Tiskane izdaje
Vstopamo v njegovo hišo na beograjskem Senjaku, zgrajeno iz opeke in stekla, zunanjost je spoj minimalizma in tradicije, notranjost pa mešanica različnih stilov, ritmov, melodij, tako kot glasba, ki nastaja v njej. Sprejme nas eleganten, z nasmeškom, značilnim pramenom las na čelo, nekoliko drobnejši kot ob zadnjem srečanju, a še vedno z zavidljivo energijo. Težko je verjeti, da bo marca dopolnil 68 let.
Takoj zdrsneva v pogovor, ki morda ni čisto ni takšen, kot bi si želela jaz, ampak takšen kot ga narekuje njegov galantni način govorjenja, izmikanja, čaranja z besedami, njihovo melodijo, ko namesto, da odgovori na vprašanje, sogovornika zaplete v novo zgodbo, in nato v novo. kot Šeherezada.
Ima vsaj 150 koncertov na leto, kadar ni na letalih, v hotelih prestolnic sveta ali na odru z orkestrom za poroke in pogrebe, ustvarja v tej hiši, od pol devetih zjutraj do pol petih. Njegova hiša je vedno polna glasbenikov, zvokov, vonjev. Včasih tudi novinarjev.
Lahko bi celo uro govorila samo o njegovi glasbi za filme. Oče na službeni poti, Underground, Kraljica Margot, Arizona Dreams. Lahko bi govorila samo o obdobju Bjelo dugme, simbolu Jugoslavije, ki je več ni, in petnajstih milijonih prodanih plošč. Lahko bi celo uro govorila samo o njegovih dnevnikih, ki so med vojno skupaj s knjigami izginili iz njegovega sarajevskega stanovanja. Tam je en kos življenja, ki ga ne bomo nikoli spoznali. Lahko pa ga kdaj slišimo v njegovi glasbi.
Ko so se Bjelo dugme pod zastavo multinacionalke združili prvič, se je turneja začelo z dvestotisočimi ljudmi v Beogradu, evforija je zajela vso Jugslavijo. Tokrat se je Bjelo dugme združilo, ker je tako rekel Bregović in jih oblekel v popolnoma novo zgodbo, z balkanskim trobilnim orkestrom, z violinami ... Svetovno turnejo so začeli novembra 2016, s trikrat razprodano areno v Beogradu, nadaljevali pa so jo v Londonu, Stuttgartu, Kölnu, na Dunaju, v Münchnu, Istanbulu, Sofiji, Skopju, Zagrebu ter drugod po Evropi, pa tudi Avstraliji, v ZDA. Po koncertu v Črni gori, ki ga je zaznamoval tudi konflikt obeh pevcev, v začetku marca prihajajo v ljubljanske Stožice.
Ko ste se prvič ponovno združili, je Jugoslavijo zajela evforija. Takrat ste rekli, da je bila izgovor Coca-Cola, ki vam je dala dva milijona, da naredite turnejo. Kakšen je bil povod tokrat?
Težko je pojasniti, zakaj. Imam koncerte po vsem svetu, okrog 120 na leto, vmes premor za dva, tri dni ... In nenadoma so mi začele v misli prihajati pesmi skupine Bijelo dugme in bilo mi je lepo. Kot bi se nadihal svežega zraka. Tokrat sem res sam poklical menedžerja in rekel, dajmo, naredimo to. Brez poslovnega načrta. In zdaj to gre lepo naprej ... Oba pevca, Alen Islamović in Mladen Vojičić - Tifa, sta zelo različna, če veste, na kaj mislim (se naveže na incident v Budvi), ampak ko so vsi skupaj, to naredi posebno dinamiko.
Do Tife imate sploh specifičen odnos, kot smo lahko videli tudi na zadnjem koncertu v Ljubljani, avtoritativen, celo malo pokroviteljski.
Ne, mislim, da je najin odnos bolj podoben odnosu starejšega brata do mlajšega. Tifa pač potrebuje starejšega brata, Alen ne (nasmešek). Tako to gre. In to vse dinamizira stvar. Jaz v vsem tem res uživam. Nikoli si nisem mislil, da bom še kdaj lahko tako užival v tem, da spet igram pesmi skupine Bijelo dugme.
Kakšne aranžmaje ste pripravili, glede na to, da imate na odru orkester tridesetih glasbenikov, trobila, violine?
Preprosto. Poskušal sem si zamisliti, kako bi bilo videti, da Bijelo dugme ne bi razpadel. Ker je nemogoče, da bi v tridesetih letih, kolikor je minilo od takrat, bend ostal isti. Nič ni ostalo isto. Nič. Propadla je država, sistemi, v tem času sta se zgodili vsaj dve industrijski revoluciji in Bijelo dugme bi moralo ostati isto kot prej? Nemogoče.
Naše obdobje z električnimi kitarami se mi zdaj s časovne distance zdi kot obdobje v plenicah pampers, kot da smo zdaj iz plenic stopili v hlače. In nekako se mi to zdi naravno. Morda bi bilo Bijelo dugme, če ne bi prekinilo delovanja, danes videti tako, kot bo zdaj na koncertu v Ljubljani.
V zadnjih dvajsetih letih sem prišel do spoznanja, da balkanske trube posredujejo bolj silovito energijo kot električne kitare. Čudno zveni, a je tako. Kot da se moja glasba lepše počuti obkrožena s trubami, to je bolj naravno okolje za vse moje pesmi. Videli boste, kako to zveni. To je avtentičen zvok Balkana. Vprašanje je, ali imamo mi kaj, kar res razlikuje našo glasbo od glasbe drugih. Mislim, da je to predvsem potreba za norostjo, za, kot rečemo mi, ludilom. Samo glasba ni nikoli dovolj. Vedno mora biti kanček norosti. Balkanski trobilni orkester igra tako kot noben drug; dva, trije baritoni, ki držijo harmonijo, so svobodni in se gibljejo znotraj harmonije. Mislim, da je to podobno kot začetek panka. Zakaj smo tako ljubili pank na začetku? Ker to ni bila le glasba, ampak norost, ki jo je izzvalo tudi to, da so pank igrali amaterji.
Balkanska pihala so stari vojni inštrumenti, ki jih je trubač kupil bogvekje za sto evrov, večinoma so to nešolani glasbeniki. In ta drobec neurejenosti, nepolikanosti prinaša v glasbo nekaj avtentičnega.
Goran Bregović: »Nikoli si nisem mislil, da bom še kdaj lahko tako užival v tem, da spet igram pesmi skupine Bijelo dugme«. Foto: Nebojša Babić
Mar ni bilo podobno s skupino Bijelo dugme, ki je uvedla tako imenovali pastirski rock?
Zakaj, mislite, je Bijelo dugme postalo tako popularno v regiji? Vedno sem pisal glasbo tako, da sem se navdihoval pri zvoku naroda, vse, kar je posebno v glasbi te skupine, je tisto, kar se nekje v ozadju naslanja na tradicionalno muziko.
Novinar bosanske revije Dani Senad Pećanin je napisal, da ste kot filozof in sociolog konec sedemdesetih premišljeno ustvarili soundtrack za ljudi, ki jih je Tito iz vasi preselil v mesta, ljudi, ki so bili z eno nogo še vedno na vasi, a z drugo na rokerskem asfaltu.
Prihajam iz srednjega razreda, oče je bil zaposlen v vojski, mama knjigovodkinja, nisem imel kje razviti glasbenega okusa. Glasba je prvi človeški jezik, to je jasno. Tako da se je Bijelo dugme verjetno dotaknilo nečesa, kar se vsem nam zdi zelo poznano. A do tega nisem prišel racionalno, z glavo, to je bilo naravno, mulci srednjega razreda, ki so začeli nažigati rock'n'roll.
Ko sem pred kratkim govorila s Sašem Lošićem, je razlagal, kako ste bili na kulturni sceni v Sarajevu sinonim za »frajerja«, ki je kreativno napajal vse bende Novega primitivizma. Kot polbog, ki se vzpenja na šesttisočake, jadra okrog sveta, govori intelektualne stavke in je obkrožen z najlepšimi dekleti, medtem ko njegova glasba kot virus zajema vso Jugoslavijo?
Ah, ne. Moja zgodba ni nič drugačna od vseh kitaristov. Za kitaro pač zgrabiš, ker dekleta padajo na kitariste, ne na violiniste, kot sem bil najprej jaz. Če te med študijem ne zgrabi nič resnejšega, potem greš dalje z glasbo, postane tvoj poklic. Ko pogledam nazaj, nase takrat, sem ves čas samo igral. S petnajstimi leti sem igral narodnjake v baru, v kafani – ko bi videli, kakšen prostor je bil to, na avtobusni postaji v nekem zakotju, nobena mati ne bi svojega otroka pustila, da bi prestopil tisti prag. S sedemnajstimi leti sem že igral v striptiz baru v Italiji. Tako da je vse nekako logično prehajalo, brez razmišljanja slediš temu, kamor te nosi. In šlo je eno z drugim. Saj poznate te elipse v življenju, ko se vrnejo dogodki iz preteklosti v neobičajnem nizu naključij? Veste, koliko takšnih časovnih elips bi vam zdaj lahko povedal?
Elips? Je to povezano tudi s tem, da zadnje čase berete kvantno fiziko?
Najbrž, ne vem. Zdi se, da je življenje polno trenutkov, ko se zdi, da se je tisto, kar je bilo včeraj, kar je danes in kar bo jutri, združilo v eno, a to velikokrat lahko dojamemo šele, ko pogledamo nazaj.
Pred kakimi desetimi leti me je poklical moj asistent, da je nekdo klical in se predstavil kot Eric Clapton. In da bi rad govoril z mano. Njemu se je zdelo neverjetno, mene pa je takoj vrglo v trenutek, ko sem prvič slišal Erica Claptona – in od takrat je od vseh glasbenikov najbolj ključna figura mojega življenja.
Ko se je zgodil Cream, prva Claptonova skupina, smo igrali v Italiji v nekem striptiz baru. Takrat sem prvič slišal svobodno glasbo, ki ni bila jazz. Spomnim se tistega trenutka, bilo je, kot bi mi nekdo odstranil težko zaveso. Vsi v bendu smo takoj začeli igrati glasbo po Claptonovem vzoru. Najprej so nas vrgli ven iz prvega bara, nato iz drugega, potem pa smo se morali vrniti domov (nasmešek). Skratka, ko smo hoteli igrati svobodno, smo izgubili službo. Če se to ne bi zgodilo, če ne bi bilo Claptona, bi morda še desetletja igral v zakotnih striptiz barih po Italiji. In vem, kaj govorim: v striptiz baru ti lahko življenje mine v trenu. Lepe ženske, dober denar.
In ko sem se oglasil na tisti telefonski klic, je bil na drugi strani res Eric Clapton.
Ki je imel takrat koncert Cocaine v beograjski Areni?
Tako. In po koncertu, ko so šli na letališče, se je ustavil pri meni. Prihajal je po vrtu proti moji hiši in z nasmeškom pel Ederlezi. Si lahko zamislite bolj nadrealističen prizor za nekoga, ki je leta 1967 kot mulc preživel tudi zaradi glasbe tega človeka, ki zdaj prihaja v tvojo hišo? Rekel mi je, da mu je prvo ploščo poklonil Francis Coppola in da od takrat vedno kupuje moje plošče. Seveda mu nisem rekel, da je bil najverjetneje najpomembnejša figura v mojem ustvarjanju, to bi bilo malo neumestno.
Takšnih časovnih elips je v mojem življenju, kolikor hočete.
Tudi tisto, ko v Sarajevu še pred vojno govorite o sobivanju v mestu treh religij in nato v dokumentarcu desetletja kasneje na istem mestu ...
Da, Universal je nekje izbrskal video, ko stojim mlad, na vrhuncu moči, na terasi hotela Europa na robu Baščaršije, in to v trenutku, ko zvonijo zvonovi katoliške in pravoslavne cerkve in ko se sliši molitev mujezinov iz džamij, in govorim: Poslušajte te zvoke različnih religij, to je v svetu redkost, dragocenost, težko je bilo to ustvariti, zato moramo paziti, da tega ne uničimo. In po tridesetih letih o tebi snemajo dokumentarec in stojiš terasi istega hotela in govoriš iste stvari. A nič okrog tebe ni več isto. Takšna žalostna simbolika.
Z novim albumom Tri pisma iz Sarajeva, ki je izšel lani jeseni in je zdaj na vrhu prodaje albumov svetovne glasbe, govorite o isti stvari: tematika treh religij, ki jih, kot ste rekli, »lahko srečno združite samo v glasbi«.
Z albumom sem hotel povedati podobno kot tisti frajer pred več kot tridesetimi leti na terasi hotela Europa. Res je, v zadnjem času sem morda naredil kakšnih pet, šest projektov, kjer sem se ukvarjal prav s to temo. Ena je liturgija monoteističnih religij Moje srce je postalo tolerantno, za cerkveni zbor pariške bazilike St. Denis, za zbor Moskovske patriarhije, za orkester iz Maroka, kjer je pevec znani bralec korana maroškega kralja ... Podobno naročilo sem imel od Vatikana, zdaj sem napisal monodramo z naslovom Dnevnik nesrečne kraljice ... Očitno me še vedno kreativno in intimno vznemirja ista tema kot pred tridesetimi leti.
Je album Tri pisma iz Sarajeva tudi poskus opravičila, odpustka za vaše mesto Sarajevo?
Zakaj, mislite, bi potreboval odpustek? Jaz sem neozdravljeni Sarajlija, Sarajevčan. Sarajevo je bilo in bo vedno v meni.
Mnogi, ki so bili v obleganem Sarajevu, vam še danes ne morejo odpustiti štirih let molka.
(Zašepeta.) Kaj bi moral reči? Kaj bi lahko rekel? Da so eni živali in drugi ne? Da se postavljam na stran enih proti drugim?
Goran Bregović v svoji hiši v Beogradu med vajo Foto: Matej Pušnik
Morda beseda podpore, takrat, ko se je vedelo, kaj se dogaja v obleganem Sarajevu?
S kakšno pravico bi lahko govoril karkoli? Bil sem v Parizu, ko se je to zgodilo, v Sarajevo nisem mogel. Kaj bi moral reči? Tista štiri leta sem ostal v izgnanstvu in samo delal in delal in verjel, da bo prišel trenutek, ko se bo ta strašna stvar končala in bom lahko ljudem ponudil nekaj, kar lahko dam. Delam glasbo, zato lahko dam samo glasbo.
V tem času sem naredil nekaj ključnih filmov, imel sem zlate plošče v desetih državah v Evropi. Kako sem se počutil takrat, vem samo jaz. Tisti, ki znajo poslušati glasbo, lahko slišijo. Nikoli nisem ljudi delil po nacionalnosti, od mene ne boste nikoli slišali, da so ljudje določene narodnosti slabi in drugi niso. To nisem jaz. Moja žena je muslimanka, moj oče Hrvat, mama Srbkinja.
Morda je bilo od daleč videti, da se v Parizu zabavam, medtem ko se v mojem mestu dogajajo strašne stvari. A povem vam: metek ostrostrelcev te zadene tudi, če si tisoče kilometrov stran, ti metki se zarinejo globoko in nikoli ne zgrešijo, našli so me povsod po svetu.
Na albumu Tri pisma iz Sarajeva se krščanski del zdi najkrajši, tudi najbolj instrumentalen. Kot delček violinskega koncerta. Zakaj?
Zato ker se je album za Tri pisma dejansko začel kot naročilo za violinski koncert. In violina se, kot veste, igra v treh različnih manirah: klasična krščanska šola, judovski klezmer in orientalski način. Tako sem Tri pisma naslovil na tri religije, s katerimi sem odrasel v mestu. Zato imam tri soliste, iz Tel Aviva, Maroka in Beograda. In ko sem imel ključ za koncert, sem začel pisati pesmi. Za krščanski del albuma sem vzel tri majhne dele iz violinskega koncerta, zato se imenuje Opus št. 1. Opus št. 2 prihaja ven konec leta in to bo celoten violinski koncert.
Kako sta se našla s špansko pevko Bebe s specifičnim glasom? Vino tinto in Pero sta neverjetno sveži, vznemirljivi skladbi na plošči.
Bebe je čudovita, da. Nisem niti vedel, da ima tudi tukaj, v Beogradu, kar nekaj oboževalcev. Bila je tukaj, v tej hiši v studiu deset dni. Jaz pač delam na starinski način. Hočem začutiti osebo, hočem, da muziko ustvarjamo skupaj. Vsi komadi, tudi tisti z alžirskim reperjem, on je tam velika zvezda, so narejeni v studiu. To so vse močne osebnosti. Komad Pero, recimo, v njem vse, kar bi moralo biti tiho, postane glasno. Zato pravim, da je lepo delati z osebnostmi, s svetovi, ki jih prinesejo s sabo. Verjamem v to, da se glasba rodi v tem vmesnem prostoru med nami, ne iz računalnika. Kljub vsemu prihajam iz rock'n'rolla, vedno mora biti gneča v prostoru, iz trenja različnih teles, zgodb se rojeva muzika (nasmešek).
Koliko vam je študij filozofije pomagal pri ustvarjanju, ne nazadnje pri pisanju tekstov?
Iz štirih let študija filozofije se ne spomnim skoraj nobenega teksta. Spomnim se samo specifične melodije, ki sem jo slišal ob tekstih določenega filozofa.
Melodije? Zanimivo bi bilo slišati, kakšne melodije ste slišali ob, recimo, Heglu, Kirkegaardu, Marxu ali Sokratu?
Ne, mislim resno, vse te filozofske tekste sem slišal kot melodije. Imel sem profesorja ontologije, ki je šest mesecev predaval Plotina, mimogrede, nisem še slišal, da bi nekdo dal tak poudarek prav Plotinu. Med temi predavanji sem se vsaj stokrat ujel, da ne zaznavam več besed, misli, ampak v resnici slišim melodijo.
Najbrž je kaj narobe z mojimi možgani. Ko sem bil mlad, sem jemal veliko LSD, morda imam kakšne deformacije možganov, da so zdaj sposobni zaznavati samo glasbo, ne teksta. Podobno je, ko berem leposlovje, ne poskušam razumeti pomenov, ampak se uglasim z melodijo besed.
In povem vam, da se mi to v človeškem smislu zdi veliko bolj uporabno kot konkretno znanje. Če bi me vprašali, kaj v resnici znam, bi rekel – nič. Jaz sem nesolidno šolan filozof, nesolidno šolan glasbenik, vse pri meni je nesolidno ...
Govorite podobno kot Magnifico ali Saša Lošić, takšna ljubka lažna skromnost?
Ne gre za to. Dejansko sem prišel do zaključka, da je moje neznanje neka oblika znanja, mislim, da je tudi Loša prišel do tega. Moje neznanje je oblika znanja, ker se počutim sproščeno tako med šolanimi glasbeniki kot romskimi glasbeniki. Nisem obremenjen s pravili. Zato je zame popolnoma logično, da Bijelo dugme po tridesetih letih lahko postane trobilni orkester. Nimam težav s tem, da v simfonični orkester vstavim trobilce, romske glasbenike, nimam težav s tem, da iz zbora vržem ven ženske glasove in pustim samo moške, ker se mi zdi preveč katoliško, kadar pojejo vsi skupaj ... Dovolim si, da delam z glasbo to, kar mi narekuje muzika v meni. To neznanje je oblika znanja. Saj pravim, to vse je najbrž zaradi LSD (nasmešek).
Goran Bregović: »Zakaj, mislite, bi potreboval odpustek? Jaz sem neozdravljeni Sarajlija, Sarajevčan.«
Foto: Matej Pušnik
Niste vi eden tistih redkih frontmanov, ki so v najbolj divjem obdobju seksa, drog in rock'n'rolla razvili imunost vsaj na odvisnost od drog?
Z drogo sem zaključil v prvem letniku fakultete in nikoli več se nisem vrnil. Ko sem v prvem letniku faksa opazil, da zaradi LSD pozabljam stvari, sem takoj nehal.
Preživetveni nagon. Kot Mick Jagger in David Bowie, ki si nista dovolila, da ju droga zares načne, ljudje okrog njiju so propadali, onadva pa sta z leti postajala še močnejša, bolj racionalna?
V Londonu sem na snemanju vzel kokain, da sem ostal buden nekaj dni, da do roka napišem tekst, ker se pred tem nisem mogel toliko disciplinirati, da bi muziko naredil prej. To je pa tudi vsa moja izkušnja z drogo v zadnjih letih.
Alkohol vam ni bil nikoli nevaren? Mislim tudi na ganljivo posvetilo očetu na vaši predpredzadnji plošči Alkohol.
Jaz ne morem biti alkoholik, ker sem sin alkoholika. Ko vidim nekoga, da je res pijan, je z mano konec. Kot da se vrnejo spomini iz otroštva, ne maram popolne pijanosti.
Kako ste potem prenašali turneje s skupino Bijelo dugme?
To je bila bolj norost kot alkoholiziranje. To je bilo ludilo, nekakšna objestnost. V rock'n'rollu je vse objestnost. Vsega je preveč. A mislim, da nihče v bendu ni bil preveč nagnjen k alkoholizmu. Nisem dovolil, da so na turnejah droge in mladoletnice, tega nisem dovolil, kaj pa je kdo počel v prostem času, ni moja stvar. Poleg tega sem vedel, da smo pod budnim očesom Udbe.
Udbe? Kaj je s tisto zgodbo, da je Bijelo dugme nastalo prav pod pokroviteljstvom Udbe?
To je smešno, to so trači. Imeli smo prav nasprotno izkušnjo. Ko smo snemali enega zadnjih albumov, so pridržali Rako Marića, ker so izvedeli, da smo v dogovorih, da na albumu Ružico poje Vice Vukov, pevec, ki so ga označili za hrvaškega nacionalista.
Govorite o plošči Pljuni in zapjevaj, Jugoslavija?
Tako, koncept te plošče je bil, da bodo na njej peli zadnji srbski nacionalist, zadnji hrvaški nacionalist in partizan. Hoteli smo nekako ozdraviti nacionalizem, ki smo ga začeli čutiti vsi, ga preseči, ga demistificiati. Tako sem šel na akademijo znanosti, da bi se srečal s slikarjem Mičem Popovićem. Se spomnite njegove slike Dvije godine garancije, na kateri leži, on, frajer, pokrit s Politiko? To sliko sem si želel na ovitku plošče. In takrat mi je rekel: preveč si mlad, da bi imel resne probleme z Udbo, ker te najbrž že resno spremljajo.
Z Rako Marićem sva se odpravila v Zagreb in se tajno srečala z Vicem Vukovom, ki so mu oblasti prepovedale javno nastopanje in iz prodaje umaknile vse njegove plošče. Takrat sem mu pokazal Ružico, ki sem jo napisal zanj, bila mu je res všeč. Po sestanku sem šel v Beograd, Raka je šel z letalom v Sarajevo, a so ga pridržali na letališču in ga odpeljali na zaslišanje.
To takrat ni bilo ravno nedolžna stvar.
Z današnje distance so ti dogodki najbrž smešni, a nekje v tebi ostane občutek tesnobe, spomnim se zgodb, ki se niso končale ravno lepo. Takrat je bil mogoč tudi najbolj nemogoč scenarij. Sploh če pomisliš, kako Tifa v prvem delu koncerta poje kot maršal v beli uniformi, v drugem delu pa kot kapo iz taborišča, oblečen v črno. Zame je bilo takrat zelo pomembno, da puščam male signale o času, ki smo ga živeli, da poskušam z glasbo pokazati, kam vodi nacionalizem.
Signalov ni bilo ravno malo. Skladba Kosovska, tudi zadnji album Ćiribibela se začne z verzom: Ako se sutra zarati, moja mala, šta ćemo ja i ti? Če se jutri začne vojna, kaj bova jaz in ti?
In edino od prvotne ideje, kar nam je uspelo takrat na tisti plošči, da smo naredili komad, ki ga je odpel partizanski heroj, Svetozar Vukmanović Tempo, eden od članov Titovega vrhovnega štaba, visoki funkcionar, a v resnici tip, ki je streljal na svoje brate. On naj bi z zborom otrok iz sirotišnice odpel partizansko pesem … Hočem reči, da nam ni uspelo. Ko smo bili na enem zadnjih koncertov, se je ob komadu Đurđevdan občinstvo dobesedno razdelilo na dva dela. To ni bilo več to. Tega se ni dalo ustaviti.
Vidim, da se veliko vračate v preteklost, v intervjujih vas nenehno sprašujejo, ali pišete spomine ... Kje so vaši dnevniki, ki ste jih pisali v Sarajevu še pred vojno?
Takrat sem pisal in risal, to je bil edini način, da se ohranim pri pameti. Davki v SFRJ so bili takrat devetdesetodstotni, zato nismo toliko delali, ker ni imelo smisla. Tako da sem si za tisto, kar smo dobili, kupil letalsko vozovnico, vzel nahrbtnik in šel po svetu. Tam sem pisal dnevnike, pesmi, veliko sem tudi risal. To je za vedno ostalo v sarajevskem stanovanju.
Zdaj sem se spomnil še na eno elipso v preteklost, ki vam bo morda všeč. Ko sem služil vojsko v Nišu, sem spal s stotremi tipi v isti sobi, ne morete si zamišljati, kakšen pekel je to. Vse smrdi, v vsakem trenutku jih petdeset masturbira, in edini prostor, kamor sem lahko zbežal pred tem kaosom, je bila knjižnica. Ker so v kasarni vsi kradli knjige, je v knjižnici ostalo samo še nekaj del Marxa, Engelsa, Lenina in dve zanimivi knjigi: pisma Dostojevskega in Alejandra Ernesta Sabata. In ko sem zapuščal vojsko, sem s sabo vzel tudi Sabatovo Alejandro. In potem, bilo je že po vojni, sem prišel v Buenos Aires na prvi koncert v Argentini, prišel sem v hotel, na recepciji pa me je čakalo pismo, v katerem je bila knjiga Alejandra s posvetilom: »Veste, kolikokrat v življenju me je vaša glasba reševala pred depresijo. Žal mi je, star sem, ne morem priti na vaš koncert. A hvala vam in želim vam vso srečo v življenju. Ernesto Sabato.«
Napisal sem mu pismo in mu povedal zgodbo o tej knjigi, tudi to, da mi je v času vojne propadlo vse, tudi moja knjižnica, v kateri je bila na posebnem mestu njegova Alejandra. In da je to zame znak, da lahko v življenju začnem od začetka.
Boste torej kdaj popisali vse te zgodbe? Prav zaradi te zgodbe o Sabatu imate menda že dolgo ponudbo italijanskega založnika.
Mislim, da še nisem dovolj star. Zdaj bom izdal nekaj, kar pišem že dolgo časa. Nenehno koncertiram po vsem svetu. A ker sem Sarajlija in ker je eden od pogojev, da si Sarajlija, to, da se ne postavljaš s stvarmi, ki jih delaš, o vseh teh mojih projektih po svetu tukaj nihče nič ne ve. Veliko delam, da. Moj delavnik je od pol devetih zjutraj do petih popoldne. Zdaj je moj čas. V času skupine Bijelo dugme nisem mogel nič delati, zdaj sem dober.
Najbrž je res tako, da se že rodiš z nekakšnim frankensteinom glasbe v krvi. In potem nenehno poskušaš, da iz tega frankensteina ustvariš lepoto. Mislim, da bo v 21. stoletju postalo lepo tisto, kar je nasprotno od lepote, kot si jo zamišljamo, vse, kar je navidezno narobe, nezdružljivo, različno, kontrastno, zlepljeno skupaj v novo lepoto.
Glasba prihaja iz globljega prostora kot jezik. In ko to pride ven, je to to. Podobno kot poezija. Ko sem bil mlad, sem poskušal prevajati Dylana. A ko prevedeš njegove pesmi, to ne zveni bogvekaj. Poezija vibrira v jeziku, v katerem je napisana. Poezija je kondenzirani jezik, ki v dveh besedah lahko zaobjame celotno kulturno kodo. In podobno je z glasbo.
(Vrata studia se odprejo in zasliši se moški zbor, nato trobila.)
Goran Bregović. Foto: Nebojša Babić
V določenem obdobju ste lezli na šesttisočake, jadrali po morju v ekstremnih okoliščinah, bili ste tudi prototip za Kirkegaardovega zapeljivca, Casanovo. Kako gledate na to obdobje nenehnega preizkušanja svojih meja, meja drugih?
Jaz sem jadralec. Razpneš jadra, ujameš veter, da lahko pluješ po morjih, toda vedno imaš sidro. Ženo sem srečal, ko jih je ona imela petnajst, jaz pa enaindvajset. Jadraš zato, ker imaš sidro. Če ga nimaš, ne bi niti odplul. Na žalost pa moje realno življenje ni bilo ravno v skladu s slovesom, ki so mi ga pripisovali (nasmešek).
Kdaj ste nazadnje napisali lirično, ljubezensko pesem, kakršna je bila Selma?
V zadnjem času skorajda ne pišem tekstov ali pa jih pišem v izmišljenem jeziku. Ali v romskem, v katerem se vse rima. Bolj delam z zvokom jezika kot pa s pomeni. A ko sem pisal ljubezenske tekste, so bili vsi posvečeni točno določeni osebi, z imenom in priimkom.
Kaj je ljubezen za Gorana Bregovića?
Ko slišim nekoga, da v našem jeziku reče, volim te, mi to zveni čudno. Morda Slovencem volim te lepo zveni, a meni to zveni kot prevod iz angleščine. Nekako izumetičeno, kot da si banaliziral nekaj neizrekljivega. In za to ni nobene potrebe. Ljubezen ni stvar teorije. Ni stvar besed.
Svoje ljubezenske tekste sem že napisal in zdaj prihajam v Ljubljano, da vam jih še enkrat odpojemo. A ne pišem jih več. Arsen Dedić je vse življenje pisal ljubezenske tekste. Mar ni nenavadno, da frajer pri sedemdesetih še vedno lahko napiše čudovit ljubezenski tekst? Po mojem mora biti zadaj nekakšen nepresahljiv libido, ki divja in te ne spusti do konca.
To noč sem pil z Acom Lucasom, govorila sva do štirih zjutraj, začel mi je peti tekste benda Bijelo dugme s strastjo, žarom, vlažnimi očmi in vmes ponavljal: ali se zavedaš, kaj si napisal? In jaz mu pravim: ne spominjam se več, kako je to nastalo. In se res ne. Nekaj je gotovo. Ne pišem več z mehanizmom, s kakršnim sem pisal prej.
Kakšen je ustvarjalni mehanizem zdaj?
Ko se življenje razdeli na življenje pred vojno in po njej, skozi ustvarjanje začutiš, da ima ta ločnica veliko globlje posledice, kot se sam zavedaš. Od vojne dalje nisem nikoli več napisal ljubezenskega teksta. Nikoli več.
Je mogoče, da znate od nekdaj dozirati, nadzorovati svojo ustvarjalnost, da ne izgorite kot mnogi umetniki v zgodovini?
Gotovo gre za svojevrsten libido. A mislim, da je govorjenje o sili, ki pride in te uniči, izžge, bolj stvar literariziranih biografij. Pomislite na umetnike, ki so vam blizu, in povedal vam bom, kako so ustvarjali: zjutraj so se zbudili in delali najmanj osem ur. To je ta sila. Brez romantike.
Dostojevski?
Isto. Človek je bil delavec, divjal je, norel, ljubil, kockal, a v resnici je delal osem ur na dan, trdo delal. Sicer se ne zgodi nič. Saj sem vam rekel, da sem v vojski natančno prebral njegova pisma, velik del teh pisem govori samo o tem, kako poskuša dobiti denar pri svojem založniku. Večina velikih umetnikov je življenje preživela v boju s to temno platjo, ki jih vleče v najgloblje hodnike duše in jih vodi proti smrti, in druge plati, ki jih žene v ustvarjanje, torej da dokončajo delo, preden naredijo samomor.
Ta boj nenehno traja, pri vsakomur, v raznih oblikah. Ustvarjalni proces vidim kot tubo zobne paste. Moraš si vzeti čas, da pritisneš nanjo, da gre pasta ven. Če ne, ostane v tubi in se zasuši.
