Tiskane izdaje
Novoizvoljeni ameriški predsednik je z močnimi 140-znakovnimi tviterskimi kritikami ter všečno protiglobalizacijsko retoriko prepričal ameriškega delavca iz osrčja ZDA, ki že desetletja doživlja erozijo svojih ameriških sanj. Jedro Trumpove retorike je bila prepričljiva obljuba o znova vodilni vlogi Amerike v svetu, ki naj bi postala »spet velika«.
Za gospodarstvo je novoizvoljeni predsednik hitro poiskal »zunanjega krivca«. Z ostro retoriko proti Kitajski, s katero imajo ZDA 70 odstotkov zunanjetrgovinskega primanjkljaja, ter napadom na Mehiko, s katero imajo večino preostalega dela, je zamajal povojno mednarodno institucionalno ureditev, ki jo v trgovinskem smislu poosebljajo Svetovna trgovinska organizacija ter prostotrgovinski sporazumi, kot je, na primer, severnoameriška Nafta.
Če so napetosti med vodilno in vzhajajočo svetovno silo običajne, pa preseneča tako močna fiksacija na zunanjetrgovinski primanjkljaj, ki je lahko prej simptom, ne pa vzrok. Odgovor na to se skriva v Trumpovem svetovalcu za trgovino Petru Navarru, ki ga je postavil na čelo nacionalnega sveta za trgovino. V svoji knjigi Smrt iz Kitajske (2011) Navarro zagovarja močno ekonomsko tezo, ki meša vzroke in posledice ter v avtomatizmu zniževanja zunanjetrgovinskega primanjkljaja ter zviševanja zaposlenosti vidi magično rešitev za gospodarsko rast in blaginjo. V tej poenostavljeni logiki postane jasna tudi fiksacija novega predsednika na valutno manipuliranje kitajskega juana, s čimer naj bi Kitajska spodbujala izvoz v ZDA, čeprav se je lani vrednost kitajske valute okrepila v primerjavi z ameriškim dolarjem največ med azijskimi valutami.
A Navarro ne bo sam pri udejanjanju zunanjetrgovinske politike nove administracije. Družbo mu bo delal nekdanji drugi mož banke Goldman Sachs Gary Cohn, ki bo na čelu nacionalnega sveta za gospodarstvo. Mar to pomeni, da bo ameriško gospodarstvo po novem vodeno kot investicijska banka? Na kongresni strani pa bo za vprašanje zunanje trgovine odgovoren kongresnik Bob Whitaker, beli desničarski nacionalist z močnimi povezavami iz obdobja Reaganove administracije.
Tudi v krogu predsednikovih pomembnejših mož se vse bolj prepoznavajo obrisi dveh različnih struj. Novi posebni strateški svetovalec predsedniku Steve Bannon naj bi bil prvobitni podpornik izhodiščnih idej Trumpove kampanje. Na drugi strani pa naj bi bil podpredsednik Mike Pence bolj kompatibilen z obstoječim republikanskim establišmentom, ki je na čelo republikanskega nacionalnega »komiteja« postavil človeka iz republikanskega establišmenta Reincea Priebusa, ne pa nekoga iz »prvobitnega« kroga Trumpovih podpornikov. In zakaj je vse to pomembno?
Sovražnik Kitajske ali bankir?
Tudi Trump sam ni skrival navdušenja nad Reaganovo doktrino, mnogi poznavalci pa v obrisih nove administracije prepoznavajo tudi številne vsebinske podobnosti z Reaganom, iz česar lahko razberemo prve obrise zunanjetrgovinske politike nove ameriške administracije. Podobno kot Trump je imel tudi Reagan tri vodje kabineta, ki so na začetku administracije delovali zelo nepovezano in ločeno, dokler ni sčasoma prevladal James Baker in poskrbel za bolj uigrano ekipo in konsistentno delovanje. Prvi poporodni krči nove ameriške administracije ter različnost ozadij in osebnosti treh vodilnih mož za gospodarstvo in trgovino kažejo na podobno zgodbo. Vprašanje je torej: bo prevladal veliki sovražnik Kitajske ali investicijski bankir? Ne glede na odgovor bo nova administracija morala uporabiti veliko strožji ton do Kitajske kot Obamova administracija – nekaj, kar je odkrito kritizirala celo Hillary Clinton.
Močne vzporednice lahko potegnemo tudi z odzivi Reaganove administracije v 80. letih preteklega stoletja do takratne »japonske grožnje«, ki je bila še veliko resnejša za ZDA, saj so japonska podjetja na ameriški trg prodirala s tehnološko naprednimi izdelki in bila, relativno gledano, veliko bolj produktivna od kitajskih danes. Reaganovi administraciji je takoj na začetku prvega mandata leta 1981 uspelo prepričati japonsko stran, da se je strinjala s prostovoljnim omejevanjem izvoza števila japonskih avtomobilov v ZDA (t. i. ukrep VAR). S tem se je administracija izognila potrebnemu kongresnemu soglasju za uvedbo carin. Kratkoročno ji je sicer uspelo omejiti obseg uvoženih japonskih avtomobilov na le 1,36 milijona na leto, a na dolgi rok je omejitev konkurence privedla do veliko manj konkurenčne ameriške avtomobilske industrije in prisilila japonske avtomobilske proizvajalce, da so na ameriški trg prodajali dražje in boljše avtomobile pri omejenem obsegu za znatno višje cene. Protekcionizem je imel za ameriško avtomobilsko industrijo zelo negativne posledice na njeno konkurenčnost.
In čeprav je novi ameriški predsednik v predvolilnem boju napovedal vsesplošne carine na uvoz vseh kitajskih izdelkov v višini 45 odstotkov, je republikanski vodja kongresa Paul Ryan jasno povedal, da bi šlo pri tem ukrepu za de facto obdavčenje ameriških potrošnikov, v kar republikanci nikoli ne bodo privolili. Da ne govorimo o tem, da bi Kitajska lahko sprožila tudi spor pri Svetovni trgovinski organizaciji. Podobno je leta 2002 poskušal republikanski kolega George W. Bush mlajši z uvedbo začasnih do 30-odstotnih carin na različne vrste jekla in jeklene izdelke, le da takrat te carine niso veljale za članice Nafte, katerim je sedanja administracija tudi odrekla privilegiran položaj. Po letu dni in sproženem postopku v okviru Svetovne trgovinske organizacije so ZDA umaknile začasne carine, čeprav naj bi prvotno veljale do leta 2005.
Pridelovalci soje in Trump
In prav v teh zgodovinskih podobnostih moramo iskati obrise zunanjetrgovinske politike nove ameriške administracije, ki si želi v slogu »umetnosti posla« izpogajati boljše pogoje v mednarodni trgovini. Nova administracija se sooča z iskanjem rešitev za dane predvolilne obljube, ki so se prelevile v politične zaveze, ter dejanskimi trgovinski učinki svojih ukrepov, ki naj bi delovali po avtomatizmu »primanjkljaj navzdol, službe navzgor«.
Kitajska se na drugi strani pripravlja na 19. partijski kongres letos jeseni, ki naj bi še okrepil položaj predsednika Šija. Že večkrat je dala vrsto signalov, da se ne želi zapletati v zunanjepolitične in trgovinske spore v tem »občutljivem« obdobju, saj se želi ukvarjati bolj z notranjepolitičnimi vprašanji. V letu 2017 si Kitajska želi predvsem stabilnosti do 19. partijskega kongresa, kar pa bi lahko želela nova ameriška administracija izkoristiti za krepitev svojega pogajalskega položaja. Tega se mora zavedati tudi Kitajska, ki nima samo dobrega zgodovinskega spomina, ampak se zaveda tudi očitnih vzporednic z Japonsko ter med Reaganovo in Trumpovo ameriško administracijo. Prav zato je treba med vrsticami in pogovori ter presenetljivo umirjenimi odzivi Kitajske na ostro retoriko nove ameriške administracije prepoznati jasne znake. Gre za edinstven fizikalni pojav, ko trčita »nepredvidljiva sila« in »kamen, ki se ne premakne«.
Nedvomno v zakulisju ovohavanj med Kitajsko in novo ameriško administracijo prva slednji pošilja jasne znake, da je pripravljena na sodelovanje in dogovore v zunanji trgovini. Pripravljena je na samoomejevanje pri izvozu določenih skupin izdelkov (jeklo, kemični izdelki ipd.), kjer bi se lahko nova ameriška administracija izkazala za zmagovalko pred domačo publiko. A zmaga bi bila predvsem simbolna in praktično brez učinka na ameriški zunanjetrgovinski primanjkljaj. Vprašanje je torej, kako močno bo nova administracija pritiskala na Kitajsko pri trgovanju z izdelki, ki dejansko vplivajo na primanjkljaj in ustvarjanje novih delovnih mest. Ali pa koliko je Kitajska dejansko pripravljena popustiti pri liberalizaciji ameriškega uvoza, saj tudi sama ravna protekcionistično. V tej občutljivi igri »milo za drago« se torej poraja vprašanje, kakšne simbolne zmaga potrebujeta obe strani in koliko sta dejansko pripravljeni popustiti, da se vzpostavi zunanje- in notranjepolitično ravnovesje za obe strani. Da je ironija še večja, ameriška stran kaže vse večje protekcionistične težnje, kitajska stran pa željo po vse večji liberalizaciji in/ali vsaj zmanjšanju lastnih protekcionističnih ukrepov.
Pri vsem tem pa ne smemo zanemariti, da je v morebitnem zunanjetrgovinskem sporu Kitajska na dolgi rok v veliko boljšem položaju od ZDA, saj ima večji vpliv na mednarodne trge in lažje najde nadomestke za ameriške izdelke. Pogledati je treba le, katere so najpomembnejše izvozne kategorije ZDA na Kitajsko: soja, letala (tudi do eno Boeingovo letalo na dan), odpadni materiali (npr. plastika in pločevina) ter avtomobili. Namesto boeingov lahko začne Kitajska kupovati airbuse. Namesto ameriških avtomobilov lahko začne kupovati evropske. Namesto ameriške soje, ki velja za glavni ameriški izvozni artikel na Kitajsko, pa lahko hitro začne kupovati npr. sojo iz Argentine. Že rahlo zmanjšanje kitajskega povpraševanja po ameriški soji lahko zamaje svetovni trg soje in cene na njem. In zakaj je to tako pomembno? Preprosto: hiter pregled zemljevida proizvodnje soje v ZDA se skoraj do potankosti ujema s Trumpovim elektorskim volilnim zemljevidom. Naključje, ki ga ameriška administracija najbrž ne sme spregledati ob vsak dan bolj usihajoči javni podpori.
***
Dr. Matevž Rašković je Fulbrightov štipendist
