabilnosti in medsebojnega sožitja, saj resnična vera ne prihaja do ljudi prek zakonov in vsiljevanja, ampak iz srca, pogosto privolimo v »manjše pravice«. Angleški pregovor pravi: Life is not fair. Številna ravnanja do izpolnitve naših zahtev niso bila fair. Dojeli smo, to je pozitivna diskriminacija.

V zadnjih dneh se je v slovenskih medijih znova stopnjevala razprava o islamu in muslimanih. Vsaka takšna razprava postavlja majhno skupnost muslimanov v središče večinskega prebivalstva. Jasno je, da manjšina nikoli nima sredstev in ne možnosti artikuliranja splošnih stališč v večinski okolici. Vsaka manjšina je v podrejenem položaju, saj je odvisna od volje večine. Če mehanizmi pravne države niso močni, potem manjšina pade v vsakodnevno poigravanje in poniževanje z osnovami njene identitete. Več kot 98 odstotkov muslimanov v Sloveniji je Evropejcev. Največ je Bošnjakov, nezanemarljivo je število Albancev in drugih etničnih skupin. Večina se jih je asimilirala v slovensko kulturo. Muslimani se lahko udejanjijo samo versko, jezikovno so Slovenci, saj večina muslimanov govori slovenski jezik kot prvi jezik. Sem ne štejemo ljudi, ki so v Sloveniji z začasnim ali stalnim bivališčem in delajo za minimalne plače, brez katerih so celo tudi večkrat ostali. Po mojih izkušnjah mlada in srednja generacija muslimanov v Sloveniji ne poznata in ne vesta ničesar o Safvetu Begu Bašagiću, Džemaludinu Čauševiću, Mula Mustafi Bešeskiji, veliko pa vedo o Francetu Prešernu, Ivanu Cankarju, Tonetu Pavčku itd. Večina jih ni prebrala niti ene knjige v bosanskem jeziku. Na osnovi tega sem maja letos na gostovanju v oddaji Odmevi pri gospodu Bobovniku rekel, da bo čez približno dvajset let večina članov Islamske skupnosti slovenskih državljanov. Ljudje, ki imajo slabe namene, so z montažo zlorabili to izjavo in oblikovali konstrukt, v katerem so mi lažno podtaknili izjavo, da bo čez dvajset let večina slovenskih državljanov muslimanov. Ponavljana laž postaja »resnica« in ravno zaradi javnosti in velikega števila dobronamernih ljudi želim povedati, da je to konstrukt. O tem se lahko prepriča vsak, ki si pogleda celotno oddajo Odmevi, ki je bila predvajana 6. maja 2015.

Vsa ta leta smo si prizadevali izpolnjevati svojo misijo, povezovati ljudi, razvijati zavest o pomembnosti sožitja, spoštovanja različnosti. Na to nikoli nismo gledali kot na svojo slabost. Ravno nasprotno. Ponosni smo na svoje učenjake (ulema), ki so zbrali dovolj moči med drugo svetovno vojno in dvignili svoj glas proti fašizmu, sprejeli znane deklaracije iz let 1941 in 1942, banjaluško, bijeljinsko, mostarsko in sarajevsko deklaracijo proti ubijanju nedolžnih ljudi v takratnem ustaškem režimu.

To je prvi tovrsten glas v obdobju splošne opitosti s fašizmom. Ponosni smo na svojo tradicijo, da smo v najtežjih okoliščinah kot institucionalna organizacija varovali cerkve v Sarajevu, v najdlje obleganem urbanem mestu v sodobni zgodovini (1992−1995). Narod, ki je preživel genocid, kar so potrdile relevantne mednarodne institucije, Meddržavno sodišče v Haagu, je zdaj v položaju, ko zaradi mednarodnih velikih vprašanj vsak dan doživlja pritiske dela javnosti.

Kot avtohtoni evropski muslimani smo celotno dvajseto stoletje sodelovali pri vseh skušnjavah in turbulentnih časih evropskih narodov. V teh dneh se pogosto vprašam, ali smo in kako smo prispevali k temu, da se takšni plazovi obtoževanja, sumničenja in stereotipov po katerem koli dramatičnem dogodku v Evropi usmerjajo proti muslimanom in Islamski skupnosti. Spoznali smo in delamo s številnimi poštenimi in dobronamernimi ljudmi, ki so gradili in gradijo mostove prijateljstva med ljudmi. To so ljudje dobrega srca, številni so agnostiki, kristjani (vseh denominacij), versko neopredeljeni ipd. Številni so nam in Islamski skupnosti pomagali lažje opravljati svojo misijo. Posebej se spomnim pozitivnega govora predsednika SŠK nadškofa Andreja Glavana na slovesnosti ob postavljanju temeljnega kamna za Islamski kulturni center 14. septembra 2013. Prav tako ne morem mimo katoliškega duhovnika Franca Ornika iz Hrastnika, ki je skupaj z verniki iz župnije Dol pri Hrastniku zbral prostovoljne prispevke za gradnjo džamije v Ljubljani.

Nismo romantiki

Nikdar in nikomur nismo vsiljevali svojega pogleda na svet. Naša ciljna skupina v delovanju so bili in ostali muslimani, ki prihajajo iz muslimanskih družin. To izkazujejo vsi naši javni nastopi in delovanja. Seveda globoko obžalujemo to, da številni muslimani in muslimanke v Sloveniji zavračajo vero. Po evropskih deklaracijah in Ustavi Republike Slovenije ima vsak pravico prestopiti v drugo vero. Statistika pravi, da je veliko muslimanov zaprosilo za izbris podatka, da je njihova vera islam. To so dejstva. O razlogih zanje bom govoril ob drugi priložnosti.

Nismo romantiki. Popolnoma se zavedamo aktualnih političnih, ekonomskih in vojnih odnosov v svetu. Evropa je po kulturi krščanski prostor, po ureditvi je sekularna. To absolutno razumemo in delujemo v okviru tega sistema. Nenehno nas učijo, da se moramo prilagoditi sekularnemu okolju. Te ideološke ukane in propaganda ustvarjajo vtis, da muslimani v Sloveniji živijo v nekem paralelnem svetu.

Smo Evropejci in skupaj s someščani in sodržavljani bomo, kot smo to delali že v preteklosti, branili svobodo, kakršna je definirana po ustavi. Treba je razvijati zavest o pomembnosti svobode izražanja in spoštovanja človekovih pravic, prav tako je nujno spoštovati ustavno določitev o prepovedi širjenja sovraštva na etnični ali verski podlagi.

Ali je širjenje sovraštva do muslimanov, ki je postalo vsakodnevna praksa v posameznih medijih, pravno in družbeno sprejemljivo? Kje se konča novinarska radovednost, kritika, analiza in kje se začne zavedna manipulacija in širjenje sovraštva? Muslimani so samo statistična manjšina. Nimajo nikakršnega mehanizma zaščite svojih pravic, če tega ne razume večina. Zakaj se muslimane kolektivno medijsko obsoja zaradi nasilnega, ekstremnega ali terorističnega delovanja skupin in posameznikov? Ali ni eden od največjih evropskih dosežkov individualna odgovornost za vsako dejanje? Hvala Bogu so pravne institucije neodvisne in zato ni procesov, kot so bili v nekdanji Jugoslaviji.

Naša stališča in stališča Islamske skupnosti so absolutno jasna. Ne skrivamo se za nekakšnimi združenji in družinskimi skupnostmi. Zato pozivam vse dobronamerne ljudi, kristjane vseh denominacij in vse druge, naj stvari diferencirajo, jih ne poenostavljajo in nam tako pomagajo ohraniti duh svobode, medsebojnega zaupanja in sožitja. Prvi smo pozvali odgovorne, naj prepovejo odhode posameznikov na tuja bojišča. Jasno smo obsodili zločine v imenu vere. Vsako nasilje in terorizem je treba zatreti v samem nastajanju. Kadrovsko smo majhna skupnost, a smo stabilizirajoč element v slovenski družbi v teh »konfuznih« časih. Nujno je vedeti, kateri so relevantni dejavniki odločanja ter kdo so minorni in marginalni posamezniki, ki zastopajo samo sebe in svoje poglede, ko govorijo o islamu. Ne vmešavamo se v delo medijev, razumemo medijsko svobodo, a če mi kot organizirana institucija Islamska skupnost ne želimo nečesa komentirati, določeni mediji takoj iz naftalina potegnejo osamljene, nestrokovne posameznike, ki jih predstavljajo kot predstavnike muslimanov. Je to relevantno novinarstvo?

V veri ni prisile

Zaradi naših jasnih stališč so nas celo številni samooklicani predstavniki muslimanov napadali in tako poskušali vnesti zmedo v slovensko javnost. Posmehovali so se ogromnemu trudu, ki je vložen v nakup zemljišča in gradnjo džamije. Ko tistim, ki mečejo kamenje spotike, ustreza, »privlečejo« popolnoma nepomembne ljudi, da bi komentirali problematična vprašanja, in tako še poglabljajo sovraštvo med ljudmi in sosedi. Neodgovorni so, ker delajo v osebnem imenu ali v imenu dveh ali treh družin, zanemarjajo pa interes skupnosti. Nimajo dovolj zavesti in odločnosti, da v teh hudih časih ločijo med splošnim in posameznim. Zavedno manipulirajo z vprašanjem muslimanov.

V svojem delu smo bili pogosto prisiljeni poslušati različna poniževanja, ko so jih izrekali posamezni ministri, notarji, politiki, novinarji, različni uslužbenci ipd. Vpliven politik me je poučil, da »pozna neke Bosance, ki so mu zidali hišo«. Kot bi bilo sramotno delati v gradbeništvu, a verjetno je meni želel dati na znanje, da je Bosancem tam mesto. Notarka me je poučila, da se »v Sloveniji vse preverja, razen kdo je predsednik vlade in ljubljanski nadškof«. Novinarka priznane televizijske hiše me je poučila, da »islam promovira nasilje«. Neki politik me je vprašal, ali sem se pripravljen opravičiti za turške vpade na slovensko ozemlje, spet drugi me sprašujejo, ali si bomo prenehali prizadevati za džamijo. Še veliko je takšnih vprašanj, ki izkazujejo nespoštovanje do funkcije, ki jo opravljam. To je demokracija. Tako nas učijo. Tako sem to tudi razumel. To smo mirno prenašali. Nato preštevajo otroke v šolah in po televiziji objavljajo, koliko otrok ne je svinjskega mesa, sporočajo nam, da nekdo zahteva, da »deklica ne sodeluje pri tečaju plavanja« ipd. V sodobnem in svobodnem svetu si človek sam lahko izbere telefonskega operaterja, hrane pa ne more, saj pravijo, da je to ideološko vprašanje. Muslimani v Sloveniji, razen redkih primerov, ne sodelujejo pri sprejemanju kakršnih koli političnih odločitev. Jezikovno in kulturno so popolnoma asimilirani v slovenski prostor. Smo edina večja verska skupnost, ki iz javnega proračuna ni dobila niti enega centa za gradnjo verskega objekta. Seveda nimamo izobraževalnih ustanov, nimamo profesorjev teologije, ki prejemajo plačo iz javnega proračuna in bi lahko pojasnjevali učenje islama, sami plačujemo potne stroške imamu, ki obiskuje osebe v zavodih zaprtega tipa ipd.

Pred petindvajsetimi leti so Slovenija in številni dobri ljudje sprejeli več tisoč izgnanih ljudi iz BiH. To je obdobje, ko smo bili v BiH naivni in nismo verjeli, da lahko sosed soseda na silo odpelje v koncentracijsko taborišče. Vse to je na žalost produkt akademskih in političnih krogov in vse skupaj je medijsko upravičeno. Po takšnem delovanju se popolnoma pomešajo kriteriji človeškega sočutja. Naša naloga je delovati tako, da zli duh ne uide iz steklenice. V Evropi so se večkrat v zgodovini dogajali zločini proti različnim skupinam. Upam, da so ljudje v Sloveniji in Evropi dovolj zreli in se civilizacijsko zavedajo trenutka, v katerem smo, ter ne bodo dovolili razvoja ekstremizma in nasilnega vedenja, ne glede na to, ali ga pripisujemo islamskemu, krščanskemu ali sekularnemu pridevniku.

Islam je za nas duhovna moč, to je naša identiteta. Bog nas uči, da je najvišja stopnja vere oprostiti človeku za vsa slaba dejanja, ki nam jih stori. Kdor lahko oprosti, »je na najvišji stopnji verovanja« (Koran). Tiste, ki povzročajo zlo, naj ustavi državni aparat, ki je odgovoren za varnost. Božja pravica je vsekakor absolutna.

Pri svojem delu sem se trudil prispevati k boljšim odnosom med ljudmi, tako da sem gradil medsebojno zaupanje in predstavljal Islamsko skupnost v slovenski družbi. To je mojemu življenju dalo novo dimenzijo. Spoznal sem veliko dobronamernih politikov, ambasadorjev, diplomatov, uslužbencev v javni upravi, odvetnikov, poslovnežev, učiteljev, notarjev, novinarjev, duhovnikov, športnikov, vsestranskih ljudi, ki so nosili v sebi luč dobrote. Po tej izkušnji sem bogatejši človek. Hvaležen sem vsem, ki afirmirajo in ohranjajo vrednote sožitja in medsebojnega sprejemanja.

Dragi dobri ljudje, dragi prijatelji, ohranimo moč skupnosti. Naš pogled na izbiro vere je koranski verz: »V veri ni prisile!« (Koran). Božji zakon je raznolikost, tako nas uči Bog: »Če bi želel, bi naredil, da ste vsi privrženci ene vere« (Koran). Naše poslanstvo je širiti medsebojno zaupanje in spoštovanje. Srečen sem, ker sem v mladosti imel priložnost živeti v prelepi državi Sloveniji, spoznati veliko plemenitih in prijetnih ljudi, ki me, ko se vračam s potovanja, spomnijo na dobroto, srčnost in ljubezen do dela in rodne grude. Prepričan sem, da so cilji vseh iskrenih in dobronamernih ljudi enaki: napredek, razcvet in srečno življenje vseh prebivalcev Republike Slovenije. Ponuditi ljubezen in predanost domovini je verska in državljanska obveznost.


Prof. dr. Nedžad Grabus je mufti Islamske skupnosti v Sloveniji.