Cepin, ki lomi zamrznjeno morje v naših dušah

Angleški profesor Frank Furedi pravi, da je knjigo o zgodovini in moči branja (Power of Reading) napisal zato, ker se njegovi študenti na univerzi Kent, kjer poučuje sociologijo, ves čas pritožujejo, da je edini, ki od njih zahteva, da morajo za izpit prebrati celo knjigo. Drugi profesorji jim namreč v branje ponudijo le odlomke ali krajše obnove posameznih del. Včasih je študij na univerzi pomenil predvsem to, da bereš oziroma se učiš iz knjig, kar se danes študentom očitno zdi izjemno težko opravilo. Časi so se spremenili. Kamor koli se ozremo, naletimo na potuho, ugotavlja Furedi, ki je zelo zanimiv kritik sodobnega sveta in avtor različnih knjig, v katerih piše o tem, da živimo v času terapevtske kulture, ko se zdi, da ničesar več ne znamo storiti sami, da vseskozi potrebujemo pomoč: starši pri vzgoji otrok, zaljubljenci pri vzdrževanju razmerja, uslužbenci pri komuniciranju s šefi. Živimo tudi v času fatalizma, saj so nas prepričali, da nimamo več vpliva na to, kaj se bo zgodilo v prihodnosti – in tako smo počasi prenehali verjeti v moč ljudi in v to, da imamo usodo v svojih rokah.

Humus za ideale

Poglejmo na primer branje. Nekoč so se ljudje brati naučili kar sami oziroma so jih naučili starši ali starejši bratje ali sestre, danes pa se zdi, kot da je branje nekaj težkega in zapletenega. Pedagogi radi staršem celo predlagajo, naj otroka, preden gre v šolo, nikar sami ne učijo brati, ker je sistem učenja drugačen, in lahko se zgodi, da ga bodo naučili narobe. Vsakemu otroku, ki ne pokaže zanimanja za branje, takoj nalepimo diagnozo, kot da je slabo branje neke vrste bolezen. V Veliki Britaniji je kar 25 odstotkov učencev dislektičnih in ta številka še narašča. Pri nas ni dosti drugače. Obveljal je tudi predsodek, da fantov branje ne zanima. Furedi meni, da je treba dvigniti kriterije ter od otrok in mladih pričakovati bistveno več. Nujno je, pravi, da jim priporočimo knjige, ki jim bodo odpirale vrata v povsem nove svetove, ki bodo burile domišljijo in jim govorile o tem, da je marsikaj mogoče, da nič ni dokončno.

Otroci imajo radi zapletene nove besede, ki jih sami najdejo v knjigah in zanje predstavljajo velik izziv. Branje otroke in najstnike uči, da obstaja tudi drugačen način življenja. Mlade knjižne molje iz delavskega razreda je mnogokrat prav branje prepričalo, da lahko presežejo socialne ali družbene omejitve, ki jih obkrožajo.

Furedi ima prav; o neodvisnosti žensk, feminizmu in ljubezni se nisem učila iz feminističnih tekstov, ampak me je o teh temah že zelo zgodaj učil na primer Thomas Hardy, saj sem že pri dvanajstih požirala njegove knjige in občudovala pogumne junakinje, recimo Bathshebo Everdene iz Daleč od ponorelega sveta, ki je imela svojo farmo, bila je ambiciozna, uporniška, zapletena in se dolgo sploh ni hotela poročiti. Knjige zalivajo ideale naše mladosti in jih spremenijo v izzive. John Milton, borec za svobodo govora in avtor Izgubljenega raja, je rad poudarjal, da dobre knjige ljudi učijo o humanizmu in o tem, da se znajo pravilno odločati in razmišljati s svojo glavo. Pisal je o vsem tem, v kar zdaj ne verjamemo več.

Knjiga ni navaden predmet, obdaja jo metafizični mrest. Religiozni misleci verjamejo, da so svete knjige medij, ki vodi do božje resnice, njihovo prebiranje pa da je moralna vrlina. Utapljanje med platnice je bilo od renesanse naprej potovanje vase in odkrivanje samega sebe. Kot je dejal Kafka, je knjiga cepin, ki lomi zamrznjeno morje v naših dušah. Razsvetljenstvo je bralca videlo kot nekoga, ki verjame v razum in napredek. Reformatorji in revolucionarji so knjige dojemali kot orodje za socialno preobrazbo. Furedi ugotavlja, da je naša doba prva, ki dvomi o branju in vplivu knjig na družbo.

V sodobnem času je zelo moderno jadikovati, da knjigam bije zadnja ura, da branje ponika, da mladi nimajo več koncentracije, ki je nujna za branje daljših tekstov, da je za vse to kriva sodobna tehnologija. A resnica je, da še nikoli v zgodovini človeštva nismo brali toliko kot zdaj. Vprašanje je le, kaj beremo. Furedi je optimističen; pred kratkim je na njegov nastop na neki srednji šoli prišla skupina mladih, vsi so bili oblečeni v črno in v roki so imeli knjige Sartra in Camusa. Zdeli so se mu čudoviti. Mladi eksistencialisti. Idealisti, ki resno jemljejo knjige. Od nekdaj so se ljudje zaljubljali v knjige, ki jim je Susan Sontag rekla »moje vesoljske ladje«, in od nekdaj so obstajale govorice o tem, da je knjiga v krizi, branje pa problematično. Ljudje, ki berejo knjige, so bili manjšina in danes ni nič drugače.

Vodič skozi Atene

Eden prvih skeptikov branja je bil Sokrat in je učil, da je škodljivo. V stari Grčiji je največ veljala govorjena beseda, zato ga je predvsem skrbelo, da se bodo ljudje preveč zanašali na pisano besedo in zanemarili spomin. Kot je pisal Platon, je Sokrat trdil, da lahko človek do pravega spoznanja pride le v dialogu z modrim učiteljem, ki ga vodi do prave resnice, pri branju knjige pa je bralec sam, zato lahko hitro pride do napačnih zaključkov, ki morda celo ogrozijo socialni red. Še posebej je nevarno, če knjige pridejo v roke neizobraženemu ljudstvu, saj so tudi modre besede ponekod zapisane tako, da lahko postanejo vzrok za zmedo. Branje ponuja več vprašanj kot odgovorov in to je lahko nevarno, je svaril Sokrat – ki je bil usmrčen prav zato, ker naj bi s svojo filozofijo kvaril mladino.

Znano je, da je Platon iz svoje idealne države izgnal umetnike in natančno izbral, katere knjige bo dovoljeno brati. Cenzura mu je dišala, saj je bil prepričan, da bi lahko Homerjevi opisi nasilnih bitk in opisovanje grozot v Hadu prestrašili mlade vojake, ko se bodo morali podati v boj. Komediograf Menander je bil zaskrbljen, da bi po knjigah posegale ženske, ki imajo preveč čustev in premalo pameti: »Če naučimo žensko brati, je to tako, kot da bi strupeni kači dolivali strup.« Aristotel je bil eden redkih, ki je spodbujal branje in tudi pisanje. Učil je, da le zapisani zakoni vzpodbujajo pravico in poštenost. Kot uči legenda, je njegov učenec Aleksander Veliki, ko je leta 323 pred našim štetjem padel v Babiloniji, k sebi stiskal Homerjevo Iliado. Takrat je že veljalo, da sta branje in želja po znanju močno povezana.

Kasneje je bil tudi Seneka skeptičen do branja. Skrbela ga je velika ponudba, zato je svaril, da če beremo preveč različnih knjig, nam to lahko zmede duha in ga naredi slabotnega. Predlagal je, naj beremo le nekaj dobrih knjig, in to čim večkrat. Seneka se je pritoževal, da se bogataši v Rimu radi postavljajo s svojimi knjižnicami, ki so postale znamenje prestiža, tako kot kopalnice. Dobro založene knjižnice so od vedno veljale za veliko dragocenost. V 10. stoletju je bil veliki vezir Perzije lastnik 117.000 knjig oziroma zapisov (v vsem Parizu si lahko v tistem času našel manj kot 500 knjig). Kadar je potoval, je svojo knjižnico vzel s seboj; oprtali so jo na 400 kamel in vse so bile naučene, da so hodile natančno druga za drugo, po abecedi.

Tiho in glasno branje

Bolj ko se bližamo srednjemu veku, bolj v zraku visi ideja, da je branje lahko nekaj nevarnega. Vse religije svete knjige pojmujejo kot zbirke resnic, ki nujno potrebujejo posvečenega interpreta – duhovnika oziroma svečenika, ki jih bo razložil vernikom. Takoj ko je pismenost začela naraščati, so začeli ti interpreti izgubljati avtoriteto. Zato so bila svarila proti branju čedalje glasnejša, saj je bilo jasno, da branje ni le mehanično dekodiranje teksta, ampak mnogo več. Duhovniki so napovedali, da lahko knjiga neizkušenega bralca tako zelo potegne vase, da povsem izgubi moralne predsodke.

Eno najlepših zgodb o tem lahko najdemo v Božanski komediji, ko Dante piše o tem, da je v peklu srečal žalostna zaljubljenca Paula in Francesco, ki ju je umoril njen ljubosumni mož. Zgodilo se je tako, da sta nekega dne sedela drug ob drugem in skupaj brala ljubezensko zgodbo o Lancelotu in kraljici Ginevri, ob branju sta trepetala in »večkrat oko sklenila, / bleda v obraz«. Ko sta se glavna junaka končno poljubila, tudi Paulo in Francesca nista mogla več brzdati svoje želje, spogledala sta se in objela. Pri tem ju je zalotil mož in ju ubil. Pripoved so večkrat ponavljali kot zgodbo o tem, da je knjiga lahko nevaren izvor pohote in nezvestobe.

Furedi dolgo poglavje nameni svetemu Avguštinu, čigar razmišljanje o branju je močno vplivalo na Danteja in Petrarko. Drugače od Sokrata je menil, da spomin ni dovolj dobra podlaga za razumevanje preteklosti in božje volje, da se v njem ne nahajata niti Bog niti resnica. Pravo srečanje z Bogom lahko doživimo šele ob branju svetih spisov, naši čustveni odzivi na besede so delo božjega duha. Verjel je, da so črke znaki za zvoke in misli.

Nekoč je očaran naletel na veliki čudež: nekega dne je videl svojega učitelja, svetega Ambroža, kako je sedel v samoti in bral. Nikoli še ni videl človeka, ki bi bral v tišini. Opazoval je modrega moža in videl je, kako njegove oči sledijo besedam, kako njegovo srce išče smisel, a vendar sta njegov glas in jezik ob tem mirovala. Branje v tišini je bilo za tiste čase nekaj tako posebnega, da so ljudje hodili na dolga romanja samo zato, da bi v kakšni kapeli začudeno opazovali nekoga, ki tiho sedi s knjigo v naročju. Vsa besedila so bila napisana brez presledkov in ločil, zato so bralci tekst lahko razumeli šele sproti, ko so ga izgovarjali naglas. Še danes potekajo debate o tem, kdaj je tiho branje postalo norma, in menda se je to zgodilo že kakšno stoletje po Avguštinovih Izpovedih.

Pot v notranjost in selfiji s knjigo

Takoj ko so začeli ljudje tiho brati, se je vse spremenilo. Bralci so potrebovali intimen prostor in samoto. Kot da bi nenadoma prestopili iz zunanjega v notranji svet. Ko so brali, so se lahko izolirali od pritiskov zunanjega sveta in začeli raziskovati svojo subjektivnost. Knjige so sooblikovale posameznikovo senzibiliteto in v bralčevi glavi je začela domišljija potovati v povsem neznane galaksije. To so bili svetovi, v katerih je bilo marsikaj dovoljeno, od sanjarjenj in erotičnih fantazij do heretičnih misli in dvomov. Čeprav so bile knjige dostopne majhnemu številu ljudi, porast religioznih heretičnih gibanj v 11. stoletju sovpada prav s tem, da so ljudje začeli brati v tišini in sami zase. Ni čudno, da so knjigam takrat rekli kar tihi heretiki.

Branje je tesno povezano z razcvetom renesanse. Večina Evropejcev je bila v 14. stoletju nepismenih, v Firencah pa je bila branost kar 30-odstotna. Branje ni burilo le razuma, ampak tudi čustva, imelo je tako duhovni kot etični pomen. Knjiga je postala okno, skozi katero je bilo mogoče videti svet in svojo notranjost. Machiavelli je bil obseden bralec, velik kos življenja je preživel v izgnanstvu, a kjer koli je živel, je vsak večer ponavljal enak ritual: oblekel je svoja najlepša oblačila, si naročil večerjo, odprl knjige in se do poznih jutranjih ur »pogovarjal« s starimi filozofi in modreci.

Knjiga je v 15. in 16. stoletju postala statusni simbol, znak duhovne razgledanosti in svobodnega duha. Na portretih znanih, božjih, močnih, slavnih in lepih so se začele pojavljati knjige, v naročjih, na omarah, mizah, pogosto še odprte, kot da jih je nekdo ravno zmotil med branjem. Tak je recimo portret markantne florentinske pesnice Laure Battiferri, ki jo je leta 1560 naslikal Bronzino. V rokah drži Petrarkove Sonete in nam s tem govori o veliki povezanosti s pesnikom in o tem, da gre za senzibilno in razgledano žensko. To, kar posameznik bere, je vedno povezano z identiteto – povej mi, kaj bereš, in takoj mi bo bolj jasno, kdo si.

Knjige v stanovanju so bile že v starem Rimu znamenje prestiža. Seneka se je pritoževal, da so knjige v stanovanju postale statusni simbol, tako kot velike kopalnice. V knjigi A History of Reading (Zgodovina branja) Steven Roger Fischer piše o tem, da je v Rusiji v času Katarine Velike neki gospod Klosterman izjemno obogatel, ko je začel prodajati na metre lepo oblikovanih knjižnih platnic, ki so bile sicer lažne in njihova notranjost je bila napolnjena z volno in starim časopisnim papirjem, a so se izjemno lepo prilegale omaram in policam v salonih in knjižnicah ter na obiskovalce naredile zelo velik vtis. Bolj pomembno je postalo to, da so te videli s knjigo, kot samo branje.

Zanimivo je, da so v srednjem veku in tudi kasneje ženske ostajale brez pravic. Ženska je bila povsem podrejena očetu in kasneje možu, ki je posedoval vse njeno premoženje, a vendar ji je bilo dovoljeno, da je obdržala svoje knjige, po smrti pa jih je lahko zapustila hčerkam. Knjige so bile edina lastnina žensk, a vendar vse do začetka dvajsetega stoletja, kot v svojem znamenitem delu Lastna soba (1929) piše Virginia Woolf, brez spremstva moškega niso smele stopiti v knjižnico.

Izum tiska oziroma Gutenbergova genialnost ter pogum protestantov so revolucionarno spremenili geografijo branja. Pred tiskom je po Evropi krožilo le nekaj tisoč knjig, še bogata Vatikanska knjižnica se je lahko pohvalila zgolj z 2000 primerki. Petdeset let po prvem tiskalnem stroju pa je število knjig zraslo na milijon, in to ne le v latinščini, temveč so kakor v babilonskem stolpu, kot to Slovenci dobro vemo, izhajale v jezikih številnih narodov. Velikih in majhnih. Nastala je nova bralna publika, ki se je navdušeno učila brati. Luther je celo grozil, da je dolžnost staršev, da otroke naučijo branja; če tega ne storijo, bodo sledile vsakršne nadloge, od kuge in sifilisa do tiranov in Tatarov.

Parfum, ki diši po zgodbi

Novim razmeram in številnim bralcem so se prilagodili tudi pisatelji, ki so začeli pisati romane – zgodbe, primerne za branje v intimi doma. Jean-Jacques Rousseau je panično opozarjal, da so napete ljubezenske knjige še posebej nevarne za ženske – takoj ko se dotaknejo papirja, že postanejo prešuštnice. Romani so bili zanj nevarne naprave, s katerimi zapeljivci napadajo ženska srca. Puristi so svarili, da lahko bralci fikcije povsem izgubijo stik z realnostjo, postanejo občutljivi in mentalno zbolijo. Še posebej so v nevarnosti mlade duše.

In leta 1774 je Goethe pri rosnih štiriindvajsetih letih res napisal roman, ki je uresničil te skoraj fantastične napovedi. Roman v pismih z naslovom Trpljenje mladega Wertherja je povsem obnorel mlade bralce. Zgodba o nesrečnem zaljubljencu, ki ni mogel preživeti zavrnitve svoje drage in je zato storil samomor, je bila beatlomanija 18. stoletja. Goethe je tako strastno napisal mladeničeve notranje boje, da so se bralci povsem vživeli vanje; mnogi so po tem, ko so ga prebrali, jokali dneve, celo tedne. Knjiga je bila zelo hitro prevedena v angleščino, francoščino in italijanščino, izjemno popularna je bila v Združenih državah. Postala je velika medijska uspešnica, predvsem zato, ker so se začeli pojavljati Wertherjevi posnemovalci.

Generacija idealističnih romantikov je dobila svojega vzornika. Mladi fantje in dekleta so s knjigo v rokah skakali v prepade in reke, se zastrupljali ali ustrelili. In več ko so časopisi pisali o mladih samomorilcih, več jih je bilo. Werther je bil prva moderna literarna senzacija. Furedi pravi, da je bila ta knjiga prva mladinska subkultura. Določala je modo, saj so se fantje začeli oblačiti tako kot on: rumene hlače, moder suknjič, visoki škornji. Zacvetela je industrija spominkov, lahko si kupil Wertherjeve portrete, kipe, porcelan, poslikan z motivi iz romana, parfum eau de Werther ... In fenomen je trajal še desetletje po izidu. Celo Napoleon je priznal, da je roman prečital več kot sedemkrat in da ga je povsem obsedel. V mnogih državah so knjigo prepovedali. Madame de Staël je dejala, da je Werther povzročil več samomorov kot najlepše ženske na svetu.

Werther je zaslovel s pomočjo časopisov, ki so iz knjige naredili škandal. Časopisi pa so poskrbeli tudi za to, da se je politika iz kraljevih soban in parlamenta preselila v kavarne in gostilne. Šele ko so začeli ljudje prebirati časopise, so se razširile debate o krivicah, politiki, demokraciji ... Kot je dejal Arthur Miller, so časopisi ljudstvo, ki se prepira samo s seboj. Pojav časopisov in vsem dostopne knjige so oblikovali izjemno močno silo, imenovano javno mnenje. Pomen te moči je bil prepoznan že v 16. stoletju, saj je Shakespeare v eni od svojih dram zapisal, da je javno mnenje ljubica uspeha, Pascal pa je javno mnenje označil za kralja sveta.

Med letoma 1789 in 1799 je v Parizu izhajalo več kot 2000 časopisov. Mnogi od njih niso bili nič drugega kot rumeni pamfleti, ki so objavljali polresnice in laži, a zgodovinarji se še zdaj sprašujejo, ali so bile svobodomiselne ideje razsvetljenskih mislecev tiste, ki so zagnale stroj francoske revolucije, ali so morda bili obrekljivi članki o pokvarjenem življenju rojalistov tisti, ki so zanetili upor.

Pismenost in revolucije sta bila že od nekdaj zelo povezana pojma. Leta 1900 je bilo v Angliji pismenih kar 90 odstotkov prebivalcev, drugod po Evropi so bile številke malo nižje: Belgija 88 odstotkov, Avstro-Ogrska 78 odstotkov (kar je izjemen napredek glede na to, da je bilo v 18. stoletju na Slovenskem nepismenih kar 97 odstotkov ljudi), Italija 60 odstotkov in ruska mesta 50 odstotkov. Kot ugotavlja Steven Roger Fischer, velike revolucije vedno vzplamtijo v trenutku, ko postane pismenih več kot 50 odstotkov prebivalstva, kar se je zgodilo v Angliji v 17. stoletju, v Franciji ob koncu 18. stoletja in v Rusiji v začetku 20. stoletja.

                                                                                 * * *

Predvsem na ameriških univerzah se študenti vedno pogosteje pritožujejo, da nekatere leposlovne knjige v njih zbujajo nelagodje in da jih zato ne morejo brati: da so zaradi prizorov posilstev v Ovidovih Metamorfozah tesnobni, da jih nasilne scene v Velikem Gatsbyju strašijo, da je v Huckleberryju Finnu preveč rasizma. Od profesorjev zahtevajo, naj na knjige napišejo opozorila. To je najverjetneje prva mlada generacija v zgodovini, ki zahteva, naj jo obvarujejo pred »neprimernimi« vsebinami.

Furedi pravi, da je največja težava branja v sodobnem času prav to, da bralec postaja vedno bolj infantilen. Še sodobni mediji so mu dvignili samozavest, saj ves čas poudarjajo, da je na internetu bralec lahko s svojimi komentarji in mnenji tako rekoč soavtor besedila, kar je utvara. Zdi se, da je treba tudi površne bralce ves čas malikovati in varovati. In to je najbolj nevarno. Bralec je predvsem nekdo, ki je radoveden in razmišlja s svojo glavo. Kot je zapisal že Kant, se mora človek dvigniti iz samozadane nezrelosti. »Nezrelost je nezmožnost uporabe lastnega razumevanja brez vodstva drugega. Nezrelost je samozadana, če njen vzrok ni pomanjkanje razumevanja, ampak pomanjkanje odločnosti in poguma, da bi lastno razsodnost uporabljali brez tujega vodstva.« Drznite si vedeti, zaključi Kant.

Pameten in zrel bralec je, kot pravi Furedi, eden največjih izzivov moderne dobe.