Če želiš razumeti boks, pojdi in boksaj

Švicar Milo Rau velja za enega najboljših režiserjev v Evropi. Njegova predstava Pet lahkih komadov, bo v Stari mestni elektrarni uprizorjena 19. in 20. avgusta.

sob, 12.08.2017, 06:00
Festival Mladi levi se bo začel 18. avgusta s predstavo Zasledovalci sreče, ki je nastala v sodelovanju skupine EnKnap in Nature Theater of Oklahoma. Na festivalu, ki bo letos potekal že dvajsetič, bo znova gostoval švicarski režiser Milo Rau s predstavo Pet lahkih komadov, ki govori o pedofiliji, v njej pa odrasle ljudi igrajo otroci.

Milo Rau velja za enega najboljših gledaliških režiserjev v Evropi. Leta 2007 je ustanovil gledališko skupino The International Institute of Political Murder; s sodelavci natančno raziskuje in rekonstruira politične zgodbe, od državljanske vojne v Kongu do Putinove Rusije. Uprizoril je zadnje dneve Ceauşesca in na sodišče v Oslu postavil proces proti Breiviku.

Pred nekaj leti je na festivalu Mladi levi gostoval s predstavo Hate Radio, ki pripoveduje o genocidu leta 1994 v Ruandi, ko so Hutuji umorili več kot milijon Tutsijev. Eden od glavnih krivcev za krvavi pokol je bila tamkajšnja radijska postaja RTLM, ki je s svojim hujskaškim programom pripravljala poslušalce na sovraštvo in umore že mesece prej. Med pop glasbo, športnimi prenosi in pristranskimi poročili so trije ekstremistični Hutuji in didžej italijansko-belgijskega rodu hladnokrvno pozivali k sovraštvu in klanju. Dokumentaristična predstava Hate Radio je natančen posnetek tega radia; neprepustno zaprt in klinično čist studio, v katerem so vsi dobre volje, zunaj pa kri in bolečina nedolžnih ljudi.

Tokrat bo prišel s predstavo Pet lahkih komadov, ki se spet loteva težke in kontroverzne teme – pedofilije oziroma primera Dutroux. V Belgiji so med letoma 1995 in 1996 izginile štiri deklice, ugrabil jih je pedofil Marc Dutroux s sodelavcem, za ugrabitve je vedela tudi njegova žena. Dve deklici, ki ju je ves čas tudi spolno zlorabljal, sta umrli od lakote, ker so Dutrouxa za nekaj tednov zaprli zaradi prometnih prekrškov, njegova žena pa jima ni želela prinesti hrane. Štirinajstletno Laetitio Delhez in dvanajstletno Sabine Dardenne, ki ju je imel za verigo priklenjeni v kleti, je policija k sreči rešila. Dutrouxa so zaradi njegovih zločinov obsodili na dosmrtno ječo.

Predstave Mila Raua so čustvena pest v oko, natančno skonstruirane zgodbe s povsem svojo dramaturgijo in učinkom na gledalca. Rau je obseden s svojim delom in je neusmiljeno načitan, zanima ga raziskovanje resnice. Posprašuje tudi sam gledališki medij.

Po pogovoru z njim sem premišljevala, da je kot Hamlet, saj tako kot ta danski princ ves čas postavlja mišnice, gledališče v gledališču in rekonstruira zločine, da bi opazoval obraz morilca oziroma misli in srca gledalcev.

Milo Rau Foto: Reuters

Vaše predstave govorijo o ljudeh, kot so Breivik, Karadžić, Ceauşescu, Dutroux ... Veliko razmišljate o tem, kaj je zlo?

Moje predstave se zla dotikajo na direkten, in ne metafizičen način. Če govorim v gledališkem besednjaku, bi lahko dejal, da se skupaj z gledalci odpravimo na potovanje čez morje zla, da bi doživeli katarzo in prišli ven drugačni. V predstavi o primeru Dutroux Pet lahkih komadov otroci na odru odigrajo vso to grozljivo zgodbo in na koncu gledalce pogledajo v oči, kot bi jim želeli reči: čez vse to smo šli zaradi vas. Za te otroke je primer Dutroux, zgodba o moškemu, ki je zlorabljal in moril otroke, zgodba o zlu, tako kot recimo pravljice bratov Grimm. Takšnega zla iz svojega življenja ne poznajo, zato jih ni strah.

Z zlom se ukvarjam, ker delam predstave o travmatičnih in krutih dogodkih. V predstavi Hate Radio govorim o genocidu, ki se je zgodil v Ruandi, v predstavi Kongo Tribune o ekonomsko-politični vojni, v kateri je umrlo na milijone ljudi, a vendar imam do teh tem vedno tudi analitično in poetično distanco – ker si želim, da nas igralci na odru potegnejo v samo srce zla in si potem lahko na koncu zastavimo vprašanja, kako deluje zlo in kako se lahko kaj spremeni.

Hannah Arendt je govorila o banalnosti zla, psiholog Stanley Milgram in Philip Zimbardo sta s svojimi eksperimenti dokazovala, da so vsi ljudje v določenih okoliščinah sposobni mučenja in ubijanja. Koliko plasti ima zlo?

O zlu lahko govorimo na različne načine, o banalnosti zla, ki ga pooseblja na primer Adolf Eichmann, o katerem je pisala Arendtova in ki je zaradi poslušnosti do avtoritet in hladnosti birokracije postal morilska pošast, potem so tukaj tudi Milgramovi poskusi, ki ste jih omenili in ki dokazujejo podobno, saj so čisto navadni ljudje nekomu, skritemu za zaveso, zadajali močne električne šoke, ker jim je nekdo tako naročil in jim obljubil, da bo namesto njih prevzel odgovornost. A obstajajo tudi drugi nivoji, recimo to, da so možgani psihopatov drugačni od drugih, da se sadisti takšni rodijo ali pa da postanejo kruti zaradi travm v otroštvu. Mene vsi ti nivoji zla niso nikoli zanimali. O Ceauşescu ali Dutrouxu bi seveda lahko napisal analitično zgodbo o sadizmu, raziskoval, zakaj so ti ljudje postali tako brezsrčni in kruti, a ne želim vstopati v njihove možgane. Bolj me zanimajo situacije. V Pet lahkih komadov sem se poleg vsega drugega ukvarjal s tem, kako je storilec povezan z žrtvijo. Dutroux ni bil le fizični mučitelj, ampak tudi velik manipulator. Deklicam, ki jih je ugrabil, je rekel, da so pri njem v kleti zato, ker jih njihovi starši ne marajo več, zato da so jih dali njemu. Prepričati jih je hotel, da mu morajo biti hvaležne.

Predvsem pa je zame vedno pomembna pozicija gledalca: kaj občutimo, ko gledamo bolečino nekoga drugega. Kot bi dejala Susan Sontag: kaj je tisto, kar gleda nasilje. To me zanima. Pred nekaj dnevi smo imeli na festivalu v Locarnu premiero dokumentarnega filma oziroma predstave Kongo Tribunal, ki je nastajala več let. Državljanska vojna v Kongu je v zadnjih letih zahtevala več kot šest milijonov življenj. V državi vlada kaos, ki vsem ustreza, saj je Kongo svetovni izvoznik žlahtnih kovin, od zlata do koltana, ki prihaja iz rudnikov, v katerih delajo tudi otroci. V skoraj vseh mobilnih telefonih na planetu je koltan iz tamkajšnjih rudnikov. Kaos in pokoli žensk in otrok, vse to ustreza velikim svetovnim korporacijam, da tiho in intenzivno izkoriščajo njihove naravne vire. Majhna skupina ljudi si je podredila vso državo. Gre za največjo in najbolj krvavo ekonomsko vojno v zgodovini. Predstava in film Kongo Tribunal sta zasnovana tako, da smo pripravili nekakšno idealno sodišče, na katerem nastopajo vsi vpleteni: žrtve, storilci, priče, rudarji, politični in ekonomski analitiki, pravniki in tako naprej. Resnični ljudje. Gre za nekakšno idealizacijo prava. To sodišče skuša predstaviti zgodbo o tem, kaj se dogaja v Kongu in kdo je krivec za vse to. Predstava je dolga kar dve uri, polna je pravnega in ekonomskega besednjaka, zelo formalistična, a vendar so se mnogi gledalci zjokali, čustveno se jih je dotaknila. Pomembno je, da ljudje pozabijo, da gre za gledališče, da mislijo, da se to dogaja v tem trenutku. Da jih je strah, kot bi dejal Aristotel, kot da gledajo dramo, a gledajo realnost.

Zakaj ste se odločili, da boste delali predstavo o Dutrouxu?

Vedno me je zanimal ta primer, v moji mladosti je bil nekakšna grozljiva, skoraj mitična oseba, tako kot Ceauşescu. Ko prijatelje iz Belgije sprašujem, kdaj so se najbolj identificirali s svojo državo, vedno vsi rečejo beli marš. To je bil spontani protest, ko se je na ulicah Bruslja zbralo več kot 300.000 ljudi, ki so protestirali proti vladi, ker se je primer Dutroux tako počasi razpletal in ker je postalo jasno, da so s pedofilijo povezani tudi politični vrhovi v državi in elita, ki so želeli celotno stvar prikriti. Ko so me iz gledališča Campo povabili, ali bi delal predstavo z otroki, sem si rekel: Belgija plus otroci, to mora biti zgodba o Dutrouxu.

Danes morda takšne proteste še bolj razumemo kot takrat v 90. letih, saj vlade in politiki že dolgo ne delujejo več v službi ljudstva, ampak le korporacij, in so elite povsem svoj svet.

Beli marš je vsekakor bil eden najbolj transparentnih in razvpitih protestov proti vladi in elitam v Evropi. Primer Dutroux je razkril najbolj umazane skrivnosti v državi. Bolj ko so odkrivali, s kom vse je sodeloval, više v politiko so segali. Policija je morala vse čim bolj prekriti, ministri so vedeli za Dutrouxa in niso storili nič. Ko sem se pripravljal na predstavo, sem se pogovarjal z vsemi vpletenimi: s policisti, ki so takrat vodili primer, s starši žrtev, a politiki in tedanji ministri z mano niso želeli govoriti. Zanje je to pozabljena zgodba. Da, takšni protesti proti vladi so danes univerzalni, saj nihče več ne verjame temu, čemur pravimo politika.

Kako je bilo delati z otroki? Ste se z njimi pogovarjali o pedofiliji?

Bili smo zelo pripravljeni. Sodelovali smo s kar dvema psihologoma. Bil sem izjemno presenečen, da so otroci, čeprav so stari od devet do trinajst let, zelo dobro vedeli, kdo je bil Dutroux, zelo dobro so vedeli tudi vse o forenzični znanosti, najbrž zaradi nadaljevank. Zanje je bil to dramski tekst kot kateri drugi. Seveda sem želel, da razumejo, kaj se je v resnici zgodilo, tudi zaradi spoštovanja do žrtev, in da imajo občutek odgovornosti do predstave. Želel sem tudi, da jim je jasno, da se na odru sicer pogovarjamo o nasilju, a da takoj ko stopijo z odra, stopijo v normalno življenje. Ustvaril sem profesionalni okvir; izven odra se lahko igrate, a ko boste na odru, bom z vami govoril kot z igralci, ne otroki. Z njimi sem se veliko pogovarjal. Našel sem tudi Dutrouxovega očeta, ki ima v predstavi pomembno vlogo, in zanimivo je bilo, da je živel nasproti gledališča, v katerem smo delali. Ko so se otroci srečali z njim, se jim je to zdelo smešno in čudno hkrati.

In kaj vas je najbolj presenetilo?

Na trenutke sem se počutil, kot da sem med profesionalci. Zdaj, ko s predstavo gostujemo po svetu, se mi zdi neverjetno, na kako različnih ravneh jo znajo odigrati: enkrat je predstava bolj žalostna, drugič je smešna, enkrat je melodrama, drugič spet tragedija. Mnogi ljudje so mi očitali, češ, otroci, ki igrajo v predstavi s takšno temo, lahko ostanejo travmatizirani, saj so le otroci in ne vedo, kaj delajo. A je ravno obratno. Gledalci so travmatizirani, otroci so zelo normalni. Otroci so bili vedno zelo teatralni in hkrati oni sami, naučili so me marsikaj o moči in magiji gledališča, ki je v istem trenutku resnično in ni resnično. Od otrok sem se naučil tudi tega, da lahko tragedija in komedija postaneta eno. Predstava je namreč na trenutke tudi zabavna. Odrasli imamo občutek, da moramo narediti izbiro med dobrim in slabim, zabavnim in tragičnim. Ni nam treba. Ko vidiš to predstavo in se v enem trenutku smeješ in čez nekaj časa že jokaš, ti je to jasno. Predstavo je težko gledati, a na koncu se človek počuti osvobojen.

V predstavah vedno iščete neke travmatične dogodke ne le posameznikov, ampak tudi nekega naroda, države. Kako jih najdete?

To so ponavadi dogodki, ki se nas najbolj dotaknejo in nas tudi najbolj spremenijo. Največkrat govorim o dogodkih, ki so se zgodili v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih. Celo glasba, ki jo uporabljam, je iz 80. ali 90. let. Morda me dogodki iz tistega časa navdihujejo, ker sem bil takrat najstnik. Ceauşescu je moj J. F. Kennedy, čeprav nisem Romun, ampak te podobe in občutja ob njegovem padcu in eksekuciji nosim v glavi. Ko se pripravljam na predstave, se rad pogovarjam z vsemi, ki so sodelovali ali bili vpleteni v te zgodovinske dogodke. Kot sem že povedal, sem govoril z Dutrouxovim očetom, s starši žrtev in tako naprej, čeprav morda v predstavo potem ne vključim veliko teh stvari. Gre bolj za vprašanje legitimnosti. Ti ljudje velikokrat pridejo pogledat predstavo in včasih, v primeru Dutrouxa, je to zanje seveda zelo težko in žalostno. Tako je, če delaš predstavo o realnosti, realnost se vedno vrne nazaj v stvarnost. Gledalci so sicer pričakovali, da bo Pet lahkih komadov natančna obnova dogodkov, a ni, bolj me zanimata univerzalna in čustvena plat. Tako kot politika. Verjamem, da je gledališče politično. Nikoli nisem maral tako imenovanega metakritičnega ali postdramskega gledališča. Vedno sem rekel: bodimo direktni, pojdimo nazaj k zgodbi, h karakterju, k političnemu mnenju.

Najbrž se srečujete s cenzuro?

Ko smo gostovali s predstavo Pet lahkih komadov, je bilo kar nekaj težav. Prepovedali so jo v dveh mestih v Veliki Britaniji, saj je nekaj pedagogov, ki so samo slišali, o čem govori, trdilo, da lahko slabo vpliva na otroke, ki igrajo v njej. Ko sem se pogovarjal z njimi, sem jim rekel, poglejte, to predstavo so otroci odigrali že dvestokrat, vse je v redu z njimi. In potem so si premislili. Včasih organizatorji festivalov ali vodje gledališč odpovedo gostovanje, ker jih je strah, da bo izbruhnil škandal in da bodo oni odgovorni zanj. V Parizu so zbirali podpise proti predstavi, v Singapurju so jo prepovedali za gledalce, mlajše od osemnajst let, kar je paradoks, glede na to, da so otroci na odru stari od devet do trinajst let. A največkrat tisti, ki so proti, po tem, ko vidijo predstavo, spremenijo mnenje. Tema o otrocih je eden večjih tabujev današnjega časa, zato sem jo izbral. Ne zanimajo me le travme, ampak tudi tabuji.

Kaj menite o Loliti Nabokova?

Rad imam Nabokova, odličen pisatelj je. Moram priznati, da sem Lolito bral že kar nekaj časa nazaj, mislim, da pri petnajstih. Lolita je sodoben mit. Dejstvo je, da danes takšne knjige nihče ne bi mogel napisati; če bi jo, bi bila njegova kariera zapečatena. Stvari se spreminjajo. V času, ko je nastala Lolita, pa je bilo tako, da se je zdelo nemogoče, da bi nekdo napisal knjigo o homoseksualnosti, kar je bilo ne le prepovedano, ampak celo kaznivo.

Kaj pa politična cenzura?

Potem ko sem v Moskvi naredil predstavo Moskovski procesi, ki govori o dejanskem procesu proti sodobnim umetnikom, med njimi tudi Pussy Riot, ki jih je vlada obtožila, da so s svojimi deli užalile cerkev, ne dobim več vizuma za vstop v Rusijo. Tudi v Kongu me niso preveč veseli. V Romuniji imam odprtih nekaj tožb, ki jih je vložil Ceauşescujev sin Valentin. On ima namreč ekskluzivno pravico do imena Ceauşescu, morali smo mu plačati, če smo želeli za naslov predstave uporabiti njegov priimek. Paradoksalno: če želiš pisati o največjem romunskem diktatorju, moraš plačati. Podobnih tožb imam še nekaj, a največkrat zaradi absurdnih in banalnih vzrokov.

V evropskih državah, v katerih so na oblasti desne vlade, je najbrž marsikaj prepovedano.

V takšnih državah je zelo preprosto narediti škandal, zato me to ne zanima. Vedno se je treba zavedati, da takšni škandali lahko pridejo zelo prav politiki, levi in desni, zato je treba biti zelo previden.

Katera predstava oziroma raziskovalni proces zanjo se vas je čustveno najbolj dotaknil(a)?

Veliko jih je bilo. Hate Radio vsekakor, saj je šlo za temo o genocidu, zgodba o Kongu in vojni v Bosni prav tako. Eden od nastopajočih v predstavi Hate Radio, ki je doživel pokol v Ruandi, mi je pripovedoval, da svojim otrokom zelo težko razloži, kaj se je takrat zgodilo. Rekel mi je: kako naj jim povem, zakaj nimam družine, zakaj je moj oče mrtev in kako je umrl? Ko se zgodi nekaj tako groznega, ni več nobene logike, ni razlage. P

rav to je definicija travme – da se ti je zgodilo nekaj, do česar nikoli ne moreš imeti takšne distance, da bi to lahko sestavil v neko zgodbo, ki ima logičen zaključek. Zapleteno je tudi to, da delam predvsem z amaterji, z ljudmi, ki so se jim stvari, o katerih govorijo na odru, res zgodile. Igralci znajo imeti distanco do vloge, ti ljudje pa ne. Ko že stotič na odru govorijo o grozi, ki so jo doživeli, je jasno, da trpijo, čeprav mnogokrat čutijo tudi olajšanje. Kot režiser sem v takšnih primerih v zapleteni vlogi, saj jih moram spodbujati, naj govorijo o sebi.

Zato sem v predstavi Pet lahkih komadov na oder postavil svoj alter ego, igralca, ki igra mene. Tudi sam sebe sprašujem, kaj je moja motivacija za to predstavo, kakšna je moja vloga, ki jo imam v tej čudni igri. Morda je to moja samoanaliza. Šele ko sem režiral otroke, sem marsikaj razumel tudi o tej profesiji, o tem, kako je lahko režija nasilna, saj sem pri otrocih moral ves čas paziti. Razmišljal sem, ali so včasih strategije režiserja strategije kriminalca (smeh).

Hate Radio Foto: Nada Žgank

Po profesiji niste režiser, ampak sociolog.

Študiral sem sociologijo in literaturo, nikoli nisem hodil na gledališko akademijo. Zato pri svojem delu uporabljam orodja iz sociologije, morda prav zato ne uprizarjam dram, temveč realnosti. Tudi če bi uprizarjal dela Shakespearja ali Čehova, me ne bi zanimale le njune drame, ampak tudi onadva. Šel bi na Melihovo, kjer je živel Čehov, obiskal bi mesta, ki jih je opisoval, se srečeval z ljudmi, ki so pisali o njegovem življenju. Konec koncev, Shakespeare je bil odličen sociolog. Kdo je bolje opisal čas angleške renesanse kot prav on v svojih dramah?

Nekateri vaše predstave žanrsko opisujejo, češ da gre za hiperrealizem, drugi jim rečejo dokumentaristično gledališče. Kako jih označujete sami?

Lahko narediš predstavo o realnosti ali po dramskem tekstu, gledalca žanrske označbe ne zanimajo prav dosti, pomembno je tisto, kar se zgodi na odru. Gledališče ni informativni medij, tako kot televizija ali časopisi, razen seveda, če živiš v diktaturi. Danes v Rusiji resnico o Putinovem režimu uprizarjajo v gledališčih. V Nemčiji to nima smisla. Temu, kar delam, bi lahko rekli dokumentarno gledališče, čeprav moje predstave niso dokument, ampak izum, inovacija, ki sem jo ustvaril na podlagi nečesa, kar so mi povedali ljudje, ki so bili vpleteni v neki dogodek, in hkrati sem vanj podtaknil tudi svoje videnje, svoj spomin. Umetniška resnica ni zgodovinska resnica.

Danes dokumentarni filmi in predstave, kot so vaše, na neki način nadomeščajo raziskovalno novinarstvo, ki je zaradi denarja in oportunizma skoraj izginilo iz klasičnih medijev, kot so časopisi ali televizija.

S tem se absolutno strinjam. Ko sem raziskoval zgodbo o Kongu, sem srečal novinarje uglednih medijskih hiš, ki v tej državi živijo že več let, a so imeli manj informacij kot jaz, ki sem bil tam le nekaj mesecev. Malo so vedeli o kontekstu in vzrokih, zakaj se je kaj zgodilo. Zame kot umetnika je bilo povsem normalno, da sem se vsak dan srečal in pogovarjal z več kot dvajsetimi ljudmi, da sem skušal ugotoviti, za kaj gre, obiskati čim več različnih krajev. Sociologija me je namreč naučila tudi tega, da če želiš razumeti boks, pojdi in boksaj. Wikipedija ti tega ne bo razložila. Dokumentarno gledališče je vedno v stiku s tem, o čemer govori.

Delali ste zgodbo o Ruandi, zelo dobro poznate stanje v Kongu. Kaj je danes Afrika? Simptom sodobnega sveta?

Rad pravim, da danes ni več držav ali kontinentov. Živimo v svetu globalne civilizacije, in če živiš v Ljubljani, Berlinu, Kinšasi, Bagdadu ali Tokiu, si del iste ideologije. Seveda še vedno obstajajo različne kulture, različni jeziki, a ko se nekaj pomembnega zgodi v Ženevi, se sekundo kasneje tudi nekje drugje. Tudi o tem govorim v nekaterih svojih predstavah in to imenujem globalni realizem. Potrebujemo novo obliko umetniškega opisa sveta, ki ga bo zmožen detektirati, saj ga bodo v prihodnosti vodile vedno močnejše korporacije finančnega kapitalizma. Teme o postkolonializmu, o Afriki, o Evropi, tega je konec. Treba je najti novo obliko solidarnosti, govoriti o Švici, Kongu in Nemčiji sočasno. Zato sem velik privrženec tega, da bi imeli svetovni parlament.

Najti moramo način, da bomo realnost opisovali tako, kot resnično deluje. Premalo umetnikov in intelektualcev danes reflektira realnost in deluje globalno. Želim si ponovno rojstvo intelektualnega zanimanja za svet. Moramo namreč razumeti ta globalni zaplet, saj prav zato, ker nihče nič ne razume, nam vse lahko prekrijejo.

Na Mladih levih ste s svojimi predstavami nastopili že večkrat. Kaj menite o tem festivalu?

Mladi levi so poseben in vitalen festival. Rad imam Slovenijo in Ljubljana je čudovito mesto. Tukaj imam kar nekaj prijateljev, od Nevenke Koprivšek, direktorice festivala Mladi levi, do Laibachov, s katerimi sem tudi že sodeloval. Rad imam manjša mesta. Gent na primer, kjer sem pred kratkim postal direktor tamkajšnjega nacionalnega gledališča, je zelo podoben Ljubljani, tudi zato ker v obeh mestih živi veliko odličnih umetnikov in je mogoče čutiti ustvarjalno silo. Ta mesta so tradicionalna in hkrati postmodernistična.

Vaš tempo je neizmeren, skoraj vsakih nekaj mesecev imate novo premiero na različnih koncih Evrope.

Da, ves čas delam. Več predstav naenkrat. Všeč mi je renesančna ideja o umetnosti kot industriji, rad bi delal tako, kot je slikal Rembrandt. Sodelavce je naučil vse o svoji metodologiji in oni so slikali rembrandte. Tako kot filmska dogma iz Danske; filmarji so sestavili natančen manifest o tem, kako snemati filme, kaj je dovoljeno in kaj ne, in tako je nastala posebna estetika. Zdaj ko bom vodil gledališko hišo v Gentu, sem se odločil, da bom napisal manifest o tem, kaj delati in kako, ter ga predal ustvarjalcem in sodelavcem, ki bodo delali po teh pravilih, po tej dogmi (smeh).

Trenutno ste na kratkih počitnicah, a nova premiera je, če prav razumem, že pred vrati.

Da. Oktobra bo v Berliner Schaubühne premiera predstave z naslovom Lenin. Že kot mulc sem bil obseden z njim, moj oče je bil namreč strasten trockist. Na steni svoje sobe sem imel Leninovo sliko in želel sem si biti tak kot on, pameten in priden (smeh). Pri trinajstih letih sem se zaradi njega celo naučil rusko. Lenina bo igrala ženska, odlična igralka Ursina Lardi. Tekst za dramo sem napisal sam, tako kot za vse svoje predstave.

Osredotočil sem se predvsem na zadnja leta njegovega življenja, ko je bil že zelo bolan in je imel že kar nekaj kapi, prav tako sem v predstavo vključil različne partijske intrige. Zanimivo je, da ko so zdravniki mumificirali njegovo truplo, so iz lobanje vzeli možgane in ugotovili, da so zaradi številnih kapi, ki jih je doživel, trdi kot kamen. A zanimali so me njegovi še zdravi možgani in družba, v kateri je živel: kako razmišljati o revoluciji v družbi, ki je ujeta med prebujanjem in apatijo, željo po spremembi in reakcionarno opozicijo, labirint upa in strahu, med politične ideale in kolektivne izkušnje nasilja.

Lenin se mi zdi zanimiv lik tudi zato, ker je bil napreden, a hkrati izjemno konservativen. Nabokov je nekoč dejal, da bolj ko je politik revolucionaren v politiki, bolj je konservativen v umetnosti.

Nabokov je s tem natančno opisal Lenina. Ni bil sicer tako konservativen kot Hitler, a vseeno ni bil ravno ljubitelj avantgarde in recimo ni ljubil pesmi Majakovskega. Trocki je bil čisto drugačen, tudi odličen pisatelj; ko je živel na Dunaju, je namreč delal kot gledališki kritik. Lenin je bil zelo sistematičen človek, pust in imel je dolgočasne in birokratske govore.