Tiskane izdaje
Profesor Zupančič, po sedemnajstih letih se vračate domov. S kakšnimi občutki?
Hm, Strasbourg je že moja druga emigracija. Pred tem sem petnajst let preživel v ZDA, tukaj, v Franciji, pa od leta 1998, sedemnajst let. Iz Amerike sem se vrnil na 800 mark plače na ljubljanski univerzi, pa mi ni bilo nikoli žal. Pravijo, da imaš, ko si starejši, vse več domotožja. No, jaz tega nisem opazil. Problem je v vprašanju, v kakšno Slovenijo se tokrat vračamo. Stvari so se ta čas pri nas zelo spremenile, bojim se, da na slabše. Govorim predvsem o medosebnih odnosih; glede tega me vsi svarijo ...
Kot sodnik evropskega sodišča ste v vseh teh letih od daleč opazovali tudi razvoj pravne države na Slovenskem. Imam prav, če rečem, da gre za retrogradne procese?
Res je, da sem na evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) prek vloženih pritožb od primera do primera lahko opazoval, kaj se je dogajalo z vladavino prava v Sloveniji. Najprej smo se ukvarjali z za tranzicijo značilnimi primeri policijske brutalnosti, zlasti v slovenjgraškem okolišu. Medtem ko sem bil predsednik tretjega senata, so bili masovno na vrsti sodni zaostanki in pilotni primer Lukenda. Izbrisani pa so bili za célo ESČP pravi šok, česa tako podlega tu ni pričakoval nihče. Čudim se, da se protagonisti tega dogajanja še do danes niso soočili s kazensko odgovornostjo.
Zgodba z deviznimi varčevalci je bila z menoj od začetka na ESČP. O njej bom lahko odkrito povedal svoje mnenje, ko bo konec mojega mandata. Ja, brez dvoma gre za regresijo. Nekoč sem svojemu ruskemu kolegu, profesorju Anatoliju Kovlerju, ki je tudi antropolog, v pogovoru omenil to o regresiji. Odvrnil mi je: 'Dragi moj, vse naše tranzicijske države so v polni regresiji.' Če hočemo razumeti, kje je vzrok in kako je do osamosvojitve in rekapitalizacije, kar ni bilo naključje, sploh prišlo, je treba prebrati Doktrino šoka avtorice Naomi Klein.
Stanja, v katerem je Slovenija danes, verjetno ne moremo pojasniti le z ekonomsko krizo, recesijo? Kateri so – poleg globljih in globalnih seveda – specifični vzroki za krizo, a hkrati specifični za našo državo, ki je periferija Evrope?
Heh, ne, ekonomska kriza je svetovna in je neposredna posledica delovanja Keynesu sovražne čikaške ekonomske šole pod vodstvom Miltona Friedmana v spregi z ameriško oblastjo, začenši z Reaganom. Naomi Klein to dokaže. V knjigi Duh inkvizicije pa Peter Kovačič Peršin, ki Kleinove po mojem niti ni bral, lepo prikaže, kako je Katoliška cerkev (RKC) kot institucija večkrat zavrgla krščanskosocialistično možnost, začenši z Andrejem Gosarjem med obema vojnama in Vekoslavom Grmičem po vojni. Po osamosvojitvi je RKC zavzela integristično in revanšistično držo, kot temu pravi Kovačič, kar seveda poglablja dotlej nesluten globok razkol v slovenski družbi. Stvar je po mojem enostavno v tem, da predmodernost RKC izhaja iz dokazljivega dejstva, da so vsi duhovniki v Sloveniji – kmečki fantje. V tem smislu so Slovenci vsi predmoderni, to je, o urbani mentaliteti kot nasprotju ruralni (kmetskosti) na javni sceni skoraj ni govora. No, seveda pa se je od osamosvojitve sem, to je od začetka, dogajala huda negativna selekcija. Urbani tip človeka, razen Dimitrija Rupla, sploh ni prišel zraven.
Koliko 'krivde' za spodletel projekt Slovenije kot uspešne države nosijo politiki, koliko pa smo po malem za to odgovorni vsi? Konec koncev smo volivci že nekajkrat izvolili kandidate, ki bi prej kot v hram demokracije spadali na Dob ...
Seveda volilna demokracija deluje po logiki najnižjega skupnega imenovalca. Ker je večina prebivalstva na Slovenskem po mentaliteti še vedno v kmečki logiki 'domačijskega proizvodnega načina' (DPN), kot to v sijajni knjigi Zablode postsocializma izdatno dokaže profesorica Vesna V. Godina, je to v samoupravnem socializmu dobro delovalo. Ta je bil dobesedno cepljen na slovensko domorodsko sceno, je bil, kot pravijo antropologi, 'indigeziran'. Kovačič pa jasno prikaže, da je Andrej Gosar že pred vojno izumil samoupravni socializem, Kardelj ga je samo kopiral in cepil na komunizem. Godina meni, da je samoupravni socializem zato kot grupna lastnina nad produkcijskimi sredstvi, kar je priznaval celo Aleksander Bajt, dobro deloval. Medtem pa je slovenski 'kapitalizem' z odtujenim lastništvom in 'domačijskostjo', kot ji pravi tudi Kovačič, po naravi stvari lahko samo klientelizem, ker se je, kot pravi Godina, vse treba 'zmeniti'. Slovenska sistemsko-korupcijska katastrofa je tako le ekstrapolacija iz Godininega DPN-ja: ljudje se dele na tiste, 's katerimi se da nekaj zmeniti', in tiste, s katerimi se 'zmeniti' ne da. Neki moj asistent mi je nekoč rekel, da pravijo, da se z mano 'ne da nič zmeniti', kar sem seveda vzel za kompliment, a po drugi strani te kaj hitro, če si samo-stojen, okvalificirajo (samo v Sloveniji) kot 'konfliktno osebnost'. Tudi to so mi že očitali. Kako že pravijo Srbi: 'Možeš čoveka uzeti sa sela, a selo iz čoveka – nikada!'
V zadnjih štirih knjigah, ki ste jih simbolično oštevilčili po sedmih letih suhih krav, ste s soavtorji napovedali bližajočo se katastrofo, analizirali simptome in v četrti, Epifaniji, prišli do delčkov celote, iz katerih se že vidijo prvi obrisi rešitve. Kaj sledi, kako huda bo resnica v peti od suhih krav?
No, prvi dve od Suhih krav sem napisal sam, drugi dve pa s soavtorji. Osnovna teza v vseh štirih knjigah je teza o normativni dezintegraciji. Drugače povedano, iz nekega razloga se je proces ponotranjenja, asimiliranja moralnih norm ustavil. Brez pretiravanja, to je prava katastrofa. V ozadju je problem hormonskih motilcev, ki ga je znanstveno dokazal Anton Komat v Tretji od suhih krav. Slovenci so zaradi teh štirih knjig o problemu bolje informirani kot državljani katere od zahodnoevropskih držav in ZDA. Če se od tod ozrem nazaj na tisto, kar sva rekla poprej, sem globoko prepričan, da Slovenija ne bi bila v kritičnem stanju, v kakršnem je, če se ne bi sočasno z delovanjem logike DPN Vesne V. Godina oziroma Kovačičeve 'domačijskosti' dogajalo še nekaj drugega. Godina v svojih dveh prispevkih v zadnjih dveh knjigah jasno pove, kaj je to 'klasični Ojdip' in kakšen je značilno slovenski problem ojdipalizacije. Klasični Ojdip je po francoskem psihoanalitiku Gérardu Pommierju priznano univerzalen, to je, asimilacija moralnih norm poteka tako, pravi Godina, da oče v družino in seveda zlasti pri otrocih 'vpelje Zakon'. Godina pojasni, v kakšnem hudem sinergičnem sosledju je to z DPN-jem v Sloveniji, a isto se dogaja v Franciji in drugod, povsod po svetu.
Psihoanalitik Roland Gori je Francijo označil za 'tovarno imposteurjev': 'La Fabrique des imposteurs'. Beseda je iz romana Bekenntnisse des Hochstaplers Felix Krull Thomasa Manna, to je, Francozi nemškega 'hohštaplerja' prevajajo kot imposteurja, izdajalca, prevaranta, sociopata.
Kot dolgoletni sodnik niste le od daleč gledali na slovenske pravosodne anomalije, temveč ste jih presojali tudi skozi pravico do pravnega varstva, ki jo to sodišče kot poslednja instanca nudi slehernemu državljanu Evrope. Zakaj toliko slovenskih pritožnikov konča v Strasbourgu?
Treba je povedati, da zadnjih nekaj let število pritožb pada. Ljudje so razumeli, da mora biti problem resen, če naj ga presoja ESČP. Naval na ESČP je značilno iz tranzicijskih držav vzhodne Evrope, in sicer iz regresivnih razlogov. Slovenija tu ni izjema. To je prej pomenilo, da so se ljudje pritoževali v Strasbourg v zadevah, ki si tega niso zaslužile, število pritožb je bilo v glavnem posledica mita o ESČP in seveda kverulantstva. Druga plat medalje je v tem, da ima Slovenija v EU daleč največ sodnikov in sodnic na 100.000 prebivalcev. Po proračunskih sredstvih, namenjenih za pravosodje, je Slovenija v EU četrta, za Luksemburgom, Nemčijo in Španijo. Po številu odvetnikov pa je skoraj na repu, manj jih ima le pet držav, najmanj Finska. Po družbenem dojemanju neodvisnosti sodstva je Slovenija tudi bolj proti repu, a še vedno pred Madžarsko, Češko, Litvo, Grčijo, Bolgarijo, Romunijo in Slovaško. Zanimivo je, da je, kar zadeva družbeno percepcijo sodniške neodvisnosti v kontekstu civilnega prava, Slovenija v solidni zlati sredini. To pomeni, da družbeno dojemanje neodvisnosti sodstva trpi predvsem zaradi kazenskega pravosodja? To bi bilo glede na dogajanje okoli Patrie možno, še zlasti ker je učinkovitost pri reševanju civilnih pravd v Sloveniji čisto solidna in na sredini.
Skozi sodišče je šlo tudi več zadev, o katerih imamo Slovenci precej deljeno mnenje, mislim na tako imenovane izbrisane na eni ter hrvaške in bosanske devizne varčevalce na drugi strani. Vas je razplet presenetil?
Priznam, da me je razvoj zadeve glede izbrisanih v neki fazi dogajanja presenetil. Pred Strasbourgom sem bil na ustavnem sodišču (1993–1998) in takrat sem živel pod napačnim vtisom, da so imeli izbrisani vsaj dve možnosti in podaljšan rok, da uredijo svoj status. To napačno predstavo o problemu je spremenila neka doktorska disertacija, ki je konkretno citirala depeše, ki jih je ministrstvo za notranje zadeve (seveda z vednostjo vlade!) pošiljalo na upravne enote. Tam se je dogajalo tisto, za kar zdaj pozitivno vemo, da se je dogajalo. Tako je bilo po javni obravnavi problema na ESČP, kjer sem zahteval, da Slovenija predloži te depeše, vse drugače. Zgodba o deviznih varčevalcih je popolnoma nekaj drugega. Kot rečeno, zdaj o tem še ne morem govoriti, bom pa povedal svoje po koncu mandata.
Glede izbrisanih se šele v zadnjem času krepi spoznanje, da je to bil zelo temen madež na domnevno nedolžnem oltarju naše mlade domovine. Takšna interpretacija je zelo egocentrična, mar ne?
Egocentrična? Ne, zakaj? Pučnik je jeseni 1990 ob neki priliki dejal: 'Tukaj si urejamo skupnost, ki si od vsega začetka mora zagotoviti življenjske pogoje, pripravljeni moramo biti, da dediščino jugoslovanske federacije, morda tudi na neljub način, odpravimo. Treba bo izračunati – tudi demografsko – kakšni posledični problemi bi lahko nastali v petih ali desetih letih skupaj z zahtevami po kulturni avtonomiji. Osebno se bom z vsem vplivom, ki ga imam v socialdemokratski stranki, zavzemal za to, da v Sloveniji ne bodo nastali problemi, podobni kninskim. Knina v Sloveniji ne maramo in danes imamo možnost, da te stvari humano [?], socialno [?] in pravno demokratično [?] rešimo. Tu ne sme biti nobenih gnilih kompromisov in nobene mitingaške demokratičnosti, ki bi nam ustvarila težave, s kakršnimi se srečujejo Angleži, Francozi, Nemci in ostale države, ki so obstajale v kolonialni dobi. Slovenija se s temi dodatnimi problemi po mojem ne sme obremenjevati.' To pove vse.
Slovenci smo v tujih očeh bistveno manj nedolžni pri razpadu Jugoslavije, kot si to dopovedujemo doma ...
Michael Parenti je v knjigi To Kill a Nation: The Attack on Yugoslavia natanko popisal razloge za – in sam razpad Jugoslavije. Knjigo sem sicer bral v francoskem prevodu iz leta 2014. Sloveniji Parenti posveti samo kakih pet strani, poudarja le, da se je prva odcepila. Citira pa angleško revijo The Economist, ki je še 6. junija 1998 obžalovala, da v Sloveniji ni bilo ekonomskega šoka – torej točno v kontekstu Doktrine šoka Naomi Klein. Mislim, da ima zasluge za to, da je nagnal Jeffreyja Sachsa, pri nas Jože Mencinger, zaradi česar sem ga že pred časom javno predlagal za državno odlikovanje najvišjega ranga. Christian Science Monitor, svoje čase najboljši ameriški časopis, je še leta 1999 obžaloval, da je Slovenija podlegla ameriškemu kulturnemu imperializmu, in citiral neko Slovenko iz Colorada, ki da je rekla, da je bil namen osamosvojitve, da bi ustvarili prave slovenske državljane, ne pa da njihove duše prodajo Beverly Hillsu.
Iz zanesljivega diplomatskega vira, to je od nekoga, ki je bil zraven tisto noč, ko so v Evropi na najvišji ravni razpravljali o priznanju Slovenije in Hrvaške, imam naslednjo informacijo. Sogovornik je rekel približno takole: 'Zvečer so bili vsi še proti priznanju Slovenije in Hrvaške. Sam nisem bil zraven, ko so razpravljali ponoči, a zjutraj so bili naenkrat vsi za priznanje ...' Ena od hipotez je, da so popustili Nemčiji, ker je privolila v odpoved nemški marki in sprejetje evra. Ker sem vodil prvi kongres SDZ, pravzaprav prve demokratične stranke v vzhodni Evropi, povem, da sem bil presenečen nad izključno prisotnostjo močno zagretih nemških medijev.
Podobno presenečenje – vsaj glede na dolgoletno pranje možganov doma – je slovenske davkoplačevalce čakalo v razsodbi Ališić in drugi. Ljubljanska banka je bila spoznana za odgovorno, kar pomeni, da je Slovenija dejansko opeharila na tisoče deviznih varčevalcev na Hrvaškem in v Bosni. Bi moralo to spoznanje kakorkoli vplivati na naš kritični odnos do osamosvojitve?
Zdaj lahko povem le, da je stvar veliko bolj zapletena. Na prvostopno odločbo na ESČP sem napisal ločeno mnenje, ki poudarja, da se ta problem pojavlja na treh ravneh. Najbolj enostavno je seveda reči, da so ti varčevalci imeli hranilne knjižice pri Ljubljanski banki in da je torej logično, da je Ljubljanska banka njihov dolžnik po prvem odstavku 1. člena prvega protokola k EKČP. Tu gre za zelo enostavno civilnopravno vprašanje in veliki senat je potem tako tudi 'razrešil' zadevo po liniji najmanjšega odpora. Makroekonomsko vprašanje pa je, ali niso ta denar in iz njega izvirajoči krediti ostali na hrvaškem oziroma bosanskem teritoriju, ker je banka tam pač delovala kot lokalna filiala. Tu gre za tako imenovano 'teritorialno načelo'. Tretje je vprašanje nasledstva, sukcesije, glede česar je ESČP zavzel jasno stališče v prejšnjih odločbah o istem vprašanju. Najboljšo raziskavo, ki je v spisu o tem, kam je šel ta denar, je naredil član parlamentarne skupščine Sveta Evrope, profesor ustavnega prava Erik Jurgens iz Nizozemske. Bil je na jugoslovanskem 'terenu' in skušal dognati, kam je šel denar, pa mu to ni uspelo. Tudi sodnica Nussbergerjeva, ki me je nadomeščala v velikem senatu, je ugotovila, da tega denarja najbrž ob razpadu finančnega sistema sploh ni bilo. Na to vprašanje do danes ni odgovora ...
Slovenija je ostala brez vrednostnih temeljev, na katere bi se lahko oprli v letih suhih krav, če uporabim vaš metajezik; izbrisani, devizni varčevalci in trgovina z orožjem so zamazali osamosvojitev. Tudi druga svetovna vojna, ki pri nas še vedno traja, se je končala podobno sramotno, saj so zmagovalci pobili poražence, predvsem pa elito. Vidite tu morda kak vzorec? Ciklična
Glede vsega pa naj citiram latinski pregovor: 'Quod ab initio vitiosum est, tractu tempore convalescere non potest.' [Tisto, kar je na začetku neveljavno, ne more naknadno postati veljavno.] In ta prvobitni razlog najbolje pojasnjuje Naomi Klein ...
Vračam se na ESČP: tudi o razvpitem procesu Patria, ki je bil de facto politični proces desetletja, je nekaj časa kazalo, da se utegne razplesti šele v Strasbourgu. Menda ste se do zadnjega upirali, da bi kakorkoli komentirali to zadevo, vendar so vas nekateri vseeno poskušali vplesti vanjo kot nekakšnega zunanjega arbitra?
Že vseh sedemnajst let, odkar sem na ESČP, me novinarji sprašujejo to in ono, včasih tudi o konkretnih zadevah. Navadno ne odgovarjam na ta vprašanja, razen če je jasno, da problem ne bo nikoli prišel na ESČP. Glede Patrie sem bil še posebej previden, o tem nisem nikoli nikomur izrazil svojega mnenja. Navedbe, ki so se pojavile v rumenem tisku, so bile, kot še kaj drugega, popolnoma iz trte izvite ...
Naj vas sprovociram z vprašanjem, kaj si mislite o pritiskih na generalnega državnega tožilca Zdenka Fišerja, češ da mora zaradi očitkov o koruptivnem ravnanju pri imenovanju generalnega direktorja tožilstva odstopiti. Bi bilo po vašem higienično, če bi?
Ne, tega zdaj še ne bi komentiral. Bi imel kaj povedati, a si bom prihranil odgovor za čas, ko ne bom več sodnik.
Včasih se zdi, da so za alarmantno nizek ugled tožilcev in zlasti sodnikov med ljudstvom še najbolj krivi oni sami, zlasti zaradi slabega komuniciranja, občasne arogance in ne nazadnje nekvalitetnega dela. Kako zelo je po vašem načeta avtoriteta sodnikov?
Empirično je dokazano, da je po dojemanju (percepciji) sodstva Slovenija, kot sem prej rekel, nekje med Italijo in Madžarsko, to je 72. država na svetu. Toda to je le javno dojemanje situacije, ki je za svoj zasebnopravni del precej boljše. Globoko sem prepričan, kot sem že velikokrat povedal, da je problem v odsotnosti vhodne selekcije na študij prava v Sloveniji. Odličnih pravnikov je prav tako malo, kot je malo odličnih violončelistov, pa v Žužemberku jasno ne morete sestaviti simfoničnega orkestra. Ko sem se leta 1986 vrnil iz ZDA, sem na pravni fakulteti v Ljubljani uvedel sprejemni izpit, ki je temeljil na ameriškem Law School Admission Testu. Potem je prišla osamosvojitev in z njo Jožko Budin z elektrotehniške fakultete, ki je dosegel, da je bila matura bianco menica za vstop na katerokoli fakulteto. To je bila kapitalna neumnost.
Če bi univerza ohranila avtonomijo, kot jo ima zagotovljeno po 58. členu ustave, se to morda ne bi zgodilo. Dikcija tega člena je povsem jasna: '(1) Državne univerze in državne visoke šole so avtonomne. (2) Način njihovega financiranja ureja zakon.' Po tej dikciji je očitno, samo ne takratnemu ustavnemu sodišču, da je drugi stavek, ki je tako imenovana zakonska rezerva: 'Način njihovega financiranja ureja zakon.' – izjema od prvega odstavka. Kar zadeva avtonomijo državnih univerz in državnih visokih šol, sta torej krovni zakon o zavodih in zakon o visokem šolstvu izrazito protiustavna. Z izgubo samoupravne avtonomije sta tako univerza in z njo pravna fakulteta izgubili velik del kvalitete. Ljubljanska univerza zdaj rangira za univerzo Kwa-Zulu Natal, tam nekje do petstotega mesta na svetovni lestvici. Svoboda in ustvarjalnost sta seveda sestri dvojčici.
Bi morala sodna veja oblasti, če nadaljujem prejšnje vprašanje, revolucionarno spremeniti način dela ali mislite, da smo preveč nepotrpežljivi, ko gre za graditev pravne države, saj se ta vzpostavlja več generacij, mi pa imamo državo šele 25 let na 50 let avtoritarne podlage?
Kot pravijo Angleži: 'Starega psa ne moreš naučiti novih trikov.' Ne verjamem, da bi bila sodna veja oblasti zmožna tako revolucionarnega obrata. Sociološki železni zakon je, da se vsaka struktura obnavlja s sebi enako strukturo. Če ima Vesna V. Godina prav, to po Kohlbergu pomeni, da smo Slovenci na najnižji stopnji konvencionalnega moralnega razvoja. Na tej stopnji je prav tisto, kar drugi pravijo, da je prav, ali prosto po Godini: 'Treba se je zmeniti!' Če si v moji interpersonalni matrici, si človek, če nisi, nisi človek in te ne jemljemo resno. Ta vaška matrica je za sodstvo izrazito neprimerna, ruralna in predmoderna, Kovačič bi rekel 'domačijska'. Slavni hrvaški sociolog Josip Županov je kot vrednote, ki so uničevale socializem, naštel avtoritarnost, patriarhalnost, insularnost in inercijo. To je približno ista ugotovitev, ker se insularnost nanaša prav na vaško matrico. Kar je zunaj nje, ne velja. Do asimilacije vrednot pa prihaja prek 'klasičnega Ojdipa' tam nekje med četrtim in petim letom starosti.
Očitno je torej, da je odločilna menjava generacij, ali kot pravijo Američani o emigrantih: potrebne so tri generacije, preden se emigrant asimilira, pri čemer se v Ameriki kot prva generacija šteje tista, ki je že rojena v ZDA. Torej gre za štiri generacije. Godina pa prepričljivo dokaže, da tu ne gre za teh 50 let avtoritarne podlage. Govorimo o tisočletju. Ne vidim, kako bi se to spremenilo, razen če bi šlo za selekcijo na pravni fakulteti – tudi po Kohlbergovih testih moralne avtonomije, ki jih danes najdemo celo že na internetu.
Eden od indikatorjev reda in urejenosti je tudi skrb za vitalne interese države, ki je pri nas dostikrat razvrednotena na nivo osebnih kapric in narcisizma. Mislim na mesarsko klanje, do katerega je prišlo v Sloveniji zaradi bitke za vašega naslednika ali naslednico. Vas takšno nizkotno prerivanje preseneča?
Ne zdi se mi, da je to bilo 'nizkotno prerivanje', prav obratno. Mogoče o čem nisem poučen, a iz Strasbourga je videti le problem, da ni bilo več ženskih kandidatk –, ki pa morajo biti na listi. Zakaj se ženske profesorice, sodnice, odvetnice in druge ne potegujejo za to odgovorno službo, mi ni jasno, čeprav plača seveda ni 25.000 evrov, kot je bilo v javnosti spet povedano povsem napak. Sam seveda nimam nikakršnega interesa za to, kdo me bo nasledil na ESČP. Tukaj bi raje poudaril predvsem veliko odgovornost predsednika republike zdaj, ko sta sodni svet in vlada dala svoje mnenje. Če je prej rekel A, je neizbežno, da zdaj kljub pritiskom medijev reče B. Absolutno je bistveno, da pride v Strasbourg nekdo, ki bo vrhunski strokovnjak, ki pozna slovenski pravni sistem od znotraj, ker je v njem delal, in ki bo zato lahko avtonomno nastopal.
To je kognitivno in kohlbergovsko vprašanje, ki bo, to je menda zdaj že jasno, odločilno za vitalne interese Slovenije na ESČP. Z drugimi besedami, ker na listi ni primerne ženske kandidatke, bo treba postopek še enkrat ponoviti. To se dogaja tudi drugim državam in vsekakor je bolje, da se stvar malo zavleče, kot pa da nam listo na Svetu Evrope v Strasbourgu, kot se je to zgodilo Slovaški, Srbiji in drugim, zavrnejo. Taka zavrnitev je vendarle blamaža.
Se motim, če rečem, da se s kadrovsko politiko, ko gre za naše predstavnike v najuglednejših mednarodnih pravnih in političnih organizacijah, pravzaprav ne ukvarja niti snažilka na vladi?
Ne, tega ne morem reči. Ko sem kandidiral za posebnega poročevalca OZN za vprašanje neodvisnosti sodnikov in odvetnikov, sta me ministrstvo za zunanje zadeve in vlada povsem korektno podprla. Kako je to v drugih primerih, ne vem. Če obstaja taka indolentnost, je treba iskati vzrok v domačijskem proizvodnem načinu (DPN), v nizki stopnji moralnega razvoja – in posledični negativni selekciji. No, Parenti na tistih nekaj straneh o Sloveniji že leta 2000 posebej poudarja, da bo Slovenija utrpela beg možganov. Kaže, da se to dogaja. Za majhno nacionalno skupnost je to lahko tragično.
Kaj spremljate mednarodne odnose? Se tudi vam zdi, da smo se vrnili v obdobje nekakšne nove hladne vojne?
Tu spet sledim Naomi Klein in njeni Doktrini šoka. Očitno je bila tudi Ukrajina, saj so za to porabili pet milijard dolarjev, namerno izpostavljena majdanskemu šoku, da bi si ZDA in Zahod lahko prisvojila njena naravna bogastva in se postavila neposredno na ruske meje. To je jasno, saj so to ponovili povsod po Južni Ameriki, na Bližnjem in Daljnem vzhodu, v vzhodni Evropi in, kot prikaže Parenti, tudi v Jugoslaviji. Obrazec šoka je vedno isti, izvajajo pa ga neokonservativci in sledilci Miltona Friedmana iz čikaške šole. Razpadu Sovjetske zveze je sledila ruska šok terapija, a po Jelcinu je Putin obrnil zgodbo. Narisal je rdečo črto, prek katere ta primitivna kolonialna mentaliteta iz Amerike ne more. Posledično je nastala hladna vojna iz enostavnega razloga, da je tu jedrska velesila, ki se ne pusti. Zelo nespametno je ruskega medveda tirati v kot. Iz tega se lahko izcimi tretja svetovna vojna.
Kako naj se v teh časih obnašajo intelektualci, je že čas za upor, za Camusovega 'upornega človeka', ki bo vrnil Evropo na pot humanizma? Begunska drama na Sredozemlju in sramotno trgovanje s številom beguncev, ki naj bi jih sprejela posamezna članica EU, kar kličeta po tem, da se oglasijo moralne avtoritete – če jih sploh še imamo, kajti zdi se, da so razen papeža Frančiška vsi izumrli.
Camusa sem bral pred kakimi dvajsetimi leti. Ostalo mi je v spominu, da se ves čas vrača in govori o 'unité', o preseganju temeljne razdvojenosti v človeku. Kot pojasnjujem v sestavku v Epifaniji, gre pri tej nerazdvojenosti za vseobsežnost Biti, torej za metafizično doživetje. To nekomu, ki ni iniciran, in Camus ni bil iniciran, ne more biti jasno; zanj je to le ambicija, hrepenenje. Aldous Huxley je v delu Vrata zaznave to bolje razumel, da namreč ne gre za človekov revolt sam po sebi. Huxleyju njegov poskus z LSD-jem sicer ni uspel, je pa že spočetka genialno razumel, da odgovor ni v revoltu, ampak v preboju v Bit (satori). Na to po mojem odgovarja le zen budizem, ki ga Kovačič zmotno omenja kot zgolj 'prakso'.
Moje stališče glede tega je že leta jasno. Če bi samo odstotek ljudi razumel, za kaj gre pri epifaniji, razsvetljenju, satoriju ali kakorkoli že temu rečemo, bi bil svet od tistega dne radikalno izboljšan. Vse drugo, kar se nanaša na 'imeti', kot pravilno ugotavlja Erich Fromm, je le slaba kompenzacija za manko v 'biti'. Možno je sicer, da je Frančišek posvečen v Bit, a ne verjamem. Potemtakem ne gre za 'moralne avtoritete', ki jim tako ali tako sledijo bolj tisti, ki nimajo lastnega moralnega kompasa, recimo v kontekstu Katoliške cerkve. S pridiganjem se danes dosti ne opravi, v tem je tragedija RKC. Škoda, ker Huxleyju njegov eksperiment ni uspel. Če bi mu, bi bil danes svet drugačen.
