Tiskane izdaje
Razvoj, financiranje in evalvacija znanosti v Sloveniji so tri ključna vprašanja prihodnosti. Dvaindvajsetega julija sem v članku Znanost in raziskovanje v Sloveniji: kje sta um in razum, zapisal nekaj tez, tokrat pa sledi razmišljanje, ki ponuja celovitejše odgovore in vizije razvoja.
Radovednost, raziskovanje, težnja po znanju, odkrivanju in razumevanju sveta okoli nas ter iskanje resnice so temeljne človekove potrebe in interesi. Znanje je družbeno pogojeno in zamejeno, odvisno od konkretnih okoliščin in razmer. To velja tudi za znanost, ki se je začela razvijati v okviru filozofije, od katere se je postopoma osamosvajala, da jo je potem vključila kot svoj pomemben sestavni del. Družbeno pogojeni so filozofski in znanstveni pristopi in metode ter merske enote, ki predstavljajo (družbene) konvencije, sprejete v znanstveni skupnosti (in praviloma širše) v določenem okolju in času. Družbeno pogojeni in subjektivni so zbiranje, oblikovanje, organizacija in interpretacije podatkov in raziskovalnih rezultatov, definicij, konceptov in teorij, ki so kot ključni elementi človeškega znanja produkt avtorjev, skupin in skupnosti ter hkrati odraz in produkt specifičnega družbenega okolja in časa, v katerem nastajajo. Rezultat družbenega razvoja, družbenih, ekonomskih in političnih procesov, specifičnih okoliščin ter razmerij moči v posameznih državah so tudi znanstvene, raziskovalne in razvojne politike in strategije.
Raziskovanje in znanost sta odvisna od tistih, ki ju financirajo in omogočajo ter usmerjajo. Zato ne moremo govoriti o (absolutno) objektivnih in družbeno nevtralnih znanostih, raziskovanju in razvoju, čeprav znanost in raziskovanje s svojimi pristopi in metodologijami težita k objektivizaciji; s ponovljivimi kontroliranimi eksperimenti želita zagotoviti preverljivost raziskovalnih rezultatov. Včasih pri tem pozabita na svoje omejitve in težnjo k objektivnosti (objektivizacijo) razglasita kar za objektivnost. Menim, da sta bistvo znanosti in raziskovanja nenehen dvom, ki ves čas preverja obstoječe znanje in njegove meje, ter stalno (pre)spraševanje, ki z inovativnimi pristopi omogoča nova spoznanja in odkritja ter premika meje, hkrati pa se zaveda svojih omejitev in dometov ter s tem svoje omejenosti.
Opredelitev in uresničevanje znanstvenih, raziskovalnih in razvojnih politik in strategij, zlasti opredelitev družbenih ciljev, prioritet in nacionalnih interesov v nekem obdobju ter določanje meril za preverjanje njihovega uresničevanja, pa tudi organiziranje in financiranje znanosti in raziskovanja so vedno politična vprašanja. V času neprestanega poudarjanja kakovosti (ko včasih za ugotavljanje in preverjanje kakovosti in procesa dela ter njegovih rezultatov porabimo več časa kot za delo, kar se mi ne zdi racionalno) poudarjajo pomen in razvoj vrhunske (globalne) znanosti, ki premika meje možnega (cutting edge) na posameznih področjih.
Pogosto pozabljamo na področja, ki niso ali se ne zdijo tako vrhunska in so (iz takšnih ali drugačnih razlogov, med katere štejem tudi marginalnost, dolgoročnost, ki pomeni, da neposrednega profita ni mogoče pričakovati v bližnji prihodnosti, kritičnost do javnosti, financerjev in nosilcev odločanja, potencialno ogrožanje obstoječih monopolov in profitov …) manj popularna, čeprav so dolgoročno za posamezno okolje in skupnost pomembna ter bi jih bilo zato treba ohranjati ali vzpostavljati in razvijati. Morali bi se zavedati, da raziskovanje in znanost nasploh in na posameznih področjih potrebujeta dolgoročno zadostno in stabilno javno financiranje, da bi lahko bila kvalitetna in uspešna. Ostali viri financiranja (npr. iz gospodarstva in finančnega sektorja, iz zasebnih fundacij) zagotavljajo sredstva predvsem za področja, ki jih neposredno zanimajo ter jim koristijo, in ko gre za večino vlagateljev iz gospodarstva in financ, že kratkoročno prinašajo (finančni in/ali prestižni) profit.
Ker so javna sredstva omejena in praviloma premajhna za zadovoljitev potreb, morata znanstvena in raziskovalna politika na podlagi sprejetih meril in prioritet določiti potrebnost in obseg financiranja posameznih področij, dejavnosti in ključnih institucij (npr. javnih raziskovalnih inštitutov, inštitutov s koncesijami, univerz in samostojnih visokošolskih institucij). Ob tem je nujna razprava o optimalni organiziranosti znanosti in raziskovanja, ki mora zagotoviti kakovost in razvoj ter potrebno stabilnost sfere. Raziskovalna politika mora spodbujati raziskovanje v gospodarstvu, drugih javnih in zasebnih okoljih in institucijah ter hkrati sprejeti (zlasti finančne in davčne) ukrepe, ki pospešujejo sodelovanje teh subjektov z javno financiranimi raziskovalnimi institucijami in njihovo sinergijo.
Lepo bi bilo imeti ministra,
Vsem mora biti jasno, da je stabilnost znanosti in raziskovanja, njuno uspešnost in razvoj mogoče zagotoviti le z novimi, dodatnimi javnimi proračunskimi sredstvi. Kot sem zapisal v prejšnjem prispevku, ocenjujem, da bo za to potrebnih dvajset do štirideset milijonov evrov na leto.
Vsekakor bosta politika in znanstvenoraziskovalna sfera morali ugrizniti v »kislo jabolko« in sprejeti tudi nepriljubljene odločitve. Pri tem se morata zavedati teže in dolgoročnosti posledic svojih odločitev, zlasti morebitnih odločitev o zmanjšanju ali ukinitvi financiranja posameznih področij in institucij iz proračunskih sredstev. Dokaj enostavno je odpustiti ljudi in zmanjšati ali ukiniti financiranje institucij, za katere se oceni, da niso vrhunski. A morajo odločevalci vedeti, da v raziskovanju usposabljanje in razvoj kadrov ter vzpostavljanje in razvoj institucij terjajo leta, pogosto desetletja. Zato morajo najprej odločiti, kaj potrebujemo ter koliko in kaj si lahko privoščimo iz javnih sredstev. Pri opredeljevanju postopkov, pogojev in meril za presojo je treba upoštevati, da so posamezne vede, discipline, področja in tematike med sabo različne in specifične. Zato ni pametno uporabiti enakih meril za vse. Hkrati je treba upoštevati nacionalne interese, družbene potrebe in racionalnost. Če raziskovanja nekaterih področij in tematik (zlasti iz humanistike in družboslovja, a tudi iz drugih ved) ne bo iz proračunskih sredstev financirala in spodbujala slovenska država, tega raziskovanja verjetno ne bo, saj ni dobičkonosno in za druge vire finančno in sicer ni zanimivo. Sprejete odločitve morajo biti zato temeljito premišljene.
Evalvacija
Evalvacija bo ključna za razpravo in (politične) odločitve. Kot znanost in raziskovanje evalvacija ni objektivna. Lahko jo objektiviziramo. Upoštevati je treba specifike posameznih ved, disciplin, področij, tematik, institucij in okolij ter njihove potrebe in interese; hkrati mora politika opredeliti nacionalne interese pri odločanju o proračunskem financiranju znanosti in raziskovanja. Menim, da je za stabilnost in dolgoročnost raziskovalnega in znanstvenega dela najprimernejša praksa zahodnih držav, ki zagotavljajo institucionalno proračunsko financiranje znanstvenoraziskovalnih institucij, katerega obseg določajo na podlagi opredeljenih kriterijev.
Dodatne vire financiranja raziskovalnega dela in kratkoročne(jše)ga zaposlovanja predstavljajo programska in projektna sredstva, za katera institucije in raziskovalci kandidirajo v okviru javnih razpisov, ter sredstva, ki jih pridobivajo iz drugih javnih in zasebnih virov. Zavzemam se za institucionalno financiranje, ki zagotavlja v celoti redno delovanje javnih znanstvenoraziskovalnih institucij, a bom vesel, če bo v Sloveniji institucionalno proračunsko financiranje raziskovanja zagotovilo 75–80 odstotkov sredstev, kratkoročnejše programsko in projektno financiranje pa 20–25 odstotkov. Najbolj »kislo jabolko« bo predstavljala odločitev, v kakšnem obsegu in kako zagotavljati dolgoročno institucionalno proračunsko financiranje raziskovalnega dela posameznih znanstvenoraziskovalnih institucij.
Za sprejem te odločitve bo nujna institucionalna evalvacija, ki bo ocenila, raziskovanje katerih področij in tematik je za slovensko državo potrebno in tako pomembno, da bo zanj zagotovila dolgoročno proračunsko financiranje. Preveriti bo morala, katere institucije so za tovrstno delo najbolj primerne in učinkovite. Upoštevaje razpoložljiva proračunska sredstva bo politika odločila, kako, po kakšnih kriterijih in v kakšnem obsegu bo institucionalno financirala posamezno institucijo.
Ne bo se mogla izogniti »eksplozivnim« vprašanjem: Kako določiti kriterije in prioritete? Kako oceniti in ovrednotiti kvaliteto dela javnih raziskovalnih institucij in raziskovalcev? Katere institucije bodo prejele institucionalno proračunsko financiranje in kakšen bo njegov obseg oz. koliko zaposlenih bo financiranih? Kako urediti položaj zaposlenih v teh institucijah, ki ne bodo financirani z institucionalnim financiranjem? Kako urediti status javnih institucij, ki ne bodo institucionalno financirane, ter status in položaj raziskovalcev, zaposlenih na teh institucijah? Kako zagotoviti enakopravnost javnih institucij in raziskovalcev (npr. kako financirati raziskovalno delo univerzitetnih pedagogov v okviru redne plače ali raziskovalcem omogočiti, da bodo, če so uspešni, lahko v matični instituciji dosegli 1,2 plače)?
V evalvacijo bo treba vključiti neodvisne tuje evalvatorje, ki bodo z domačimi obiskali, preverili in ocenili posamezne institucije in njihovo delo po določenih postopkih, metod(ologij)ah in kriterijih. Lahko bi uporabili pozitivne izkušnje samoupravnih interesnih skupnosti, v Skandinaviji ocenjene kot zanimive inovacije, zlasti strokovne panele raziskovalne skupnosti. Na javnih panelih bi poleg evalvatorjev, ki predstavijo svojo oceno in priporočila, in institucij, ki bodo evalvacijo izvajale (ARRS, Nakvis in/ali novoustanovljena agencija), sodelovali še vodstva in zaposleni na raziskovalnih institucijah, predstavniki države in lokalne skupnosti (npr. državni zbor, resorno ministrstvo, zainteresirana ministrstva oz. resorji, občine, morebiti regije) ter uporabnikov, lahko pa tudi zainteresirana javnost. Ocene in priporočila evalvatorjev ter poročila in predlogi panelov bi rabili kot podlage za sprejemanje (političnih) odločitev.
Pri odločanju o višini institucionalnega proračunskega financiranja javne znanstvenoraziskovalne institucije bosta ključni opredelitev javnega in nacionalnega interesa ter ocena pomena njenega dela in rezultatov za Slovenijo in njen razvoj. Pomemben kriterij bo kakovost raziskovalnega dela in njegovih rezultatov. Upoštevaje razpoložljiva proračunska sredstva bo treba odločiti, ali si država lahko privošči, da na instituciji institucionalno financira vse zaposlene, ki so ocenjeni kot zelo kvalitetni. Mogoče bo država lahko institucionalno financirala le del zaposlenih, za ostale pa bo treba poiskati druge vire financiranja. V takih primerih bo najbolje, da institucije z gledišča svojih potreb in razvoja presodijo, katere raziskovalce in zaposlene bodo financirale iz institucionalnega financiranja, za katere pa bodo iskale druge vire. V globalnih okvirih odlične institucije in raziskovalci bodo imeli boljše možnosti, da si financiranje zagotovijo iz različnih virov doma, v Evropi in globalno.
Hkrati bo država morala odločiti, v kolikšnem obsegu bo institucionalno financirala institucije, katerih delo in raziskovalci ne bodo ocenjeni kot vrhunski, ko bo presodila, da so zanjo nujni in da bi bil brez zadostnega proračunska ogrožen njihov obstoj in razvoj. V tem primeru bi lahko institucijam dala priporočila in obvezna navodila, ki bi prispevala k boljši kvaliteti njihovega dela in uspešnejšemu razvoju. Ocenjujem, da bodo ti primeri pogostejši v humanistiki in družboslovju, lahko pa se pojavijo tudi v drugih vedah in področjih (npr. medicina, kjer je zaradi nacionalnega interesa treba ohraniti in razviti tudi področja, ki trenutno niso odlična).
Nezadostnost bibliometrije
Ker objektivna merila kvalitete raziskovalnega dela ne obstajajo, bo tovrstna evalvacija najtežja in najbolj problematična. V nekaterih vedah (v naravoslovju, matematiki, tehniki), disciplinah (tudi nekaterih družboslovnih in humanističnih) in področjih lahko kot optimalna merila uporabimo baze objav in citatov ter obstoječe indekse objav, čeprav so včasih problematični. V drugih vedah, disciplinah in področjih je bibliometrija neustrezna, ker ne zajema vseh relevantnih objav in ne meri kakovosti. Načelo »objavljaj ali izgini« ter indeksi objav in citatov so ob uveljavitvi prispevali k večji in boljši znanstveni produkciji, a so se vsaj delno izrodili. Spodbujajo in terjajo množico objav, ne glede na kvaliteto.
Avtorji smo prisiljeni objavljati, da preživimo, četudi v prispevkih ni nič novega in pomembnega. Za habilitacijske postopke sem igral to igro. Potem sem se odločil, da iz nje izstopim, ker je – vsaj na družboslovnih in humanističnih področjih, kjer delujem – škodljiva in kontraproduktivna. Nisem genij, a moja dolgoletna vpetost v mednarodne okvire kaže, da tudi najslabši raziskovalec verjetno nisem. Napišem lahko en ali dva kvalitetna prispevka na leto, za monografije potrebujem nekaj let, dve (o institucionalizaciji demokracije in etničnosti) pišem že dve desetletji; nekaj segmentov sem bil zaradi habilitacij prisiljen objaviti v člankih, četudi tega nisem res hotel.
Pri pisanju teh monografij, katerih tematika postaja vse aktualnejša, ugotavljam, da je bila večina relevantnih del napisana pred desetletji ali celo stoletji, v zadnjih dveh desetletjih pa komaj kaj, kar je prestalo test časa. Ker na dvanajstih ali dvajsetih straneh, kot jih dopuščajo revije, nisem sposoben celovito obdelati kompleksnih tem, s katerimi se ukvarjam, raje pišem daljša poglavja monografij, ki jih prebira publika, kateri so besedila namenjena, čeprav ne prinašajo točk. Število objav in uglednost publikacij sta možna pokazatelja kvalitete. Hkrati kaže opozoriti, da je test časa prestalo delo nekaterih avtorjev, ki so objavljali malo ali celo nič, nekaterih avtorjev, ki so množično objavljali tudi v najuglednejših publikacijah, pa se že po nekaj desetletjih ne spomnimo več.
In na koncu še tole: baze objav in citatov niso popolne, saj ne zajemajo vseh relevantnih publikacij in zlasti ne monografij. Težave se pojavljajo tudi pri objavah, ki jih zajemajo. To vemo avtorji, katerih priimki se začenjajo s črkami abecede (npr. šumniki), ki jih angleška abeceda ne pozna. Tako moramo na ARRS vedno dokazovati svoje citate (ki jih je prej treba najti in obdelati), kar predstavlja zamudno dodatno delo, ki ga srečneži, ki takšnih težav nimajo, niti ne poznajo.
Dr. Mitja Žagar je znanstveni svetnik na Inštitutu za narodnostna vprašanja ter redni profesor na univerzah v Ljubljani in na Primorskem.
