Bodice: Celice, spužve in nore gobe

Letošnji Nobelov nagrajenec za medicino je molekularni biolog Japonec Jošinori Ohsumi, ki so mu, kot je zapisano v obrazložitvi, nagrado dodelili za odkritje mehanizmov avtofagije. Z genetskimi raziskavami naj bi izjemno prispeval k razumevanju avtofagije, celičnega procesa, ki za prilagajanje na hranilno okolje in druge dejavnike razgradi proteine. Gre za nekakšno samokanibalizacijo, razgradni proces lastnih sestavin, ki so odveč ali so poškodovane. Lizosomski encimi takšne sestavine razgradijo do organskih molekul, ki jih lahko celica ponovno uporabi in s tem pridobi nujno potrebne hranilne snovi za ohranjanje same sebe. Torej nekakšno »samožretje«, v bistvu pa recikliranje sebe, kar je, mimogrede, nujno tudi za naše zdravje.

Res impresivno. Vemo, da so celice biološki zidaki vsega, »kar leze in gre«, torej tudi ljudi, ampak ob tem te takoj zapelje na misel, ali lahko tudi v človeškem kozmosu, od civilizacije do naroda, političnega sistema in tako navzdol po družbenih strukturah vse do posameznika, zasledimo kaj podobnega – avtofagijo, smotrno samorazgradnjo, da bi tako »prenovljena« celica lahko delovala naprej. Nekoliko hecno vprašanje, še zlasti ker je vsaka celica (nevidna brez mikroskopa) mnogo bolj zapleten sistem kot sleherna družbena struktura; v svojem jedru ima namreč zaklenjene kromosome, torej vse dedne informacije (DNK), pa še zapleten hard- in softver, v katera je »nekdo« vtipkal apoptozo, programirano celično smrt. Ne pozabimo: smrt celice je nujno tudi naša smrt.

Človeški kozmos po domišljiji in ustvarjalnosti niti približno ne dosega narave, ampak sproti izpljuva najbolj banalne, a tudi nevarne celice, v katerih bi bilo smešno govoriti o kaki avtofagiji. Recimo vatikanske ječe, londonski Tower, ječe v pariškem podzemlju, ki jih je Sena pogosto, skupaj z jetniki, poplavljala do stropa, Stalinovi gulagi, koncentracijska taborišča, Guantanamo in tako naprej skoraj v neskončnost. Zanimivo bi bilo izvedeti, v kakšnih celicah sta »bivala« poljski disident Adam Michnik in češki Artur London, kajti tega nista obešala na veliki zvon – tako kot to počne naš disidentek Janez Janša, čigar celica je zato postala Celica, bolj slavna in čaščena od Titove v mariborskih zaporih.

Nekaj posebnega je »celica« Juliana Assangea, veleposlaništvo Ekvadorja v Londonu, v katero je zaprt že štiri leta; nanj kot hijene prežijo londonski policisti, švedski tožilci in ameriški agenti. Lahko bi rekli, da je celična membrana za Juliana gigantska, čigar Wikileaks je te dni »praznoval« desetletnico, neke vrste bermudski trikotnik London–Stockholm–Washington. Malce čudno, ne? Tri menda demokratične države sklenejo verigo okoli enega samega človeka. Prav tako je obsežna membrana okoli Edwarda Snowdna, Rusija, od koder nima kam iti. Ne smemo pozabiti, da so v take in podobne bermudske trikotnike skupaj z obema žvižgačema ujete tudi svoboda, demokracija in človekove pravice, torej vsaj posredno vsi mi.

V celice, kletke, so zaprte tudi velike živali, levi, tigri, opice, celo kanarčki; zamislili smo si jih in jih kajpak tudi izdelujemo ljudje, najbolj čudaška živa bitja na planetu. V Kafkovi noveli Gladovalec se ta da za cirkuško občinstvo zapreti v kletko in odklanja sleherno hrano mesec in dlje. Čez čas delavec čisti kletko, na katero so že pozabili, in v slami najde trupelce …

Z Assangeem in Snowdnom smo kajpak zabredli že v močvirje politike, čeprav je v globalnem smislu težko prepoznavati celice kot take. Politika kot taka povsod figurira bolj kot spužva, mnogoceličar s kroglastim, grmičastim, vrečastim ali čašastim telesom, v telesni steni je mnogo kanalov, ki vodijo v osrednjo votlino; voda se v notranjost giblje s pomočjo celic ovratničark, ki pokrivajo notranjost telesa, odteka pa skozi izmetalko. V tej zgradbi spužve bi razni poznavalci Murgel in podobnih skrivnostnih štabov lahko hitro našli primerjavo, dejansko pa celotna slovenska politična scena čedalje bolj deluje nekako spužvasto. Mnogocelično. To je nekako prezrto, ker so celice v politiki démodé in se vse bolj govori o raznih omrežjih. Toda če omrežje ni v popolnoma zaprtem krogu, mu mora nekje »štrleti« v zunanji prostor, to pa je že pomanjkljivost.

Celice so bile nekdaj dejansko organizacijski zidaki akterjev v političnem boju in tudi v pravih vojnah, recimo vojaške enote – desetina, vod, četa, bataljon itd. Najbolj smo si zapomnili partijske celice, ki niso, kot se morda misli, popolnoma odmrle, ampak vsaj pri nas živijo naprej v strankah, čeprav pod drugimi imeni. Recimo občinski odbor, strankin podmladek z vsemi svojimi sekcijami in bogvedi kaj vse so si izmislili; je pa pravzaprav še vse tako, kot je bilo v »dobrih starih časih«: partijsko vodstvo je prijazno in dojemljivo za »nove pobude«, hkrati pa kot veliki brat vseprisotno, da se ne bi kje kaj spridilo v frakcijo. Skratka, demokratični centralizem v novem celofanu, s čimer je t. i. notranja demokracija na psu. Najbolj zanimiva je v tem pogledu SDS, ni pa zaslediti, zanimivo, nobene politološke analize o njenem ustroju in delovanju.

Govorimo seveda le še o bledi senci celic, ko so se akterji sestajali tajno in na skritem kraju, razpravljali pa ob brljivki. V ta svet so zaorale McLuhanove t. i. vroče komunikacije, zlasti kajpak internet, in tako lahko zdaj pristne celice iščemo samo še v svetu mafije in terorizma, kjer je prvo pravilo konspirativnost.

Celice v sistemih in podsistemih človekovega sveta so torej bolj ali manj ropotija preteklosti, ampak lahko se tudi motimo. No, vsekakor se zdi bolj zanimiva avtofagija, zmožnost samokanibalizma in s tem samoreciklaže, kar je Jošinori gotovo opazoval pod elektronskim mikroskopom, na ravni našega vidnega sveta ljudi pa se kaj takega ne zdi izvedljivo. In tudi če nekoč bo, bo treba stvar predhodno temeljito razmisliti; ni mi znano, da bi kdo kaj takega predvidel in razčlenil v okvirih etike, začenši z Aristotelom in Platonom in nikakor ne končavši s Kantom, Heglom in Fichtejem. Je pa v celotni zgodovini filozofije in teologije kot rdeča nit razpoznavna nujnost samoočiščenja (avtofagija?) kot poti do absolutnega pravzora in biti dobrega (Platon). Skratka, filozofiramo o stvareh, ki so že od zdavnaj v svetu pod mikroskopom.

Pomirimo se, avtofagija je proces zaradi prehrambnih potreb celice, ki bi ji torej lahko očitali tudi neke vrste sebičnost. Toda tu je pomembna razlika med njo in človekom: celica reciklira svoje »zaloge«, človek pa ne pomišlja kreniti na tujo njivo. Malce v šali, etika je na strani celice, človek je v primerjavi z njo divjak, »nekdo« je očitno svet organiziral mnogo bolje na mikroskopski ravni, kot si ga zmoremo mi urediti v človeškem kozmosu. To je pravzaprav dobro znamenje: ko bo človek svet povsem uničil, bo še vedno ostalo toliko brihtnih celic, da bodo lahko na novo organizirale življenje. Upajmo, da bodo naslednjič srečnejše roke. In morda bo novi svet srečnejši.

Ob koncu 60. let se na sceni pojavi t. i. praznoglava filozofija, in sicer hkrati z izjavo harvardskega profesorja Timothyja Learyja, da pot do razsvetljenstva vodi prek uživanja norih gob; pozneje so jo preimenovali v novodobno filozofijo, o kateri so kajpak tudi krožile šale. Recimo: koliko novodobnikov je treba, da zamenjajo žarnico? Nobenega, ker ustanovijo podporno skupino »Spopadimo se s temo«. Tudi z uživanjem norih gob se torej da priti do svoje celice, celice za vašo dušo, čisto vaše celice, in ne bo vam več potrebna odvisnost od kogarkoli, še zlasti ne od etabliranih strankarskih »avtoritet«.