Zlatko: Če so Fužine Bronx, je moja mati tam največji gangster

Ko rečeš Fužine, pomisliš na njegovo muziko, njegov rep. In ko rečeš Zlatko, reper, nujno pomisliš na Fužine. So del skoraj vsakega njegovega komada, mit in navdih. Zaradi Delovega projekta Fužine se je uredništvo odločilo, da je Zlatko Čordić idealen sogovornik. Najprej nisem vedela, kaj naj pričakujem. A po prvem poslušanju njegove plošče Živim lajf bi se lahko mirno uvrstila med njegovih 94 tisoč sledilcev na FB.

Živim lajf je čisti šok, kot bi v žile vbrizgal dozo optimizma, sle po življenju, strasti in upora. Z Velikim bratom je pred leti vstopil v naše dnevne sobe, v zadnji oglaševalski akciji Živim lajf je vstop v njegovo dnevno sobo dovolil svojim oboževalcem: nataknil si je googlova očala, občinstvu odprl vrata v njegov studio, na ulico, na koncerte, v intimo; in z evforijo, ki je temu sledila, še enkrat dokazal, da je tisto, čemur v naših razmerah lahko rečemo slovenska reperska zvezda.

Pogovor z njim je kot hudournik. Postaviš vprašanje in se izlije monolog, strasten, z vsemi prvinami dobrega govorca, z vsemi mini slovničnimi spodrsljaji. Sporočilo je lucidno in sočno. Tako kot njegovi komadi.

Sediva na vrhu Nebotičnika, na en tak siv dan, točno opoldne; pije čaj, obožuje čaj, pravi, pod nama se razteza Ljubljana. In že zaslišim njegov verz: Naselje moje ma več folka kot moje mesto.

Pravzaprav skorajda nimate komada, v katerem ne bi bilo Fužin. Fužine kot vir nenehnega navdiha, kot del osebne mitologije?

V Fužinah je res posebna energija. Gotovo se razlikujemo od preostalih sosesk, že to, da imamo Fužinski grad, da imamo reko, zelene površine.

Poleg tega sem zadnjič izvedel, da na tem zemljišču niso bila samo polja in njive, ampak naj bi bilo tudi pokopališče, grobovi. Morda od tam izhaja del karme tega naselja.

Fužine so geto, samo če nisi bil v resničnem getu, je za Delov projekt rekel pisatelj Goran Vojnović in dodal, da danes lahko prej govorimo o mirnem, skoraj dolgočasnem naselju, kjer prevladujejo družine z majhnimi otroki.

Kadarkoli slišim besedo geto v povezavi s Fužinami, se mi zdi to smešno. Točno to – kdor je bil kdaj v pravem getu, te besede ne bi uporabil za Fužine. Imajo pa prednost pred drugimi naselji, ker so res multikulti naselje, kolikor je to v Sloveniji sploh mogoče. In tam imaš vse živo, od čistilke do inženirja, od profesorja do peka pic. Hočem reči, da so Fužine daleč od podobe, ki nam jo ponujajo naši mediji, torej čefurski geto.

Kot da se trudite, da bi oprali to nalepko?

Na neki način se je to že začelo dogajati; morda so ljudje začeli počasi dojemati, da mi, ki živimo v delavskem naselju, res nismo večji lopovi kot Hilda Tovšak, Ivan Zidar, Boško Šrot in vsa kompanija.

Vsak kriminalec, ki je zrasel na Fužinah, ker jih nekaj seveda je, je majhna riba v primerjavi s temi fanti, ki so izdali slovenska podjetja in, bom rekel, cel narod.

K temu se bova še vrnila, saj se ob aktualno politično situacijo spotaknete v vsakem komadu.

Ampak o tem ne bi govoril, če te stvari ne bi bile tako povezane z mano, z vami, z vsemi ljudmi, ki me obkrožajo. V zadnjih dveh letih naj bi šlo v tujino 20.000 mladih. To je podatek, ob katerem se zgroziš. Pustili smo, da odide na tisoče davkoplačevalcev, milijoni za položnice, hrano, mleko, kruh, obleko, vinjete, bencin, vse to smo lepo spustili iz države.

Predvsem njihove možgane, njihovo kreativnost. Vizijo.

Seveda, to je še hujše. Meni se to zdi katastrofa. A jih razumem, ni bilo možnosti. Za mnoge tudi sam vem, da so poskušali vse, da bi lahko kaj ustvarili tukaj, a ni šlo. Ni možnosti, ni delovnih mest, ni interesa za talent, kot pravite, za vizije … Tako je kot v vojni. Včasih si prisiljen oditi iz svoje države. Včasih stisneš zobe in ostaneš in upaš, da boš lahko kaj pomagal spremeniti. Zelo sem žalosten, ker se zavedam, da ni bilo potrebno, da je tako.

Se mi samo zdi ali pa ste brali Dvignite se! Stephana Hessela? Kot da se je kar nekaj citatov iz te knjižice znašlo v vaših tekstih.

Sem prebral to knjigo, ja. A o teh stvareh sem govoril že kar nekaj let pred tem. Nisem človek, ki bi zagovarjal agresijo, sem pa jezen. In ni prav to, kar se dogaja. Zato si dovolimo biti jezni in povejmo jasno in glasno, da nam to ni všeč in da hočemo drugače.

Najprej bi bilo dobro vedeti, kaj bi drugače.

Poglejte, preposlušal sem vse govore ljudi, ki jih spoštujem. Malcolm X. Martin Luther. Ivan Kramberger. Mimogrede, vse tri so pospravili. Njihove humanistične ideje so bile očitno nekomu prenevarne.

Niste bili še premladi, da bi spremljali Krambergerja?

Sem, a sem si njegove pogovore preposlušal kasneje. In lahko rečem, da se je vse, kar je ta človek napovedal, zares zgodilo. Imel je sicer tudi neke čudne fore, a kljub temu sem neizmerno žalosten, da ga nismo znali slišati, ko je bil še čas za to, da stvari zapeljemo v novo smer.

Zvenite kot pridigar. Čeprav vaši bližnji vsi po vrsti pravijo, da ste resnično občutljivi na krivice vseh vrst.

Nisem pridigar. Rad bi samo povedal, da želim živeti v državi, kjer so ljudje, ki dan za dnem garajo, brez regresov in dopustov, za svoje delo pošteno plačani. Ne pa da ostanejo mesece brez plače, zgarani, v depresiji, ko gledajo svoje otroke, ki jim ne morejo nič privoščiti in se ne morejo nikomur pritožiti. Ker to v tej državi tako je. Skloni glavo, hodi v službo, morda ti bomo plačali čez štiri mesece, morda ne, ampak bodi srečen, da sploh imaš službo. Je to demokracija, za katero mislimo, da jo imamo?

Vsi vemo, da je tako ravnanje podjetnikov in menedžerjev po zakonu kaznivo, zakone imamo, so napisani, ampak večina delodajalcev si jih je prikrojila po svoje. Če se zdaj sprehodiva čez center Ljubljane, po vseh barih, kavarnah raznoraznih restavracij dela vsaj polovica mladih, ki nimajo urejenega osnovnega statusa ne urnika za delavce.

Morda bo zvenelo čudno, ampak mene res boli, vsakič ko pogledam dnevnik, me boli, kar se dogaja. Delodajalci se ne zavedajo, da ko uničijo dvajset delavcev, uničijo dvajset družin. Ravno včeraj smo sedeli v našem baru na Fužinah, kjer se redno dobivamo, mešana ekipa, in sem rekel svojemu kolegu, super lik, peče najboljše pice na Fužinah: Stari, jaz tega ne morem gledati, ne morem sam proti toku. In picopek mi pravi: Ne plavaj proti toku. Pojdi s tokom, pa ga spreminjaj. Totalno me je zadelo. Svaka čast, sem mu rekel. No, to sem se včeraj naučil. In že cel dan meljem, razmišljam.

»Folk se preveč pretvarja, premal se pogovarja,« pravite v enem komadu, v drugih spet »obsojate obsojanje«, zavist, pretvarjanje, kot nekakšne specifike slovenskega značaja.

To je ustvaril ta sistem. Neko potuhnjenost med ljudmi. Primer: delavec, ki se trudi in si zasluži napredovanje, a se njegov nadrejeni boji, da bi ga pohvalil direktorju samo zato, ker se boji, da bosta na istem. V čem je tu fora? Tudi jaz sem na svoji koži doživel marsikaj. Delam že od srednje šole in me ni strah dela. Rad delam. Vse, kar imam za sabo, je rezultat trdega dela. Kramberger je pometal ceste v Nemčiji … Treba je nekje začeti. Ne more kar vsak stopiti v fino obleko s kravato, ne gre to čez noč.

Stvari so zelo preproste: narod nekoga izvoli, ta, ki je izvoljen, je torej na poziciji, da bi lahko nekaj naredil za ta narod, zato smo ga volili. Bo ta to naredil? Ne bo. Prehitro se zaplete v politične igre in pozabi, v kaj je verjel. Malo je teh, ki sledijo svoji viziji. Malo od teh ostane tigrov, kakršni so se predstavljali narodu, ampak se spremenijo v hišne miši.

In ključni problem naroda je, da se pusti manipulirati. Tega drugače ne znam povedati. Ne morem mimo teh stvari, vsak dan jih opažam in me to boli. Lahko bi naredil romantično plato o ljubezni, a ne morem.

Od reperja se romantična plošča niti ne pričakuje, za reperja ste na trenutke celo preveč romantični. Nekakšen don Kihot repa.

Muči me, ker se zavedam, da samo z besedami ne morem spremeniti nič. Nočem pa biti samo reper, ki pljuva po sistemu, pa nič ne dela in živi doma pri starših, to je najlažje.

Verjamem Gandhiju, ki je rekel nekaj takega kot, če želiš spremeniti svet, začni najprej pri sebi. Ti postani sprememba, ki jo hočeš videti okrog sebe. Morda koga pretrese kakšen moj komad in se zamisli in ga spodbudi, da začne sam pri sebi urejati stvari.

Kdaj se je pravzaprav Zlatku zgodila beseda? Od kod vam ta občutek za besedo, za ritem?

Ne vem, res ne vem. Že kot mulc sem se igral z besedami. Je pa to kar trdo delo, da ne bo pomote. Morda ljudje mislijo, da rime stresam iz rokava, ker sem pač malo hecen lik, malo preveč odprt, direktno povem stvari, pa grem enim na živce in enim ne, itak mi dol visi. A ko delam, delam resno. Tega ne delam zato, ker mi je dolgčas v življenju, ampak zato, ker čutim, da lahko nekaj naredim in pustim za sabo.

Se spomnite morda prvega takšnega dogodka, ki vas je tako pretresel, da ste to morali izraziti, dati na papir?

(Pomolči.) Veste, res sem poskusil vse, razen igle. Poznam ulico. Ljudje mi ne morejo soliti pameti. Veliko sem doživel. Poleg tega sem bil vse življenje športnik, še danes sem. Uživam v tem.

Me pa boli, da v družini, kjer eden od staršev zasluži 600 evrov, drugi pa je brezposeln, ne morejo dati otroku 50 evrov za trening košarke ali nogometa. Vseh slabih stvari bi bilo manj, če bi se ljudje več rekreirali, manj bi bilo nestrpnosti, manj bi bilo skušnjave slabe družbe, manj bi bilo živčnosti na cestah ... In če popoldne nima športa, stvari, ki ga veselijo, kaj se bo zgodilo? Vzgajala ga bo ulica. Ti ga ne boš, ker prideš domov z dela ob sedmih zvečer.

Vam starši niso mogli omogočiti treningov?

So, na začetku sem treniral fuzbal. Sem generacija Samirja Handanovića, Zlatana Ljubijankića, Branka Ilića, Džengisa Čavuševića ... uspešni fantje, ki so v reprezentanci. Bilo je ogromno potenciala; nekaterim je uspelo, da so se izkazali v svetovnem merilu, nekaterim na žalost ni, je bil pa šport varovalka. Imel sem tudi srečo, da sem po obdobju fuzbala spoznal Janeza Galeta, ki nas je treniral boks. In tudi če nisem plačal članarine, je pogledal stran. Pri njem sem lahko videl, kako je lepo, ko nekdo naredi dobro delo za drugega.

Otroštva ne bi zamenjali za nič na svetu, večkrat rečete.

In je res. Predstavljajte si, vsi mulci iz fužinskih blokov smo vse popoldneve zunaj, zmišljujemo si igre, igramo nogomet, košarko, kolesarimo ... Vse je funkcioniralo. Res lahko rečem, da sem imel fenomenalno otroštvo. Dokler se niso začele bolj težke stvari. V začetku devetdesetih so iz Bosne k nam prebegnili mnogi naši sorodniki, v stanovanje smo dobili babico in dedka z mamine strani, babico in dedka z druge strani, tete, strice, eni so se rešili iz taborišč, drugi so doživeli druge stvari ... Jaz pa osnovnošolec, kakih osem, devet let.

Ste razumeli, kaj se dogaja?

Vedel sem, da je vojna, vedel sem, da nekaj ne štima. V trgovini sem namesto štruce kruha vsako jutro vzel dve kili kruha. Oče mi nikoli ni povedal, za kaj točno gre, nikoli ni hotel govoriti proti enim ali drugim. A z njimi smo živeli, seveda čutiš njihovo bolečino, strah. To so bile hude travme.

Koliko časa ste tako živeli skupaj?

V nekem obdobju nas je v enosobnem stanovanju spalo tudi po sedem, osem. A vse se da. Kjer čebele niso jezne, tudi sobe v panju niso premajhne, pravijo. S sestro sva itak spala na balkonu že prej.

Kako, na balkonu?

Ja, starši so zasteklili balkon in nama na balkonu naredili ležišča. Si pač povečaš stanovanje, nič takega. Jaz sem bil itak ves čas zunaj, na dvorišču.

Kdaj vas je, kot ste omenili v intervjujih in komadih, »zaneslo na drugo stran, na kriva pota«?

Niso bila toliko kriva pota, ampak je bila klasična uličarska scena. Začneš malo kaditi travco, pa začneš pisati poezijo …

Ljubezensko?

Itak. Samo ljubezensko. To je bilo v srednji šoli, bolj taki nedolžni poetični poskusi za gospodične, bom rekel. Dogajalo mi je. Te pesmi so postale trše, spremenil sem jih v rep, začel s fristajlom. Potem sem začel opisovati tisto, kar sem videl in me je ganilo. Nekakšni utrinki, impresije, kot temu pravijo. Slive pred našo hišo v Bosni, recimo, take stvari ... Nič nisem poveličeval, kar moral sem to dati na papir; tako za svoj čejf.

Čejf?

To je bosanska beseda turškega izvora, ki predstavlja … poguglajte, vam bo vrglo ven marsikaj.

Če že omenjate čejf. Ste poslušali sevdah?

Jasno. To je bluz, bosanski bluz. Ne samo muzika, lajfstajl. Res da ga nisem toliko poslušal takrat, ko smo bili mulci. Takrat ga ne dojameš, se mu morda celo upiraš. Potem pa, ko človek dozori, začutiš tekst in muziko kot neko življenjsko filozofijo. In se ne da razložiti, kaj vse je to. Je muzika, je stil, je bolečina.

Ampak ga ne poslušam v avtu, je premočen.

Kaj sicer poslušate?

Ko se vozim na koncert, najraje radio Ars ali Val 202.

Klasiko?

Ja, ker na Arsu ni reklam, ni blebetanja, vsake toliko dobiš kakšen dober intervju, pa potem spet muzika. To se mi zdi super, se ne spoznam toliko na klasično glasbo, ampak zelo uživam v njej, se mi zdi, da me nekako očisti vse navlake, hrupa, slabe muzike. Ja, očisti me.

Če se vrneva na ulico oziroma »Ulco«, ki tako kot Fužine nastopa skoraj v vsakem vašem komadu. Kaj vam je dala ulica? Se vam zdi, da se za reperja spodobi izkušnja nasilja, drog, in ste to vtaknili v svoje tekste, ali ste res delno doživeli tisto, o čemer govorite?

Ko sem bil v osnovni šoli, je bil pod našim blokom dobesedno kiosk za prepovedane substance. Jih nočem niti izgovoriti. Vsi smo bili pred blokom, fantje, ki so se s tem ukvarjali tudi, pri njih je bila gužva kot na avtobusni postaji. Ne pišem stvari na pamet. Pišem o tistem, kar sem doživel in kar sem videl. To, kar je večina folka gledala v filmih, smo mi takrat imeli pred nosom, pred blokom.

»Folk umira, se drogira, sam' sem isto delal sam.« Ko v komadih govorite o fantih in dekletih na drogah, ki so zašli, torej govorite o ljudeh, ki jih poznate?

Ja. In ne samo, da so zašli, nekateri so pokojni. V tem hipu lahko naštejem deset tipov, ki sem jih poznal, pa jih več ni. A ne bi zdaj za javnost govoril o detajlih, sploh pa ne zato, da bi komu kaj dokazoval. Nisem ponosen, da sem to gledal zelo od blizu, in če bi lahko izbiral, mi lahko verjamete, da raje tega ne bi nikoli videl. Res da je tega danes manj kot sredi devetdesetih, ampak ko človek to vidi na svoje oči, ko vidiš, kako se to začne, kako se nekdo, ki je bil super lik, športnik, začne vrteti v tem krogu. To je živa frka. Tudi dilerski denar ni nikomur prinesel sreče; to je preklet denar. Vedno pravim: Solze matere, ki ima sina odvisnika, prej ali slej doletijo krivca.

Ves čas sem govoril: Nikoli ne veš, kaj se folku dogaja doma za štirimi stenami. Nikoli ne veš, kaj se človeku dogaja v trenutku, ko ti z njim zapneš zaradi parkinga. To bi morali pomisliti v vsakem trenutku.

Vmes se nama približa skupinica osnovnošolcev, oči jim žarijo, da so na poti do gostega soka naleteli na idola.

Hej, Zlatko, maš kej novga?

Mam. Poglej na youtubu. Zlatko – Samo potnik, saj boš videl.

Kera legenda!

Hočem reči ... Nikoli se nisem hotel predstavljati za ambasadorja ulice, ker ulica zame ni kul. Ni kul, da se greš gangsterja. Kul si, ko pomagaš materi, če ne zmore sama. Ko slišim slaboumne izjave, da so Fužine slovenski Bronx, jim rečem samo: Če so Fužine Bronx, je moja mati tam največji gangster.

Ko je oče zgubil službo in smo se stiskali na sedemintridesetih kvadratih, naju je sestro s svojo minimalno plačo vzgojila in postavila na pravo pot, z minimalcem je delala čudeže: nikoli nam niso odklopili elektrike, nikoli nismo bili dolžniki za položnice. Ona je zame največji gangster na Fužinah, ona in njej podobne matere. Njim se je treba prikloniti do tal.

V devetdesetih so Fužine res veljale za naselje, ki je polno kriminala. Samo to bom rekel: Vse je bilo ok, dokler ni prišla trda droga. Bil je šport, basket, fuzbal, boks … Ko pa so privlekli doup, se je začelo vse rušiti.

Vi niste bili nikoli odvisni?

Itak ves čas misliš, da nisi, da to obvladuješ. Najprej malo kadiš, potem poskusiš kaj drugega, kar bolj zadane; v primerjavi s tistim je trava brez veze, in tako to gre. Šolsko. Zato naj mi nihče ne govori, da je trava nedolžna. Ampak ko sem res hotel nehati in mi je za nekaj časa uspelo, že vidim, kako tam prihajajo trije liki, daj, stari, vzemi, častimo … Gremo, žurka, gremo dalje. In tako to gre. Kot sem rekel, poskusil sem vse, razen igle. Ne morem reči, da sem bil na kokainu, ker tisto niti ni bil kokain, ampak neka čudna mešanica, krš, slaba roba. Ne, lažem. V nekem trenutku je prišla zelo dobra roba, zato da se navlečeš, da ti je kul, da si misliš, saj to pa lahko kontroliram.

Vsak to misli.

Nikoli tega ne kontroliraš. Takrat sem mislil, da mi to daje energijo, samozavest, nisem opazil, da sem živčen, da imam črne podočnjake, da sem ves čas po barih, dokler nisem neke noči pristal na urgenci, pena na usta, panika. To je pač ena epizoda mojega lajfa, težko jo opišem. Nisem ponosen na to obdobje, vem, da sem prizadel ljudi, ki bi zame dali vse; vem, kako je ljudem, ki še zdaj vztrajajo v tem, pa bi radi nehali …

Imaš ljudi, ki so se iztrgali horsu, spremenili okolje, a ko so prišli nazaj iz komune, jih je najprej odneslo do dilerja. Tudi tega sem se nagledal.

Ampak zdaj preveč govoriva o teh stvareh. To so bile težke zgodbe, stvari, ki so prizadele cele družine, ne bi tega izrabljal v intervjujih, da bi nekomu dokazal, da govorim o stvareh, ki jih res poznam. Samo to.

Ste prebrali Vojnovićev roman Čefurji raus!?

Sem.

In? Ni to vaša generacija?

Je. (Pomolči.) Gorana poznam, super fant. Fužinci smo vsi prebrali knjigo, dobra stvar. S filmom pa, vidim, niso vsi zadovoljni. Meni se recimo konec zdi vrhunski. Ko glavnega lika foter pošlje v Bosno, da ga malo osami od slabe družbe, ima tam namesto koša feltno od kolesa. Zdaj bo sam s svojim košem. In bo imel večjo možnost, da naredi nekaj iz sebe.

Zmeraj sem imel željo, da bi naredil film o določenem obdobju na Fužinah. Poletje na Fužinah. Ampak to bi bil prevelik zalogaj ...

Niste pred kratkim nastopili v filmu Borisa Petkovića Utrip ljubezni?

Sem. Super izkušnja, res. Sicer imam stransko vlogo, ampak sem užival. Vse je teklo profesionalno, Boris je super tip, s kamero nimam težav ... (nasmešek) Vse kul.

Nič nisva rekla o glasbi. Vzorih?

Nikoli nisem imel takšnih idolov. Na srečo sem imel očeta, ki je zbiral plošče, oboževal je muziko, vse živo, ni delal razlik med sevdahom, klasiko ali balkanskim rokom. Doma smo imeli gramofon, zvočnike, večje od kuhinjskega pulta (smeh), kar naprej je kupoval plošče.

En komad na plošči pojete v bosanščini, jeziku vaših staršev.

Saj mi pravi folk, da bi moral imeti več takih komadov.

Jaz jim rečem: Se strinjam. Ampak jaz sem se tukaj rodil, slovenščino trgam boljše kot bosanščino. Saj naši reperji poskušajo malo v srbščini in bosanščini, da bi morda imeli možnost na jugotrgu ali zato, ker poslušajo dobre srbske in bosanske reperje ... A kaj se zgodi? Ni tistega pravega. Ne znam razložiti. Če si navajen plavati v Soči, ne moreš suvereno zaplavati v Donavi. Zakaj? Ker v drugem jeziku nisem izpopolnjen, nimam besednega zaklada, nimam duše, nimam stila, nimam šmeka. Ne gre. Ne more biti isto.

In tudi ko me provocirajo, za koga navijam na fuzbal tekmi, za Slovenijo ali Bosno, jim lepo rečem samo: Jaz imam rad Slovenijo in rad imam tudi Bosno, ampak ker imate vi radi predvsem meje v glavah, vam bom poenostavil: rad imam in očija in mamico. Kdo je v tem primeru foter in kdo je mati, se pa sam odloči. Tako gledam na te stvari.

Kdaj ste torej zares začeli uživati v zvoku, ritmu, zlaganju, kombiniranju besed? Kar nekaj slovenskih glasbenikov pravi, da je slovenščina jezik, ki ga je zelo težko uporabiti v pop glasbi.

Napaka. Naj začnejo pesniki pisati tekste za pop komade, pa se bo morda zgodil premik. Ne pa da pevci vse delajo sami, samo zato, da dobijo odstotek več od Sazasa.

Ampak vseeno pogosto slišimo, da je na že narejeno skladbo zelo težko napisati slovensko besedilo.

Naj nehajo kopirati.

Prosim?

Naj glasbeniki nehajo kopirati muziko in stil od zunaj, pa bodo začeli uporabljati svoj materni jezik tako, kot je treba.

Dokler bodo pa posnemali, dokler bodo imeli plagiate, tako kot je pol balkanskega turbofolka plagiat plagiatov, potem je seveda težko začutiti dobro slovensko besedilo za muziko, ki si jo ukradel nekomu, pa naj bo to iz balkanskega ali angleškega bazena. Potem nekateri poskušajo z angleščino. A če se nisi rodil z angleščino, bo v komadih izpadla tako kot moja bosanščina. Načeloma je vse ok, ampak nekaj manjka. Ni šmeka.

Za vas sem prvič slišala šele na resničnostnem šovu Veliki brat na Pop teve. Čeprav ste imeli za sabo že nekaj plošč, nastopov, klub oboževalcev.

Sem imel, seveda, drugače me fantje s Pop teveja ne bi niti povabili. Kar se prepoznavnosti glasbe tiče, se vse začne in konča pri radijskih urednikih. Če ne rolajo slovenske glasbe, pomeni samo nekaj: da je ne spoštujejo ali da je zelo slaba. Če bi vi imeli striptiz klub, bi vzeli bejbe, ki so slovenske narodnosti, ali bi vzeli tiste, ki znajo dobro plesati, ne glede na to, od kod prihajajo? No, morda primerjava ni najboljša, ampak vseeno. Jaz čisto razumem radijske urednike, da ne morejo vrteti plagiatov, ki se delajo, da so slovenski komadi, čeprav nekatere vseeno vrtijo …

Zdaj ste s projektom Živim svoj lajf spet v središču pozornosti, spet svojevrsten resničnostni šov, feni so lahko spremljali vsak vaš korak, vaše koncerte, intimne trenutke z družino ... Zakaj bi nekdo tolikokrat odprl vrata v svojo intimo brez rezerve?

Brez skrbi, marsikaj je ostalo samo zame (nasmešek). A zdaj, na koncu najinega pogovora, upam, da lahko vidite, da pri meni ne gre za bolni ekshibicionizem. Hotel sem samo dati svoji muziki in sporočilom v njej možnost, da jih sliši čim več ljudi. In hotel sem ljudem, ki me spremljajo že vrsto let, odpreti okno v moj svet.

Že naslov moje plošče Živim lajf govori o tem, kako jaz, Zlatko, živim svoj vsakdan. In se nam je v ekipi zdelo idealno, da kot pionirji sprejmemo ta izziv. Očitno nam je uspelo. Dobili smo kar nekaj nagrad, moja muzika se je razširila, ideje tudi, kar se mi zdi najbolj bistveno.

Vaša menedžerka Nina Sever je rekla, da po tridesetih letih kariere z zvezdniki lahko reče, da redko sreča takšnega altruista, ki bi pred koncertom najprej pomislil na to, »kaj lahko da ljudem, kako bi jih lahko osrečil«.

Tako bom rekel: res verjamem v človeka, v dobro v človeku. Verjamem v človeka, ki lahko spreminja stvari. Verjamem, da smo sposobni lepega. Da se vsak dan lahko pogledamo v ogledalo in se vprašamo, smo naredili tisto, kar smo lahko, bomo danes naredili kaj lepega, bomo osrečili drugega.

Zjutraj se zbudim, okrog mene obe tamali, ena si zobke umiva, druga se plazi ... cel džumbus. Vsako jutro si umijem obraz z mrzlo vodo, se pogledam v ogledalo – in se pogovorim sam s sabo. Kaj lepega bom naredil ta dan, kaj moram pri sebi še spremeniti, kaj bom komu danes dal, strukturiram svoje komade.

Vsak dan imam borbo s sabo, da ostanem človek, da morda celo postanem boljši človek. (Se nasmehne.)

Držim se ene stvari: delaj tisto, kar ti paše, ne škoduj nikomur in ne omejuj nikogar. Če s svojim delom škoduješ komurkoli in čemurkoli, potem tvoja pot ni prava pot.