Če že h komu, bi moral moliti k uganki

Bil je nenavaden pogovor. Sogovornik je karizmatičen gospod, s ščepcem mistike in magičnosti, ki ga spretno prikriva z ironijo in godrnjavostjo. Ni odgovarjal na vprašanja ali pa je odgovoril z alegorijo ali s parabolo ali s preprostim ne vem. Zato so mnoga vprašanja iz teksta morala izginiti, da so dala prostor toku misli, ki te zapletejo v svojevrsten notranji svet pisatelja in sodobnega nomada.

Velja za enega osrednjih evropskih avtorjev našega časa. Njegova dela, postavljena v različna mesta in dežele sveta, so prevedena v številne svetovne jezike.

Rodil se je kot Cornelis Johannes Jacobus Maria Nooteboom leta 1933 v Haagu na Nizozemskem. Po štoparskem popotovanju po Evropi se je kot dvaindvajsetletnik oglasil z romanom Philip in drugi (Philip en de anderen, 1956), za katerega je dobil nagrado Anne Frank. Leto zatem je izdal prvo pesniško zbirko Mrtvi iščejo hišo; nato ji je vsakih nekaj let sledila nova zbirka pesmi. Nizozemska akademska kritika ga ni sprejela kot resnega pisatelja do osemdesetih, ko so izšli Rituali (1980), roman, ki je med drugim prejel evropsko nagrado za književnost in je preveden v številne svetovne jezike. V slovenščini so pri Cankarjevi založbi v prevodu Tanje Mlaker izšli romani Rituali, Naslednja zgodba, roman Vsi sveti, meditacija o času, postavljena v Berlin, zbirka esejev Ugrabitev Evrope in potopisni roman Stranpoti do Santiaga. Zdaj je pri Beletrini v okviru Fabule izšla knjiga Raj izgubljeni v prevodu Mateje Seliškar Kenda.

Na Fabulo je prišel skupaj z ženo, fotografinjo Simone Sassen, s katero sta podpisala monografijo pisateljev in mislecev Tumbas, izbor fotografij je bil na ogled v Galeriji Fotografija.

Seveda moram začeti s stavkom iz vašega romana Rituali: »Spomin je kot pes, ki se uleže, kamor se mu zazdi.« Spomnim se najinega prvega pogovora pred dvanajstimi leti na nizozemskem veleposlaništvu, ko se je ob tem istem stavku veleposlanikov pes ulegel pred vaše noge.

(Nasmešek.) Ljudje imajo zelo radi ta stavek, da. Nenehno ga citirajo. Zdaj že veste, da sem ta pes spomina jaz sam.

Mar ni poseben občutek, da se vaše misli, ki ste jih napisali v navdihu, tako zasidrajo v bralčeve možgane, da najdejo pot v druge romane, v druge članke, kolumne?

Gotovo je to laskavo za avtorja, da. Zadnjič sem imel v moji najljubši knjigarni v Amsterdamu intervju za BBC World, in to o knjigi Naslednja zgodba (Following Story). In ker kot avtor ravno ne prebiraš redno svojih knjig, vsaj jaz ne, sem sedel pred občinstvom, vprašanja pa so v živo prihajala iz Ugande, Venezuele … Že tam sem bil v zadregi. In potem je ena od angleških dam rekla, da si želi, da bi iz knjige prebral odlomek o dečku. Pomislil sem: kateri deček? Seveda tega kot avtor nisem mogel reči, zato sem ji rekel, naj mi pripravi odlomek. Začel sem brati in ta odlomek je bil zame nekaj popolnoma novega. Kot ga ne bi napisal jaz. Tako da je ta pes spomina včasih res muhast ...

Nato se obrne proti fotografu: Oprostite. Ne morem govoriti, medtem ko me nekdo fotografira. To me dekoncentrira. Obljubim vam, da je lahko neviden, če hoče, se pošalim. Ne bo več priložnosti za fotografiranje, in čas g. Nootebooma je na Fabuli natančno odmerjen.

Pred dvanajstimi leti ste mi v pogovoru za Delo govorili o knjigi, ki jo imava danes pred sabo, Raj izgubljeni. Že takrat ste rekli, da ste na literarnem festivalu v Perthu vstopili v stavbo, kjer je na tleh ležalo dekle, preoblečeno v angela z zvitimi krili. Zdaj ste v Ljubljani na Fabuli s prav to sveže prevedeno knjigo.

Da, to so te skrivnostne stvari. Torej, govoril sem vam o romanu, ki sem ga takrat pisal ... In zdaj berete roman, ki sem ga pisal pred mnogimi leti. Zato je ta roman še vedno živ. V trenutku, ko bralec bere, pisatelj na novo piše, pa čeprav je ta roman v resnici pisal pred mnogimi leti. Tako se mi zdi.

Če se vrneva k temu angelu: ko je ženska angel obrnila glavo proti vam, ste začutili neustavljivo željo, da bi govoril z njim, z njo? Ste tudi res govorili z njo?

Že, ampak tu je vedno strašna razlika med tistim, kar sem dejansko doživel, tistim, kar sem vam povedal, in med napisano knjigo. Bistvena razlika med mano in njim je, da sem tako kot on videl angela, ki leži na tleh. On je želel govoriti z njim oziroma z njo in tudi jaz sem hotel govoriti z njo. Toda nisem niti poskušal. To dekle je sprožilo v meni impulz, da bi nekdo, kot jaz, stal tam in se zaljubil v to dekle, preoblečeno v angela.

Vi se niste?

Zaljubil? Hm. Morda sem celo se, kdo ve.

Najbrž že. Če je bil tisti trenutek tako močan, da je v vas sprožil impulz, da bi napisali roman in ste ga potem tudi napisali, bi temu lahko rekli tudi ljubezen.

Lahko. Še raje: hrepenenje po ljubezni.

Bilo je zelo ganljivo. Dekle je imelo velika krila, zložena na hrbtu, narejena iz pravih peres, ležalo je na tleh, z obrazom, obrnjenim v tla, in v resnici nikoli nisem videl njenega obraza. A zato sem v romanu ustvaril možnost, da je ta lik literarnega kritika videl njen obraz in da ga je popolnoma začaral. To so te strašne stvari, ki jih pisatelji delamo (nasmešek). Ustvarimo lik, ki se potem namesto nas ljubi z angelom, ki smo ga mi samo videli.

V večini vaših del se ukvarjate z vprašanjem muze: v Mokusei! se fotograf zaljubi v gejšo, v Naslednji zgodbi ena ženska, Lisa, uteleša duhovni tip ženske, druga, Maria, materialni, znanstvenoanalitični tip, v Raj izgubljeni je Alma eterična, Almut zemeljska. Vedno ta dvojnost, ki je tako prisotna v zahodni umetnosti. Ženska na piedestalu, ki jo ljubite od daleč, in zemeljska ženska, s katero se lahko ljubite.

Gotovo mora biti nekaj na tem, da. Moška domišljija ženske rada deli na ta dva pola. Če tega ne bi bilo, bi bila zahodna umetnost kar precej osiromašena, mar ne? Pa tudi brez muz ni umetnosti. Niso pa nujno vse eterične. Dalíjeva Gala, recimo.

Ste bili v Devinu, kjer naj bi Rilke dobil navdih za Devinske elegije?

Seveda sem prebral Rilkejeve Devinske elegije, in enkrat, ko sem bil na poti v Slovenijo, me je sestrična, mlada ženska, peljala tudi v Devin, a tisti grad je bil zaprt. In očitno sestrična ni bila preveč občutljiva za to pot, po kateri je hodil Rilke in slišal trume angelov (nasmešek).

Vi očitno ste. Junakinja romana je obsedena z angeli. Zakaj prav angeli?

Zato. Mar niso to nenavadna bitja?

V vseh vaših romanih je veliko simbolov, arhetipi, menihi, mistiki, v romanu Raj izgubljeni še angeli, a hkrati trdite, da ste ateist.

Najlažje je reči, da verjamete. Zelo lahko je tudi reči, da ne verjamete. Če bi že hotel moliti h komu, bi moral moliti k uganki. Večni uganki. Zato mi je najbliže Borgesov izraz za vse te stvari: perplejidad, kompleksnost (nasmešek).

Kako je mogoče, da se pisatelj pri dvainosemdesetih lahko tako poglobi v dušo eterične krhke študentke Alme?

Večkrat so me spraševali prav to: Kako je mogoče, da moški vaše starosti ve toliko intimnih stvari o mladi ženski? Lahko samo sprejmeš kompliment in nimaš kaj reči. Ni racionalne razlage. Nimam hčere, ki bi bila te starosti. Morda ima kaj opraviti s spominom.

S psom.

S psom, da (nasmešek). Ta fraza nenehno prihaja do mene. Ker se je ljudje spominjajo. In moram reči, da to ni bilo nekaj racionalnega. Jaz sem sedel tam in ta stavek je prišel na papir, spontano.

Rekli ste, da ne strukturirate svojih romanov, da se prepustite, da vas junaki vodijo v nepričakovane prostore.

To je res. Nikoli ne vem, kam me bodo odpeljali … Nabokov, recimo, niti ni začel romana, dokler ga ni natančno strukturiral in domislil.

Kakšen čaj je tole? nenadoma vpraša fotografa. Priznam, da ste imeli prav. Nevidni ste, reče fotografu z nasmeškom. Sicer se res ne bi mogel pogovarjati. Ves čas bi spremljal vsak vaš gib, vsak detajl, tak sem.

Ko sem se peljal z letališča proti Ljubljani, smo se peljali po poti, kjer je bilo ob cesti na stotine dreves. Imel sem občutek, da sem natančno videl čisto vsako drevo. To je strašno. In potem sem drevesom rekel, ne morem vendar biti obseden z vsakim od vas, to je naporno.

In kaj so vam odgovorila?

Nič, samo stala so tam še naprej in se smehljala.

O drevesih govorite, kot da so živa … Nič čudnega, da ste se v tem romanu zelo dotaknili Aboriginov, njihove povezanosti z naravo, mitologije. Junakinji v romanu Raj izgubljeni hrepenita po Avstraliji, po mističnem prostoru Sickness Dreaming Place.

Ki ga v resnici ne moreta doseči, tako kot mi na Zahodu nikoli ne bomo mogli v celoti dojeti mitologije in kulture Aboriginov.

Kot dekletu v romanu pravi starec: Tudi če boš prebrala čisto vse, boš še vedno osuplo strmela v te ljudi. Nočem ti vsega predstaviti bolj skrivnostno, kot je, a je v resnici skrivnostno. Abstraktne risbe, črte s številkami, črke, ki naj bi razložile tukajšnji skrivnostni svet. To je čudežen sistem, v katerem mi nimamo mesta, pa čeprav si ga želimo.

Starec tudi pravi, da desetletja živi tam in opazuje prišleke, ki prihajajo Avstralijo, da bi v skrivnostnem svetu Aboriginov poiskali recept za življenje ali odgovore, ki jih ne najdejo v tem stehniciziranem razosebljenem zahodnem svetu. Ste tudi vi zato potovali v Avstralijo?

No, bilo bi precej prozorno, da bi odgovoril z da, mar ne? Vsi prihajajo tja, da bi poiskali nekakšno poezijo življenja, izgubljeni raj. Zato sem dal romanu tudi tak naslov.

Je pa nekaj res: aboriginska slika v knjigi je slika, ki jo je moja žena dejansko kupila v Avstraliji. Sestavljena iz malih pik. Tem zgodbam ne moremo slediti.

V vseh romanih vas vznemirja čas: Čas je samo stroj, ki preprečuje, da bi se stvari dogajale hkratno.

Kaj naj vam še rečem o času, česar še nisem zapisal in česar se ne spomnim več (nasmešek)? Ta čudaškost, posebnost časa je, da je, ko gledaš nazaj, videti tako skoncentriran, konkreten kot jed z enim vonjem in okusom.

Je nomadstvo tako pomembno v vašem življenju kot pisanje?

Ne vem. Spominjam se trenutka, ko sem kot mlad fant vzel nahrbtnik, šel na ulico in dvignil palec. Takrat sem začel potovati. In potovanje je od takrat del mojega življenja. Mislim, da se je takrat začelo tudi pisanje. Morda se je to zgodilo tudi zaradi nizozemske pokrajine.

V potopisni knjigi Stranpoti do Santiaga zapišete, kako sedite na zajtrku v španskem mestu in si želite, da bi bilo »vse vaše življenje kot takšno jutro v provincialnem španskem mestecu«. In da bi bili vi sami »mož, ki bi spadal tja«. Kam v resnici spadate?

Hm. Kadar potujemo, imamo vedno občutek, da ne spadamo čisto tja, kjer v tistem trenutku smo. Ves čas je prisotna želja, da ne bi bil samo opazovalec, da bi pripadal. A hkrati prav tam doživimo tiste redke trenutke, ko točno veš, da si v pravem trenutku na pravem mestu.

Popotnik vedno potuje, tudi kadar ne. Tudi če se slučajno takrat ne premika, se premika svet okrog njega. Jaz sem vedno sam s sabo, v Tokiu, v Perthu, v Maroku.

Zanimivo, da ste se ustalili prav v Španiji. Videli ste ves svet. Kaj ima Španija za vas, česar nima druga dežela?

Kako naj vam to razložim? Spet si moram pomagati z istim odgovorom: Zakaj ta ženska, zakaj ne katera druga?

Španija je kar kruta dežela, in to je gotovo bila, ko sem tja prišel prvič v petdesetih letih, ko je bila še pod Francovo diktaturo. Ljubim jo zaradi nenavadne pokrajine, zato ker je v njenem značaju nekaj brutalnega in sanjavega, egocentrično ostrega in iracionalnega hkrati. Morda jo imam zdaj rad tudi zato, ker sem na svojem otoku [na Mallorci] napisal večino svojih romanov.

Kaj je to? (Dvigne zavitek ob čaju.) Med. Aha, med. Hm, mislim, da ga bom raje vzel domov, kot medved (nasmešek).

Ne veš, kam gredo tvoje knjige. Mnoge so prevedene v španščino, nemščino, francoščino … In o večini njih ne izveš nič, tu in tam kritika, kakšni bralci napišejo pismo. A mislim, da so moji bralci preveč inteligentni, da bi pisali pisma avtorjem (nasmešek).

Napišeš knjigo in ta knjiga se objavi in potem morda nagovori katerega od prevajalcev in ta jo prevede v en jezik, drugi v drug, kot mreža … In ko pomisliš, da tvoj roman berejo v številnih jezikih in da to počnejo zelo različni ljudje iz različnih kultur, je to precej nenavaden občutek, mar ne? Vedno se sprašuješ, ali so te knjige izginile in kam. Kot mož, ki sem ga videval vsak dan in je nekega dne umrl in nikoli nisem vedel, kdo je v resnici bil.

Veste, kadar sem v Amsterdamu, v svoji hiši, vsakič, ko grem od doma, in to je pogosto, zagrnem zavese, in vsakič v sosednji hiši, tipični holanski hiši, vidim moža, ki sedi na zofi, sklonjen nad knjigo. Ko pridem nazaj, čez kake tri ure, spet odgrnem zavese in ga zagledam, kako je sklonjen nad drugo knjigo, popolnoma zatopljen v branje. Skratka, ta človek nenehno bere ... Potem sem pomislil, morda to ni lepa primerjava, pa vendar: če nenehno ješ in ješ, mora to nekje priti ven. Kaj se zgodi, če samo akumuliraš in skladiščiš prebrane besede, misli, znanje? Ne vem. Malo čudno je, mar ne? Enkrat sem nanj naletel v trgovini z zelenjavo in opazil, da skorajda ne more govoriti, ni govoril meni, ampak s prodajalko. Ko je odšel, sem jo vprašal, kdo je ta mož. Povedali so mi, da se je ukvarjal z glasbo in da ga je zadela kap. A še vedno se sprašujem, kje vse to prebrano znanje ostane. Kje ostajajo usedline vsega, kar smo prebrali? Znanje, znanje, temu pravijo znanje. Toda kaj to znanje, ki si ga nakopičimo, pomeni za drugega, za sočloveka? Ne vem.

Bi bilo banalno, če vas vprašam: Ali ste že od otroštva dalje čutili potrebo, da delite to, kar nosite v sebi?

Najbrž, kaj pa vem. Ko pišem, nikoli ne razmišljam o bralcih na splošno. Vedno imam v mislih enega bralca. Ne poznam njegovega obraza, ga pa čutim. To je izkušnja eden na enega, pisanje. Zato je vznemirljivo, če dobiš nazaj toliko odzivov, emocij. Ker je bilo vedno napisano samo za eno osebo. Ki ne obstaja. Vsaka knjiga je izkušnja med dvema. Na tej strani je avtor, na drugi bralec. Vem, da je zdaj zelo moderno reči to, a bom vseeno rekel: bralec na neki način dokonča knjigo. In to celo na način, s katerim se avtor najbrž niti ne bi strinjal. Bralec lahko v literarnih junakih vidi nekaj popolnoma drugega, kot si jih je zamislil avtor. To je popolnoma legitimno.

Kar se tiče prevodov, ste nekoč rekli zanimivo stvar, s katero se lahko identificirajo vsi ustvarjalci malih držav: »Da so male države za pisatelja kot zapor. In da ne moreš prestopiti meje, če nimaš dobrih prevajalcev.« Vi sicer nimate teh težav, vaše knjige prestopajo meje vseh evropskih držav.

Mislim, da sem ta stavek napisal, ko so bile moje knjige komaj prevedene v kateri tuji jezik. Povedal vam bom zgodbo. Veste, kdo je Rüdiger Safranski?

Nemški filozof in avtor številnih antologij o drugih filozofih ...

Med drugim tudi moje, čeprav nisem filozof (nasmešek). No, gospod Safranski ima največ zaslug, da sem postal zelo prevajan evropski avtor. Leta 1987 sem imel v Berlinu literarni večer, bil sem še zelo neznan avtor, imel sem serijo branj v različnih knjigarnah v Berlinu, tako je to bilo, od tega si na neki način živel v tistih časih. Lastnica knjigarne je bila čudovita gospa. Ko sem končal, je stopila do mene in mi rekla: To je bil čudovit večer, gospod Nooteboom. Izberite si katero koli knjigo v naši knjigarni. In tam imaš pet tisoč knjig, pogledal sem po policah in na najvišji polici zagledal knjigo o Schopenhauerju. Tole bi imel, sem rekel. In začela se je smejati. Zakaj se smejete, sem jo vprašal. Ali je Holandec izbral najdražjo knjigo v vaši knjigarni?

Rekla je: Ne. Smejem se, ker je avtor te knjige nocoj med občinstvom. Prosim? Vedel sem seveda, da to ne more biti Schopenhauer (nasmešek). Kdo je torej avtor? Takrat še nisem poznal Safranskega. Rekel sem ji, morda bi avtor knjige želel podpisati to delo. Pripeljala mi je Safranskega. Preden je podpisal moj izvod, je iz žepa potegnil moj prvi roman, Philip in drugi, ki je v Nemčiji izšel leta 1958, a brez kakršnih koli odzivov. Nič se ni zgodilo, kot da knjiga ne bi nikoli izšla. Potem mi je podpisal knjigo in rekel, veste, da ta vaš roman Philip in drugi berem redno vsako leto od svojega sedemnajstega leta dalje. Safranski je namreč malo mlajši od mene, zdaj je star sedemdeset, jaz jih imam dvainosemdeset. Kaj takega nisem še nikoli slišal, sploh pa ne od filozofa. Tu sta torej z mojim nedolžnim prvencem treščila dva svetova, akademski in pisateljski. Seveda sem bil presenečen. Moja žena je moja priča, je rekel, da sem tudi vsakič, ko sem začel novo razmerje z nekom, to vašo knjigo prebral ženski, v katero sem se zaljubil.

Kakšna zgodba.

In še resnična zraven. Spoznal sem, da je to človek, ki ga lahko vprašam karkoli o Heglu, Wittgensteinu ... Obožujem prebiranje filozofije, a deset minut po tistem, ko odložim knjigo, pozabim vse, kar sem prebral, ne spomnim se več teh velikih misli. Rekel sem mu, da je z mano in filozofijo kot z vodnjakom, z vodo, gre skozme in potem se odplakne in gre nekam neznano … in morda potem pride na površje, kadar pišem. In po tem sva postala prijatelja. Nekaj let sem tudi jaz živel v Berlinu, to je bilo zame zelo pomembno, saj sem tam napisal knjigo o Berlinu.

In tudi roman, ki se dogaja v Berlinu: Vsi sveti.

Tako. Nato je naredil antologijo o mojem delu in jo razdelil na tematske sklope: Potovanje. Ljubezen. Pisanje. Poezija. Aprila bo izšla v Parizu. Ne vem sicer, ali bo to uspešna stvar, ljudje želijo brati zgodbe, romane, ne esejev.

V romanu Raj izgubljeni čudovito opisujete umetnine. Niste pred kratkim izdali knjige o nizozemskem kultnem slikarju iz 15. stoletja Hieronymusu Boschu?

Izšla je prav pred tednom dni. Začelo se je čisto drugače. Septembra so me povabili v Prado, da bi tam posneli dokumentarec, v katerem naj bi sodeloval. To je bila čudovita izkušnja, biti sam ponoči v Pradu, sam z vsemi tistimi umetninami. Samo jaz in Boscheve slike.

In kakšna je bila izkušnja?

Tretji dan snemanja so me pripeljali v nadstropje, kjer je potekalo restavriranje določenih slik. Tam je bila ženska, ki dela kot restavratorka v Pradu zadnjih trideset let. Bila je čudovita, a ekstremno sramežljiva, da sem poleg nje postal sramežljiv tudi sam. Pogovarjala sva se torej v sramežljivi španščini o Boschevem triptihu Vrt zemeljskih naslad, ki so ga ravno takrat analizirali z infrardečimi žarki. In takrat sem prvič v življenju zares videl slikarja. Ker je Bosch tako ikoničen, vsi pozabljamo, kaj ga je gnalo, kakšen človek je to bil. Kot veste, je triptih Vrt zemeljskih naslad nekaj neverjetnega, možgani so zmedeni od milijona podob, toda v resnici ne moreš zares vstopiti v to sliko. A z infrardečimi žarki nenadoma lahko vstopiš vanjo in vidiš, kako je Bosch vzel glavo določene osebe in jo dal na drugo mesto, recimo ... Dobesedno vidiš njegovo roko, vidiš, kako dela stvari, in zate postane živ. V tej knjigi je tudi citat, nikoli ne bi citiral samega sebe, a tokrat to moram narediti: »Kdaj slika za vedno reče zbogom svojemu avtorju? To se zgodi, kadar ta ista materija postane druga misel.« Kaj je ta slika, les, platno in barve? Materija. Stvar. V to sliko so zrli ljudje pred francosko revolucijo, v času Napoleona, pred špansko državljansko vojno in po njej … Tudi Filip II. je zrl v to sliko, bil je obseden katolik in frustriran mistik, napajal se je iz te slike. Zdaj to gledate vi. In to je druga slika. Je ista materija, a v drugem času in prostoru, z vašimi možgani in interpretacijo. Druga misel.

Da ne bo pomote, nisem strokovnjak, a ko sem prvič videl to sliko, sem imel petnajst let. Je to ista slika, ki jo gledam zdaj? Materialno je to ista slika. A jaz nisem več isti. Zato bom zdaj citiral Heraklita: Nihče ne stopi dvakrat v isto reko. Ker reka nenehno teče, ko vanjo stopiš drugič, je to druga reka.

Za konec: Kako drugačna bi bila zbirka vaših razmišljanj Ugrabitev Evrope danes? Kaj je danes Evropa?

To je ta ista zgodba. Naj jo dokončam. Ko smo torej končali snemanje v Pradu, smo šli iz Madrida še v Lizbono, kjer je druga njegova pomembna slika ... In ko sem bil spet na svojem otoku, sem začel pisati knjigo o Boschu. V tistem času se je v vseh časopisih pojavila fotografija turškega vojaka z mrtvim begunskim otrokom v naročju. Dolgo sem jo opazoval. Ko sem odprl knjigo o Boschu, se je odprla na fotografiji svetega Krištofa, ki nosi otroka na svoji rami. Poznate legendo: sv. Krištof je bil zelo velik, zelo močan mož, ki je čez reko prenašal ljudi, ki so jo želeli prečkati. Nekega dne je na bregu reke zagledal otroka, ki ni mogel čez. Krištof si je po legendi oprtal otroka na ramena in zabrodil v reko. Toda z vsakim korakom je otrok postajal težji in težji. Kri??tof je komaj prebrodil reko in na drugem bregu položil otroka na tla. Otrok je bil Kristus, ki je v roki nosil ves svet. Zato je Krištof dobil ime Kristoforus, tisti, ki nosi Kristusa.

Tudi turški vojak s fotografije poskuša rešiti otroka iz vode, a je pretežek. Pretežek je zato, ker je mrtev. To je teža mrtvega otroka. Potem sem pomislil: vojak ne more rešiti tega otroka, ker Evropa ne obstaja več. Ker so razpadle vse vrednote. To je zaključek vsega, kar se dogaja zdaj, tukaj, v Grčiji in Makedoniji, Evropa tega ne obvladuje več. Spodletelo ji je, da bi simbolično rešila otroka. Otrok je utonil – in z njim milijoni v tej begunski krizi. To je zelo krut zaključek. Toda dejstvo je, da nam je popolnoma spodletelo. Kontinent ne deluje več.